sploh ko napiše tole spodaj...Čestitke Ljubljana, vsakič si lepša. Petdeset odtenkov sive tako na videz kot v bistvu. Ljudje zamorjeni kot avstrijska vojna drama in zrak modrosiv kot hrvaški film.
iz tega sm sklepala, da ne piše naprej članka čist v svojem imenu, ker pogreša vrednote, ki so ble takrat (ne dobesedno v Jugi, ampak v preteklosti), zdaj pa je celotna družbena situacija (od politične naprej do osebne) čist drugačna in slabša, kao stare vrednote ne veljajo nič......slovenska izgovorjava besed iz katerekoli države bivše Jugoslavije se mi v svojem hrepenenju po pristnosti, karakterju in nostalgiji ovije okoli črev, jih začne stiskati in prepletati z jetri, dušo in srcem.
Kao stari sošolci, vsak dan si jih videval, vsak dan si bil z njimi, vsak dan si se družil z njimi, a zdaj sploh ne veš več kdo so, nepomembni so, čeprav si z njimi prebil par let vsak dan... Js ko gledam stare generacije (npr. od staršev al pa še dlje nazaj), je večinoma tak, da so poznanstva/frendi ostali cel lajf, ker so hotli ostat, ker so delali na tem, tud če so se vidli enkrat na pol leta so se meli kaj za pogovarjat, avtorica pa hoče tuki izpostavt, da dans ne vztrajaš pr prijateljstvu zaradi samega prijateljstva, ampak če od te osebe kao nimaš nič potencialnega dobit v prihodnosti, ni vredn da ga maš za frenda... kao... izkoriščanje drug drugih za svoje lastne potrebe...Star letak brucovanja, ki ga prirejajo sošolci s primerjalne književnosti. Kdo so res že ti ljudje?
Mogoče kak lep ali pa nedoživet spomin na čednega tipa/sošolca, ki ji je takrat vzbujal čustva, ampak možgani so ga zdaj prisilno pozabili (ker to se pač tak danes dela, da se čustev več ne upošteva, ker lahk tak dlje prideš in si boljši od ostalih), telo (oz. js to berem kot "srce") se ga pa še vedno hoče spominjat ker je to pristno čustvo bilo, a glava ne dovoli... najugodnejše na svetu = ugodje, ekstaza = true love, nič ni višjega kot to... ampak to je stara vrednota, dans kao true love vedno manj pomeni, glava je to zablokirala avtomatsko, ker čustva te sam prizadanejo, naredijo te šibkega, družba pa dans ne sprejema šibkosti...Od mraza, ki me stresa ob pogledu na letak, mi otrdijo joškice, kar mi vzbuja precej nelagoden občutek in zmedenost. Ne vem, zakaj telo včasih na zelo neugodne pogoje reagira enako kot na najugodnejše na svetu.
Pomen pokvarjenih medijev danes, želijo te prepričat v neki, prodat ti neki, vzbudit željo po nečem kar v bistvu sploh ne rabiš...Ne morem poslušat glasu za Werther's bonbone, ker kao poka in zbuja željo za bonboni, za katere ni nihče slišal kot otrok, ampak šele kasneje na Popteveju in že takrat so jih predstavljali kot nekaj iz otroštva.
Danes takoj nardiš predsodek o osebi, takoj ji daš "nalepko" čeprav je niti ne poznaš in se je sploh ne trudiš spoznat... kao sarkastično, glede na to kak ona izgovori "bonbon", že maš celo njeno life story o njej, kaj dela, kak se obnaša, in ITAK je takoj slabša od tebe "o njej premišljujem kot o preprosti punci manj kompleksnega razmišljanja", takoj jo treba ponižat pod sebe, ker js sm pa OH boljša od tebe itak, ker drgač rečem "bonbon", in cel tvoj lajf je avtomatsko bolj podn ker drgač rečeš to besedo...V lokalu, kjer delam med vikendi, dela tudi punca, ki govori besede, kot je »bobon«. Včasih se vprašam, zakaj o njej premišljujem kot o preprosti punci manj kompleksnega razmišljanja, ki bo na gospodarcu brucovala tako dolgo, dokler ji ne bo po žilah tekel bambus in ne bo rekla niti »bobon« več, mogoče na začetku »bo-on« in na koncu le še »bb«.
