Dražilnik: Vitezi in Čarovnik: Indigo novi svet

Forum o knjigah in serijah, ki spadajo pod kategorijo Fantazija.
Uporabnikov avatar
BojanE
Human
Prispevkov: 189
Pridružen/a: 24 sep 2010, 14:43
Kontakt:

Dražilnik: Vitezi in Čarovnik: Indigo novi svet

PrispevekNapisal/-a BojanE » 24 sep 2010, 15:07

Odlomek 1 poglavja IV/9:
Doktor se kislo nasmehne:
„Momak, te sobe više liče na arestantske čelije. Ova gozba je specialno zbog ove trojice. Svaka gospa je u svoji neprobojni kletki, puni tehnoloških igrač savremene medicine. Razkošje ovih čelija si lahko priuštijo samo bogataški ludaci. Hotel sa šest zvezdi na Maldivima je puno jeftiniji. Svi gosti ovog hotela imaju, kako tome reču, nadstandard. Imaju internetni TV sa dvesto centi velikim ekranom. Što če tukajšnji ludakinji TV?“ zamišljeno vzdihne in doda:
„Iako polovino plate javno i privatno zavarovanje, je treba doplatiti običnim ljudima nedostupno visoko svoto.“
Boris se ustavi pred monitorjem s seznamom »gostov«. Obstajajo štiri sobe, tri so zasedene. Josip opazi Borisov interes za seznam:
„Momak, kao sam rekao, ove čelije su samo za one sa prostaško dobrim sponzorom. To je ludnica za bogataše. Ako sam pošten, ovaj oddelak su ustanovili zbog teh ludakinj i njihovih bogatih sponzora. Ima eno rezervno mesto.“
Boris za hip obstane, samo prikima in zatem hitreje stopi do molčeče druščine.
Odlomek 2 poglavja IV/9:
Stavka ne uspe končati. Prekine ga prostaško zveneči krohot:
„Da sem jaz divajn basilea? Elejla in maj maind? Res si hecen. Tak si od nekdaj. O ne, te časti žal nisem deležna. Naj te podučim v stilu tvoje crkvenjaške družbe. Imaš faking srečo. Veš čemu? Moj bog, božanska Elejla te pozna v izvirnem biblijskem pomenu besede. Znan si nam. Živ si, čeprav brez hlač. Živ si, ker božanska oseba potrebuje nekaj tvojih uslug. Sem prav povedala?“
Za hip razmišlja o njenih besedah, zatem trdo odvrne:
„Ne boj se za moje hlače. Če Vladar ve, kdo sem in kje sem, naj pride in me zgrabi.“
Sandra se znova zakrohota:
„Vse ob svojem času. Ne hiti v božanski objem, saj bo objem sam pohitel do tebe, ko bo čas.“
Boris spremeni temo:
„Kako je z Mojco?“
„Mojčico? Včasih si drkal ob misli na njene fukabilne joške. Res si patetični idiot. Takšen si bil, si in vekomaj boš. Amen. Stopil bi do nje in namočil, dokler je še migala. Ti, junfrast drkadžija, pa si izpustil priliko. O ne, tako velik svetnik že ne namoči. Sanjal si in drkal skoraj do žulja. S sekret papirjem si brisal svoje v nepovrat izdrkano seme. Vso srednjo šolo si predrkal. Revica še kar spi in čaka na poljub princa. Mogoče jo lahko oživiš. Stopi do njene kamre in namoči. Lahko ti zrihtam intimnost.“
Zgroženo odkima. V glavi se mu odvrtijo erotične sanjarije iz drugega letnika srednje šole. Oblije ga občutek sramu. Hitro ga potisne nazaj v podzavest. Strogo vpraša:
„Zakaj si se zbudila? Sem te jaz zbudil?“
Prostor napolni prostaško režanje. Hip zatem resno odvrne:
„Ti? Ti glupane idiotski? O ne, preveč si presran za tako smelo magijo! Reči fenkju župniku. Tako je ful poln svojega faking ponosa, da je moral kazati svojo patetično eksorcistično magijo. Vedeli smo, da se bo nekega dne pojavil tak idiotski napihnjenec. Naj ti razodenem štorijo. Tebe, drkalni revček mama ni podučila, da je drkanje nezdravo, zato si veliko tega spregledal. Vsa ta leta si životaril v prepričanju o svoji mogočnosti in veličini. Tisti specialni efekti, s katerimi si me zasul, me niso niti načeli. Preprosto sem se morala skriti, preden nam s svojo jeznorito bojevitostjo pokvariš božanski načrt. Mojco sem obdržala, ker je nisi čisto izbrisal iz spomina. Še vedno živi v tvoji fukotožni podzavesti. Še kdaj drkaš na njo? Dej no, priznaj,“ se zahihita in resno doda:
