Dražilnik Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga

Forum o knjigah in serijah, ki spadajo pod kategorijo Fantazija.
Uporabnikov avatar
BojanE
Human
Prispevkov: 189
Pridružen/a: 24 sep 2010, 14:43
Kontakt:

Dražilnik Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga

PrispevekNapisal/-a BojanE » 04 jun 2011, 18:46

Obljuba dela dolg. V finalni dodelavi :kuza: je še ena od zgodb, ki razširjajo izkušnjo osnovnega niza VITEZI IN ČAROVNIKI. Do zdaj so na portalu zgodbi VITEZI IN ČAROVNIKI: Prevrat (osnovna verzija - ni potrebna registracija, za dodelano in dopolnjeno je potrebna registracija brez obveznosti) in VITEZI IN ČAROVNIKI: Zadnji boj Zeolije (dolpotegljiva verzija, potrebna registracija brez obveznosti). Tukaj je torej dražilnik čisto prave novele (blizu 100 strani):
Vilinski gospodar Enej Olom pospremi skupinico do samega roba vilinskega tabora. Nizki šotori se spretno zlivajo z naravo. Dva dni so preživeli v gosteh ponosnega plemiča Pozabljenih in zdaj je nastopil čas, da gredo svojo pot.
Enej ustavi svojega konja na robu nenavadnega spleta svilenih niti:
»Tako, tukaj se konča moja pot. Rad bi šel z vami, a žal dogodki zahtevajo mojo neprestano prisotnost. S pomočjo začarane berekoh palice boste zlahka našli vrzel mimo sovražne vojske. A očem sovražnikovih vohunov se boste izmaknili samo z lastno veščino tihotapljenja. Zato le previdno. Čas za junaštva še ni prišel.«
»Hvala,« se Lin zahvali in trdno drži začarano palico. Brez obotavljanja poženejo konje po zasneženi pokrajini. Pred njimi se vzpenjajo na pogled neprehodne gore Aldeškega visokega gorstva. Skoraj vsi vrhovi in nedosegljivo strma sedla so višji od treh kilometrov. Podobno vsem gorstvom znanega sveta, so te gore strm in strnjen neprehoden zid, ki nudi le malo prehodov. Zgolj gozdni vilini poznajo skrivni prehod čez Aldeške gore mimo nadzorovanih Severških vrat. Pozabljena steza drzno obide najvišji vrh, epsko imenovan Mešarik Caog in se spusti v zatrep Južne Severške doline, tik izpod izvira in začetnih divjih brzic Velikega Massaneda. V tem zimskem času so vrhovi v oblakih in jih tzevogi ne bodo mogli tako zlahka izslediti. Vsaj upajo lahko.
»Znova gremo v hrib,« se nasmehne Lena. Han prikima:
»Nov hrib, nova avantura. Ta pot bo najbrž precej zahtevnejša. Upam, da imamo dovolj vrvi in klinov.«
Arcus reče:
»S takšnimi razmerami imam dovolj izkušenj. Od sneženja je minilo že najmanj pet dni,« in poznavalsko z roko zajame nekaj snega, ga pomečka v dlani in odvrže:
»Iin zmrzal je dovolj huda, da bo varno. Samo, da nas pred prehodom ne doseže še kakšno obilnejše sneženje ali krdelo utešev.«
Ostali člani druščine ves čas molčijo. Nič kaj niso polni veselja ob pomisli na prebijanje čez gore. Vilinski konji so sicer sposobni premagati precej zahteven teren, a tokrat brez pomoči vrvi in klinov ne bo šlo. Potem je tu še grožnja krvoločnih utešev. To so vzdržljive zveri, ki napadajo v krdelih. Pravijo jim zveri divjine, saj živijo izven civiliziranih dežel severa. Lin ima ves čas roko, pripravljeno na strel. Ampak ob napadu velikega krdela vedno ne pomaga niti hitrost vilinskega lokostrelca.
Zaslišijo presunljivo tuljenje utešev. Ti volkovi, velikosti trimesečnega teleta, so izjemno hitri in vzdržljivi. Celo popolnoma odrasel samec velikega sabljezobega medveda kuš se umakne krdelu teh zveri. Lin oprezno preiskuje z redkim drevjem poraščeno pobočje. Imajo srečo. Veter piha s hribov navzdol in jih zveri ne vohajo. Ne smejo biti izvohani, kajti hrup napada velikih volkov in zlasti njihovih krvavečih trupel zagotovo privabi zmajske izvidnike. Tzevogi vonjajo kri na kilometrske razdalje.
