Bralni izziv 2016 - Timula

[Timula]

9) Zgodovinski roman (2 točki): Sarah Cohen-Scali, MAX, Cankarjeva založba, 2015
Ocena: *****



Vsebina: Max se bo rodil 20. aprila 1936, na rojstni dan Adolfa Hitlerja. O tem je prepričan že kot zarodek. Dojenček je rezultat programa Lebensborn (kot si ga je zamislil Heinrich Himmler decembra 1935), enega najbolj zastrašujočih nacističnih projektov za oblikovanje čistokrvne arijske rase. Max odrašča pod strogim očesom profesorja Ebnerja. Ves čas ga merijo, testirajo in nadzirajo. Že pri štirih letih mu zaupajo posebno nalogo. Na Poljskem mora pomagati pri ugrabitvah svetlolasih, modrookih otrok. Dokler nekega dne ne spozna Lukasa, uporniškega fanta, ki mu razkrije vso kruto resnico.

Max je pretresljiv roman, predvsem zaradi nazorne in hladnokrvne pripovedi, ki vseskozi prihaja iz otroških ust. Snov je zgodovinsko natančno raziskana, zato je knjiga zelo pomembna za mlade in odrasle, saj odpira široke možnosti za pogovor, sploh v času naraščajoče nestrpnosti.

Mnenje: Ta roman je res vredno prebrati, saj te pretrese v dno duše. Vsak v grobem pozna grozote Hitlerjeve vladavine, a skozi ta roman pridejo na dan podrobnosti, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega. Max je bil spočet zgolj z namenom, da bo služil firerjevi vojski. Svojega pravega očeta ne pozna, njegov duhovni oče je firer. Sam zase pravi: Sem otrok prihodnosti. Otrok, spočet brez ljubezni. Brez Boga. Brez zakona. Brez česarkoli razen moči in jeze.
Presenetilo me je tudi, da so imele ženske tako veliko in pomembno vlogo v firerjevi ekipi – ko pomislim na Hitlerjeve ljudi, imam v mislih vedno samo moške, a je tudi veliko žensk pomagalo pri Hitlerjevem šikaniranju. Nepredstavljivo, da so lahko ženske tako grdo ravnale z otroki – namesto flašk in čistih pleničk so nadzornice razdelile več zmerljivk in klofut.
Knjiga je res polna krutih dogodkov in podob, ki te še dolgo spremljajo, npr. ko je moral Max obleči oblačila s krvavimi madeži – Lukas je namreč slekel truplo, da je imel Max kaj obleči.
Lukas je židovski fant, ki ga Max spozna med svojim odraščanjem in se nanj zelo naveže, ima ga za svojega brata. Zato me zelo prizadene, ko Lukas umre, saj tako Max izgubi edino osebo, ki mu je resnično nekaj pomenila. Zdaj je res postal sirota.

[Timula]

10) Knjiga, ki jo je napisala ženska (1 točka): Camilla Läckberg, PRIDIGAR, Učila International, 2012
Ocena: *****



Vsebina: Nekega poletnega jutra se majhen fantič odpravi igrat viteze v Kraljevo sotesko v Fjällbacki. Igra se nenadno konča, ko zagleda mrtvo žensko.
Na prizorišče pokličejo policijo in stvari se še bolj zapletejo, ko pod umorjeno žensko najdejo dve ženski okostji.

Patrik Hedstrom in njegovi sodelavci s policije v Tanumshedeju so postavljeni pred težko rešljivo skrivnost. Izkaže se, da okostji pripadata ženskama, ki sta izginili leta 1979. Takrat je bil osumljen Johannes Hult, sin znanega pastorja Svobodne cerkve, ki pa je kmalu zatem storil samomor. Morda ni bil krivec on in mogoče iščejo morilca, ki je več kot dvajset let čakal na svojo priložnost ali pa gre morda za blazneža, ki so ga navdihnili prejšnji umori.


