18) Knjiga, po kateri so posneli serijo (2 točki)
Bernard Cornwell - The Last Kingdom
Ocena:

Serijo The Last Kingdom sem pogledala že pred časom, zdaj pa sem končno prebrala še knjigo. Če je Rimski imperij moja najljubša zgodovinska tema, potem je zgodnji srednji vek druga najljubša

Že kar nekaj časa nazaj sem se začela zanimati za nordijsko mitologijo in severnjaška ljudstva. Močno priporočam knjigi The Gospel of Loki, ki opisuje dogodke nordijskih epov na blazno smešen način (še posebno je super brat, ko si kot Lokija seveda predstavljaš Toma Hiddelstona

) in pa Trinajsti bojevnik, ki govori o arabskem popotniku, ki je nekaj časa preživel z Vikingi (menda je to povsem resnična zgodba). No pa da ne bom preveč zašla od prvotne knjige... The Last Kingdom mi je odlično napisana. Vidi se, da se je pisatelj poglobil v tematiko, tako v atmosfero takratnega obdobja kot tudi v zgodovinska dejstva. Ker sem bolj amater v vedenju vikinških vpadov in formiranja angleškega kraljestva, nisem imela nobenih pripomb

drugače pa Cornwell na koncu knjige kot je običajno pojasnjuje zgodovinska dejstva ter spremembe, ki se jih je poslužil.
Kot sem že povedala, sem najprej gledala serijo. Priporočil mi jo je znanec in ker sem itak že nora na serijo Vikings, sem jo seveda takoj pograbila. Sicer sem v komentarjih zasledila, da naj bi bila to nekakšna milejša oblika Vikingov, zaradi česar nisem veliko pričakovala, a me je pozitivno presenetila. Seriji je težko primerjati, čeprav obe prikazujeta isto obdobje. Kjer Vikings stopnjuje napetost in se ovija v misterioznost, je The Last Kingdom eksplozivna in zabavna – imata popolnoma drug koncept upodabljanja, ampak sta mi obe blazno všeč. Škoda je samo, da ima The Last Kingdom samo 6 delov, pravzaprav 1. sezona zajema prvi dve knjigi, torej The Last Kingdom in Pale Horseman. Dogajanje se izredno hitro odvija in kljub temu, da ne odstopa drastično od knjige, sem si vseeno želela, da bi bile določene scene posnete. Glavnega junaka Uhtreda sem tako zares vzljubila šele v knjigi, kjer z njim preživiš več časa, ko je še otrok, in tako razumeš zakaj je odrasel v arogantnega, nepremišljenega in preveč pogumnega bojevnika, ki ga je včasih malce težko prenašati

Knjiga je napisana iz njegovega prvoosebnega pripovedovanja, v smislu, da se on spominja svoje mladosti in res je zabavno, ko potem modruje, kako neumen je bil, ko je bil mlad

Glavni konflikt zgodbe je seveda njegovo odločanje med dvema svetovoma, v katerih je odraščal. Postavljen je pred pomembno odločitvijo, ki bo usmerila potek njegovega življenja, in mislim, da bi se lahko vsak izmed nas poistovetil z njim, saj smo bili že vsi tako ali drugače soočeni s kakšno zagoneteno dilemo.
Tudi druge osebe so se mi enako priljubile in moram pohvaliti igralce in režijo, ki so jih tako odlično ujeli v seriji (z izjemo Uthredovih las – če je tip blond je nelogično, da izbereš temnolasega igralca, ampak ok moj Uthred je zdaj temen). Sploh sem bila prevzeta nad Alfredovo upodobitvijo. Sicer sem vedno bolj navduševala nad vojaškimi poveljniki – Cezar, Agrippa, Attila, Rollo, Viljem Osvajalec, Salahadin, Edvard Črni princ, Cesare Borgia..., ampak Alfred je – podobno kot Oktavijan – videl širše, imel je v mislih večjo sliko, ne samo bitke ali vojne, pač pa cel imperij in res je impresivno kako mu je uspelo iz teh malih kraljestev Northumbria, Mercia, Wessex... sestavit Anglijo. Res občudovanja vredno. In pa impresivna igra tega modela, ki je pomoje igral tudi v Hollow Crown. Mu pašejo te srednjeveške vloge
In pa jasno moram še omenit mojo najljubšo osebo

– Leofric, ti si najbolj ljubek, namrščeni, godrnjavi, črnogledi vojak,
we will miss you so much!!!!!
Hmmm pa mislim, da mi ni še enkrat treba posebej poudarjat, da si ta knjiga zasluži še več kot le 5 zvezdic in da jo seveda priporočam vsem ljubiteljem odličnih zgodovinskih romanov. Jaz grem pa zdaj nadaljevat z branjem – še dobro, da ima serija veliko knjig in naslednje leto se nam obeta 2. sezona

Life is good
No in nisem se mogla upret, da ne bi nalimala še slikice – to sta Leofric in Uhtred v svoji običajni vlogi – ko nekaj naklepata
Čisto za konec pa še en blazno smešen odlomčič
King Edmund of East Anglia is now remembered as a saint, as one of those blessed souls who live forever in the shadow of God. Or so the priests tell me. In heaven, they say, the saints occupy a privileged place, living on the high platform of God’s great hall where they spend their time singing God’s praises. Forever. Just singing. Beocca always told me that it would be an ecstatic existence, but to me it seems very dull. The Danes reckon their dead warriors are carried to Valhalla, the corpse hall of Odin, where they spend their days fighting and their nights feasting and swiving, and I dare not tell the priests that this seems a far better way to endure the afterlife than singing to the sound of golden harps. I once asked a bishop whether there were any women in heaven. “Of course there are, my lord,” he answered, happy that I was taking an interest in doctrine. “Many of the most blessed saints are women.”
“I mean women we can hump, bishop.”
He said he would pray for me. Perhaps he did.