Bralni izziv 2016 - Viktorija

[Viktorija]

b307eb18-17ac-4c6c-8824-51183a18db3e.jpg (34.89 KiB) Ogledan 5855 krat

10. Pet najljubših pravljic iz otroštva (2 točki)

Muca Copatarica / Ela Peroci ; ilustrirala Ančka Gošnik-Godec
Kdo je napravil Vidku srajčico / Fran Levstik ; ilustrirala Roža Piščanec
Mojca Pokrajculja : koroška ljudska pravljica / ilustrirala Marija Vogelnikova
Jure kvak kvak / Saša Vegri ; ilustriral Kostja Gatnik
Peter Klepec / France Bevk ; ilustriral Marjan Manček



Ohohoho letošnja prva medalja v bralnem izzivu se že sveti okrog mojega vratu.

Berem eno knjigo ( katero izveste prvi ), ki se mi počasi premika, zato sem jo malo presekala s pravljicami.

Pravljice berem zadnjih 14 let vsak dan mojim otrokom. No, na kakšen izredno redek dan tudi izpade branje pravljic. Izziv se sicer glasi "Pet najljubših pravljic iz otroštva", ampak jaz se res nič kaj ne spomnim, da bi meni doma kdo bral pravljice, tako kot jaz zdaj berem otrokom, zato sem izbrala pet slovenskih pravljic.

Muca Copatarica, Jure kvak kvak in Kdo je napravil Vidku srajčico so avtorske, no tudi pod Petra Klepca je podpisan Bevk, ampak je nekaj podobnega tale Peter kot Mojca Pokrajculja. Izvira iz ljudskih motivov seveda.

Slovenci nimamo v svojih pravljicah zakletih kraljičen, ki jih rešujejo pogumni princi na takih in drugačnih konjih. No, imamo Martina Krpana na kobilici . Muca Copatarica krpa raztrgane copate, Videk hodi nag okoli, ker njegova mama še krpat nima časa. Mojca zbaše v svoj lonček (tale piskerček mi ni bil nikoli jasen - zakaj piskerček???) živali in lisica zvitorepka naprti zajčku, da je med pojedel (tipično slovensko!), potem se še stepejo med seboj in na koncu se še piskerček razbije in gre v franže krajcar, ki ga je dobila med pometanjem. Peter Klepec pa svojo čudežno moč uporabi za okopavanje revne zemljice okrog bajtice in seveda najprej za svojo mamo poskrbi. Tipičen mamin sinko, tale Peter. Jure kvak kvak je druge sorte junak. on noče jest mineštre, pije kot žaba in na koncu to tudi postane. Ampak teta Otilija mu seveda naredi goro jagod s smetano in ga odčara.

Ljudske pravljice so zakon! iz njih izvira vse! Tudi Grimm in Andersen. Tele naše, slovenske so konec koncev imenitne! otroci se jih nikoli ne naveličajo. In jaz tudi ne, čeprav sem v odstavku prek naše junake malo okrcala .

[Viktorija]

img000009926_3.jpg (15.42 KiB) Ogledan 5824 krat

11. Knjiga z LGTB vsebino (3 točke)

Norec / Ewa Schilling ; iz poljščine prevedla Tatjana Jamnik



Knjiga Norec je že na prvi pogled nenavadna knjiga. V knjigi ne veljajo slovnična pravila. Ni velikih začetnic, ni ločil. V spremni besedi h knjigi piše, da Ewa Schilling v knjigi razbija stereotipe o nesrečni lezbični ljubezni in da je zaradi tega uporabila takšno formo pisanja. Mene je to neupoštevanje slovničnih pravil na začetku izredno motilo. Tam nekje do 50. strani sploh nisem vedela kaj berem in sem zgolj iskala manjkajoče vejice in morala po večkrat prebrati določene povedi, da sem sploh doumela njihove pomen. Moteči so mi bili tudi na gosto posejani navedki iz poljske književnosti, kar me je resnično spravljajo v bralski obup. Glavni junakinji sta Alina in Anka in kar nekaj časa je trajalo, da sem "poštekala" katera je katera.

