KVIZ: Kako dobro poznaš Prešernova dela?

Ti si kriva, ljubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
ti mi braniš,
de ne morem spat doma.

Samo to znam, samo to vem,
de pred obličje nje ne smem,

in de ni mesta vrh zemljé,
kjer bi pozabil to gorje!

Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
Bog, kar nas dobrih je ljudi!

Kdo zná
noč temno razjásnit, ki tare duha!

Kdo vé
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dné!

Je znala obljúbit, je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat, bit staršim prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
možake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

Razplátili srce so, ležalo noč in dan
je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladán,
ko vstane drugo sonce, srce tako skopni,
ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.

Dókaj jo baronov snubi:
troje iz dežele laške,
troje iz dežele nemške,
troje 'z štajerske in kranjske,
ino zraven Ojstrovrhar,
ki so boji mu igrače.

Ljubice pod okno dragi
pride marsiktero noč,
z deklico se pogovarjat,
dokler se napoči zor.