1) Knjiga, kjer glavni junak ni belec (3 točke)
2) Knjiga, ki ima v naslovu barvo (2 točki) - Orhan Pamuk: Bela trdnjava
3) Knjiga, ki si jo prebral/a v enem dnevu (3 točke) - Nicholas Sparks: Beležnica
4) Knjiga, ki jo je napisala ženska (1 točka) - Lucy Caldwell: Poletje v Belfastu
5) Knjiga avtorja, ki ga še nisi bral/a (2 točki) - Haruki Murakami: 1Q84
6) Knjiga, ki ima v naslovu številko (2 točki)
7) Knjiga, ki je izšla na leto tvojega rojstva (3 točke) - Dušan Jelinčič: Zvezdnate noči
8) Mladinska knjiga (2 točki) - John Green: Krive so zvezde
9) Knjiga, ki jo je napisal slovenski avtor (3 točke) - Drago Jančar: Maj, november
10) Knjiga, ki jo je napisal moški (1 točka) - Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje
11) Knjiga, ki jo drugi bralci kritizirajo (3 točke)
12) Pet najljubših pravljic iz otroštva (2 točki)
13) Po lastni izbiri (1 točka) - Fredrik Backman: Mož z imenom Ove
14) Zgodovinski roman (2 točki) - Laurent Binet: HHhH
15) Knjiga z LGTB vsebino (3 točke)
16) Knjiga, ki vsebuje ljubezenski trikotnik (1 točka)
17) Knjiga s strokovnega področja (3 točke)
18) Knjiga, po kateri so posneli serijo (2 točki)
19) Knjiga, v kateri je v glavni vlogi žival (3 točke)
20) Knjiga, ki se dogaja v prihodnosti (2 točki)
21) Knjiga, v kateri je v glavni vlogi peve (2 točki)
22) Po priporočilu tvojega sorodnika (1 točka) - Nejc Zaplotnik: Pot
23) Izšla leta 2016 (3 točke) - Goran Vojnović: Figa
24) Knjiga o mitu ali legendi (2 točki)
25) Knjiga o tebi pomembni problematiki (3 točke) - R. J. Palacio: Čudo
Ostale knjige, ki sem jih prebrala v letu 2016:
Dino Bauk: Konec. Znova
Paulo Coelho: Prešuštvo
Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti
Michel Houellebecq: Lanzarote
Štefan Kardoš: Veter in odmev
Mihael Glavan: Ljubimca z Vošnjakove ulice
Khalad Hosseini: In v gorah odzvanja
Nataša Sukič: Piknik
Bralni izziv 2016 - Tinka
Moderator: The Book Crusaders
Bralni izziv 2016 - Tinka
Nazadnje uredil/a Tinka dne 06 okt 2016, 16:55, skupaj urejeno 15 krat.
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho). 
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: Nejc Zaplotnik
Naslov: Pot
Naloga: Po priporočilu tvojega sorodnika (1 točka)
Ocena:
Knjigo sem prebrala po priporočilu mame, ki je od nekdaj navdušena planinka. Tudi sama rada hodim v gore, zato sem se nad tematiko hitro navdušila. Zaplotnik je prav gotovo legenda slovenskega alpinizma. Pritegnili pa me niso samo njegovi podvigi, neverjetne dogodivščine, ki jih je s prijatelji doživel v višavah, temveč predvsem njegov način razmišljanja in izražanja. Pot ni le opis alpinističnih odprav, ni le golo nizanje dejstev, temveč zgodba Nejčevega življenja. Med branjem je čutiti, da je bila zgodba pisana iskreno, nenarejeno, dogodki niso olepšani, stvari so opisane tako, kot jih je videl in doživljal Nejc. V tistih lepih pa tudi malo manj lepih, težkih trenutkih. Največkrat nam je težko razumeti, vsaj meni, kaj ljudi žene v ekstremni alpinizem, v stalno nevarnost, v možnost smrti, ko pa imajo doma družino, nekoga, ki jih čaka, trepeta zanje. V knjigi nam Nejc res dobro približa svoje želje, strasti in občutke, takrat ko je v gori in ko je doma z družino. Navdušena sem tudi nad njegovim slogom pisanja in ne dvomim v to, da bi napisal še marsikatero uspešno knjigo, če se ne bi njegova pot mnogo prezgodaj nesrečno končala pod vrhom Manasluja.
Priporočam v branje! Ne le ljubiteljem gorniške literature, temveč vsem ljubiteljem literature, ker bo v knjigi prav gotovo vsak našel kako pomembno sporočilo za življenje.
"Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen in zasnežen na vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati. Čutiš svet, čutiš Zemljo, Sonce, veter, vse diha s teboj in te omamlja. Prijatelj, ki je s teboj molči, le oči mu žarijo sredi udrtih lic, in ne da bi ga spraševal, veš, da doživlja isto. Da doživlja življenje samo!"
Naslov: Pot
Naloga: Po priporočilu tvojega sorodnika (1 točka)
Ocena:
Knjigo sem prebrala po priporočilu mame, ki je od nekdaj navdušena planinka. Tudi sama rada hodim v gore, zato sem se nad tematiko hitro navdušila. Zaplotnik je prav gotovo legenda slovenskega alpinizma. Pritegnili pa me niso samo njegovi podvigi, neverjetne dogodivščine, ki jih je s prijatelji doživel v višavah, temveč predvsem njegov način razmišljanja in izražanja. Pot ni le opis alpinističnih odprav, ni le golo nizanje dejstev, temveč zgodba Nejčevega življenja. Med branjem je čutiti, da je bila zgodba pisana iskreno, nenarejeno, dogodki niso olepšani, stvari so opisane tako, kot jih je videl in doživljal Nejc. V tistih lepih pa tudi malo manj lepih, težkih trenutkih. Največkrat nam je težko razumeti, vsaj meni, kaj ljudi žene v ekstremni alpinizem, v stalno nevarnost, v možnost smrti, ko pa imajo doma družino, nekoga, ki jih čaka, trepeta zanje. V knjigi nam Nejc res dobro približa svoje želje, strasti in občutke, takrat ko je v gori in ko je doma z družino. Navdušena sem tudi nad njegovim slogom pisanja in ne dvomim v to, da bi napisal še marsikatero uspešno knjigo, če se ne bi njegova pot mnogo prezgodaj nesrečno končala pod vrhom Manasluja.