Mnenje: Zelo rada berem romane, ki jih je napisala Camilla Läckberg, in Pridigar je zadnja v slovenščino prevedena knjiga od nje, ki je še nisem prebrala. Moram reči, da me z vsakim romanom preseneti in da je moja najljubša pisateljica kriminalk – upam, da čimprej v slovenščini izide še kaj.
Najbolj všeč mi je pri njenih romanih to, kako spretno poveže preteklost in sedanjost. V njenih romanih namreč vedno pretekla dogajanja odločilno vplivajo na potek dogodkov v sedanjosti. Nikoli do konca ne veš niti, kaj natančno se je zgodilo v preteklosti niti kaj v sedanjosti. Opisi oseb so zelo realistični in glavna junaka v vseh njenih romanih o Fjälbacki, Patrika in Eriko, si zlahka predstavljamo. Od vseh njenih romanov sta mi bila najbolj všeč Krotilec levov in Morska deklica.
V Pridigarju je za moj okus nastopalo malo preveč oseb in med branjem sem se večkrat vprašala: Kdo je že to???

[Timula]

11) Knjiga avtorja, ki ga še nisi bral/a (2 točki): Paullina Simons, BRONASTI JEZDEC (1. del), Hiša knjig, Založba KMŠ, 2015

Ocena: *****




Vsebina: Zlato ožarjeno nebo, prosojni somrak in svetle noči: vse kliče po mladosti, ljubezni, po nečem novem. Vojna še ni dosegla tega nekoč veličastnega mesta, ni še posegla v življenje dveh sester, Tatjane in Daše Metanove, ki si delita sobico v natrpanem stanovanju, kjer živita z bratom in starši. A družini se svet obrne na glavo, ko Hitlerjeva vojska napade Rusijo in začne svoj bliskoviti prodor do Leningrada.

Skozi temo pa vendarle posije žarek upanja. Tatjana spozna Aleksandra, pogumnega mladega častnika Rdeče armade. Postavnega in samozavestnega mladeniča, ki skrbno varuje svojo skrivnostno in temačno preteklost, nezadržno vleče k Tatjani – njo pa k njemu.

Med strahotno zimo, ko Nemci neusmiljeno oblegajo mesto, se Leningrajčani hitro znajdejo v krempljih lakote, obupa in strahu. Zaradi nemogoče ljubezni med Tatjano in Aleksandrom grozi razdor v družini Metanovih, hkrati pa bi se utegnila razkriti skrivnost, ki jo Aleksander tako skrbno varuje in ki je prav tako uničujoča kot vojna.
A zaljubljenca posrka neusmiljen vrtinec usode, ki za vedno spremeni svet in njihova življenja.

Mnenje: Letos me očitno še posebej privlačijo knjige z vojno tematiko. Tako mi je v roke prišel tudi Bronasti jezdec. Slišala sem same pozitivne kritike, tako da sem se branja z veseljem lotila kljub skoraj 700 stranem dolgi knjigi.
Že prvi stavki v knjigi me pritegnejo, saj so zelo poetični: Tatjana Metanova je spala spanje nedolžnega. Spanje neizmerne radosti toplhi, belih leningrajskih noči in junijskih jasminovih vonjev. Opita od življenja pa je spala predvsem trdno spanje neustrašne mladosti. Obetavno.
Tanjin dedek je vedel, kaj pomeni vojna, saj je eno že preživel, zato Tanji reče: Tanja, življenje, ki ga poznaš, je minilo. Zapomni si moje besede. Od tega dneva naprej bo vse drugače. Sploh si ne moreš predstavljati. In res – Tanji se življenje obrne na glavo, pa ne le zaradi pričetka vojne, temveč ker v njeno življenje vstopi ON – Aleksander.
V knjigi je ogromno žalostnih dogodkov; eden izmed njih je bil, ko je Tanja slišala mamo reči, da bi raje videla, da bi umrla ona in ne njej brat dvojček Paša. Najbolj pa so me prizadele zadnje strani knjige, ko na Tanjinih rokah umre še Daša, njena sestra, še zadnji član njene družine (pred njo so v roku pol leta umrli brat Paša, dedek, oče, mati, sestrična Marinka, večina sosedov …): Tatjana je pokleknila na tla ob postelji, Daši razprla usta in pihnila vanje. V sestro je dahnila mrzel, oster, ohromel, sočuten dah, dah brez prsti, brez korenin, brez hrane. Iz svojih ust je dahnila v sestrina. Tatjana je skušala dihati globoko, vendar ni mogla. Nekaj neskončni minut je dihala v sestrina usta, v sestrina pljuča. Kot bi ji dajala plitev šepet življenja. Ob teh besedah pa mi solze enostavno niso nehale teči po licih. Prestresljivo!
Kljub žalostni zgodbi komaj čakam na nadaljevanje, ki me že čaka ob postelji.

