
- 12418032_1098877443486155_3005388077861766470_n.jpg (11.41 KiB) Ogledan 5632 krat
3. Knjiga avtorja, ki ga še nisi bral/a (2 točki)
Moje romanje : po poti sv. Jakoba v Santiago de Compostela / [[besedilo in] fotografije] Stanislav Kvaternik ; [uredil in spremno besedo napisal Peter Kvaternik]

Ji dam 5 zvezdic, ker je o meni ljubem Caminu. Pa tudi literarno ni slabo napisano.
Zanimivo je brati spomine romarja. Ampak res romarja v Santiago. Dnevna norma je bila štiri rožne vence, jutranja molitev, večerne hvalnice, svete maše. Molili so kar med ostalimi romarji, roke povzdigovali k bogu in se čudili nad ostalimi brezverniki na poti. Sicer se je vmes tudi malo pritoževal nad soromarjem Avguštinom, ki je skrbel za vse te svete zadeve, da on v klanec komaj diha, da ne zmore še molit.
Pred odhodom so seveda imeli tudi blagoslov pri maši. Župnik je celo svaril: " Opozoril nas je, naj pazimo na nahrbtnike in naj se držimo skupaj. Med romarji najdeš vse mogoče tipe, lezbijke, filozofe in mesije ... ".

Sem kmalu umrla od smeha ob teh svarilih. Tudi jaz sem na moji poti srečala vsemogoče tipe, za lezbijke ne vem če so bile. In tudi kaj bi mi naredile???? Tudi jaz sem vsak dan odžebrala v mislih kako molitvico, da bi srečno prišla v Santiago. V Meseti sem celo molila Zdravo in Sveto Marijo v latinščini.
In proti koncu romanja avtor piše: " "Današnje druženje v spalnici z Nemci je vznemirljivo, saj moram gledati mlado prsatico, kako se strastno meče v objem soromarju... Najbrž gre le za trenutno užitkarstvo.... Do sedaj sem med romaricami videl največ starejših scuzanih in tudi nesimpatičnih stark, zato me mesenost ni vznemirjala. Današnje dražljivke domišljijo lahko razburkajo tudi plešastemu sedemdesetletniku". Potem je hitro zmolil, da bi nadaljeval pošteno življenje z ženo. Tiste opazke na račun scuzanih žensk sem mu kar zamerila! Pri tem pisanju me je predvsem motilo to, da je stalno kritiziral druge, iskal njihove napake. Še na vlaku za nazaj mu je bil par pred njim antipatičen zaradi gub na obrazu! Sam sebe je pri sedemdesetih imel za mladeniča.
Na koncu pove, da se na začetek vračajo drugačni. "Res, spet smo tam, kjer smo bili, v "sivi" vsakdanjosti. Siva vsakdanjost bo odslej prežarjena z nepozabnimi trenutki romanja k sv. Jakobu v Santiago de Compostela. Spomini na prehojeno pot bodo sivo vsakdanjost vsak dan do smrti spreminjali v zlato hvaležnost. Bogu hvala!"
Ja, tako je. Enkrat romar, za vedno romar.
Stanislav se je že rodil s poškodovani stopalom. Pri sedemdesetih je skoraj brez večjih težav prehodil 800 km, kljub temu, da so mu vsi zdravniki odsvetovali že malo daljšo vsakdanjo hojo. Camino res dela čudeže! Po koncu romarja je svoje zapiske zvezal v zvezek, po njegovi smrti jih je našel nečak in iz njih oblikoval knjigo.
Camino me kliče nazaj!