Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok

Forum o knjigah in serijah, ki spadajo pod kategorijo Fantazija.
Uporabnikov avatar
BojanE
Human
Prispevkov: 189
Pridružen/a: 24 sep 2010, 14:43
Kontakt:

Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok

PrispevekNapisal/-a BojanE » 27 apr 2014, 18:20

Evo, nekaj za pokušino:
Hitra kočija pri Semberiji vstopi v Zeolijo. V njej nasproti en drugemu sedita dva moža. Zastavice malahida Reja Senorskega plapolajo v pišu divje ježe. Prva postojanka v Zeoliji je Landogar, dom malahida Arija Landogarskega, ker razpolaga s tretjino zeolske poklicne vojske. Arij je zelo nezaupljiv do Shedanije. Zaradi vpliva na dvoru Malahida Zeolskega, se mu je pametno posvetiti, ga malce omehčati. Kdo bi lahko to bolje opravil, če ne Senorski malahid, nečak Arijeve mame in poročen z njegovo sestrično?
Kočijo na grajskem dvorišču pričaka Valerij, Arijev mlajši brat. Ob pogledu na debelušno Rejevo pojavo se nasmehne, a se hitro zresni ob srečanju s skrivnostnim spremljevalcem sumljivega videza.
»Valerij, izrezana mama si. Kako je moja draga teta Elida?«
Valerij skomigne z rameni:
»Malce jo daje spomin. Včasih je čisto bistra, drugič odplava med oblake Onostranstva,« in se objameta. Valerij znova sumničavo premeri Rejevega potuhnjenega spremljevalca z očmi roparice in previdno vpraša:
»Kdo je to?«
»To je Ron Pelegar, majordomov pisar in tukaj je zato, da bo poskrbel za napornejši del mojega obiska.«
Valerij glasno komentira:
»Ni videti plemenitega porekla.«
»Saj tudi ni. Za pisarja ne potrebuješ plemenitega porekla, temveč sposobnost pisanja. Majordom ga je hotel v cesarjevem imenu in temu ne morem oporekati.«
Rona namestijo v neugledno sobo za kurirje, a Rej in Valerij skupaj stopita do Elide, sestre Rejevega pokojnega očeta. Vstopijo v veliko sobo s prostrano teraso s pogledom na gore naproti soteske, kjer si je mogočni Massaned izdolbel pot do Shedanijske ravnine. S terase ima čudovit razgled nad celotnim majhnim, vendar odlično utrjenim mestom. Suhljata ženska je sedela pri velikih vratih terase in zrla v vršace na drugi strani:
»Tiste gore nas opominjajo, kako neznatni smo v svojih borbah za oblast.«
»Mati,« vzdihne Valerij, »nekdo je z mano. Mogoče bi ga želeli videti.«
Ženska se sunkovito postavi na noge, se obrne, prisrčno nasmehne in iztegne roke:
»Rej, moj ljubi nečak, malahid Senore. Kako je v cesarstvu?«
Rej steče do tete in jo objame:
»Verjetno bolje, kot v Medalarju. Ampak tukaj ne bomo o vojnah in politiki. Povej, kako se držiš?«
»Odkar je odšel Tiberij, je malce dolgočasno. Pogrešam njegove izbruhe smeha. Malce me skrbi za Arija.«
»Zakaj?«
»Dopolnil je štiri desetletja, a še vedno nimam vnuka. Valerijeve hčerke žal ne morejo dedovati družinskega imena. Mogoče ga boš lahko malce spametoval. Moški te hiše so vedno cenili mnenja in nasvete Senorcev. Naša kri se ni posušila niti v času basileja,« in odločno pristavi: »ne bo se tudi zdaj!«
Rej odkima:
»Bojim se, da nisem tukaj zaradi težav z naslednikom. Nad Zeolijo in s tem seveda tudi nad Landogarjem se zbirajo temni oblaki in še je čas, da jih odženemo. Moj spremljevalec,« a ga Valerij vljudno prekine:
»Ne bomo zdaj o vlogi brezkrvnega.«
Rej stisne ustnice. Zaveda se, da je tukaj on zaradi Rona in ne obratno. Orwenov pisar je tisti, ki vodi zabavo. Vprašanje je, kako bodo tukaj sprejeli to malenkost.
