Čvekanje

[Ever]

Se strinjam ful! Ful me je zanimalo kaj boste rekli tu na Bralnici... ker to je kao neka slovenska kultura al kaj?

[skyline]

Eeemmm... zdej ne vem, al sm js čist kontra štekala poanto te zgodbe kot ve vse druge al kako, ampak men je bla pa svetovna (skyline vedno izjema, itak )... kr js sm to štekala na tak način, da ni to čist osebno mnenje in način razmišljanja avtorice članka, ampak posplošeno razmišljanje določenih pripadnic ženskega spola, ki so v družbi kao neki več in avtorici gre to na kur**, zato pa piše v takem "pokvarjenem" jeziku, čeprav piše v prvi osebi... kao da se je postavla v vlogo take ženske... pa tud dejansko odraz družbe in medsebojnih odnosov, ki je vedno bolj tak, da stare vrednote vedno manj veljajo... kao, tam ko govori za kolegico "se mormo dobit"... v bistvu js to štekam kot sarkastično izražanje tega, da dejansko se folk ne trudi več stikov obdržat, ker je itak vsak zase bolj pomemben od ostalih in nima smisla se dobit, ker se itak ne boma mele nič za menit, ker bo vsaka hotla bit boljša od druge pri opisovanju svojga lajfa in zato me sploh ne briga kaj se s tabo dogaja (tisto prikrito ljubosumje, da je edn lahk boljši)... ne vem, js sm to tak štekala in zato mi je stil pisanja čist na mestu, ker take "pomembne" ženske v svoji glavi verjetn res tak razmišljajo... tud tam, ko opisuje kolk vedno da svojim fantom in kak vedno boljši odidejo od nje, ko jih pusti... želi ga spreminjat, ker tak kot je, ni dost dober zanjo, in pol se ji ne da več ubadat z njim, ker bi se mogla dejansko trudit... ampak "pomembne same sebi" bejbe tega ne vidijo tako, in razmišljajo v smisu da so se naveličale in whatever, bo že drugi prišel mimo... js sm zgodbo štekala na tak način... a sm čist mimo?
OK, detaljna analiza by skyline

Že čist uvod js štekam da bo to članek, ki bo govoril o tem, kao sarkastično napisano, da bo vedno slabše, stanje zgleda podn in je zares podn, ni kao da sam zgleda podn ampak v bistvu je ap vse ok... Mislim, uvod mi je s-v-e-t-o-v-n-i-!!!!!

Čestitke Ljubljana, vsakič si lepša. Petdeset odtenkov sive tako na videz kot v bistvu. Ljudje zamorjeni kot avstrijska vojna drama in zrak modrosiv kot hrvaški film.

sploh ko napiše tole spodaj...

...slovenska izgovorjava besed iz katerekoli države bivše Jugoslavije se mi v svojem hrepenenju po pristnosti, karakterju in nostalgiji ovije okoli črev, jih začne stiskati in prepletati z jetri, dušo in srcem.

iz tega sm sklepala, da ne piše naprej članka čist v svojem imenu, ker pogreša vrednote, ki so ble takrat (ne dobesedno v Jugi, ampak v preteklosti), zdaj pa je celotna družbena situacija (od politične naprej do osebne) čist drugačna in slabša, kao stare vrednote ne veljajo nič...

sej pravm, ne vem, js sm člank čist drgač zastopla, in določene prispodobe so mi totalno na mestu, ker vmes so take pikre pripombe... npr...

Star letak brucovanja, ki ga prirejajo sošolci s primerjalne književnosti. Kdo so res že ti ljudje?

Kao stari sošolci, vsak dan si jih videval, vsak dan si bil z njimi, vsak dan si se družil z njimi, a zdaj sploh ne veš več kdo so, nepomembni so, čeprav si z njimi prebil par let vsak dan... Js ko gledam stare generacije (npr. od staršev al pa še dlje nazaj), je večinoma tak, da so poznanstva/frendi ostali cel lajf, ker so hotli ostat, ker so delali na tem, tud če so se vidli enkrat na pol leta so se meli kaj za pogovarjat, avtorica pa hoče tuki izpostavt, da dans ne vztrajaš pr prijateljstvu zaradi samega prijateljstva, ampak če od te osebe kao nimaš nič potencialnega dobit v prihodnosti, ni vredn da ga maš za frenda... kao... izkoriščanje drug drugih za svoje lastne potrebe...