Z branjem sem vztrajala zgolj zaradi tega, da opravim tale izziv. Ko sem začela knjigo brati bolj vzdržema, po več strani naenkrat in ko nisem več opazila "slovnice", mi je zgodba postajala všeč in na koncu lahko rečem, da je knjiga dobra. Res škoda, da ni napisana v "normalnem" jeziku. Bi po moje imela več bralcev kot jih ima sedaj.

Norec je zgodba o ljubezni med tridesetletno srednješolsko učiteljico Alino in dijakinjo Anko. Alina je hči protestantskega pastorja. Hromi jo strah iz otroštva ter strah pred moraliziranjem in malomeščansko zaplankanostjo. Veliko mlajša Anka je tista, ki je v odnosu močnejša in vztrajnejša. Njun odnos se postopoma razvije v ljubezen, ki je ne skrivata pred svetom.

Odlomek iz knjige
"dober večer. domov grem od sošolke. pazi tukaj je spolzko. kakor ponavadi. isto bi bilo če bi si zašila usta. molčita. anka koraka z njo. zavijeta proti igrišču. alina z dlanjo oplazi dvojno brezo. nagonsko pogleda gor. v temna okna. najstarejša obsesija. videti luč v svojem oknu. enkrat jo je pustila prižgano. sramota. anka in razsvetljena okna. če bi se zemlja vrtela v drugo smer. če bi obstajali odgovori. ali pa če bi poznala prava vprašanja. gotovost pa nič večja kot ta da se bo orion približal njenim oknom. če bi bil mogoč korak nad prepadom. če bi bila norec."
(str. 132)

[Viktorija]

resnice.jpg (16.49 KiB) Ogledan 5802 krat

12. Knjiga iz strokovnega področja (3 točke)

Resnice in zmote o zdravju zob / Sanja Lončar, Adriana Dolinar




Sanja Lončar s svojimi sodelavci odpravlja nekatere v nas zakoreninjene predstave o zdravju. Zanimive in poučne so vse knjige, ki so prišle n anaše tržišče v okviru projekta SKUPAJ ZA ZDRAVJE ČLOVEKA IN NARAVE (Ščepec rešitve, Resnice in zmote o holesterolu, maščobah, soncu, itd.). Zobje so njihov zadnji projekt.

Paste s fluoridi že dolgo več ne uporabljam, pridno sme metala proč tudi tabletke, ki so mi jih med nosečnostjo dajali v roke dobrodušni zdravniki, otrokom tudi že dalj časa govorim, naj premaz za zobe v šoli naskrivaj sperejo iz ščetke in se ščetkajo le z vodo. Ko nisem dovolila premaza, sme bila seveda okarana in poklicana na zagovor, tako je bolje, da ga sami eliminirajo in imamo mir in nismo črne ovce.

Povprečna zobna pasta vsebuje 1300-1500 enot fluoridov, za tri letnega otroka je smrtna doza, če poje pol te paste. otroške paste lepo zakamufllirajo s saharinom!!!!! in jagodnim okusom. NJAM!!!!

Amalgamske plombe je severna Evropa že prepovedala, zdaj se pripravlja zakonodaja za celotno Evropsko unijo, nam pa še vedno lepo vstavljajo tempirane bombe v usta. Prepovedani so živosrebrni termometri, plombe pa ne???? Odstranjevanje plomb je lahko še bolj nevarno kot to, da jih imamo v ustih. Pri vrtanju prši živo srebro vse naokoli nas, pa tudi vdihnemo ga. Telo potrebuje kar 18 let, da odstrani naložene delce iz ščitnice, možganov, ...

Res poučna knjiga!