Arij prijezdi v spremstvu svojih jamitov. Zaključil je vsakoletni obhod stalnih vojnih posadk in zaradi dogodkov na vzhodu obiskal tudi grofa Malahida Zeolskega. Ker so izgubili kralja, je še posebej strogo preveril stanje. Spretno skoči s konja, se rokuje z jamiti in se nasmehne ob pogledu na sorodnika iz Shedanije:
»Rej, kateri veter te je pripeljal ob tej neugodni uri?«
Rej se kislo nasmehne:
»Vzhodni veter, če veš, kaj mislim.«
Arij ga potreplja po rami:
»Torej je cesar tebe izbral za zastopnika v kampanji?«
Rej v zadregi odvrne:
»Nobene cesarske kampanje ne bo. S sabo nimam cesarjevega patenta.«
»Ne bo cesarske kampanje? Cesar je Medalarju že polni dve tisočletji dolžan kar krepko uslugo. Najbrž se cesarska kri ni posušila in pozabila na dolg iz zaključka Koalicijskih vojn. Ravno prihajam od Malahida. Stvari niso dobre.«
»Moj spremljevalec, Orwenov pisar, ima vse za namen tega obiska. Žal mi je, a razmere so povsod napete, tudi za nas. Sicer pa, ne bova o politiki pred grajskimi vrati. Raje mi povej, kako kaj ženske, pijača in dober lov?«
Leden severni veter ob prihajajoči noči napoveduje mrzlo jesen. V osrednji dvorani vlada precej čemerno razpoloženje. Niti dvorni bard s kopico šal na račun naslednika medalarskega prestola ni mogel razbiti tega razpoloženja.
Arij je v teh razmerah pričakoval odposlanca s patentom in ne samo bolj ali manj vljudnostnega gosta. Običajno hrupna večerja mine v precej zateženem melosu. Arij na koncu nažene celo barda. Mati hoče nekaj reči, a jo grobo prekine:
»Mati, vojne zadeve na vzhodu se slabo razvijajo. Naš madeji nas bo mogoče vse poklical v vojno. Verjemi mi, nisem posebej razpoložen za zabavo ob misli, da Shedanija samo čaka in ne stori ničesar. V hudih časih je tudi naša rodbina krvavela za prednika starca v Wendenburgu. Mnogo medalarskih in zeolskih sinov je spustilo kri na ravnici pred Wendenburgom. In kaj dobimo za zahvalo? Samo dobre pozdrave najbližjih sorodnikov,« in se obrne proti Reju:
»Saj niste ti in tvoja rodbina nič krivi. Ampak za sporočanje slabe novice so poslali ravno tebe, kar je zelo podlo.«
Rej skomigne z rameni in trpko vzdihne:
»Moj spremljevalec,« a ga Arij malce nevljudno prekine:
»Tvoj spremljevalec je brezkrvni Orwenov podrepnik.«
Rej pogoltne slino in Elida mehko reče:
»Pusti ga, naj pove do konca. Ostanimo vendar plemeniti. Tega nam ne more nihče vzeti. Dragi sin,« vanj usmeri nenavadno oster pogled:
»Moral bi ga vprašati, kako je kaj tvoja sestrična Livida. Ti pa niti pri večerji ne moreš brez politike. Pozabil si, tukaj smo tudi dame.«
Arij sprva zmedeno molči, zatem dvigne čašo, jo dvigne in teatralno zakliče:
»Naj bo večno prijateljstvo med plemenitima in stoletja povezanima malahidskima hišama Sonorcev in Landogarjev!«
Vsi dvignejo čaše, jih izpijejo in odložijo. Arij poišče svetle Rejeve oči:
»Oprosti, a zadnje dni nisem več preveč odporen proti slabim novicam. Povej do konca. In res, se opravičujem zaradi nevljudnosti, kako je moja mala sestrična?«
Rej se najprej spogleda s teto Elido, Valerijem in Valerijevo ženo Heledo:
»Livida je odlično in te prisrčno pozdravlja. Kmalu bo povila še drugega sina. Vsaj tako pravijo zdravilci. Naj nadaljujem, kjer sem nehal. Najbolje lahko zadevo predstavi moj spremljevalec. Arij, prav imaš, on je pisar, a tudi zaupnik majordoma Artusa Orwena. V tem primeru moramo pozabiti na njegovo poreklo, saj ga za pomembnega naredi od Orwena prejeta vloga. Naj poudarim, izhodišča njegovih idej so usmerjene v pomoč Zeoliji. Tudi cesarski knez Orwen se zaveda dolga Shedanije in cesarskega veličanstva do Zeolije. Ampak,« in Arij ga prekine:
»Vedno je kakšen ampak.«
Elida ga strogo pogleda in s kretnjo dovoli Reju nadaljevanje misli:
»Res je, dragi sorodnik, žal so razmere na drugih mejah Shedanije krive za ta ampak. Ardenija in Ellion sta na našo južno mejo spravili ogromno armado. Morali smo se odzvati. Žal pogajanja o trgovinskih patentih ne najdejo luči.«
Arij besno zarenči:
»Medalar se bori za preživetje, vi pa imate težave s cenami žita. Res se je svetu zmešalo.«
Rej presliši opazko:
»Najbolje bo, da se glede posla pogovarjamo v manj plemenitem okolju. Verjetno nočete mojemu spremljevalcu odpreti vrat v ta ugledni prostor.«
Arij odkima.