[Timula]

12) Knjiga, ki ima v naslovu barvo (2 točki): Paullina Simons, BRONASTI JEZDEC (2. del) Hiša knjig, Založba KMŠ, 2015


Ocena: *****



Vsebina: Gre za nadaljevanje zgodbe o Aleksandru in Tatjani. Pred samim branjem drugega dela se bralcu postavlja mnogo vprašanj: Ali se bosta zopet našla? Ali bosta lahko pozabila na vojne grozote, ki sta jih preživela? Ali bo Daša vedno med njima? Tatjana zapusti Leningrad in poskuša na novo zaživeti v majhni vasici Lazarevo. Aleksander se po mnogih mesecih, v katerih ni od sester Metanovih dobil niti enega pisma, odpravi na pot v Lazarevo, da vidi, če še živita. Tam najde Tatjano in izve, da žal Daši ni uspelo. Tatjana je sprva zadržana, a se kaj hitro prepusti čustvom. Tatjana in Aleksander se celo poročita in v Lazarevu preživita nekaj čarobnih dni, tednov mesecev … vse dokler se Aleksander vrne na fronto. Kaj bo storila Tatjana? Ga bo čakala v Lazarevu, kot mu je obljubila? Ali mu bo sledila v Leningrad, le da mu bo bližje?

Mnenje: Prva knjiga je bolj romantična, nedolžna, drugi del pa vsaj na začetku vsebuje kar nekaj erotičnih primesi. Aleksander in Tatjana sta se kaj hitro našla, vendar sem se ves čas spraševala, kaj se bo zgodilo, ko se bo moral Aleksander vrniti v vojno – tudi onadva sta vedela, da se bodo njuni medeni tedni slej kot prej končali.
Prva knjiga mi je bila bolj všeč, v drugem delu je za moje pojme preveč razvlečeno opisan njun vsakdan, njuno ljubljenje …
Všeč pa so mi bili opisi, kot je tale: In tako sta živela. Od jutra do večera, od prvega vala reke do zadnje pesmi škrjanca. Od vonja kopriv, do vonja borovih storžev, od mirnega jutranjega sonca do blede modre lune na jasi. Aleksander in Tatjana sta tako preživela svoje blažene dni.
Ne razumem, kako se je lahko Tatjana, po vsem, kar je v Leningradu preživela, tja tudi vrnila. Zakaj ni na Aleksandra počakala v Lazarevu, kot mu je obljubila? Zakaj se je po nepotrebnem izpostavljala takšni nevarnosti.
Konec pa obeta še eno nadaljevanje … upam, da ne bo spet obsegalo 600 strani

[Timula]

13) Knjiga iz strokovnega področja (3 točke): Giulia Enders, ČAROBNO ČREVESJE, Mladinska knjiga, 2015

Ocena: *****




Vsebina: Sijajno napisana in ilustrirana knjiga se ukvarja tudi s kakci in spahovanjem, njeno sporočilo pa je seveda veliko globlje in daleč od smešnega.