Kao spet glava... moram se pretvarjati, tako se pričakuje, tako delajo vsi, in sam zato ker je bivši je avtomatsko Kreten... in zato o njem razmišljam kot o Kretenu, ker to je NORMALNO in sprejemljivo danes...V fotokopirnico Sadje pride bivši fant Kreten. Hej. O, a kaj ti? Evo položnco sprintala pa se mi mudi na filofaks. Ka pa ti? Avtorsko za nek đob. Aha, ok, lepo se mej. Ajde.
Ob takih srečanjih me najbolj pretrese, da se moram pretvarjati, da je vse normalno. Kot da to pravkar ni bil nekdo, ki sem mu tri leta cele dneve lizala jajca in ga kulturno izobraževala.
Kak se vsem danes mudi, ne glede na posledice, tempo lajfa nas ubija.Hodim naprej, rumena luč za avte, zame, ki se prometa udeležujem kot peška, bo vsak čas zelena, ker je ambicioznica pred mano že rahlo štartala. Nekateri avti pospešujejo, drugi zavirajo. Rumena luč pušča dokaj svobodno interpretacijo.
Še nekdo, ki ga je življenje pokopalo. Whatever. Moj lajf je več vreden od njegovega, zato je škoda časa se ubadat s tem, da je pač nekdo umrl, ki je mel slabši lajf. Pač jebi ga, bi pa naredu neki za to, da ne bi bil brezdomc, to ni moj problem. Kao v smislu, humanitarnega čuta ljudje več ne poznamo, vsak se grebe zase, ker se mora, ker družba tak zahteva.V podhodu kraj zločina, policija, na tleh z odejo pokrita grmadica. Rumeni trak me loči od prostora, kjer moje gibanje ni več dovoljeno. Po namigih iz okolja sklepam, da gre za smrt nekega brezdomca. Ne zadržim se predolgo.
Karieristke, torej uspešne ženske, ženske s svojim trdnim jazom, ženske kakršna hočm bit jaz ker delam na tem, da bom taka, ki znajo manipulirat da dosežejo svoje... In žalostno je, ker vidi, kaj bo postala. Kuhanček, kao alko, nek beg da postaneš pristen, kao izgovor da si dvoliš bit za nekaj časa to, kar dejansko si (v vinu je resnica). Ker če si pijan, je oproščeno da čutiš, trezn morš bit pa skala.Počasi bodo karieristke po službi začele prihajati na lučke in na kuhančka. Beseda kuhanček je zelo grda. Beseda lučke je normalna, ampak v kontekstu kuhančka vseeno zaboli, zanimivo.
Spoznala je nekoga, ki jo je zmešal spet, zaljubla se je, čustva so spet prišla na plano. Izkoristit želi ves ta čas z njim, zato ker ji je čas štet, da bo spet mogla bit bitch, ker tako družba narekuje. Ampak ker so čustva prevladala v tem trenutku, je odklopila glavo, kaj vse bi mogla počet in kaj vse okolica pričakuje od nje, ker to da je tako brezpogojno zaljubljena ni dopustno danes, ker to danes ni več vrednota. A vidi se, da je to edino, kar si želi kao, želi bit zaljubljena na tak način, ampak ne sme bit in to boli.Evo me. Nigerček me takoj objema, lupčka, liže, fuka, stiska. Prvič v bližini fanta me rajca to, da je živ, da je minljiv, da je minljivo njegovo toplo telo in tiho srce. Da so minljiva njegova jajca. Ko zaspi, kot en psihič poslušam njegov utrip, njegovo srce res lepo bije. Šteje mi čas. Ta trenutek, pa ta, ta isto, evo še ta, lol. Adijo, življenje. Čakam še na pizdarije, ne morem s svojo seksi starostjo spoznati zen modrosti življenja. Pravkar bi morala kozlat na Metelkovi in fafat režiserjem. Ne pa bit v tem stanovanjcu, štet dihov svoje čisto prave ljubezni in ne gledat v strop kot tele in ne sanjarit o princu, ki me bo rešil kretena in bo videl skozi mene kot skozi steklo, da mi ničesar ne bo treba pojasniti in me bo razumel kot dobro foro, brez pojasnila in bo vse normalno. No, tega ne delam.
bitch, you stole my lineMerry fucking Christmas, everyone!![]()
![]()
Po forumu brska: Ni registriranih uporabnikov in 5 gostov