Soba pisarja dvornega komornika je ravno pravi prostor za tovrstne posle. Okoli okrogle mize posedejo Arij, Valerij, Rej in Ron. Plemiči so sedeli na udobnih oblazinjenih stolih z razkošnimi naslonjali, a Ronu so namenili skromno leseno pručko. Orwenov pisar seveda ni z ničimer pokazal slabe volje. Nezainteresirano opazuje debato malahidov. Ti živijo v svojem sanjskem svetu. On pripada svetu dejanj. In kar je najvažneje, ti trije načičkani razvajenci nimajo skupaj pol toliko moči, kot jo ima on v svojih brezkrvnih rokah. Končno se mu posvetijo. Rej ga pozove k debati:
»Ron, prečastita malahida Zeolije zanimajo knezova stališča in predvsem praktični predlogi.«
Ron prikima, oprezajoče premeri vse tri plemenite sogovornike in tiho odvrne:
»Vsekakor,« in počaka na odobritev Zeolcev. Zatem rahlo zakašlja, spije požirek vode in znova premeri vse tri plemiče. Ne uide mu, v kako neuglednem kozarcu so mu servirali vodo, a pred plemiči so dragoceni kristalni kozarci z vinom. Pogoltne slino in ponižno začne:
»Plemeniti gospodje, verjetno se zavedate stanja v Medalarju, zlasti vzhodnem delu kraljestva. Gotovo smo soglasni glede posledic minule kampanje kralja Nimorja Feowella, ki je pri tem tudi sam nesrečno preminul. Z njim je na Sipini izginil znaten del medalarske poklicne vojske,« in previdno premeri sogovornike. Ti neprijazno prikimajo.
»Zeolija ima nedotaknjeno vojsko. Njenih sedem poklicnih in prav toliko sklicnih medrej je, kljub porazu pri Sipini, še vedno pomembna in predvsem nedotaknjena sila. To moramo upoštevati pri nadaljnjih ukrepih.«
Arij vanj zapiči svoj oster pogled in grozeče dvigne glas:
»In kako bi ti iz varne Orwenove pisarne ukrepal? Rej Sonorski nima s sabo patenta o poplačilu cesarjevega dolga do naše dežele in vladarja. Kakšen je predlog tvojega brezkrvnega gospodarja?«
Ron požre slino. Navajen je takšnega odnosa plemenitih mož. Vsi so tako vzvišeni in arogantni, dokler ne pridejo na dnevni red njihove težave in zlasti finančne luknje.