Naše črevesje je v resnici in po krivem najbolj prezrt organ našega telesa. Avtorica priročnika je mlada zdravnica Giulia Enders, ki znanstveno, a v razumljivem in duhovitem jeziku pojasni ogromno prebavnih pojavov, zapletov in bolezni, od alergij in netoleranc do bruhanja, zaprtosti in neprijetnega zadaha. Razloži vse o antibiotikih, prebiotikih in probiotikih in prinaša nova, prodorna dognanja o povezavi med možgani in črevesjem in ogromno praktičnih nasvetov: na katero stran se uleči, kadar vas tišči v želodcu, kako in kaj jesti ...

Knjiga je postala hitro po izidu svetovna uspešnica, prodali so jo v več kot milijon izvodih, prevedena je v več kot 30 jezikov.

Mnenje: V zadnjem času zaradi obveznosti in majhnih otrok berem predvsem ob večerih, ko se stanje v hiši »umiri« in takrat rabim lahkotno branje, da se spočijem od napornega dne. A ker moram za bralni izziv prebrati tudi knjigo s strokovnega področja, sem je lotila branja le-te. Napaka. Vsak večer sem namreč po par straneh zaspala. Sicer sem se prebila do konca in izvedela tudi kar nekaj novih in zanimivih stvari, a vseeno to ni knjiga za večerno, lahkotno branje. Vsebuje kar nekaj zanimivih slik pa tudi prebava je predstavljena na preprost način (kolikor preprosto se to pač da opisati).
Naj naštejem nekaj zanimivih informacij iz knjige;
- slina je v bistvu prečiščena kri;
- nekatere živali, npr. hrčki in konji, ne morejo bruhati;
- v enem gramu blata je več bakterij kot vseh ljudi na svetu;
- antibiotik pomeni »proti življenju«, probiotik pomeni »za življenje«;
- …

[Timula]

14) Knjiga, kjer glavni junak ni belec (3 točke): Sue Monk Kidd, IN DOBILA JE KRILA, Mladinska knjiga, 2015

Ocena: *****



Vsebina: In dobila je krila bi lahko šteli za romanizirano biografijo sester Sarah in Angeline Grimké, prvih Američank, ki sta javno zagovarjali pravice žensk in se zavzemali za odpravo suženjstva. Avtorica Sue Monk Kidd, ki je zaslovela z romanom Skrivno življenje čebel, namreč pripiše, da je določena zgodovinska dejstva prilagodila pisanju romana. Zgodba, ki nam jo pripovedujeta Sarah Grimké in njena sužnja Esti Pokora, se prične v letu 1803. Skozi prvoosebne pripovedi spremljamo nekaj več kot trideset let njunega življenja. Grimkéjevi so v Charlestonu ugledna sužnjelastniška družina. Za enajsti rojstni dan dobi Sarah v dar desetletno sužnjo Esti Pokoro. Deklici, ki sta vsaka po svoje vpeti v družbene spone, postaneta nekakšni prijateljici. Sarah je zelo vedoželjna in si želi postati pravnica. To je seveda za žensko iz začetka 19. stoletja nekaj nezaslišanega. Njena na glas izrečena misel je zasmehovana. Upre se na ta način, da nauči sužnjo Esti brati in pisati. To ima za obe deklici hude posledice, vendar v njiju ne zatrejo uporniškega duha.

Mnenje: Prebrala sem obe knjigi, ki sta izšli v slovenščini od te pisateljice in takoj, ko sem videla, da je izšla nova, sem vedela, da jo moram prebrati, saj sta mi bili tako Skrivno življenje čebel kot tudi Prestol morske deklice všeč.
V knjigi je veliko trenutkov, ki se te dotaknejo, mene je močno pretresel trenutek, ko je Pokora šla gledat, kako so obesili DancaVeseya. Še bolj pa me je pretreslo, ko se je vrnila Pokorina mati – tega nisem pričakovala. Vsa ta leta, ko je bila ločena od Pokore, je zelo trpela in je ves čas želela nazaj.
Pričakovala sem, da bosta Sarah in Pokora bolj povezani, »prijateljici«, tako pa v bistvu večino časa živita vsaka svoje življenje, celo v različnih krajih, a vseeno ju veže nevidna vez – želja pa osvoboditvi, želja po tem, da bi nekaj spremenili.
Najbolj mi je bila všeč Karlina, Pokorina mati, ki se je ves čas na svoj način borila proti belcem, in si je bolj kot vse želela svobodo zase in za svoji hčerki.