Od mraza, ki me stresa ob pogledu na letak, mi otrdijo joškice, kar mi vzbuja precej nelagoden občutek in zmedenost. Ne vem, zakaj telo včasih na zelo neugodne pogoje reagira enako kot na najugodnejše na svetu.

Mogoče kak lep ali pa nedoživet spomin na čednega tipa/sošolca, ki ji je takrat vzbujal čustva, ampak možgani so ga zdaj prisilno pozabili (ker to se pač tak danes dela, da se čustev več ne upošteva, ker lahk tak dlje prideš in si boljši od ostalih), telo (oz. js to berem kot "srce") se ga pa še vedno hoče spominjat ker je to pristno čustvo bilo, a glava ne dovoli... najugodnejše na svetu = ugodje, ekstaza = true love, nič ni višjega kot to... ampak to je stara vrednota, dans kao true love vedno manj pomeni, glava je to zablokirala avtomatsko, ker čustva te sam prizadanejo, naredijo te šibkega, družba pa dans ne sprejema šibkosti...

Ne morem poslušat glasu za Werther's bonbone, ker kao poka in zbuja željo za bonboni, za katere ni nihče slišal kot otrok, ampak šele kasneje na Popteveju in že takrat so jih predstavljali kot nekaj iz otroštva.

Pomen pokvarjenih medijev danes, želijo te prepričat v neki, prodat ti neki, vzbudit željo po nečem kar v bistvu sploh ne rabiš...

V lokalu, kjer delam med vikendi, dela tudi punca, ki govori besede, kot je »bobon«. Včasih se vprašam, zakaj o njej premišljujem kot o preprosti punci manj kompleksnega razmišljanja, ki bo na gospodarcu brucovala tako dolgo, dokler ji ne bo po žilah tekel bambus in ne bo rekla niti »bobon« več, mogoče na začetku »bo-on« in na koncu le še »bb«.

Danes takoj nardiš predsodek o osebi, takoj ji daš "nalepko" čeprav je niti ne poznaš in se je sploh ne trudiš spoznat... kao sarkastično, glede na to kak ona izgovori "bonbon", že maš celo njeno life story o njej, kaj dela, kak se obnaša, in ITAK je takoj slabša od tebe "o njej premišljujem kot o preprosti punci manj kompleksnega razmišljanja", takoj jo treba ponižat pod sebe, ker js sm pa OH boljša od tebe itak, ker drgač rečem "bonbon", in cel tvoj lajf je avtomatsko bolj podn ker drgač rečeš to besedo...

V fotokopirnico Sadje pride bivši fant Kreten. Hej. O, a kaj ti? Evo položnco sprintala pa se mi mudi na filofaks. Ka pa ti? Avtorsko za nek đob. Aha, ok, lepo se mej. Ajde.
Ob takih srečanjih me najbolj pretrese, da se moram pretvarjati, da je vse normalno. Kot da to pravkar ni bil nekdo, ki sem mu tri leta cele dneve lizala jajca in ga kulturno izobraževala.