„Karmen je tu za vsak slučaj. Uboga para, nikoli dobro nafilana, bo mogoče še uporaben statist. Pustimo zdaj to. Torej, čakali smo na nekega jebenega župnika z željo po maščevanju tistega debeluharja. Vedeli smo, kaj crkvenjaška gmajna zmore in pripravili smo se. Župnik je odmolil svoje in zdaj sem tukaj, živahna, kot še nikoli,“ podoba na monitorju spremeni barvo. Resno doda:
„Povej mi, se vsaj dovnloudaš s tisto devico, kako so ji že rekli? Aha, kold bič! Te je spustila med svoje bogataške tace? Jo redno špičiš?“
„Misliš Lucijo? Ja, z njo sem,“ vzdihne naveličano in razmišlja o pokolu izpred treh let. Znova se razleže Sandrin glas:
„Se dobro goni? Tri leta na isti hrani … dolgčas. Tudi najboljše hrane se nekega dne preobješ ali ti začne škoditi. Monogamnost je za stara leta. Takrat se potrebe zmanjšajo in zadostuje ena razpočnica. Zdaj ti vstane že ob misli na goreči bušek radosti. Moral bi izkoristiti vsako priložnost za, kot reče moj šljakarski foter, zdravo seljačko jebačino. Čisto vsako. Pičkojed med nogami gre povsod, kamor ga vtakneš,“ za hip pomolči nakar zasanjeno vzdihne:
„Nek pameten prerok, prvi glasnik Elejline modrosti je izrekel zelo pametno misel. Ljubezen je zakon v skladu z voljo,“ nakar odločno doda:
„Živiš samo enkrat in česar ne pojebeš, to ostane izgubljeno. Kmalu bo prišel game over.“
Boris odkima:
„Še kar si enako zmešana.“
Obraz na ekranu se spremeni. Prikaže se obraz simpatične smehljajoče starke:
„Definicija norosti je pogojena z moralnimi zapovedmi in zato ne more biti absolutna kategorija. Med desetimi norci je normalen hitro razglašen za norca. Takšen je ta umirajoči svet. Pomisli na svet okoli sebe. Sto idiotov preglasi enega pametnega in temu rečejo pravična ureditev. Ko se skupina preračunljivih lopovov povzpne na oblast, rečejo svojim neumnostim politična volja. Takšen je ta svet, svet krdel imbecilnih idiotov. Jebi ga, pravica je ustrojena v ritmu žvenketa cekinov in najlažje poti. Ravno zato bo božanstvo abortiralo izrod, imenovan človeška civilizacija. Človeštvo kriče prosi Elejlo, da ga odreši muk. In zgodilo se bo.“
On ji vrne nasmeh:
„Zdaj si postala še filozof. Zanimivo. Kurba, norec in filozof. Res pravo zjebano sveto trojstvo.“
„V vsakem norcu je nekaj filozofa in obratno,“ se zakrohota. Oči spremenijo barvo. Hip zatem se zresni:
„Kurbe smo na koncu vsi. Vsaka rit ima svojo ceno. Čisto vsaka. Pač ponudba in povpraševanje. Nagradno vprašanje. Kako se boš izvlekel iz kaše, katero je zakuhal tvoj župnik?“
Boris srepo ošine vanj bolščeč otroški obraz:
„Naj te bolj skrbi tvoja usoda. Dežurno osebje bo kmalu ugotovilo tvoje spremenjeno stanje. Gotovo nekje kdo neprestano spremlja te vesele krivulje. Vsa si na cevkah. Odvisna si od tekočine v teh cevčicah veselja in življenja. Še miganje tvoje riti urejajo te dragocene igle, priklopljene na elektriko.“