Str. 193: »Po zakonu je bil suženj tri petine človeka. »
Str. 400: »Bila je pogumnejša od mene, že od nekdaj. Mene je preveč skrbelo, kaj si bodo mislili ljudje, nje pa niti malo ne. Jaz sem bila previdna, ona vihrava. Jaz sem razmišljala, ona uresničevala, jaz sem netila ogenj, ona ga je širila. Tedaj in še pozneje sem videla, kako prebrisane so bile sojenice. Nina je bila eno krilo, jaz drugo.«

[Timula]

15) Knjiga, ki je izšla na leto tvojega rojstva (3 točke): Victoria Holt, SRHLJIVI PESEK, Pomurska založba, 1985

Ocena: *****



Vsebina: Caroline Verlaine je bila poročena s svetovno znanim pianistom, ki pa mlad umre in Caroline postane zelo mlada vdova. Ker denarja počasi začne primanjkovati in se ji ponudi priložnost poučevanja klavirja, to priložnost zagrabi iz dveh razlogov; 1. zaradi službe same; 2. služba je v neposredni bližini, kjer je nepojasnjeno izginila njena sestra – arheologinja Roma. Caroline si zada, da bo ugotovila, kaj se je zgodilo sestri. Med bivanjem na posestvu pa spoznava temačne skrivnosti, ki jih skriva hiša in njeni prebivalci. Ko izgine še ena njenih učenk, mlada Edith, postane zadeva še bolj sumljiva in Caroline je prepričana, da sta izginotji povezani.

Mnenje: Ko sem videla izziv, knjiga, ki je izšla na leto tvojega rojstva, sem mislila, da to ne bo trd oreh. Pa sem se zmotila. Najprej sem brskala med taščinimi knjigami … zaman. 1974, 1980, 1989 … vse letnice so se pojavljale, le 1985 ni bilo. Potem sem pregledala zadetke v cobissu, a v naši knjižnici nisem naletela na noben zanimiv naslov, tako da sem šla še v sosednjo knjižnico, kjer sem si izbrala roman Victorie Holt, Srhljivi pesek. Gotski romani Victorie Holt so bili sploh prvi »romani za odrasle«, ki sem jih konec osnovne šole začela brati in še danes se spominjam, kako sem uživala v njih. Tega romana pa še nisem prebrala, tako da sem se ga z veseljem lotila. In ni me razočaral; lahkotno večerno branje z zanimivo zgodbo. Všeč mi je, da se že na začetku pojavljajo skrivnosti, ki jim hočeš priti do dna – Kaj se je zgodilo z Romo? – Ali je Napier zanalašč ubil svojega lepega brata? – Ali je gospa Stacy res naredila samomor? … Sama nisem verjela, da je Napier res tako krut, kot ga označujejo drugi – to je le maska, ki si jo je nadel, da se je lažje spopadel z nesrečo, ki se je zgodila. Že kar hitro sem ugotovila, da se bosta Caroline in Napier zaljubila – tipično za Victorio Holt! Tudi ko se je pojavil Godfrey, idealen moški za Caroline, sem jaz še vedno verjela, da bo raje izbrala Napierja – in kako prav sem imela!