Kao spet glava... moram se pretvarjati, tako se pričakuje, tako delajo vsi, in sam zato ker je bivši je avtomatsko Kreten... in zato o njem razmišljam kot o Kretenu, ker to je NORMALNO in sprejemljivo danes...
Tist odstavek o tipih ma POLNO primerjav s pomeni... jih bom kr naštela...
Svojih fantov nisem pustila takšnih, kakršne sem dobila. Želja po spreminjanju, da bo dost dober zame.
Do družbe so bili kritični kot flešerska fazanka z joški do maturanta z audijem. Kao, oni so bli kritični in delali predpostavke o nečem, tak ko js to delam zdaj (npr. punca v lokalu ki ne izgovori "bonbon"), sam js se ne zavedam da delam to kolegici, pr tipu sm pa takoj vidla da to dela... kao, folk vidi samo napake drugih, svojih pa ne oz. svoje napake so opravičene, od drugih jih pa ne sprejmemo...
Vanje sem vlagala kot mati v hčer edinko. Noben ni odšel brez osnovne filmske, glasbene in literarne izobrazbe. Torej oblikovala ga po svojih načelih, kar sem hotela da on postane, ne pa ga sprejela kar dejansko je.
Fante najprej vzljubim, potem pa jim pišem seminarske in spremljam njihov Facebook kot otroka na robu pomola. Ko se zaljubiš, glava odpove, žrtvuješ se ker ti oseba nekaj pomeni, delaš stvari za njih, jim pomagaš, si tud ljubosumen, imaš ga rad itd. Tukaj je srce nad glavo.
Naenkrat nehajo biti nevarni. Zagledam jih na koncu svoje postelje kot majhne neobrite deklice. Ne morem jih več fukati in pomagam si z zgodbami. Največkrat gre za primitivne slike ponižanja. Če je tip vztrajal s tabo na prej opisan način, pol si ga spremenila v copato, ker te je mel tak rad, da ti je dopustil to. Spremenila si ga v to, kar si hotla da on je. Ampak pol pa ti ni več všeč, kar je postal, ker ni bil "pravi dedc" da bi vžgal po mizi in ti ne pustil, da ga preoblikuješ. In dejansko hrepeniš po njegovem egu, zato sanjariš o dominanci, ki pa je tvoj tip nima, ker si ti zbila to iz njega s svojo željo po spreminjanju njega.
Pridem v zakajeno dnevno sobo, kjer moj fant nevarnež poljubi kakšno drugo punco na oči, na usta. Nespreten prizor slačenja preskočim in v naslednjem kadru mu liže kurac, medtem ko on kadi čik ali še raje joint, da ga še bolj sovražim. Del fikcije v odnosu do moških je presegel vse smiselne meje. Nikakor pa teh predstav ne dojemam kot laži, čeprav so daleč od resnice. Ljubezen je odvisna od tega, kako spretno manipuliram z iskrico sovraštva. Ni mi všeč, v kaj sem ga spremenila, ker se je pustil spremeniti. Sanjam o nevarnem, egoističnem, mačističnem, prevladovalnem tipu, ki me bo postavil na svoje mesto in mi ne dovolil bit taka bitch. Skrivaj nočem biti bitch, ampak sem, ker morm bit, ker sam tak lahko delujem. Če bi pa mela tipa, ki se mi nebi pustil premaknit za milimeter, bi se pa drugač obnašala, nebi mela take želje po spreminjanju njega, ker mi tega nebi dovolil: "Nikakor pa teh predstav ne dojemam kot laži, čeprav so daleč od resnice. Ljubezen je odvisna od tega, kako spretno manipuliram z iskrico sovraštva." Torej dejansko sovraži zdaj celo situacijo, ki je nastala. In ljubezen ni taka love, kot je bla včasih, pomen ljubezni je spremenjen, in ona sovraži da je tako, ampak tako pač je danes, ker svet tak funkcionira. In ona dejansko to prizna in je jezna da je tak:
V moj objem so prišli z Bogart čikom, Delon balonarjem in Brando motorjem, odšli pa z Nes puloverji v pasatih in meganih. Projekcija je baročno zaokroženo bruhanje popkulture, ki sem jo zaužila, neprebavljeno izbruhala na svoje fante in jih s tem mazilila par let, dokler se ni zmes posušila. Iz sprva seksi oklepa je stopil fant, ki ga ne bi fukala. Ki ga ne bi prijela pod roko čez Kongresnega.
Dejansko je jezna, da ji je ratalo spreminjanje, da ji je pustil to nardit, da je bla močnejša od njega, ker on ji je dajal srce, ona pa ga je ubila s svojo glavo, njen ženski ego je bil močnejši od njegovega, in zato je ful jezna: Adijo fant moj in pička ti materna forever.

Hodim naprej, rumena luč za avte, zame, ki se prometa udeležujem kot peška, bo vsak čas zelena, ker je ambicioznica pred mano že rahlo štartala. Nekateri avti pospešujejo, drugi zavirajo. Rumena luč pušča dokaj svobodno interpretacijo.

Kak se vsem danes mudi, ne glede na posledice, tempo lajfa nas ubija.

V podhodu kraj zločina, policija, na tleh z odejo pokrita grmadica. Rumeni trak me loči od prostora, kjer moje gibanje ni več dovoljeno. Po namigih iz okolja sklepam, da gre za smrt nekega brezdomca. Ne zadržim se predolgo.