Podoba na monitorju znova spremeni barvo in obliko. Slika prikaže novorojeno dete. Boris umakne pogled z monitorja. Zdrsne mu na ležeče telo. Ona zapre oči, ki se naenkrat začno divje premikati pod zaprtimi vekami in se v naslednjem hipu umirijo. Znova jih odpre in zre v strop. Resno odvrne:
„Nihče ničesar ne vidi. Ta oddelek je odrezan od sveta. Šefi predstave so prepovedali naprave s karticami. Tudi vse povezave so na old fešn vej. Torej se mi ni treba ubadati z zapletenostmi kartic. Po domače, škratje elektroni iz te sobe prenašajo samo moj enakomerni mrtvaški bip, bip. Saj sem rekla, uredila sem nama nekaj zasebnosti. Zdaj je čas za naslednjo potezo,“ podoba na monitorju zapre oči in vzdihne:
„Zgodilo se bo nekaj stvari. Prihaja čas resničnega božanstva. Dajmo se torej malce poigrati.“
Zdrzne se ob hladni ostrini njenih besed. Še sam ne ve, kako se sesede na popolnoma bel stol. Hoče vstati. Ne more. Jekleni stisk magije ga prikuje na stol. Besno se obrne proti sliki monitorja:
„Cipa zmešana si! Saj si menda ne delaš iluzij, da me lahko zlahka odstraniš?“
Znova krohot:
„Cipa se goni za keš, jaz se iz užitka. No, mogoče sem res malo cipe, saj sem se vsakič dala dol tudi zaradi čisto osebne koristi. Moje koristi nimajo finančne vrednosti. Naj ti razodenem eno skrivnost. Pravzaprav dve skrivnosti. Prvo, ti nisi tarča. Saj sem ti rekla. Ti si desert božanske in jaz na tvojo srečo nisem božanstvo. Sem zgolj ponižna služabnica. Samo malce se igram. Tega mi božanstvo ne bo zamerilo. Saj te ne mislim poškodovati. Moraš se prepričati o svoji nemoči. Druga skrivnost se tiče moje fukalne historije,“ svečano reče:
„Mnogi tipi, s katerimi sem se dol dala, so sfalirali. Tako ali drugače so propadli. Pa veš čemu? Izpila sem jim energijo. Nekdo spije osladno energetsko pijačo, jaz sem bio in šljuknem življenjski sok. Na koncu ostane samo zunanja fasada, saj znotraj trupelca ostane spokojna praznina. Vsi ti bogataški debilčki so propalice, ker sem jih na dušek izcuzala med njihovim arogantnim kikirikanjem. Med cviljenjem zmagoslavja so se iztekli vame. Dobesedno. Vse se vrača, vse se plača. Vso svojo pamet so imeli v spodnjem nadstropju. Za njih sem bila samo objekt praznjenja. Ne moreš brezplačno jebati ljudi. Račune plačaš, prej ali slej. Samo tebe sem izpustila. Sprva najbrž zaradi usmiljenja do Mojce, kasneje pa zaradi volje Najvišje. Škoda, tvoj junfer me je res do amena rajcal. Gate so postale mokre ob misli na tvojo fukalno brezmadežnost. Bil si drugačen. Na koncu so se stvari obrnile, kot so se pač obrnile. Božanstvo ima s tabo načrte in morala sem te pustiti. Zdaj boš odšel od tu. Škoda, Mojco bo umrla nedojebana. In še nekaj. Ne boj se. Božanstvo bodo izravnali vse poti.“
Okoli vratu ne čuti moči talismana. Sploh ga ne zmore zaznati. Poskusi izvesti urok. Neuspešno. Neka sila ga neprestano prekinja. Zmeda v glavi je neznosna. Pojavi se misel, odrešujoča ideja. Seveda, saj je logično. Kako sem lahko ves čas pozabljal? Znova jo izgubi. Vedno znova in znova izgublja nit nečesa pomembnega. Biblijsko spoznala. Naslednji hip se poskusi rešiti jeklenega objema uroka. Nikakor ne uspe prebiti nevidnih okovov, s katerimi je priklenjen na stol.Zlahka prepreči poskus vdora v svojo zavest. Vsaj to. Sandra ne more z enako močjo izvesti dveh urokov. Še kar je nepremičen priklenjen na stol. Ostaja svojevrsten ujetnik spečega dekleta. On, Mešarah je nemočen proti eni od ne najpomembnejši služabnic Vladarja. Kako se bo soočil s samo Elejlo?