Veter prinaša samo leden mraz. Meglice so vse gostejše. Edini zvok je zavijanje vetra. Visoke gore so popolnoma zakrite z oblačno zaveso. Mrak se začne gostiti. Eldar, Lin in Arcus zaskrbljeno iščejo prostor za varno prenočevanje. Tako strmo pobočje ne nudi kakšnega posebnega zaklona. Odpovejo se prenočevanju na tem pobočju. Ostanki poti so popolnoma zabrisani pod vse debelejšo snežno odejo. Edini vodnik je začarana palica v Linovih rokah. Mrak se zgosti v temno in strašljivo noč. Veter še kar neusmiljeno biča popotnike med vztrajnim napredovanjem navkreber do vrha prvega grebena. Ta del, kljub svoji temačni strašljivosti, pravzaprav sploh še ni tako nevaren. A že spust na drugo stran bo zahtevnejši. Arcus in Eldar se tega dobro zavedata, saj odlično poznata konfiguracijo tukajšnjih gorskih hrbtov. Pred glavnim hrbtom sta dva hrbta. Prvi je lažji, a je sestop v vmesno sotesko, pravzaprav usek, skoraj nemogoč, če dobro ne poznaš sistema polic. Kaj hitro se izgubiš. Vzpon na drugi hrbet pa zahteva poznavanje vrzeli v granitnih skladih, ki se vijejo med ostrimi skalami.
V trdi temi najprej obstane Eldar:
»Naprej ni varno. Tukaj se bomo utaborili. Nobenega ognja. Nebo se je malce razjasnilo, zato ne smemo tvegati, da nas najde tzevogov toplotni vid.«
Han vzdihne:
»Brez ognja smo pa zagotovo izpostavljeni morebitnim volkovom in podobnim zverem teh gozdov. Vprašanje, kaj je manj tvegano.«
Arcus ga potreplja po rami:
»Takšna je divjina pred sovražnikovim nosom. Ves čas bomo morali izbirati med dvema enako nevarnima tveganjema. Ne gre drugače. Tokrat izberimo uteše.«
Han stisne ustnice in hitro pripravi zimsko vrečo. To vilinsko darilo je namenjeno prenočevanju na odprtem sredi zime. Narejena je iz dovolj trdega blaga, da ga volk ne more pregristi. To je sicer bolj slaba uteha, a bolje nekaj, kot pa nič. Lena se uleže poleg njega in smukne v vrečo. Zaradi vetra ni mogla zgolj šepetati:
»Še ena avantura brez jasnega cilja. Upam, da tokrat ne bomo končali praznih rok. Rada bi tisti izdajalski kači primazala kakšno klofuto. Vilinski velikaš gor ali dol, rdečica zaradi moje klofute na arogantnem ksihtu me bo poplačala za vsa trpljenja in tveganja te poti.«
Oglasi se Arcus:
»Verjemi, imela boš to priložnost. Druge možnosti nimamo. Arcusa moramo ujeti in zaklad izročiti Mešarahu.«
Lena z gorčino v glasu odvrne:
»O ja, samo čez te gore se pregrizemo, se prebijemo mimo sovražnikovih patrulj in ujamemo Vilina, ki komaj čaka, da ga najdemo. Res dobri obeti,« nakar čemerno vzdihne:
»Na srečo upanje umre zadnje.«
Arcus se vedro nasmehne:
»Ampak so obeti. Že to je nekaj.«
Zjutraj jih prebudi nežno sneženje. Veter ponoči pojenja. Oblaki gosto prekrivajo nebo. Lin tiho komentira:
»Ne vem, naj se tega pokrova veselim ali bojim?«
Eldar prvi pospravi svojo vrečo in skoči na konja. Sledi mu Lin in zatem še preostali. Eldar z roko nakaže Linu vodstvo:
»Od zdaj naprej smo življenjsko odvisni od tvoje palice. Še pred poldnevom bomo na vrhu, zatem sledi spust, kar je brez berekoh palice garantiran samomor.«
Lin požene konja in ostali mu tesno sledijo. Ves čas do vrha molčijo. Občasno zaslišijo volčje tuljenje. Lin s svojimi vilinskimi očmi prečesava okolico in nebo nad njimi. Med vse redkejšimi drevesi je vse več ruševja. Občasno splašijo kakšno gozdno žival, ki odhiti svojo pot.
Na vrhu grebena se na drugo stran, okoli tristo metrov globoko, spušča splet precej ozkih polic. Malce se nadihajo, razgledajo, kolikor je to možno zaradi mimohoda meglene zavese in nadaljujejo pot. V kakšnem drugem letnem času in drugačnih okoliščinah bi bil to prav prijeten izlet, če seveda odštejemo vedno prisotno grožnjo utešev in še kakšnih drugih zveri divjine.
Skalne police so celo za vsega vajene vilinske konje huda preizkušnja. Pot se silno zavleče zavoljo spolzkosti in strahovite strmine. V dolini jih pričaka precej gosto rušje in zgoščene zaplate velikih smrek. Zaslišijo zvok vode. Lin se ozira okoli sebe in konj nemirno prestopa. Poti že dolgo ni nihče izsekal, zato samo sluti, kje se vije.
Eldar vzdihne:
»Pot si bo mogoče treba izsekati.«
Lin prikima in potegne vitek meč omeag.
Arcus vzdihne:
»To se mi ne zdi dobro. Mogoče je kakšen naravni prehod na drugo stran. Ne smemo se takoj oprijeti mečev.«
Lin otožno odkima:
»Ne vem, če bo palica delovala po takšnem ovinku. Niti sanja se mi ne, kaj je na drugi strani.«
Arcus odločno reče:
»Še vedno se lahko vrnemo nazaj.« Eldar oklevajoče prikima. Lin skomigne z rameni:
»Pa poskusimo.«