[Timula]

16) Po priporočilu tvojega sorodnika (1 točka): Heather Burch, VIJOLIČASTI TRAK LJUBEZNI, Učila International, 2016

Ocena: *****




Vsebina: Adrienne Carter po težki ločitvi zapusti Chicago in se preseli na obalo sončne južne Floride, kjer se loti obnavljanja razpadajoče viktorijanske hiše. Na podstrešju najde pločevinasto škatlo, v kateri so skrita čustvena pisma, ovita z vijoličastim trakom. Mlad vojak jih je pisal med drugo svetovno vojno in jih pošiljal dekletu, ki je pred več kot pol stoletja živelo v isti hiši kot zdaj Adrienne.
Poetična in brezčasna pisma Adrienne vzbudijo radovednost in jo spodbudijo, da poišče njihovega avtorja, vojnega veterana Williama Bryanta, ki živi v bližnjem mestu s svojim postavnim, toda pretirano zaščitniškim vnukom Willom.
Adrienne med razkrivanjem skrivnosti pisem pride do neverjetnih odkritij, ki odigrajo pomembno vlogo v življenju več ljudi …

Mnenje: Ko sem videla to nalogo, sem takoj vedela, koga bom vprašala za priporočilo- svojo taščo. Midve sva v bistvu edina »knjižna molja« v družini in večkrat izmenjavava mnenja o prebranih knjigah. Ker je tašča že dokaj stara in invalidka po vrhu, hodim jaz zanjo v knjižnico. Včasih ji prav zavidam vse kupčke, ki jih prebere, jaz pa utegnem zgolj knjigo, dve na mesec. Povedala sem ji za izziv in sprva mi je priporočila Sparksa, ker pa sem skoraj vse njegove knjige že prebrala, ostale pa so bile izposojene, je predlagala knjigo Vijoličasti trak ljubezni.
Knjiga je res lepa, z ganljivo zgodbo in poetično napisanimi odseki. Zelo me je ganila vez med dedkom in vnukom, saj tega dandanes ne vidiš pogosto – da bi ded in vnuk živela sama skupaj. Adrienne zelo dobro opiše svojega sanjskega moškega: Nekdo, ki bi bil močan, a ne gospodovalen. Strastno predan, a bi mi dal dihati. Nekdo, ob komer bi se počutila varno in ki bi bil dovolj nežen, da bi mi prišel do srca, ne da bi mi strl duha. Ali si ne želimo vse ravno takšnega moškega???
Med branjem me je zelo zanimala tako Willova kot Williamova usoda in komaj sem čakala, da se bosta razkrili. Ves čas je čutiti, da iz Williamovih besed in pisem veje prav posebna toplina do Sare, Graceine sestre. Izkaže se, da je bila tudi Sara skrivaj zaljubljena vanj. Vanj je zaljubljena še danes – po več kot šestdesetih letih! Nikoli se ni poročila, imela otrok .. je skrivaj upala, da se bo nekoč našla z Williamom? Njeno upanje ni bilo zaman – pri osemdesetih letih se ponovno vidita in nadoknadita vse zamujena, celo poročita se. Najdeta pa se s pomočjo Adrienne, ki skuša najti srečen konec za Saro in Williama, da bi lahko tudi sama ponovno začela verjeti, da ljubezen obstaja. Namesto da bi iskala partnerja zase, skuša združiti osemdesetletnika, ki ju je usoda tako kruto ločila. In med vsem tem najde tudi svojega sanjskega moškega … Willa.
Kot sem že napisala lepa, ganljiva zgodba, ne vem pa, če se je bom čez pet let še spomnila.

[Timula]

17) Knjiga, ki jo je napisal slovenski avtor (3 točke): Milena Miklavčič, OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, Samozaložba, 2013

Ocena: *****



Vsebina: Zgodbe, spontano nanizane, iskrene o intimnih odnosih med moškim in žensko od začetka 20. stoletja dalje. Unikatne zgodbe o spolnosti naših prednikov, primerne za bralce vseh starosti. Tenkočutno brskanje po preteklosti, da bi ohranili spomin. Vzponi in padci, napake in vrline ljudi, ki so nas obkrožali, pa je bilo premalo časa, da bi nam povedali, kaj vse so doživljali. Knjiga je opomin, da še tako slabe stvari rodijo nekaj dobrega. Milena Miklavčič je pisateljica, pravljičarka, publicistka, novinarka in raziskovalka iz Žirov. Večkrat je bila za svoje pisanje nagrajena. Ostala dela: Pri hrastu na levo, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo, Gal in lačne hruške, Ženske, Usode itd. Ima lastni blog in v okviru Slovenskih klekljarskih dni v Žireh že več let zapored organizira Literarne natečaje, sodeluje na srečanju mladinskih piscev in je na sploh zelo aktivna.

