Skrivnost srečnega otroštva
Steve Biddulph
Goodreads
Ocena:
Mnenje:
Zanimivo in lahkotno branje
Knjiga je polna zgodbic iz vsakdanjega življenja in nasvetov, kako vzgajati otroke. Všeč mi je bilo to, da pisatelj, čeprav psiholog, ni pisal svojih nasvetov kot neke zahteve, ki se jih naj bi starši in vzgojitelji držali. Tudi ni pisal o tem, kako je njegova knjiga najboljše priporočilo na tem področju. Avtor je navedel, da ima vsak svoje težave, ki se jih da rešiti na različne načine ter da je nabolj važno slediti svojemu instinktu. V knjigi je tudi kar nekaj primerjav med današnjo vzgojo in tisto, ki je prevladovala v preteklosti. Na kratko, branje mi je bilo kar simpatično!"Prednost otrok je v tem, da upočasnijo tempo življenja."
"Jokati nam včasih pomeni toliko kot dihanje. Tisti, ki ne morejo jokati, otopijo."
"Srednje šole po ustroju pogosto spominjajo na tovarne. Mladi ljudje se počutijo nepomembne. Samo sledijo navodilom in proizvajajo stvari."
Junakinja Angelique (Angel) mi je v redu - ne gre mi na živce, ni pa mi niti posebno pri srcu. Všeč pa mi je njen sarkastičen jezik in humor 
Ostali junaki so v redu, čeprav zaenkrat še ne razumem zakaj je lektorica v uvodu napisala, da je Eric (angel) hudoben lik? Edino pri Zacku in Grace sem vedno zavrtela z očmi, ker sta predstavljena boleče klišejsko. 
Čeprav je branje lepo potekalo, sem včasih morala kako stran dvakrat prebrat in se vračat nazaj, ker določene stvari so se kar naekrat zgodile in ni mi bilo jasno, od kod/kako/kaj?!?! Pa tudi, sprva Eric ne želi iti z Angel v šolo, ker so njegova krila preveč očitna, potem pa gresta skupaj v nakupovalno središče...am kaj tam ljudje ne opazijo kril? In je še par takih nelogičnih trenutkov. Pogrešala sem tudi malo bolj podrobnejših opisov bojev, na primer, ko Angel ubije vampirje - prikaže se in jim odseka glave (kul, samo lahko bi blo več akcije). Drugače pa ideja me je pritegnila, dogodki se tudi lepo odvijajo in je nekakšen cliffhanger na koncu, tako da grem zdej brat nadaljevanje 
). Slog mi je zelo ležal, saj je napisano preprosto in razumljivo, pa še z Watsonovega vidika, kar je najboljše 
Knjiga mi je sprva vzbudila radovednost zaradi naslova, ki je idealen 
Pri branju pa so mi nekateri eseji bolj ležali kot drugi. Najbolj mi je bilo zabavno brat, kakšna je družina Fadiman - vsi so nagnjeni k lektoriranju in sploh branju. Všeč mi je bil tudi način, kako je napisano. Vse je bolj v lahkotnem tonu in dejansko sem se lahko v marsičem poistovetila z napisanim 
Ene boljših pravljic sploh, posebno Maček Muri. Tudi danes so mi bile tako všeč, kot so mi bile pred desetimi leti