Priporočam v branje! Ne le ljubiteljem gorniške literature, temveč vsem ljubiteljem literature, ker bo v knjigi prav gotovo vsak našel kako pomembno sporočilo za življenje.
"Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen in zasnežen na vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati. Čutiš svet, čutiš Zemljo, Sonce, veter, vse diha s teboj in te omamlja. Prijatelj, ki je s teboj molči, le oči mu žarijo sredi udrtih lic, in ne da bi ga spraševal, veš, da doživlja isto. Da doživlja življenje samo!"
- Priloge
-
- 200px-Pot-Nejc-Zaplotnik.jpg (13.79 KiB) Ogledan 3394 krat
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: Michel Houellebecq
Naslov: Zemljevid in ozemlje
Naloga: Knjiga, ki jo je napisal moški (1 točka)
Ocena:
Za roman sem se odločila, ker ga moram prebrati za bralno značko odraslih. Bil je naslednji na vrsti na nočni omarici, ustreza pa izzivu, da ga je napisal moški. Roman je skupek prepletanja različnih tem. Osrednja tema je prav gotovo umetnost, s katero je povezan glavni lik Jed, ki je fotograf in slikar. Druga večja tema je odnos med sinom in očetom. Jedov oče ima raka in se počasi poslavlja od sveta. Iz njunih pogovorov lahko razberemo, kakšen odnos sta imela skozi življenje, kako so oba, vsakega po svoje, zaznamovali pretekli dogodki in kakšni so njuni zadnji skupni trenutki. Tretja večja tema, ki se pojavi v romanu, pa je umor. Filozofskemu oz. razmišljujočemu romanu se tako pridruži še kriminalka, vzporedno z zgodbo umetnika pa spremljamo še zgodbo policijskega komisarja tik pred pokojem. Roman je precej zahteven za branje, ne gre za preprosto zgodbo, ki bi jo tekoče brali, ker je vključenih veliko umetniških in tehnoloških izrazov in postopkov, omenjenih pa je tudi veliko oseb (pisateljev, slikarjev) in mest, kar priča o tem, da je avtor precej izobražen. Zanimivo je tudi, da je avtor za lik pisatelja, ki je v romanu umorjen, uporabil svoje ime in priimek. Sama zgodba romana mi je sicer zanimiva, ni pa mi všeč, da je avtor Jeda postaral precej na hitro: v zadnjem poglavju je bil še mlad, v epilogu pa tik pred smrtjo. Razen, če je hotel s tem poudariti, kako hitro mineva čas. Sama sem dobila le občutek, kot da del zgodbe manjka, kot da se je prehitro razvila do konca. Ampak saj takšno je življenje ...
"Svet je povprečen," je nazadnje rekel Jed. "In tisti, ki je storil ta zločin, je povečal povprečnost našega sveta."
Naslov: Zemljevid in ozemlje
Naloga: Knjiga, ki jo je napisal moški (1 točka)
Ocena:
Za roman sem se odločila, ker ga moram prebrati za bralno značko odraslih. Bil je naslednji na vrsti na nočni omarici, ustreza pa izzivu, da ga je napisal moški. Roman je skupek prepletanja različnih tem. Osrednja tema je prav gotovo umetnost, s katero je povezan glavni lik Jed, ki je fotograf in slikar. Druga večja tema je odnos med sinom in očetom. Jedov oče ima raka in se počasi poslavlja od sveta. Iz njunih pogovorov lahko razberemo, kakšen odnos sta imela skozi življenje, kako so oba, vsakega po svoje, zaznamovali pretekli dogodki in kakšni so njuni zadnji skupni trenutki. Tretja večja tema, ki se pojavi v romanu, pa je umor. Filozofskemu oz. razmišljujočemu romanu se tako pridruži še kriminalka, vzporedno z zgodbo umetnika pa spremljamo še zgodbo policijskega komisarja tik pred pokojem. Roman je precej zahteven za branje, ne gre za preprosto zgodbo, ki bi jo tekoče brali, ker je vključenih veliko umetniških in tehnoloških izrazov in postopkov, omenjenih pa je tudi veliko oseb (pisateljev, slikarjev) in mest, kar priča o tem, da je avtor precej izobražen. Zanimivo je tudi, da je avtor za lik pisatelja, ki je v romanu umorjen, uporabil svoje ime in priimek. Sama zgodba romana mi je sicer zanimiva, ni pa mi všeč, da je avtor Jeda postaral precej na hitro: v zadnjem poglavju je bil še mlad, v epilogu pa tik pred smrtjo. Razen, če je hotel s tem poudariti, kako hitro mineva čas. Sama sem dobila le občutek, kot da del zgodbe manjka, kot da se je prehitro razvila do konca. Ampak saj takšno je življenje ...
"Svet je povprečen," je nazadnje rekel Jed. "In tisti, ki je storil ta zločin, je povečal povprečnost našega sveta."
- Zemljevid in ozemlje.jpg (88.25 KiB) Ogledan 3364 krat
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: Nicholas Sparks
Naslov: Beležnica
Naloga: Knjiga, ki si jo prebral/a v enem dnevu (3 točke)
Ocena:
Petek. Prost dan, brez večjih obveznosti. Mirno dopoldne, sproščeno popoldne. Evo, pa mi je po dolgem času uspelo prebrati celo knjigo v enem dnevu. Po moje že težko najdeš človeka, ki ne bi poznal Sparksove Beležnice (The Notebook). Če že knjige ne, pa vsaj istoimenski film, ki je bil posnet po njej. Tudi sama sem najprej gledala film, čeprav se drugače izogibam gledanju filma preden preberem knjigo. Včasih pač ne gre. Zgodba mladih zaljubljencev, ki sta potem dolgo časa ločena, a se čez čas spet najdeta in obnovita svojo ljubezen, na stara leta pa skupaj premagujeta težko bolezen, je čudovita. Branje je lahkotno, sproščujoče in tekoče, tako da knjigo brez problemov hitro prebereš. Pisana je pač v tipičnem Sparksovem slogu. Čeprav je zgodba res lepa in jo priporočam v branje romantikom in vsem tistim, ki potrebujejo dokaz, da prava ljubezen obstaja, pa delo ni nek literarni presežek. Meni je na trenutne s temi izrazi naklonjenosti kar malce preveč pocukrano.