[Viktorija]

ocean.jpg (11.58 KiB) Ogledan 5794 krat

13. Knjiga, ki jo je napisal slovenski avtor

Moj svet sredi oceana : 32 dni jadranja čez Pacifik, v soncu in dežju, v strahu in smehu / Jasna Tuta



Jasna Tuta, bivajoča na jadrnici

Jasna Tuta je svojo mladost preživela na morju in več kot deset let poučevala jadranje v domačem klubu. Njeno prejšnje življenje je bilo podobno našemu: služba, stanovanje, vožnja z avtomobilom in plačevanje položnic. Nekega dne je ugotovila, da ni srečna. Ko je spoznala Ricka, je odkrila svet, za katerega sploh ni vedela, da obstaja. Pred šestimi leti je postal njen stalni naslov bivanja jadrnica. Od takrat jadra skozi življenje.
2. aprila 2014 sta z Rickom dvignila sidro njune jadrnice Calypso v mehiškem mestu La Paz ter se podala v Tihi ocean. Cilj njune plovbe je bil tropski otoček Hiva Oa v Francoski Polineziji. 32 dni nista videla kopnega. Njun vsakdan ni bilo podoben našim romantičnim predstavam sončenja v bikinkah in pitja koktajlov na premcu jadrnice. Njun dan je bil sestavljen iz dela, spanja in prehranjevanja. Vsakih šest ur sta se izmenjevala na straži, medtem je drugi spal. Jasna nam v svojem dnevniku zaupa svoje želje in strahove. Zaveda se, da je jadrnica le drobna pikica sredi vsemogočnega oceana.
Jasna pravi, da si vsakdo lahko privošči takšno življenje, imeti mora "le" pogum. Rick in Jasna ga imata med vsemi konzervami, škatlami, vrečkami in jadri dobršno mero vedno s seboj.

Odlomek iz knjige:
"Bistvo jadranja ne bi smelo biti prispeti do cilja, ampak uživati na poti do njega: izkoriščati sile narave sebi v prid; se predati vetru, namesto da bi se z njim borili (kar včasih pomeni spremeniti cilj); se izgubiti v neskončni modrini in postati del nje ...

Dokler sem jadrala, da bi kam dospela, je bilo mučno. še posebno takrat, ko je zmanjkalo vetra. Sčasoma pa sem le vzljubila pot in od takrat je zame hitrost postala nepomembna."
(str. 59)

Knjiga je fantastična! Škoda, ker ima le 160 strani. Občudujem ljudi s pogumom. Ljudi, ki si upajo biti drugačni.
Jasna ne zna le jadrati, zna tudi pisati. Pisanje ima v genih. Je hči Alenke in vnukinja Alojza Rebule. Knjiga se lahko bere kot potopis lahko pa kot osebna izpoved. Priporočam v branje!

[Viktorija]

Sjon.jpg (8.96 KiB) Ogledan 5718 krat

14. Po lastni izbiri (1 točka):

Modra lisica, fant, ki ga ni bilo / Sjón

+

Že deset dni nisem nič prebrala, kar je za mene ohoho časa. Nazaj v branje me je prebudila fantastična islandska mojstrovina. oz. kar dve. Sta dve zgodbi v eni knjigi. Modra lisica je kot da bi bral eno staro islandsko sago. Taka poetična zgodba. Se vidi, da je avtor pesnik. ustvarja za Bjork.

Sjón je eden najpopularnejših in mednarodno uveljavljenih islandskih pisateljev. S pričujočima zgodbama smo v slovenščino dobili prva prevoda njegovega dela. Dvoplastna zgodba v Modri lisici se odvije v nekaj januarskih dneh leta 1883. Častiti duhovnik Baldur se odpravi na lov za modro lisico. Lovec jo v zasleduje po zasneženi in zaledeneli islandski pokrajini. Pisatelj pusti lovca za nekaj kratkih vdihov pri kraju in nam pove še drugo zgodbo, v kateri se zeliščar Fridrik B. Fridjónnson pripravlja na pogreb Abbe. Abba je ženska z Downovim sindromom, katero je Fridrik rešil pred kruto usodo izobčenosti iz nazadnjaškega okolja. Zgodbi Abbe in lovca na modro lisico se kaj hitro prepleteta. Modra lisica je umeščena na podeželje, zgodba romana Fant, ki ga ni bilo pa je postavljena v konec leta 1918 v Reykjavik. Tudi tu je v ospredju posameznik. Šestnajstletni fant Máni Steinn obožuje filme in obiskuje vse premiere v dveh mestnih kinodvoranah. Mani se naskrivaj prostituira z različnimi someščani. V Manijevo osebno zgodbo zareže epidemija španske gripe, ki zdesetka prebivalstvo. Zbudi se tudi vulkan Katla, Islandija se pripravlja na svojo suverenost. V tej vsesplošni histeriji je Manijeva homoseksualnost odkrita. A fant preživi tudi to.