»Gospodar Arij, na vaši strani Vidala je okoli petnajst do sedemnajst hord, ki so po moči ...«
Tokrat ga Valerij prekine z ogorčenim udarcem pesti po mizi:
»Kaj ti veš o moči divjih hord? Koliko bojišč si videl od blizu?«
Ron se ne pusti motiti. Ko se poleže Valerijev bes, hladno nadaljuje:
»Dovolj sem seznanjen z nekaterimi vidiki razmerja sil. Če me boste tako prekinjali, ne bomo nikamor prišli. Seveda lahko takoj nehamo, jaz se vrnem h knezu Orwenu in mu poročam o stanju duha, vi pa potem naredite, kar vam narekuje plemenito poreklo.«
Reju se obraz razpotegne v plitev nasmeh:
»Verjetno nisva potovala zato, da se zdaj vrneva in Zeolijo prepustiva ne preveč ugodnem razpletu prihajajočih dogodkov.«
Arij in Valerij se spogledata, starejši brat nejevoljno prikima:
»Naj slišim tvojo zgodbo! Dajmo!« zapiči oči v Ronov ravnodušni obraz. Ta prikima in brezdušno nadaljuje:
»Vaš novi kralj ni ravno briljanten um. Zaradi svojih slabosti, izvirajočih iz ne preveč zdravih razvad, ne bo sposoben pripraviti učinkovitega in predvsem dovolj zgodnjega odgovora na grožnjo. Osrednjo ravnico, idealno za hitre vojne premike, pred sovražnikovimi hordami varuje samo gorski hrbet s tremi prehodnimi prelazi. Najugodnejši prelaz zapira trdnjava, ki lahko kljubuje kar nekaj mogosov. Vzhodni vladar ima na voljo dve možnosti,« in dvigne v zrak dva prsta. Z očmi premeri sogovornike. Oglasi se Arij:
»Razsvetli nas.«
Ron prikima:
»Kaj ni očitno? Vzhodni vladar se zaveda pomena svoje zmage na Sipini. Najbrž so mu približno znane skupne vojne zmogljivosti Medalarja. Gotovo zna šteti do sto. Torej, uničil je sedem poklicnih medrej, ve za preostalih deset poklicnih in okoli petnajst dosegljivih sklicnih medrej. Sam ima na voljo malce močnejšo, vašim profesionalcem enakovredno vojsko z orožjem, ki zdrobi obzidje utrjenega mesta. Mi žal nimamo podatkov o vladarjevih rezervah na ravninah Vzhoda. Ne vemo, za koliko in v kolikšnem času lahko okrepi svojo vojsko. Ne prekinjajte me. Zdaj pa ključno. Vladar ve, da je šest od desetih medrej v Zeoliji. Ve, da so od preostalih treh dve konjeniški in ena pehotna v lasti novega kralja. Preostala medreja je ne preveč smotrno razpršena po Quelvergu.«
»Saj imamo še sklicne medreje,« se vmeša Valerij. Ron se nasmehne:
»Sklicne medreje je treba najprej sklicati. Za sklic vseh sil potrebujete najmanj okoli tri mogose, mogoče v času žetve še več.«
Valerij prikima. Ron nadaljuje:
»No, dragi gospodje, to ve tudi vzhodni vladar. Pa se vrnimo na prej omenjeni dve možnosti. Prva je splošen napad še pred zimo. Druga je napad takoj spomladi. Če bi bil jaz vladar Vzhoda, bi napadel v najkrajšem možnem času. Z bliskovitim vdorom čez prelaze na ravnico bi preprečil sklic celotne sklicne vojske in s tem povezane obrambne akcije. Vladar ima zdaj strahovito prednost.«
»Prednost?« Valerij dvigne glas, »s hitrim vpadom bi tvegal razgaljen južni bok. Gotovo ve za oba cesarska zbora in ve za cesarski dolg do medalarske varnosti.«
Ron se znova nasmehne:
»Motite se. Vzhodni vohuni dobro poznajo sestavo obeh zborov. Jasno jim je, da se z njima ne moremo niti braniti, kaj šele napadati. Vzhodnjaki tudi poznajo kakovost in strateško pozicijo Zeolije.«
»Kaj je z njo?« zanima Arija.