Stvar okusa. Prav gotovo pa je na moje branje in dojemanje zgodbe vplivalo tudi to, da sem zgodbo že poznala in sem vedela, kaj pričakovati.
"Kdo sem? kdo ve, kako se bo ta zgodba končala?"
"Kadar boš žalostna in obupana, te bom objel in pozibal, vzel bom tvojo žalost in jo napravil za svojo. Kadar jokaš, jokam tudi jaz, kadar trpiš, trpim tudi jaz. Skupaj bova poskušala zadržati potoke solza in obupa in se prebiti čez razdrapane ceste življenja."
Naslov: Beležnica
Naloga: Knjiga, ki si jo prebral/a v enem dnevu (3 točke)
Ocena:
Petek. Prost dan, brez večjih obveznosti. Mirno dopoldne, sproščeno popoldne. Evo, pa mi je po dolgem času uspelo prebrati celo knjigo v enem dnevu. Po moje že težko najdeš človeka, ki ne bi poznal Sparksove Beležnice (The Notebook). Če že knjige ne, pa vsaj istoimenski film, ki je bil posnet po njej. Tudi sama sem najprej gledala film, čeprav se drugače izogibam gledanju filma preden preberem knjigo. Včasih pač ne gre. Zgodba mladih zaljubljencev, ki sta potem dolgo časa ločena, a se čez čas spet najdeta in obnovita svojo ljubezen, na stara leta pa skupaj premagujeta težko bolezen, je čudovita. Branje je lahkotno, sproščujoče in tekoče, tako da knjigo brez problemov hitro prebereš. Pisana je pač v tipičnem Sparksovem slogu. Čeprav je zgodba res lepa in jo priporočam v branje romantikom in vsem tistim, ki potrebujejo dokaz, da prava ljubezen obstaja, pa delo ni nek literarni presežek. Meni je na trenutne s temi izrazi naklonjenosti kar malce preveč pocukrano.
Stvar okusa. Prav gotovo pa je na moje branje in dojemanje zgodbe vplivalo tudi to, da sem zgodbo že poznala in sem vedela, kaj pričakovati. "Kdo sem? kdo ve, kako se bo ta zgodba končala?"
"Kadar boš žalostna in obupana, te bom objel in pozibal, vzel bom tvojo žalost in jo napravil za svojo. Kadar jokaš, jokam tudi jaz, kadar trpiš, trpim tudi jaz. Skupaj bova poskušala zadržati potoke solza in obupa in se prebiti čez razdrapane ceste življenja."
- Beleznica.jpg (2.99 KiB) Ogledan 3330 krat
Nazadnje uredil/a Tinka dne 01 apr 2016, 10:21, skupaj urejeno 2 krat.
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: Drago Jančar
Naslov: Maj, november
Naloga: Knjiga, ki jo je napisal slovenski avtor (3 točke)
Ocena:
Tudi Jančarjev roman sem imela na seznamu za bralno značko v občinski knjižnici. Že naslov nakaže na to, da se roman dogaja od maja do novembra. Maja se na Dunaju prekrižata poti Cirila Kraljeviča, mladega violinista, ki služi drobiž z nastopanjem na ulici in v nočnem baru, ter bogatega podjetnika Štefana Dobernika, ki Cirilu za vedno spremeni življenje.
Ciril je umetnik, ki še vedno išče svoj prostor pod soncem. Zaznamovan je z očetom, ki je učitelj glasbe; (pre)zgodnjo smrtjo matere, po kateri z očetom ne najde več skunega jezika; profesorjem, ki se je nanj spravil na faksu in mu preprečil, da bi diplomiral, in nepreboljeno ljubeznijo. Izhod iz brezciljne vsakdanjosti mu predstavlja le violina, s katero pa žal ne more zaslužiti dovolj za dostojno življenje. Brezposelni Ciril, ki upa, da se lahko še vedno najde v rodni državi, zato ne izgublja časa, ko se pojavi uspešen podjetnik in mu ponudi redno plačano delo. Kasneje ugotovi, da je bil na Dunaju kljub životarjenju veliko srečnejši in je vsaj počel, kar ga je veselilo. V sodobni kapitalistični družbi, ki gleda le na to, kje bo potregnila več denarja, pri tem pa še goljufa, se namreč ne znajde; kravatarji, poslovni kovčki in skrivni sestanki mu zbujajo nelagodje, a zaradi lastne negotovosti, nezavedanja, kaj bi sploh rad, in želje po donosni plači, ki navsezadnje tudi njemu omogoča preživetje, vztraja. V zgodbi se torej prepletajo želje mladega umetnika, ki želi le najti svoje mesto na svetu in igrati violino, a tega ni sposoben doseči (brez veze izgubljam besede o tem, kaj družba na sploh meni o umetnosti, sploh, če bi se rad nekdo z njo preživljal), in bogatega podjetnika, ki se mu zaradi tajfunskih poslov počasi podira svet. Vsekakor sodobna tema.
Konec je tragičen. Kar je v zgodbi pričakovati. Roman je dobro napisan, sploh, ker Jančar postopoma preko lahkotnega začetka, prežetega z ironijo, preide na vse globlja vprašanja in dileme, konča pa z grenkim spoznanjem. Edino, kar me je mogoče nekoliko zmotilo, je jezik. Jezik ni povsem sodoben, ni začutiti, da se zgodba dogaja danes. Kar je po moje posledica tega, da je Jančar mojster zgodovinske tematike, sodobne problematike pa se ne loti pogosto.
