DRUGAČNA VRSTA PARADIŽA
DRUGAČNA VRSTA PARADIŽA

DRUGAČNA VRSTA PARADIŽA

tiktak, 19. 06. 2018

Dolgo pot moraš prehoditi, da bi prišel v paradiž. Vendar to je mogoče, če si dovolj vztrajen, če zaupaš svojemu vodniku, potem je mogoče. Paziti pa moraš, da te pri tem ne ovira dvom, tega ne smeš dopustiti. Samo ena pot obstaja in slediti ji moraš brez vprašanj, kajti oni najbolje vedo; tvoji vodniki. Kdo si ti, da bi dvomil v njih? Če hočeš najti pot iz teme in se dotakniti luči, moraš slediti njim.

Po navadi se iskalci luči znajdejo v utesnjujoči, zatohli sobi. Obdani so s kamnitimi stenami, na katerih visijo bakle, ki v prostoru ustvarjajo polmrak. Vsak od njih dobi svoj stol, na katerega je priklenjen z verigami, dovolj tesno, da se ne more premakniti. Strop je visoko nad njimi, tako visoko, da je komaj viden. Če bi se lahko znebili verig in dvignili pogled, bi morda opazili, da je tam visoko nad njimi odprtina, izhod iz sobe. Skoznjo bi videli prodirati snop dnevne svetlobe, omamen, a zaslepljujoč.

A to ni tista pot, ki jo iščeš, ne, prava pot je samo ena. Pred iskalci luči so vrata, stara vrata z oguljeno rdečo barvo in zarjavelimi tečaji. Niso se še odprla, a ko se to zgodi, tako pravijo, bodo našli pravo pot. To so vrata, ki jih iščejo, vrata v raj.

Svetloba zgoraj, nekje visoko nad njimi, je preveč zaslepljujoča, preveč oddaljena. Samo norec bi jo skušal doseči. Samo norec bi se lotil plezanja v neznano po stenah, kjer edini oprimek predstavlja star, umirajoč bršljan. To bi bil preveč visokoleteč cilj, nevarnost padca prevelika.

Neee, iskati moramo drugje, gotovo obstaja lažja pot, zmernejša pot. Pot, po kateri gredo vsi drugi. Iskanje luči je že res pomemben, plemenit cilj, a pri tem je treba biti previden, celo zadržan. Kot pravi pregovor; vse stvari v zmernosti, zmernost v vseh stvareh.

Na srečo obstaja druga pot. Vrata se nenadno odprejo, kar naznani škripanje, tako glasno, da bi si jetniki gotovo zatisnili ušesa, če jim ne bi rok utesnjevale verige. Izza vrat v sobo vstopijo njihovi vodniki. Stopijo do njih in jih začno osvobajati verig, medtem ko na steni pred njimi v senci bakel plešejo njihove sence.

Jetniki se delijo na dve vrsti. Prvi so otopeli, vdani v usodo. Vodniki pridejo ponje in oni jim sledijo; pohlevno, brez ugovarjanja. Druga skupina se vodnikov razveseli. Ko se osvobodijo verig, si manejo roke, polni pričakovanj. V očeh se jim sveti iskra vznemirjenja in na obrazu se jim izriše tisti zadržan, otročji nasmeh – nasmeh norcev.

 

***

 

Vseeno je, v katero skupino spadaš, za oboje veljajo samo ena vrata. V naslednjem prostoru pridejo do stopnišča, po katerem se začno spuščati, počasi, dokler soj bakel ne izgine in jih popolnoma zagrne tema.

Stopnišče se konča in stopijo na prostran, grozljivo zatohel hodnik. Kot zgornja soba je tudi ta osvetljen z baklami, a je svetloba še bolj medla, saj te visijo le na vsakih nekaj metrov. V obe smeri se hodnik na videz širi v neskončnost, edini zvok pa je kapljanje vode z vlažnih sten.

Vodniki usmerijo svoje jetnike na desno in v stenah se začno pojavljati odprtine, sprva majhne, a sčasoma postajajo vse večje in večje. Kapljanju vode se pridruži še en zvok; zvok tihega, komaj zaznavnega mrmranja, ki se širi iz odprtin v stenah. Dlje ko hodijo vzdolž hodnika, večje so odprtine in jasnejši so glasovi, ki prihajajo iz njih. Če komu od jetnikov prej še ni bilo jasno, zdaj dvomov ni več; odprtine v stenah so celice, celice njihovih predhodnikov, celice srhljivih prizorov.