Odlomek iz knjige

Modra lisica:
"Mož je razbil ledeni oklep.
Zahvalil se je Snežni kraljici in starki Zimi za zavetje, ki sta mu ga podarili na tej širni zaplati zemlje; s te razgledne točke je lahko videl daleč čez bele pomrznjene planjave.
Zdaj je pričel ščipati in stiskati dele svojega telesa. Ko je končal vtiranje toplote v mišice na rokah, si je nataknil rokavice, oprl roke na snežno polico in se dvignil iz svojega prestola.
Da, dobro jo je odnesel."
(str. 18)
Fant, ki ga ni bilo:
"Ulice zevajo, izpraznjene ljudi, le tu in tam hušknejo mimo osamljene postave kot sence.To so stare ženske, ovite v črna oblačila, s plastmi šalov okoli ramen, da se obvarujejo pred mrazom in vetrom. v svojem življenju so preživele že toliko bolezni, da nadloga, ki se zdaj gosti z njihovimi nasledniki, ne najde niti koščka užitnega mesa na njihovih obrabljenih kosteh."
(str. 49)

[Viktorija]

lakota.jpg (21.06 KiB) Ogledan 5675 krat

15. Po priporočilu tvojega sorodnika (1 točka)

Lakota / Mirjana Bobić Mojsilović ; prevedel Slavko Barić



Sem v totalnem "nebralnem" obdobju... Sestrična mi je priporočila tole knjigo, da se malo obudim od mrtvih.

Pisateljica je znana po Dnevniku srbske gospodinje in Abecedi mojega življenja, ki pa ju nisem brala. Knjiga lakota je odlična! Tako zgodba kot jezik.

Zgodba je prvoosebna. Pripoveduje jo beograjski študent filozofije. Živi revno z mamo in ima preprosto dekle. Želi si, da na njem ne bi bilo videti revščine. Ima lakoto po biti nekaj več. Zato tudi ukrade škornje. S tem dejanjem se simbolično prične pot povzpetnika. Želi si tudi novo dekle, Suzano, ki pa je, kot se izkaže že prijateljeva punca. Preseli se v Nemčijo, zasluži kup denarja. Začne se oblačiti v fine obleke, se voziti z dragimi avtomobili. Omisli si nešteto ljubic. A ostane prazen. Nič ga ne zadovolji.

Knjiga odraža stanje današnje družbe. Našo lakoto. Vsega imamo polno, pa smo še vedno lačni.

Priporočam v branje!

[Viktorija]

svetloba.jpg (12.03 KiB) Ogledan 5617 krat

16. Knjiga o tebi pomembni problematiki (3 točke)



Vsa ta nevidna svetloba / Anthony Doerr ; [prevedla Alenka Moder Saje]

To knjigo sme pod kategorijo "meni pomembna problematika" uvrstila zato, ker v njej srečamo dve meni pomembni zadevi: vojno in slepoto. Zgodba se dogaja tik pred drugo svetovno vojno in med njo, konec sega pa do današnjih dni. Glavna junakinja je slepa deklica.
Z vstopom v osnovno šolo, so opazili, da ne vidim dobro, oz. da vidim zelo slabo. Dobila sem prva, oreng debela očala. Vid se je z leti samo še slabšal. Brez očal praktično nisem funkcionirala. Zjutraj sme najprej tipala za njimi, da sem sploh videla kaj okrog sebe. Če sme slučajno jih kje odložila, pa nisem vedela kje so, so mi jih drugi morali poiskati, ker jih jaz nisem videla! V bazenu ali morju stalno z očali, ker drugače nisem videla ničesar okrog sebe. Grozno! pred tremi leti sem šla na operacijo, tako da sedaj brez očal celo vozim avto. Za branje pa jih moram imeti, ker me drugače bolijo oči.
Kdor ni izkusil težav z vidom, ne ve kaj ima.