"Če ljudje ne razumejo umetnosti, še ne pomeni, da so neumni. Kaj drugega znajo, predvsem znajo služiti denar. Štefan ga zna, svoje podjetje ima, tudi Bariton zna služiti denar, postal je direktor nekega Marketinga. Človeku se ni treba spoznati na etnomuzikologijo, kaj šele na umetnost; kdor zna služiti denar, mora imeti neko posebno pamet. Tudi ni potrebno, da bi bil tak človek praktičen, se pravi, da bi znal graditi hiše ali ravnati z jedrskim reaktorjem. Dovolj je, da je iznajdljiv in zvit. A ne onemu Doberniku ne prijatelju Baritonu človek ne bi pripisal posebne iznajdljivosti ali zvitosti, oba sta bila videti nekoliko okorna, na določen način res malce neumna. Se pravi, da obstaja neka posebna umska in značajska lastnost, ki tem ljudem omogoča, da vodijo posle in služijo denar, veliko denarja. Morda se da temu priučiti."
Naslov: Maj, november
Naloga: Knjiga, ki jo je napisal slovenski avtor (3 točke)
Ocena:
Tudi Jančarjev roman sem imela na seznamu za bralno značko v občinski knjižnici. Že naslov nakaže na to, da se roman dogaja od maja do novembra. Maja se na Dunaju prekrižata poti Cirila Kraljeviča, mladega violinista, ki služi drobiž z nastopanjem na ulici in v nočnem baru, ter bogatega podjetnika Štefana Dobernika, ki Cirilu za vedno spremeni življenje.
Ciril je umetnik, ki še vedno išče svoj prostor pod soncem. Zaznamovan je z očetom, ki je učitelj glasbe; (pre)zgodnjo smrtjo matere, po kateri z očetom ne najde več skunega jezika; profesorjem, ki se je nanj spravil na faksu in mu preprečil, da bi diplomiral, in nepreboljeno ljubeznijo. Izhod iz brezciljne vsakdanjosti mu predstavlja le violina, s katero pa žal ne more zaslužiti dovolj za dostojno življenje. Brezposelni Ciril, ki upa, da se lahko še vedno najde v rodni državi, zato ne izgublja časa, ko se pojavi uspešen podjetnik in mu ponudi redno plačano delo. Kasneje ugotovi, da je bil na Dunaju kljub životarjenju veliko srečnejši in je vsaj počel, kar ga je veselilo. V sodobni kapitalistični družbi, ki gleda le na to, kje bo potregnila več denarja, pri tem pa še goljufa, se namreč ne znajde; kravatarji, poslovni kovčki in skrivni sestanki mu zbujajo nelagodje, a zaradi lastne negotovosti, nezavedanja, kaj bi sploh rad, in želje po donosni plači, ki navsezadnje tudi njemu omogoča preživetje, vztraja. V zgodbi se torej prepletajo želje mladega umetnika, ki želi le najti svoje mesto na svetu in igrati violino, a tega ni sposoben doseči (brez veze izgubljam besede o tem, kaj družba na sploh meni o umetnosti, sploh, če bi se rad nekdo z njo preživljal), in bogatega podjetnika, ki se mu zaradi tajfunskih poslov počasi podira svet. Vsekakor sodobna tema.
Konec je tragičen. Kar je v zgodbi pričakovati. Roman je dobro napisan, sploh, ker Jančar postopoma preko lahkotnega začetka, prežetega z ironijo, preide na vse globlja vprašanja in dileme, konča pa z grenkim spoznanjem. Edino, kar me je mogoče nekoliko zmotilo, je jezik. Jezik ni povsem sodoben, ni začutiti, da se zgodba dogaja danes. Kar je po moje posledica tega, da je Jančar mojster zgodovinske tematike, sodobne problematike pa se ne loti pogosto.
"Če ljudje ne razumejo umetnosti, še ne pomeni, da so neumni. Kaj drugega znajo, predvsem znajo služiti denar. Štefan ga zna, svoje podjetje ima, tudi Bariton zna služiti denar, postal je direktor nekega Marketinga. Človeku se ni treba spoznati na etnomuzikologijo, kaj šele na umetnost; kdor zna služiti denar, mora imeti neko posebno pamet. Tudi ni potrebno, da bi bil tak človek praktičen, se pravi, da bi znal graditi hiše ali ravnati z jedrskim reaktorjem. Dovolj je, da je iznajdljiv in zvit. A ne onemu Doberniku ne prijatelju Baritonu človek ne bi pripisal posebne iznajdljivosti ali zvitosti, oba sta bila videti nekoliko okorna, na določen način res malce neumna. Se pravi, da obstaja neka posebna umska in značajska lastnost, ki tem ljudem omogoča, da vodijo posle in služijo denar, veliko denarja. Morda se da temu priučiti."
- Maj, november.jpg (32.55 KiB) Ogledan 3279 krat
Nazadnje uredil/a Tinka dne 24 mar 2016, 08:40, skupaj urejeno 2 krat.
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: Laurent Binet
Naslov: HHhH
Naloga: Zgodovinski roman (2 točki)
Ocena:
V rokah držim enega najboljših zgodovinskih romanov, kar sem jih prebrala. Že dolgo me ni nobena knjiga tako presunila. Že dolgo se me ni nobeno delo tako zelo dotaknilo. Že dolgo nisem toliko časa posvečala razmišljanju o tematiki neke knjige: ko sem knjigo prebrala (v bistvu že med branjem) sem se lotila brskanja po internetu in zgodovinskih knjigah, da bi se dokopala do dodatnih informacij. Moram priznati, da je bil avtor zelo izčrpen!