Mnenje: Na to knjigo sem v knjižnici zelo dolgo čakala, saj je ves čas izposojena. Zato sem se branja zelo veselila, saj sem prebrala same pozitivne kritike. Pisateljica res ne špara jezika in zapiše vse točno tako, kot je slišala (npr. Ko bi ženske znale pravemu nastavit, bi se jim na Zemlji godilo kot v nebesih.). S to svojo pristnostjo in odkritostjo je knjigi dala prav poseben pečat. Dandanes se s spolnostjo srečujemo na vsakem koraku, včasih pa ni bilo tako. Ženske so se sramovale svojih nagonov, in bognedaj, da bi med seksom uživale. Tudi menstruacija je bila nekaj grdega, umazanega. Matere svojih hčera o tem sploh niso podučile in punce so se ob prvih krvavitvah neznansko ustrašile, ker niso vedele, kaj to je. Tudi pri izkazovanju čustev so bili naši predniki togi in nerodni.
Ob branju sem se večkrat nasmejala, prav tako pa me je revščina, ki je pretežno vladala, ganila do solz.
Nekaj stavkov, ki so mi še posebej ostali v spominu:
- Stopili so v kravjak, da so se pozimi ogreli.
- Otroci so bili skupaj v hiši z malimi telički in prašički.
- Nekateri očetje sploh niso poznali imen vseh svojih otrok.

Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin stavek: Otroštvo ima pravzaprav eno samo napako – prehitro mine.

[Timula]

18) Knjiga, ki se dogaja v prihodnosti (2 točki): J.D. Robb, OČARANI V SMRTI, Učila International, 2007

Ocena: *****



Vsebina: Vsi so umrli z nasmehom na obrazu – uspešen inženir, slaven odvetnik, razvpit politik. Trije samomori, trije tujci brez skupnih točk in vsaj na prvi pogled brez razlogov za samomor. A poročnici Eve Dallas se smrti zdijo sumljive, kar potrdi obdukcija – vsa trupla imajo majhno opeklino na možganih –, nadaljnje raziskave pa odkrijejo, da so tik pred smrtjo s posebnimi očali vsi pokojni vstopili v svet virtualne resničnosti. In kaj se je tam zgodilo?

Mnenje: Ta izziv mi sprva ni dišal, saj ne berem rada fantazijskih knjig ali knjig z dogajanjem v prihodnosti. Potem pa sem se spomnila, da sem pred leti brala nekaj knjig iz serije V smrti moje priljubljene pisateljice Nore Roberts (alias J.D. Robb), ki so se dogajale v prihodnosti. Drugače Nora Roberts piše ljubezenske zgodbe, tu pa gre za serijo detektivk, dogajanje pa je postavljeno v prihodnost.
V tej knjigi se dogajanje prične 1. 8. 2058 na vesoljski postaji, kjer poročnica Eve Dallas preživlja medene tedne z Roarkom, svojim bogatim in razvpitim možem. Pri branju sem se najbolj osredotočila na to, kako je razvidno, da je dogajanje postavljeno v prihodnost; promet poteka pretežno po zraku, veliko dela so prevzeli roboti-droidi, s posebnimi očali lahko potujejo v virtualno resničnost, potovanja na vesoljske postaje, poročni prstani niso več v modi …
Človekovo življenje se je podaljšalo na povprečno 150 let, a kljub temu: »Lahko si umrl brez gub, brez starostnih peg, brez bolečin in trpljenja, celo brez razpadanja okostja. Vendar te je na koncu vseeno čakala smrt. To je bilo neizogibno.« str. 80

Zanimiva, malo drugačna detektivka.