Vsa ta nevidna svetloba, za katero je Anthony Doerr leta 2015 prejel Pulitzerjevo nagrado, ni zgolj še ena knjiga o drugi svetovni vojni.

Smo na pragu druge svetovne vojne. Šestletna slepa deklica Marie-Laure preživlja dneve z očetom vdovcem v naravoslovnem muzeju v Parizu. Da bi se znašla v okolišu kjer živita, ji oče izdela natančno leseno maketo ulic. Nauči se tudi Braillove pisave, s pomočjo katere se lahko potopi v Vernov svet dvajset tisoč milj pod morjem. V Nemčiji osemletni Werner med igro najde pokvarjen radio, ki ga spretno popravi. Glas o talentiranem dečku se razširi po okolici in s popravilom aparatov pri oficirjih si lačna sirota prisluži tudi nekaj kosov torte s smetano. Wernerja njegova nadarjenost pripelje na šolo, na kateri se kali Hitlerjeva mladina. Ko nemške čete vkorakajo v Francijo, se Marie-Laure z očetom zateče v Bretonsko obmorsko mestece Saint-Malo. Tam se znajde tudi Werner, ki s svojim znanjem pod okriljem Wermahta odkriva nezakonita radijska oddajanja.

Odlomek iz knjige
"Otroci, ki jih srečuje, prekipevajo od vprašanj. Ali boli? Ali zapreš oči, ko greš spat? Kako veš, koliko je ura?
Ne boli, razlaga. In tema ni taka, kakor si jo zamišljajo. Sestavljena je iz pajčevin in mrež in stresanja zvokov in vzorcev. Naredi krog po Veliki dvorani in kramri med škripajočimi podnicami; sliši korake, ki topotajo gor in dol po muzejskih stopnicah, cviljenje dojenčka, stokanje stare mame, ki se spusti na klop.
Barve - tudi teh ne pričakujejo. V njeni domišljiji, v njenih sanjah je vse v barvah. Muzejske stavbe so rjavkaste, kostanjeve, lešnikove. Znanstveniki so vijoličasti, limonovo rumeni in lisičje rjavi. Klavirski akordi, ki se pretegujejo v zvočniku malega radia v čuvajnici, mečejo bogato črno in zamotano modro po hodniku do ključarne. Cerkveni zvonovi pošiljajo skoz okna loke bronaste barve. Čebele so srebrne; golobi so rumenkasto rjavi in rdečkasti in včasih zlati. Velikanske ciprese, mimo katerih gresta z očetom na jutranjem sprehodu, so svetlikajoč se kalejdoskop, vsaka iglica je poligon svetlobe."
(str. 52-53)

Preberite dva imenitna zapisa o knjigi. Na peripetijah: http://www.damjanzorc.net/anthony-doerr ... evidna-sve…/
in kontekstih: http://kon-teksti.blogspot.si/…/vsa-ta- ... etloba-o-t…

[Viktorija]

babica.jpg (19.43 KiB) Ogledan 5572 krat

17. Izšla leta 2016 (3 točke)

Babica vas pozdravlja in se opravičuje / Fredrik Backman ; [prevedla Danni Stražar]



Tole knjigo sem težko čakala že od lani, ko je bil napovedan njen izid. Ker mi je bil namreč pisateljev Mož z imenom Ove res dober. Začnem brati tole knjigo in mi ne gre in ne gre. Neki pravljični svetovi, že na mejo s fantazijo.... knjigo na 100. strani odložim. Preberem par drugih knjig. Tale me pa neprebrana otožno gleda. Po praznikih jo moram vrniti v knjižnico. Ji dam včeraj drugo priložnost, ker sem doma in imam več časa. Takoj padem noter in jo v šusu preberem. Padla sem v deželo Skorajdabuden in v svet pravljic in drugačnosti. Je drugačna. Je dobra! Čeprav mi je Ove še vedno boljši.