Za literarna dela (recimo zgodovinske romane) velja, da lahko avtor v nek resničen zgodovinski okvir vpelje izmišljeno ali delno resnično zgodbo nekega resničnega/izmišljenega lika. To naredi zgodbo zanimivo, berljivo, osebno. Binetov slog je nekoliko drugačen. Za svoj zgodovinski okvir je izbral atentat na "praškega klavca" Reinharda Heydricha (t. i. operacijo Antropoid), ki je bil leta 1942 češko-moravski protektor. Tematiko svoje zgodbe je zelo dobro raziskal in preučil, marsikaj je prebral in pogledal, obiskal je celo mesto dogodka v Pragi. Pri prebiranju zgodovinskih dejstev mi je bilo takoj jasno, da je Binet svojo zgodbo povedal zelo natančno in izčrpno. Ni pa dodajal nekih manjših izmišljenih zgodb, ki bi osrednjo naredile zanimivejšo, temveč je vključil samorefleksijo. Veliko je razmišljal o tem, kako se je nekaj lahko zgodilo, kako je nekaj lahko potekalo, kakšne so najverjetneje bile določene osebe in o čem so se najverjetneje pogovarjale. To je tudi poudaril. Verjetnost, torej. Imamo številne dokumente in pričevanja, tako da lahko zgodbo res natančno povzamemo, kaj se je dogajalo v glavi likov pred nevarnimi nalogami ali tik pred smrtjo (sploh, če so morali storiti samomor) oz. v zaupnih pogovorih med štirimi stenami, pa si lahko le predstavljamo. Lahko si predstavljamo zelo verjetno, ampak še vedno gre le za predstavo, ki nam jo avtor poskuša približati. Ravno to mi je bilo v romanu najbolj všeč: avtorjevo razmišljanje, njegova predanost zgodbi, vživljanje v like. Tudi njegove teorije, sklepanja na lastno pest in občasno površno pridobljeni podatki, ki pa jih ni izključil, temveč v nadaljevanju obrazložil oziroma popravil. Super se mi zdi tudi, da se je avtor razpisal o nastajanju romana, vpletel pa je tudi svojo osebno življensko zgodbo. In svoja čustva, ne le posredno, temveč večkrat kar neposredno.
Prvi del romana govori predvsem o Heydrichu (vključene so avtorjeve misli in zgodbe, ki nam pomagajo razumeti dogodke 2. svetovne vojne), v drugem delu pa Binet vzporedno doda še zgodbo atentatorjev. In šele v tem drugem delu se zavemo, da je Heydrich (kljub naslovu romana) samo stranski lik, samo "cilj atentata". Glavna junaka sta Slovak Jozef Gabčik in Moravec Jan Kubiš ter njuni kolegi, ki so poskušali Nemcem dokazati, da se ne bodo večno uklanjali nacističnemu nasilju. Kar jim je kljub obsežnim in grozljivim posledicam navsezadnje tudi uspelo.
"Mrtvi so mrtvi, mar jim je za naš poklon. Ampak ta nekaj pomeni nam, živim. Tistim, ki jih spomin časti, ta nič ne pomaga; pač pa pomaga tistemu, ki si z njim pomaga. Z njim se gradim, z njim se tolažim."
"Dobro se zavedam, da moja junaka zamujata s prihodom na prizorišče. Ampak mogoče ni nič narobe, če ju moramo čakati. Mogoče bosta zato, samo otipljivejša. Mogoče se bo pečat, ki sta ga pustila v zgodovini in v mojem spominu, zato le še globlje vtisnil v te strani. Mogoče bo ta dolgotrajni postanek v predprostoru mojih možganov obudil nekaj njune žive stvarnosti, ne le verjetne podobnosti."
Naslov: HHhH
Naloga: Zgodovinski roman (2 točki)
Ocena:
V rokah držim enega najboljših zgodovinskih romanov, kar sem jih prebrala. Že dolgo me ni nobena knjiga tako presunila. Že dolgo se me ni nobeno delo tako zelo dotaknilo. Že dolgo nisem toliko časa posvečala razmišljanju o tematiki neke knjige: ko sem knjigo prebrala (v bistvu že med branjem) sem se lotila brskanja po internetu in zgodovinskih knjigah, da bi se dokopala do dodatnih informacij. Moram priznati, da je bil avtor zelo izčrpen!
Za literarna dela (recimo zgodovinske romane) velja, da lahko avtor v nek resničen zgodovinski okvir vpelje izmišljeno ali delno resnično zgodbo nekega resničnega/izmišljenega lika. To naredi zgodbo zanimivo, berljivo, osebno. Binetov slog je nekoliko drugačen. Za svoj zgodovinski okvir je izbral atentat na "praškega klavca" Reinharda Heydricha (t. i. operacijo Antropoid), ki je bil leta 1942 češko-moravski protektor. Tematiko svoje zgodbe je zelo dobro raziskal in preučil, marsikaj je prebral in pogledal, obiskal je celo mesto dogodka v Pragi. Pri prebiranju zgodovinskih dejstev mi je bilo takoj jasno, da je Binet svojo zgodbo povedal zelo natančno in izčrpno. Ni pa dodajal nekih manjših izmišljenih zgodb, ki bi osrednjo naredile zanimivejšo, temveč je vključil samorefleksijo. Veliko je razmišljal o tem, kako se je nekaj lahko zgodilo, kako je nekaj lahko potekalo, kakšne so najverjetneje bile določene osebe in o čem so se najverjetneje pogovarjale. To je tudi poudaril. Verjetnost, torej. Imamo številne dokumente in pričevanja, tako da lahko zgodbo res natančno povzamemo, kaj se je dogajalo v glavi likov pred nevarnimi nalogami ali tik pred smrtjo (sploh, če so morali storiti samomor) oz. v zaupnih pogovorih med štirimi stenami, pa si lahko le predstavljamo. Lahko si predstavljamo zelo verjetno, ampak še vedno gre le za predstavo, ki nam jo avtor poskuša približati. Ravno to mi je bilo v romanu najbolj všeč: avtorjevo razmišljanje, njegova predanost zgodbi, vživljanje v like. Tudi njegove teorije, sklepanja na lastno pest in občasno površno pridobljeni podatki, ki pa jih ni izključil, temveč v nadaljevanju obrazložil oziroma popravil. Super se mi zdi tudi, da se je avtor razpisal o nastajanju romana, vpletel pa je tudi svojo osebno življensko zgodbo. In svoja čustva, ne le posredno, temveč večkrat kar neposredno.
Prvi del romana govori predvsem o Heydrichu (vključene so avtorjeve misli in zgodbe, ki nam pomagajo razumeti dogodke 2. svetovne vojne), v drugem delu pa Binet vzporedno doda še zgodbo atentatorjev. In šele v tem drugem delu se zavemo, da je Heydrich (kljub naslovu romana) samo stranski lik, samo "cilj atentata". Glavna junaka sta Slovak Jozef Gabčik in Moravec Jan Kubiš ter njuni kolegi, ki so poskušali Nemcem dokazati, da se ne bodo večno uklanjali nacističnemu nasilju. Kar jim je kljub obsežnim in grozljivim posledicam navsezadnje tudi uspelo.