Na hitro poskusi z urokom razbiti okove. Ne uspe. Poskusi znova. Sandra spremeni obraz in se čutno nasmehne:
„Ne trudi se. Ne moreš se boriti proti moči resničnega božanstva. Človek proti bogu vedno popuši. Odšel boš, ko ti dovolim in niti sekundo prej.“
Ne zmeni se za njene besede. Mrzlično razmišlja o svojih možnostih. Od kod ji ta strašna moč nadzora? Tiho odvrne:
„Tudi ti si na istem. Nikamor ne moreš.“
„Misliš? Jaz nisem na istem. Tako slabo mi pa še ne gre. Rekla sem ti, samo monotono fukalno hranjenje ni zdravo. Otopi zdrav nagon. Tega mi ni uničilo tri leta ždenja v tej dragoceni rupi.“
Zazna lovke uroka. Sandra ima prav. Zakaj ga Marko ni opozoril? Zakaj ga ni priganjal s treningi? Tokrat nima časa za razmišljanje. Napne svoja čutila. Mora tvegati na vse ali nič. Mrzlično izvede urok upočasnitve časa. Svet okoli njega zamrzne. Končno uspeh. Tega ni pričakovala. Nekako se mora izmotati iz njenega nevidnega prijema. Potrebuje samo nekaj trenutkov presenečenja. Samo to. V sebi recitira urok zavrnitve.
Začuti skelečo bolečino Sandrinega uroka. Mora se odločiti. Zamrmra napadalni urok. Ne usmeri ga v dekle, temveč v elektroniko. Njeno telo je odvisno od naprav. Ne pričakuje napada na elektroniko nevrostimulatorja. Trenutek! Negibno telo se napne. Urok izgine, telo se znova vrne v svoj mrtvi tek. Osvobojen prijema njenega uroka vstane. Pridobi nekaj časa:
„Ne bom te ubil, čeprav bi te lahko. Tvoja smrt ne bo nikogar oživila. Pravzaprav te potrebujem. Ime! Povej mi ime svojega fukjenega vladarja! Če nisi ti, kdo je? Kdo?“
Slika na monitorju zatrepeta:
„Žal te moram razočarati. Božanska oseba, Elejla, je esenca bivanja, božja luč in ne oseba. Živ človek ne more preživeti gledanja v božansko telo. Bivanje v sijaju luči ni za smrtnike. Kar se je utelesilo iz Megšelema, to nima telesa.“
Stopi korak naprej proti monitorju in grozeče zašepeta:
„Lažeš! Temni vladar ima gosto telo najine starosti. Tretja generacija indigo otrok je zadnja. Ti si najbrž res samo služabnica. Verjetno nisi vredna indigo genov, torej si samo orodje. Škoda. S svojim talentom imaš potencial Čuvaja. Izpadlo je tako, da si ob vsej svoji moči samo orodje. Zapravila si svojo vlogo na strani luči in se poklonila temi. Mogoče še ni čisto prepozno. Dobro pomisli. Tri leta ždiš v tej dragoceni kletki. Zakaj? Kaj imaš od tega? Nič. Nič bolj nisi živahna od monitorja, s katerim se pogovarjam. Mogoče lahko dobiš novo življenje. Prepusti se in dovoli luči v svojo dušo. Svet ni samo temna aroganca, sledenje strastem, ambicioznost preko trupel in boj za alfa status v krdelu! Živa si in z mojo pomočjo lahko obrneš nov list življenja. Samo ime hočem! Ime! Povej mi in reši se!“
NAUK: delaj dobro!

Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska:: Ni registriranih uporabnikov in 1 gost

cron