V tej knjigi so v glavni vlogi praktično dve osebi - sedemletna deklica Elsa in njena sedemdesetletna babica, ki kaj kmalu umre. In pa Elsin najboljši prijatelj volkonj - ogromen pes. Elsa je "drugačna". Je zelo pametna deklica, za svoja leta izredno odraslo razmišlja. Skupaj s pisano druščino sosedov živi v skupnosti najemniških stanovanj. Z babico, svojo superjunakinjo, se skupaj podajata v pravljično deželo Miamas. Ko babica umre, Elsa ostane skoraj sama. Ima izredno zaposleno nosečo mamo. Pri očetu preživlja vsaki drug konec tedna. Babica vnukinji na nenavadnih krajih pušča pisma, v katerih "pozdravlja in se opravičuje" različnim ljudem.

Elsin najboljši prijatelj postane ogromen pes, ki ga kliče volkonj. Skriva ga pred drugimi prebivalci hiše, saj so ga zaradi njegove velikosti in glasnega lajanja, želeli celo uspavati. Z volkonjem rešujeta babičine skrivnosti in se spopadata z resnimi platmi življenja - s smrtjo babice, pogrebom, rojstvom polbrata in drugimi resnimi "odraslimi" stvarmi.

[Viktorija]

mostovi.jpg (15.4 KiB) Ogledan 5553 krat

18. Knjiga, ki vsebuje ljubezenski trikotnik

Mostovi Madisona : ljubezen v črnem in belem / Robert James Waller ; [prevedla Maja Lavrač]



V soboto sem si ne vem katerič ogledala film z Clintom Eastwoodom in Meryl Streep v glavni vlogi. Wau, to sta res igralca ena a s črtico. Koliko strasti je med njima. Uf.

Knjigo sem brala že enkrat pred 10imi leti, se mi zdi. Pod vtisom ponovnega gledanja filma, sem si jo želela še enkrat prebrati. Knjiga nam ne more pričarati tega, kar nam film. V tem primeru, pa je (vsaj zame), film mnogo boljši. V knjigi nisem začutila tiste energije, tiste ljubezni, tistega hrepenenja med njima.

Za tiste, ki slučajno še niste slišali za film ali knjigo: Francesca je žena farmarja iz Iowe. Robert je fotograf pri National Geograpficu, ki pride slikat pokrite mostove v okolici. Francescin mož in njuna otroka se odpravijo za štiri dni na nek živinski sejem. Fotograf vpraša Francesco za pot do mostov. Med njima se takoj začuti kemija. oba sta zrela, ona jih ima 45, on 51. Francesca sicer učiteljica, razgledana ženska, je ostala doma gospodinja. ujeta je v svoje želje in hrepenenja. Z Robertom ima v štirih dneh pogovore, ki jih z možem nima nikoli. Po štirih strastnih dneh se mora odločiti: ali mož, kmetija, otroci ali boemski fotograf. Zaveda se, in to mu tudi pove, da to, kar imata v tem trenutku, ne bi preživelo, če bi ostala skupaj.

V filmu je ključen trenutek, ko sedi z možem v avtu, pred njima je fotograf v svojem avtu. Frannie drži za avtomobilsko kljuko in misliš, da jo bo odprla in stekla k ljubimcu in vse poslala k vragu.

V tej zgodbi je tipičen ljubezenski trikotnik: ženska razpeta med ljubimca in moža. Mož se ji na smrtni postelji celo opraviči, da ve, da ni izpolnil njenih pričakovanj. Zgodba tudi po moževi smrti ne zaide v limonadne vode, saj se ljubimca ne združita in ne živita srečno do konca svojih dni.

Knjige verjetno ne bom več brala, film, pa bom vsekakor še gledala. samo ne na pop tv! Ljubi bog! Vsakih 15 minut tega čustvenega filma, 15 minut reklam. Za bruhat!

[Viktorija]

Se takole sprehajam po objavah preostalih bralk (bralca še nisem zasledila?!) in se vedno znova čudim, kako nekatere spretno berejo "samo" romantične knjige in jih uvrstijo v zahtevane kategorije . No, jaz veselo berem, samo mojih prebranih knjig ne znam umestit v kalup. Torej moje vmes prebrane knjige:

17viki1.jpg (12.02 KiB) Ogledan 5511 krat

25132_20383_170x260.jpg (8.45 KiB) Ogledan 5511 krat

25438_20696.jpg (13.48 KiB) Ogledan 5511 krat