"Mrtvi so mrtvi, mar jim je za naš poklon. Ampak ta nekaj pomeni nam, živim. Tistim, ki jih spomin časti, ta nič ne pomaga; pač pa pomaga tistemu, ki si z njim pomaga. Z njim se gradim, z njim se tolažim."
"Dobro se zavedam, da moja junaka zamujata s prihodom na prizorišče. Ampak mogoče ni nič narobe, če ju moramo čakati. Mogoče bosta zato, samo otipljivejša. Mogoče se bo pečat, ki sta ga pustila v zgodovini in v mojem spominu, zato le še globlje vtisnil v te strani. Mogoče bo ta dolgotrajni postanek v predprostoru mojih možganov obudil nekaj njune žive stvarnosti, ne le verjetne podobnosti."
- HHhH.jpg (9.51 KiB) Ogledan 3226 krat
Nazadnje uredil/a Tinka dne 24 mar 2016, 08:41, skupaj urejeno 1 krat.
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: John Green
Naslov: Krive so zvezde
Naloga: Mladinski roman (2 točki)
Ocena:
Zelo žalosten, a čudovit mladinski roman. Vsekakor ga priporočam v branje. Greenu je uspelo zelo nazorno prikazati bitko najstnika, ki zboli za rakom; njegova čustva, dojemanje bolezni, strah, bolečino, sprijaznjenje, razmišljanje o življenju in smrti. Pa tudi, kako se z boleznijo in bolnim otrokom soočajo starši (in seveda okolica). Glavna junaka nas poučita, da je ljubezen najmočnejše čustvo in da se je zanjo vredno boriti. In da je navsezadnje, če je res tista prava, niti smrt ne more izničiti. Glavno sporočilo romana je, da se moramo v življenju boriti do konca in vedno znova vztrajati.
Izredno me je navdušil tudi avtorjev humor; junaki njegovega romana so namreč kljub bolezni izredno humorni, ironični in sarkastični. Šaliti se znajo tudi na svoj račun. Poleg tega se mi zdi super, da se Hazel in Augustus zanimata za znanost, umetnost in književnost; temu primerno je avtor navedel številna zanimiva dejstva in citate.
"Najbrž nikoli več ne bom videla oceana z desetih kilometrov, s takšne višine, s katere ne razločiš več valov in ladij, s katere je ocean mogočen in brezkrajen monolit. Lahko sem si ga predstavljala. Lahko sem se ga spominjala. Vendar ga nikoli več ne bom videla, in prešinilo me je, da ljudje svoje nenasitene ambicioznosti ne potešijo z uresničitvijo želja, saj se jim vedno poraja misel, da bi lahko vse naredili bolje in znova."
Naslov: Krive so zvezde
Naloga: Mladinski roman (2 točki)
Ocena:
Zelo žalosten, a čudovit mladinski roman. Vsekakor ga priporočam v branje. Greenu je uspelo zelo nazorno prikazati bitko najstnika, ki zboli za rakom; njegova čustva, dojemanje bolezni, strah, bolečino, sprijaznjenje, razmišljanje o življenju in smrti. Pa tudi, kako se z boleznijo in bolnim otrokom soočajo starši (in seveda okolica). Glavna junaka nas poučita, da je ljubezen najmočnejše čustvo in da se je zanjo vredno boriti. In da je navsezadnje, če je res tista prava, niti smrt ne more izničiti. Glavno sporočilo romana je, da se moramo v življenju boriti do konca in vedno znova vztrajati.
Izredno me je navdušil tudi avtorjev humor; junaki njegovega romana so namreč kljub bolezni izredno humorni, ironični in sarkastični. Šaliti se znajo tudi na svoj račun. Poleg tega se mi zdi super, da se Hazel in Augustus zanimata za znanost, umetnost in književnost; temu primerno je avtor navedel številna zanimiva dejstva in citate.
"Najbrž nikoli več ne bom videla oceana z desetih kilometrov, s takšne višine, s katere ne razločiš več valov in ladij, s katere je ocean mogočen in brezkrajen monolit. Lahko sem si ga predstavljala. Lahko sem se ga spominjala. Vendar ga nikoli več ne bom videla, in prešinilo me je, da ljudje svoje nenasitene ambicioznosti ne potešijo z uresničitvijo želja, saj se jim vedno poraja misel, da bi lahko vse naredili bolje in znova."
- Krive so zvezde.jpg (37.71 KiB) Ogledan 3179 krat
Nazadnje uredil/a Tinka dne 24 mar 2016, 08:41, skupaj urejeno 1 krat.
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: Fredrik Backman
Naslov: Mož z imenom Ove
Naloga: Roman po lastni izbiri (1 točka)
Ocena:
Super roman! Ta nergavi, svojeglavi "picajzlasti" starec ti do konca romana mora prirasti k srcu! V njem sem našla delček sebe. In všeč mi je zgodba, ki je sicer v temelju ljubezenska in žalostna, a kljub temu izredno lepa. In zabavni in raznoliki liki, ki jo sestavljajo. Prežetost z ironijo. Lahkotnost kljub težki temi izgube in soočanjem z njo. Dobro se mi zdi tudi, da je avtor sproti, v vsakem drugem poglavju, razlagal Ovejevo življenjsko zgodbo, ki se lepo tekoče vpleta v sedanjost. Tako, da je branje res užitek. In glede na to, da obožujem mačke, mi je tudi pomen te živalce v knjigi nadvse drag.
Priporočam v branje.
Dva citata, ki ponazarjata Ovov način mišljenja:
"Ampak Ove ni bil brezupen, vsaj za njegove pojme ne. Samo občutek je imel, da mora vladati nekakšen red v širši shemi reči. Menil je, da ni prav, če lomastiš skozi življenje, kot da je mogoče vsako reč meni tebi nič zamenjati. Kot da zvestoba ne bi bila nič vredna. Ljudje so dandanašnji čas tako pogosto menjavali svoje reči, da je vsaka veda o tem, kako narediti stvari trajnejše, postala odvečna."
"Odkril je, da so mu hiše všeč. V glavnem zato, ker so tako umljive. Da se jih preračunavati in narisati na papir. Ne puščajo, če so dobro zatesnjene, ne zrušijo se, če so pravilno podprte. Hiše so pravične, dajo ti to, kar si zaslužiš. Česar žal ne moremo trditi za ljudi."