Skupinica ob steni, kateri ni videti vrha, jezdi vse višje proti zatrepu doline, ki se izteče v velikem slapu. Veliko ur so porabili za pot. Končno se rušje dovolj razredči, da lahko najdejo pot na drugo stran. Prečkajo zanimiv preplet potokov, ki se združijo v deročo reko, in nadaljujejo na drugo stran. Palica v Linovih rokah je hladna. Torej so daleč izven poti. Na drugi strani jih čaka enak zastor neprehodnih sten. Spretno iščejo pot med velikimi balvani in vse gostejšim rušjem. Končno Lin zazna reakcijo palice:
»Palica je našla pot. Kmalu bo treba zaviti gor,« in pogleda kvišku proti kipečim stenam. Granitni stebri svečano kipijo v nebo in izginjajo v mitični beli zavesi. Vilin kmalu ustavi konja in s pogledom išče vrzel v steni:
»Tukaj mora biti prehod. Upam, da še obstaja. Brez njega lahko sedemo na tla in bridko zajočemo.«
Eldar prvi opazi skrit usek:
»Tam je.«
Niti vilinove oči niso kos moči razločevanja kamna od kamna gozdarjevega pogleda. Lin se oddahne in povede skupino. Kmalu se začnejo prebijati navkreber. Ta hrbet je precej zahtevnejši. Znova zaslišijo oddaljeno utuševo zavijanje. To zavijanje naj kar ostane udobno daleč. Noč jih preseneti tik pod vrhom. Zgolj vilinskim očem se lahko zahvalijo za varen prihod na široko sedlo med dvema vrhovoma. Le tu in tam pobeljeno temino granita prekinja zaplata rušja, težko obloženega s snegom.
Znova jih čaka noč brez topline ognja.
Novo jutro jih burno pozdravi z bučanjem vetra. Megle se kot preganjen plen podijo med skalami. Komaj so videli en drugega. Še glasove je veter kot nekakšna roparica odnesel v nepovrat. Morali so kričati, da se sporazumejo. Hitro zapustijo izpostavljeno sedlo. Spodaj jih čaka manjša dolina z iztekom v vrtoglavem prepadu.
Druščina tako še en dan preživi v megli in vetru. Na srečo so vsaj za silo varni pred radovednimi pogledi zmajskih izvidnikov.
Tedaj se zgodi. Ravno pred vzponom v novi granitni zastor. Brez vilina bi bili pogubljeni.
»Uteši!«
Bliskovito reagirajo. Vse sami izkušeni bojevniki in bojevnica bliskovito poženejo konje in izvlečejo orožje. Na manjši jasi naredijo krog. Velika zver prileti od nikoder nad Eldarja. Gozdar se spretno odzove. Zver z razparanim trebuhom cvileče trepeta na polomljenem rušju. Naslednja je na vrsti Lena. Na ima manj sreče. Prvi zveri zada boleč spominek v pleča, a jo druga zbije s konja. Tretja zver naskoči konja, ki zahrza ob stiku velikih zob s prednjo nogo. Lena se krčevito izmakne. Vilin še zadnji hip sivo zver pošlje v Onostranstvo z natančno odmerjeno puščico. Arcus se spretno izogne naskoku dveh zveri in prebode zver, ki je ranila Leninega konja. Eldar v trzajoča trupla spremeni še dva velika volka. Lena se za hip prepozno obrne. Velika siva gmota jo podre. V nogi začuti vrelo bolečino. Takoj zatem jo nekaj bliskovito potegne. Prestreli jo mešanica bolečine zaradi zob, udarcev ruševnatega vejevja in ledenega snega. Glasovi se izgubljajo. Za hip še ujame Hanov krik:
»Lena!«
Potem se naredi trda tema boleče strahote. Zvoki bitke izginejo. Vse se potopi v plašč medlega lebdenja med bolečino in smrtjo.
Han hoče pognati konja iz kroga obrambe. Arcus ga zadrži:
»Ne! Če se oddvojiš od nas, si mrtev. Dokler uteši sprevidijo cene, katero bodo plačali za nekaj kosov mesa, moramo držati skupaj!«
Moč čarovnikovega glasu ga obdrži na mestu. Han s podvojenim besom odbija naskoke velikih volkov. Bitka je privabila še nekoga. Zasliši se mogočno rjovenje sabljezobega kusa. Po zvoku sodeč je šlo za veličastnega samca. Očitno se je razbesnel, ker so uteši vdrli v njegovo območje. Volkovi ne odnehajo. Zaslišijo šum približevanja nečesa velikega. V megli opazijo veličastno silhueto.
Lin prvi opazi novega gosta na zabavi:
»ne vem, če se lahko veselim ali bojim.«
Eldar se nasmehne, medtem z mečem spusti kri še enemu volku:
»Najprej se moramo razveseliti. Uteši so izgubili preveč samcev, da bi lahko tvegali boj z kusom. Ta je velik in star samec, ves besen zaradi kaljenja miru v svoji dolini.«
Arcus doda:
»Ko jo popihajo volkovi, jo popihajmo še mi. S kusi se ne znam sporazumevati, čeprav so baje precej razumni.«
Vilin s strašnim zamahom obglavi volka, ki omahne na tla in obrne konja proti lomasteči pošasti. Volkovi zacvilijo. Nazadnje bliskovito ubijejo in odvlečejo Leninega konja. Han in Eldar čakata na Arcusov znak. Ta želi pognati konja v dir, a jih Vilin ustavi:
»Ne, ne bežite! To je veliki samec in njemu ne more ubežati noben konj.«
»Naj torej čakamo, da nas medved seseklja v mleto meso za helzes?«
Vilin odločno odvrne:
»Z medvedom se bom jaz pogovarjal. Vsi bodite tiho in pospravite orožje!«
Velikanska silhueta dobiva podobo. Deset metrov visok medved hlača na zadnjih tacah, prirejenimi hoji po dveh ali po štirih. Iz velikih ust štrlita velika sabljasta zoba, dolga vsaj meter. Vedno sta ostra in z enim zamahom razseka še tako velikega nasprotnika. Telo ima pokrito z gosto črno dlako. Na njej so sledovi prebijanja čez rušje. Okoli sto metrov pred skupinico obstane in se postavi na vse štiri in se previdno približa. Znova zabrunda svojo veličastno pesem, ki ledeni kri v žilah.
Lin dvigne roko in nekaj zakliče v popolnoma neznanem jeziku.
Medved nekaj odbrunda.
Arcus vpraša:
»Kakšen jezik je to?«
»Pradavni jezik gozdov, ko je bil svet še lep in mlad.«
Arcus prikima in se nasmehne:
»Lep n mlad, a jaz sem star in grd. Upam, da tudi medved ni pozabil jezika, čeprav ne vem, koliko je mlad, a lep gotovo ni.«
Ostali molčijo. Vsi so prepuščeni vilinovem znanju neznanega.
Vilin in medved tako izmenjujeta glasove in čudno zveneče besede. Velikanska zver se čisto približa. V očeh se zrcalita nedostopna strogost in moč.
Za potrebe te zgodbe prevedimo te starodavne besede.
»Modri bivalec gozdov pravičnih, kaj počneš v družbi teh zgagarjev na moji zemlji? Kaj ne vidite, kakšno nadlogo ste privabili?«
»Preko tvoje veličastne zemlje nas vodi nuja. Nikakor nočemo motiti tvoje vzvišene veličastnosti.«
»Saj ste jo zmotili in to kar bridko zmotili. Razmišljam, koliko grižljajev mi lahko ponudijo vaša uborna trupla?«
»Naša trupla ti, o mogočni vladar Severa, ne bodo ponudila nobenega zadovoljstva. Večjo radost ti bo nudilo, če nam pomagaš od tod in odvrneš zmaje na nebu.«
»Ste prijatelji ali sovražniki grdavžev na nebu? Takšnih ni bilo že mnogo tisoč zim! Niti najmlajši med njimi so gorkega okusa.«
»Gotovo se ne bi želeli skriti, če bi bili ti leteči grozoviteži naši prijatelji! O mogočni, hitimo za njunimi opravki v službi gozdnih bivalcev Severa. Najbrž se lahko vaše veličastje nasiti s sveže narezanimi uteši! Kar mnogim smo odvzeli zverska življenja.«
»Ti uteši so označeni z znamenjem Vzhodnega zla! Iz njihovih peklenskih mrtvaških duš sije devet v desetem. A v vaših mislih najdem samo obup in izgubo ene.«
»Da. Veličastni, v tem boju smo izgubili plemenito bojevnico, častivredno pesmi bivalcev starega Severa«
»Podložniki zatabov se bodo dokopali do nje.«
»Jo lahko rešimo, preden pride v roke gospodarjev temnin?«
»Ne! Vi se podvizajte, dokler se še lahko! Že tako sem do vas izkazal preveč milosti!«
»Pozdravljen mogočni vladar severnih Gozdov!«
Lion namigne druščini:
»Gremo! Pohitimo, dokler še lahko!«
Han ogorčeno odkima:
»Nikamor ne grem brez Lene! Moramo jo poskusiti rešiti iz krempljev zveri!«
Lin čemerno odkima:
»El ti pomagaj pri tem, a mogočni kus ne bo več dolgo čakal. Gremo! Vsaj jaz nočem biti kusov obrok!« zakliče odločno in požene konja. Vsi mu sledijo. Han še malce okleva, a ga medvedovo brundanje prepriča v Linove besede.
Divje se poženejo proti robu doline. Medved se požene nekam proti jugu, proti bežečim utešem.
۞۞۞
Lena pride k sebi samo za kratek hip. Začuti, da jo držijo zobje in nekam nosijo. Začuti ledeni bič zračnega piša in občuti udarce ruševnatih iglic. Zavoha strahotno volčjo sapo. Izgubi zavest.
Znova se za hip zave nekje visoko v zraku. Vse telo je neznosno boli. Ne more se premakniti. Poskusi nekaj reči,a samo izdihne mrzel zrak. Nad sabo v vročičnem plesu pisanega zbora bolečin zagleda silhueto človeku podobnega bitja. Zasliši besede, ki jih ne razume. Prestreli jo groza. Znova omahne v odrešujočo nezavest.
۞۞۞
Lomastenje pustijo za sabo. Do police nad dolino ne izgovorijo niti besede. Samo čim dlje iz te peklenske luknje. Hanu se po glavi pretakajo različne misli. Izgubili so Leno. Če bo imela srečo, jo bodo volkovi raztrgali in v trenutku bo njena duša odplula v Onostranstvo.