»Čisto preprosto,« odvrne Ron, »zlahka se lahko odpoveste reševanju tuje godlje. Vzhodni vladar pozna vaše možnosti na obeh ožinah. Še preden se bo grof Malahid Zeolski lahko odzval klicu dolžnosti, bo ta klic ugasnil med hitrim prodorom Vzhodnjakov do vaših ožin. Vaša možnost preživetja je samo ena,« in vse premeri s strogim pogledom, ki obvladuje tri plemiče:
»Nekako se morate izviti iz vojne, v katero ste potegnjeni, čeprav je niste zakuhali.«
Molk leže na izbo. Nekaj trenutkov ni nihče sposoben izreči besed. Arij šele čez čas mučne tišine zašepeta:
»Vaše besede so misli izdajalca, našalita najhujše vrste. Naša plemenita rodbina ne bo nikoli izdajala človeških bratov, da bi si kupila nekaj izdajalskih let življenja.«
»Bom videl, če bo vaš bemej tako plemenit.«
Arij sikne:
»Še plemenitejši je! Priporočam ti, spletkarski pisar, ne hodi pred njegovo veličastje s tako podlim predlogom,« in se obrne proti Reju:
»Si vedel, kaj nam bo predlagal? Si vedel za to umazano izdajo?«
Rej odkima:
»Nisem poznal podrobnosti.«
Valerij zarenči in potegne meč:
»Brezkrvneža ne bo nihče pogrešal.«
Ron se nasmehne:
»Knez Artus Orwen me je v imenu cesarja poslal na to misijo zdrave pameti. V primeru, da se ne vrnem v enem kosu ali se sploh ne vrnem, bo verjetno posegel po precej drastičnih ukrepih. Veste, zelo nerad se loči od zvestih ljudi.«
Arij vstane, in Reju jezno zabrusi:
»Dragi sorodnik, čim prej ga odpelji! Ta mož ni več dobrodošel v moji hiši. Če ne bi bil tvoje spremstvo, bi ga vrgel v temnico. Drugam tako in tako ne sodi. Zaradi lastne varnosti ga ne vodi pred gospodarjeve oči. Sam El ve, kaj vama bo storil, če ga razjezi s temi strupenimi besedami!«
Rej pogoltne slino in nemo prikima.
Ob prvem svitu kočija z oznakami Sonore in Shedanije zapusti Landogar. Nihče se ni poslovil od njenih potnikov.
Moža v kočiji nekaj časa molčita. Ron ravnodušno opazuje pokrajino. Njemu plemenite družine ne pomenijo ničesar. Njega vodijo samo knezov in posledično njegov dobiček. Reja Senorskega razžira črv dvoma. Je prav, kar počne s tem, čeprav pomembnim in vplivnim pisarjem, a vendarle zgolj brezkrvnežem? Kaj ju čaka na dvoru Malahida Zeolskega? Bemeji Zeolije je znan po svoji skoraj mitski plemenitosti in častivrednosti. Zanj je patent že izrečena beseda. Veliko mu pomenita zvestoba in plemenit namen. Odziv Arija Landogarskega bo še pred njima prišel na njegov častivreden dvor. Kako se bo odzval? Brezkrvni nimajo nobenega posluha za dvorno etiko in čut za dolžnost. Njim je čast malahidov zgolj zabavna zanimivost.
Zeolverg je mesto, obkroženo s tremi obzidji. Grofova palača je na griču in se drži notranjega obzidja. Grofija ima najsposobnejšo vojsko Medalarja. Grof h kraljevi kampanji na Sipini ni prispeval omembe vredne vojske. Še tisto, kar je prispeval, se ni udeležilo bitke. Ravno ta neudeležba in umik sta temelj novega spora med kraljevo in grofovo hišo. Kjer je spor, ima tretji vedno nekaj manevrskega prostora za ukrepe. Torej je nekaj upanja za primeren dogovor.
Rej prekine malce nadležen molk:
»Oba pomembna malahida si spravil v zelo slabo voljo.«
Ron ne odmakne oči od pokrajine, brzeče mimo kočije:
»Vsakdo v njunem položaju mora biti slabe volje. Upam, da bosta pravočasno doumela resnost in predvsem realnost položaja. Zeolija ni ničesar vložila v kraljevo propadlo kampanjo, zato je edini kos Medalarja, ki ga lahko rešimo brez nepotrebnega prelivanja človeške krvi.«
Rej prikima s stisnjenimi ustnicami:
»Malahidom včasih čast in etika pomenita več od realnosti stanja. Včasih je čast več vredna od prelite krvi.«
Ron vzdihne:
»Naj te popravim, prelite brezkrvne krvi. Če hočejo preživeti zimo, bodo morali spremeniti svoje poglede na prihajajoče dogodke. Vzhodni vladar ne bo čakal zime. O tem sem prepričan. Na srečo imam vohune tudi na vzhodu, zato lahko gospodarju Orwenu vsak hip dostavim najbolj sveže informacije.«
Rej prikima. Ve za Ronovo neformalno moč, izvirajočo iz vohunov, zarejenih na vseh dvorih znanega in mogoče tudi neznanega sveta.