Naslov: Mož z imenom Ove
Naloga: Roman po lastni izbiri (1 točka)
Ocena:
Super roman! Ta nergavi, svojeglavi "picajzlasti" starec ti do konca romana mora prirasti k srcu! V njem sem našla delček sebe. In všeč mi je zgodba, ki je sicer v temelju ljubezenska in žalostna, a kljub temu izredno lepa. In zabavni in raznoliki liki, ki jo sestavljajo. Prežetost z ironijo. Lahkotnost kljub težki temi izgube in soočanjem z njo. Dobro se mi zdi tudi, da je avtor sproti, v vsakem drugem poglavju, razlagal Ovejevo življenjsko zgodbo, ki se lepo tekoče vpleta v sedanjost. Tako, da je branje res užitek. In glede na to, da obožujem mačke, mi je tudi pomen te živalce v knjigi nadvse drag.
Priporočam v branje.
Dva citata, ki ponazarjata Ovov način mišljenja:
"Ampak Ove ni bil brezupen, vsaj za njegove pojme ne. Samo občutek je imel, da mora vladati nekakšen red v širši shemi reči. Menil je, da ni prav, če lomastiš skozi življenje, kot da je mogoče vsako reč meni tebi nič zamenjati. Kot da zvestoba ne bi bila nič vredna. Ljudje so dandanašnji čas tako pogosto menjavali svoje reči, da je vsaka veda o tem, kako narediti stvari trajnejše, postala odvečna."
"Odkril je, da so mu hiše všeč. V glavnem zato, ker so tako umljive. Da se jih preračunavati in narisati na papir. Ne puščajo, če so dobro zatesnjene, ne zrušijo se, če so pravilno podprte. Hiše so pravične, dajo ti to, kar si zaslužiš. Česar žal ne moremo trditi za ljudi."
- Ove.jpeg (11.73 KiB) Ogledan 3050 krat
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: Lucy Caldwell
Naslov: Poletje v Belfastu
Naloga: Knjiga, ki jo je napisala ženska (1 točka)
Ocena:
Poletje v Belfastu je pretresljiva pripoved irske družine, ki doživi tragedijo. Zgodba se dogaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v izredno nasilni severnoirski prestolnici. Zgodbo pripoveduje šestletna deklica Saoirse, ki ima še mlajšo sestrico Marjetico. Njen oče je policist (pripadnik RUC), njegovo delo je izredno nevarno, mati pa je precej verna, poleg tega je v danem okolju nesrečna, zato je izredno vzkipljiva, počasi pa se začne vdajati tudi alkoholu. Zaradi politično nasilnega in krvavega dogajanja tistega časa se deklici se ne smeta več igrati na ulici, starša se ves čas prepirata, vroče poletje pa še dodatno duši ljudi. Mati in oče se odločita, da se bosta ločila, nato pa se zgodi tragedija, ki družino za vedno spremeni, zlomi in loči.
Kjučni odlomek, po katerem se družini dokončno spremeni življenje:
"Naenkrat zatrobi hupa, ki hupa in hupa, in njen zvok reže skozi zrak in hkrati s hupo se zasliši predirljiv zvok, nato pok: ničesar ni. Odkar so glavno cesto zaprli z vojaškimi barikadami, avtomobili našo ulico uporabljajo kot bližnjico. To je sramota, pravi mamica, in pravi, da bi se moralo nekaj narediti, ker vozijo prehitro: divjajo, da bi premagali luči na semaforju. Prav pred nekaj dnevi je za las manjkalo, da bi nekdo, ki je šel po bližnjici, zbil fantka s konca ulice. Izvijem se iz mamičinih rok in stečem, da bi odprla glavna vrata.
– Marjetica! zavpijem.
Odgovora ni. Še enkrat zavpijem na ves glas. Nato pomislim, da me Marjetica morda ne sliši, ker ima lepljivo uho. Mamica se je zbudila.
- Kaj je bilo to? zavpije raskavo. Slišati je bilo, kot bi bilo tik pred našo hišo.
Začnem teči po uvozu in nimam niti čevljev niti nogavic in prod me bode v stopala. Slišim, da za menoj teče tudi mamica.
- Jezuskristus, Saoirse, kje je tvoja sestra? zakriči."
Deset let kasneje Saoirse živi pri teti po mamini strani in njenem možu, preteklost jo ves čas bremeni in ostaja nepojasnjena, zato se odloči, da ji bo prišla do dna.
Zgodba je res tragična in mračna in ti da misliti. Ne gre za lahkotno branje. Slogovno je delo precej dovršeno, zgodba pa ti s svojo težko tematiko ne omogoča lahkotnega branja. Mislim, da je avtorici odlično uspelo opazovanje dogajanja skozi otroške oči. Knjigo vsekakor priporočam v branje, se pa po koncu ne boste počutili ravno briljantno.
Naslov: Poletje v Belfastu
Naloga: Knjiga, ki jo je napisala ženska (1 točka)
Ocena:
Poletje v Belfastu je pretresljiva pripoved irske družine, ki doživi tragedijo. Zgodba se dogaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v izredno nasilni severnoirski prestolnici. Zgodbo pripoveduje šestletna deklica Saoirse, ki ima še mlajšo sestrico Marjetico. Njen oče je policist (pripadnik RUC), njegovo delo je izredno nevarno, mati pa je precej verna, poleg tega je v danem okolju nesrečna, zato je izredno vzkipljiva, počasi pa se začne vdajati tudi alkoholu. Zaradi politično nasilnega in krvavega dogajanja tistega časa se deklici se ne smeta več igrati na ulici, starša se ves čas prepirata, vroče poletje pa še dodatno duši ljudi. Mati in oče se odločita, da se bosta ločila, nato pa se zgodi tragedija, ki družino za vedno spremeni, zlomi in loči.