Še nekdo, ki ga je življenje pokopalo. Whatever. Moj lajf je več vreden od njegovega, zato je škoda časa se ubadat s tem, da je pač nekdo umrl, ki je mel slabši lajf. Pač jebi ga, bi pa naredu neki za to, da ne bi bil brezdomc, to ni moj problem. Kao v smislu, humanitarnega čuta ljudje več ne poznamo, vsak se grebe zase, ker se mora, ker družba tak zahteva.

Počasi bodo karieristke po službi začele prihajati na lučke in na kuhančka. Beseda kuhanček je zelo grda. Beseda lučke je normalna, ampak v kontekstu kuhančka vseeno zaboli, zanimivo.

Karieristke, torej uspešne ženske, ženske s svojim trdnim jazom, ženske kakršna hočm bit jaz ker delam na tem, da bom taka, ki znajo manipulirat da dosežejo svoje... In žalostno je, ker vidi, kaj bo postala. Kuhanček, kao alko, nek beg da postaneš pristen, kao izgovor da si dvoliš bit za nekaj časa to, kar dejansko si (v vinu je resnica). Ker če si pijan, je oproščeno da čutiš, trezn morš bit pa skala.

Evo me. Nigerček me takoj objema, lupčka, liže, fuka, stiska. Prvič v bližini fanta me rajca to, da je živ, da je minljiv, da je minljivo njegovo toplo telo in tiho srce. Da so minljiva njegova jajca. Ko zaspi, kot en psihič poslušam njegov utrip, njegovo srce res lepo bije. Šteje mi čas. Ta trenutek, pa ta, ta isto, evo še ta, lol. Adijo, življenje. Čakam še na pizdarije, ne morem s svojo seksi starostjo spoznati zen modrosti življenja. Pravkar bi morala kozlat na Metelkovi in fafat režiserjem. Ne pa bit v tem stanovanjcu, štet dihov svoje čisto prave ljubezni in ne gledat v strop kot tele in ne sanjarit o princu, ki me bo rešil kretena in bo videl skozi mene kot skozi steklo, da mi ničesar ne bo treba pojasniti in me bo razumel kot dobro foro, brez pojasnila in bo vse normalno. No, tega ne delam.

Spoznala je nekoga, ki jo je zmešal spet, zaljubla se je, čustva so spet prišla na plano. Izkoristit želi ves ta čas z njim, zato ker ji je čas štet, da bo spet mogla bit bitch, ker tako družba narekuje. Ampak ker so čustva prevladala v tem trenutku, je odklopila glavo, kaj vse bi mogla počet in kaj vse okolica pričakuje od nje, ker to da je tako brezpogojno zaljubljena ni dopustno danes, ker to danes ni več vrednota. A vidi se, da je to edino, kar si želi kao, želi bit zaljubljena na tak način, ampak ne sme bit in to boli.

No, na kratko, tak sm js kapirala ta članek

[Marjetica]

Meni tudi ni všeč. Nisem se tolko poglabljala v zgodbo kot skyline in ima mogoče res polno globljih pomenov, ampak je napisana na tak način da me mine sploh razmišljat o njej. Se mi zdi da 98% slovenskih "razmišljanj" je napisanih na podoben način, tak ciničen in ultra negativen, da se začnem spraševat al sem samo jaz čudna al ljudje res tako razmišljajo..

[FreakChiq]

Za short story je meni blo to kr ql morem rečt. Sem si na podobni način zgodbo razlagala kot skyline tak da je taki ton pripovedovanja prav sedo. Pa vseč mi je blo kak tekoči je bil prehod iz ene situacije v drugo.
Samo cele knjige pa v takem tonu, še majn pa o taki temi, ne bi mogla brat, ne.

[FreakChiq]

Merry fucking Christmas, everyone!

http://static.fjcdn.com/pictures/Merry_ ... 205963.jpg[/imgm]

[Ever]

Lepe praznike tudi z moje strani

[Karou]

HO HO HO...MERRY CHRISTMAS

[taša]

Jaz vam bom kar brez slikce zaželela lepe praznike v družbi vam najljubših....

[skyline]

[skyline]

Merry fucking Christmas, everyone!

bitch, you stole my line