V njih se skrivajo sumničave, iznakažene človeške podobe. Nekoliko so sramežljive, te podobe, stisnjene globoko v temne  kote svojih celic. Če želiš koga od njih videti, moraš imeti srečo, kajti le poredkoma se priplazijo iz svojih lukenj. Nihče pa ti ne brani vstopiti v njihove domove, kajti celice nimajo rešetk; jetniki jih imajo radi, svoje domove, čemu bi jih želeli zapustiti?

Grozen smrad se širi iz celic in njihova tla so prekrita z iztrebki in krvjo, od kjerkoli se je že ta vzela. Jetniki, mimo katerih hodijo, so bili očitno dovolj lačni, tako da jim k sreči ni treba gledati drobovine in drugih ostankov mrtvih živali.

Pa vendarle iskalci luči ne morejo cele večnosti prebiti v svojih celicah. Ne, nekako morajo do hrane in za to morajo priti ven. Na glavnem hodniku se po navadi pojavi živalski kadaver, ki ga od nekod privlečejo ječarji, pa saj ne da bi kogarkoli res zanimalo, od kje se je vzel. Pustijo ga na mestu, kjer se hodnik razširi in se stika še z dvema stranskima, manjšima predoroma. Tam bakle visijo v krogu, tako da truplo leži na nečem, kar spominja na nekakšen oltar.

 Vonj razpadajočega mesa privabi iskalce luči iz njihovih lukenj. Ne takoj, ne, po navadi traja cele ure, celo dneve, v kolikor bi imeli občutek zanje, a slej ko prej se morajo privleči na plan. Morda je bolje, če si vzamejo svoj kos kar se da hitro in spet izginejo v sence svojih domov, kajti njihove podobe niso človeške; to so podobe živali, iz katerih so izbičali vso upornost.

***

Obstajajo še ena vrata, vrata, ki vodijo v še nižji nivo. Tam ne sveti nobena bakla več. Tja gredo le redki, saj za to potrebuješ dobršno mero poguma. A obstajajo zgodbe, zgodbe o tistih, ki so šli dol, tavajoč po neskončnih hodnikih in plazeč se po črnih predorih, v upanju da najdejo izhod, izhod odrešitve.

Tam jim na tleh nihče ne pusti živalskega kadavra, zato se morajo znajti drugače. Če imajo srečo, naletijo na kakega drugega tavalca v temi in se spopadejo z njim. Če sreče nimajo … menda začnejo pri prstih in nato nadaljujejo po roki navzgor. Za nekaj časa mora zadoščati, za še nekaj ur brezpredmetnega tavanja po temi, prepričujoč se, da jim nekako bo uspelo, da mora obstajati pot; pot, ki jih bo vodila po teh neskončnih rovih in jih pripeljala do vrat, ki jih tako vneto iščejo. Globoko v sebi vedo, da je to zgolj njihova fantazija, zgolj upanje, ki so se ga oprijeli, upanje, ki ga žene želja po preživetju.

Nihče od tistih iskalcev luči, ki so ostali v svojih celicah, ne ve, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so odšli dol. A čeprav le redkokdo zbere pogum, da bi sam odtaval v temino, imajo upanje. Nihče se iz predorov ni še nikoli vrnil, zato pri tistih, ki imajo nekje globoko v sebi zakopano še tisto majhno trohico optimizma, še vedno tli kanček upanja; upanja, da jim je uspelo. Upanja, da so naposled našli ta tako želena vrata, da ta res obstajajo: vrata v raj.

Vir slike: https://www.google.com/search?rlz=1C1GCEA_enSI784SI784&biw=1920&bih=949&tbm=isch&sa=1&ei=59weW7qsN8i2sQGPooTgAw&q=cannibalism&oq=cannibalism&gs_l=img.3..0j0i30k1l9.821.4931.0.5175.11.7.0.4.4.0.191.1009.0j7.7.0....0...1c.1.64.img..0.11.1031...0i67k1.0.TP4J
Book Depository