Kjučni odlomek, po katerem se družini dokončno spremeni življenje:
"Naenkrat zatrobi hupa, ki hupa in hupa, in njen zvok reže skozi zrak in hkrati s hupo se zasliši predirljiv zvok, nato pok: ničesar ni. Odkar so glavno cesto zaprli z vojaškimi barikadami, avtomobili našo ulico uporabljajo kot bližnjico. To je sramota, pravi mamica, in pravi, da bi se moralo nekaj narediti, ker vozijo prehitro: divjajo, da bi premagali luči na semaforju. Prav pred nekaj dnevi je za las manjkalo, da bi nekdo, ki je šel po bližnjici, zbil fantka s konca ulice. Izvijem se iz mamičinih rok in stečem, da bi odprla glavna vrata.
– Marjetica! zavpijem.
Odgovora ni. Še enkrat zavpijem na ves glas. Nato pomislim, da me Marjetica morda ne sliši, ker ima lepljivo uho. Mamica se je zbudila.
- Kaj je bilo to? zavpije raskavo. Slišati je bilo, kot bi bilo tik pred našo hišo.
Začnem teči po uvozu in nimam niti čevljev niti nogavic in prod me bode v stopala. Slišim, da za menoj teče tudi mamica.
- Jezuskristus, Saoirse, kje je tvoja sestra? zakriči."
Deset let kasneje Saoirse živi pri teti po mamini strani in njenem možu, preteklost jo ves čas bremeni in ostaja nepojasnjena, zato se odloči, da ji bo prišla do dna.
Zgodba je res tragična in mračna in ti da misliti. Ne gre za lahkotno branje. Slogovno je delo precej dovršeno, zgodba pa ti s svojo težko tematiko ne omogoča lahkotnega branja. Mislim, da je avtorici odlično uspelo opazovanje dogajanja skozi otroške oči. Knjigo vsekakor priporočam v branje, se pa po koncu ne boste počutili ravno briljantno.
- Poletje v Belfastu.jpg (94.29 KiB) Ogledan 3003 krat
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Re: Bralni izziv 2016 - Tinka
Avtor: R. J. Palacio
Naslov: Čudo
Naloga: Knjiga o meni pomembni problematiki (3 točke)
Ocena:
Čudo je čudovita knjiga o drugačnosti, za katero menim, da bi jo morala imeti mladina kar za obvezno domače branje. Sprejemanje nekoga, ki je navidez drugačen, drugače misli ali živi, je v naši družbi na žalost še vedno velik problem. Ta knjiga govori o dečku Augustu, ki ima od rojstva iznakažen obraz, a je klub vsemu le deček, ki želi biti sprejet, ki želi družbo vrstnikov, običajne težave, s katerimi se srečujejo otroci njegovih let; rad bi bil "navaden", kot samega sebi tudi vidi, a ga na žalost ostali ne vidijo tako. Zgodbe ne pripoveduje ves čas August, ampak je prikazana tudi skozi oči njegovega novega prijatelja Jacka in prijateljice Summer, sestre Olivie, njenega fanta in njene najboljše prijateljice, ki Augusta pozna že od malega. Tako dobimo iskrene pripovedi o tem, kaj so omenjene osebe čutile, ko so Augusta prvič videle, kako so se soočale z njim in kako ta vpliva na njihovo življenje.
Menim, da lahko branje knjig z omenjeno tematiko med mladimi vsaj nekoliko zmanjša nestrpnost, ki je kljub "sodobnemu" svetu še vedno tako prisotna, pa naj gre za videz, vero, narodnost, spolno usmerjenost ali kaj drugega. "Živi in pusti živeti!"
"Vem, da nisem navaden desetletnik. Mislim, že res, da počnem navadne stvari. Jem sladoled. Vozim se s kolesom. Žogam se. Imam ibox. Te zadeve me delajo navadnega. Najbrž. In počutim se navadnega. Na znotraj. Ampak vem, da navadni otroci ne plašijo drugih navadnih otrok, da ti na igriščih kriče bežijo proč. Vem, da v navadne otroke ne strmijo čisto na vsakem koraku. Če bi našel čarobno svetilko in bi si lahko zaželel eno željo, bi si zaželel, da bi imel navaden obraz, ki ga ne bi opazil čisto nihče."
Naslov: Čudo
Naloga: Knjiga o meni pomembni problematiki (3 točke)
Ocena:
Čudo je čudovita knjiga o drugačnosti, za katero menim, da bi jo morala imeti mladina kar za obvezno domače branje. Sprejemanje nekoga, ki je navidez drugačen, drugače misli ali živi, je v naši družbi na žalost še vedno velik problem. Ta knjiga govori o dečku Augustu, ki ima od rojstva iznakažen obraz, a je klub vsemu le deček, ki želi biti sprejet, ki želi družbo vrstnikov, običajne težave, s katerimi se srečujejo otroci njegovih let; rad bi bil "navaden", kot samega sebi tudi vidi, a ga na žalost ostali ne vidijo tako. Zgodbe ne pripoveduje ves čas August, ampak je prikazana tudi skozi oči njegovega novega prijatelja Jacka in prijateljice Summer, sestre Olivie, njenega fanta in njene najboljše prijateljice, ki Augusta pozna že od malega. Tako dobimo iskrene pripovedi o tem, kaj so omenjene osebe čutile, ko so Augusta prvič videle, kako so se soočale z njim in kako ta vpliva na njihovo življenje.
Menim, da lahko branje knjig z omenjeno tematiko med mladimi vsaj nekoliko zmanjša nestrpnost, ki je kljub "sodobnemu" svetu še vedno tako prisotna, pa naj gre za videz, vero, narodnost, spolno usmerjenost ali kaj drugega. "Živi in pusti živeti!"
"Vem, da nisem navaden desetletnik. Mislim, že res, da počnem navadne stvari. Jem sladoled. Vozim se s kolesom. Žogam se. Imam ibox. Te zadeve me delajo navadnega. Najbrž. In počutim se navadnega. Na znotraj. Ampak vem, da navadni otroci ne plašijo drugih navadnih otrok, da ti na igriščih kriče bežijo proč. Vem, da v navadne otroke ne strmijo čisto na vsakem koraku. Če bi našel čarobno svetilko in bi si lahko zaželel eno željo, bi si zaželel, da bi imel navaden obraz, ki ga ne bi opazil čisto nihče."
- Img_00009581_big.gif.jpg (75.48 KiB) Ogledan 2845 krat
Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod (Paulo Coelho).
Kdo je prisoten
Po forumu brska:: Ni registriranih uporabnikov in 1 gost