El, milostna božja navzočnost,
radodarna veličina tega in onega bivanja,
spokoj naj duša njena najde,
naj jo brodar spusti preko tiste reke,
naj jo etirji ponesejo v višave svetle gore,

Draga bojevnica,
srčna prijateljica,
plemenita iz poštene častivredne hiše,
zvezde zdaj dajejo ti zadnji poklon,
moje srce čuti hladen kamen odsotnosti,
postani nebeški fedajin,
ost v ledenem srcu krvnikov.

Srd moj zavihral bo čez dežele očetov,
jekleni piš naj odnese seme Megšelema,
oj etorji mili, oj lae edanim,
ogenj naj dvigne se in vrne mi tvojo toplino.
NAUK: delaj dobro!

Uporabnikov avatar
BojanE
Human
Prispevkov: 189
Pridružen/a: 24 sep 2010, 14:43
Kontakt:

Re: Dražilnik Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga

PrispevekNapisal/-a BojanE » 18 jul 2011, 07:12

Novela VITEZI IN ČAROVNIKI: Duhovi Aldeverga je na voljo kot dolpoteg ali kot elektronska knjiga na spletni strani http://vitezicarovniki.com
NAUK: delaj dobro!


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska:: Ni registriranih uporabnikov in 1 gost

cron