»Tvoja navzočnost žal ni omehčala Landogarce. Mislil sem, da imata trohico zdrave pameti. A sem se motil. Oba bi za osebno čast in slavo žrtvovala brezštevilno množico svojih ljudi. Plemiči so od nekdaj iznad nas slehernikov. Vedno so polni svojih vzvišenih idealov in pozabljajo, da za njih umirajo predvsem nedolžni ljudje s kastnega dna. Odgovornost se ne prične pri časti, temveč skrbi za blagor najnižjega na lestvici.«
»Zeolija je del Medalarja. Bemej Zeolije je dedni naslednik krone, če izumre moška veja Feowellov,« doda Rej.
»Krona na glavi hodečega trupla nima nobene vrednosti. Vzhodna vojska bo vdrla v ravnico, pomendrala ostanke kraljeve vojske in naskočila Zeolijo. Vzhodni vladar lahko vpreže neizmerno veliko rezerv. Medalar je žal v slabšem položaju. Tudi za Shedanijo je bolje, če se Zeolija izloči iz vojne. Landoragcema sploh nisem hotel omeniti končnega cilja našega dvora.«
»Ki je?«
»Patentna pogodba med Shedanijo in Zeolijo. Če bo zeolski grof še pred dokončnim propadom Medalarja priznal Leona za svojega vladarja, bo vzhodni vladar kljub trenutni premoči dobro premislil, preden se loti naskoka na Zeolsko tesen.«
»Zakaj tega ne ponudiš celemu Medalarju?«
»Preostali Medalar je poraženec. Vzhodnemu vladarju moramo nekaj dati, če hočemo kaj dobiti. Če pogodbo ponudim kraljestvu, samo spodbodem Vzhodnega vladarja v priprave na napad na Shedanijo.«
»Misliš?«
»Joj, vas malahide bi morali malce bolje učiti diplomacije, vojne strategije in še česa,« zavrti z očmi po stropu kočije, »vzhodni vladar bo prej ali slej napadel Shedanijo. O tem ni nobenega dvoma. Če hočemo ta napad odriniti dovolj daleč v prihodnost, mu moramo puščati kri na preprekah do svojih meja. Tako bomo pridobili dovolj časa za učinkovito odvračanje orčje pesti izpred vašega gradu. Dokler imamo na jugu težave, ki zahtevajo vso našo vojsko, ne moremo odpirati še severne fronte. Ko se bomo pogodili z Ellionci in Ardenci, se bomo posvetili Vzhodu. Za to pa potrebujem dovolj časa.«
Lord Seth Ureus v spremstvu hendvejskega tramakoša Agroda iz Altare zakoraka na gol vrh razgledne vzpetine z dobrim razgledom na prelaz Sagras, najugodnejša pot v osrednji Medalar.
Hendvejski velikaš se pogladi po bradi:
»Trdnjavi sta na pogled precej slabo vzdrževani. Najbrž je tudi posadka bolj ali manj nemočna zbirka lokalnih pijandur.«
Seth prikima:
»Gospodarica je ukazala previdnost, ne glede na to, kar nam čarajo oči.«
Agrod ošine nemrtvega lorda in pomisli:
Kljub vsej silni moči nad svojimi jepazaki je zgolj nemočen suženj svoje gospodarice.
Na vzpetino prijezdi še skupina taveakemov severnih dežel Božanskega carstva. Lorda ignorirajo in se zadovoljno rokujejo s Hendvejem:
»Aleja povsod pošilja svojega sužnja.«
Agrod skomigne z rameni:
»Kaj naj? Njegovi jepazaki so jedro udarca po Medalarju. Kaj pravite na tisto?« in pokaže z visokim mostom povezana stolpa.
»Z ognjenimi kočijami si bomo zlahka prebili pot na drugo stran.«
»Saj bi si, a Aleja je zaukazala klasični preboj. Želi, naj se vojska malce izuri za uničevanje utrjenih mest. Kočije želi prihraniti za konec. Noče pokvariti presenečenja.«
»Čudna logika,« zamrmrajo. Lord postane pozoren na njihovo negodovanje:
»Gospodarica natančno ve, kaj počne, vi pa tega vedno ne veste.«
NAUK: delaj dobro!

Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska:: Ni registriranih uporabnikov in 1 gost