Bralnica

5) Knjiga avtorja, ki ga še nisi bral/a (2 točki)

Peter V. Brett - The Painted Man
Ocena:

Na tejle knjigi sta me pritegnili dve stvari. Prva je bila naslovnica. Imam nek fetiš na kapuce, in čeprav nesporno zmagajo tisti od Assassin's creed, je tudi tale tipček precej hud. Druga je bila pa opis zgodbe – svet, kjer dan pripada ljudem in noč pripada demonom. Slišalo se mi je zanimivo. Demoni vsako noč pridejo iz zemlje in lovijo ljudi, ki se jim ne uspe zateči v varno zavetje zaščitnih znakov. Glavni junaki zgodbe so Arlen, Leesha in Rojer. Arlena spoznamo takoj na začetku kot otroka, ki se sprašuje, koliko je vredno življenje, če vsako noč znova živiš v strahu. Po tragičnem dogodku zbeži od doma in sčasoma postane Messenger. Messengerji so edini ljudje, ki si drznejo potovati od mesta do mesta, od vasi do vasi in prenočevati na prostem, da prenašajo dobrine in novice. Arlenu tudi ta nevarna služba še vedno ni dovolj in je odločen, da demonom ne bo le kljuboval, ampak se bo boril proti njim. V oddaljenem mestu Krasia, ki ga od preostanka civilizacije ločuje puščava, prebiva edino ljudstvo, ki se je še pripravljeno bojevati proti demonom. Krasia me čisto spominja na Alamut, samo da ima zraven še demone. Krasijski bojevniki so kot fedaji fanatično predani bojevanju z demoni – hrabra smrt v boju jim bo seveda prinesla življenje v raju z lepimi devicami. Imela sem malo mešano mnenje o Krasii. Najprej mi je bila zelo všeč potem pa vedno manj. Njihov najboljši bojevnik Jardir je sicer precej zanimiv lik, kljub (za moje pojme) neodpustljivemu dejanju, ki ga je zagrešil. Mislim, da bo v naslednjem delu imel večjo vlogo, glede na to, da je na naslovnici tip z belim turbanom, ki je Jardirjev zaščitni znak. Na vidiku je torej viden, poleg vojne z demoni, še spopad med Arlanom in Jardirjem, kdo je zdaj prerokovani The Deliverer, ki bo popeljal ljudi v vojno z demoni.
Leesha in Rojer se sicer pojavita šele bolj proti sredini zgodbe, vendar se njune poti križajo tudi z Arlenom. Kljub temu, da sta nekako glavna lika pa se z njima nisem mogla tako dobro povezati kot z Arlenom. Mogoče samo potrebujeta malo več ˝screen timea˝ - bom to videla v naslednji knjigi. Od stranskih likov mi je bil najbolj lušten Regan; eden od Messengerjev. Pravzaprav ne bi imela nič proti, če bi bil on glavni lik namesto Arlena, ampak ja pač njegova osebnost bolj ustreza stranski osebi. Najlepši dogodek v knjigi mi je pa seveda bil, ko sta z ženo končno dobila otroka.
Se že zelo veselim, da bom v roke vzela naslednji del. Upam, da bo kaj več govora o preteklosti – o preteklih vojnah z demoni in o prejšnjem Delivererju, pa tudi o tem, kako in od kje so sploh prišli demoni, in pa seveda o znakih, ki jih odganjajo – tukaj se skriva še precej skrivnosti. No ampak glede na to, da so (zaenkrat) štiri knjige, se bo najbrž počasi razjasnjevalo.
Pa omenit moram, da mi je tudi blazno všeč zemljevid, na začetku knjige. To vedno obožujem v fantazijskih knjigah.
Jah priporočam jo vsem ljubiteljem dobrih epskih fantazijskih zgodb!!!

20) Knjiga, ki se dogaja v prihodnosti (2 točki)

David Hofmeyr - Puščavski jezdec
Ocena:

Knjige, ki se dogajajo v prihodnosti niso ravno med mojimi najljubšimi, zato sem za to nalogo nameravala izbrati eno iz serije In Death od pisateljice J. D. Robb (edine knjige, ki se dogajajo v prihodnosti in jih obožujem), potem pa mi je pod roke prišel Puščavski jezdec. Knjiga je mladinska. Zgodba me malo spominja na Hunger games in podobne postapokaliptične družbe. Zemlja je že zelo onesnažena, zato se je elita preselila na nek drug planet oz. Vesoljsko postajo, ki je blizu Zemlje. Ostali nesrečniki, ki niso privilegirani ali niso bogati, pa životarijo na Zemlji. Vsako leto (semizdi – mogoče tudi večkrat letno) se odvija motoristična dirka po nevarnih stezah. Zmagovalcu je omogočeno življenje na tej privilegirani vesoljski postaji, dirke pa omogočajo tudi razvedrilo za elito, ki si seveda hodi dirke ogledovat – več smrti, bolj je dirka priljubljena.
Zgodbo spremljamo iz vidika Adama, ki se je prvič prijavil na dirko. Adam se mi kot glavni lik ni zdel pretirano zanimiv. Veliko bolj sta me zanimala Sadie, ki je Adamov ljubezenski interes in tudi tekmuje na dirki, ter skrivnostni neznanec Kane, ki je tudi jezdec. Sadie je sicer tipična badass junakinja in bil bila po vsej verjetnosti glavna oseba, če bi knjigo napisala ženska. Kane pa je oseba zaradi katere te zgodba vleče naprej. Okoli njega se plete toliko skrivnosti, da ti enostavno mora biti všeč in priznam, da sem ob odkrivanju teh skrivnosti udarila močno mimo, niti na pamet mi ni prišlo, da je on...
Nadaljevanje bom prebrala, čeprav po avtorjevem opisu ni slišati nič pretirano posebnega, ampak se bom pustila presenetiti, Kanova skrivnost me je, tako da upanje ostaja. Nekaj me je motilo pri pripovedovanju zgodbe, pa ne znam povsem opredeliti kaj – mogoče je kaj narobe s prevodom ali pa ima že original čuden tempo zgodbe. Torej knjiga se mi ni zdela preveč posebna, ampak če jo ocenjujem po kriteriju mladinskih knjig, potem je bila pa precej dobra in tudi celo nekaj izvirnosti je bilo v njej, kar je pohvalno. Ocena 4 je morda malce previsoka, vendar se je za prvenec avtor kar izkazal.

21) Knjiga, v kateri je v glavni vlogi pevec (2 točki)

Kylie Scott - Božanski pevec (Stage Dive)
Ocena:


S tem izzivom sem imela na začetku kar nekaj težav, ker mi na misel ni prišla nobena knjiga, ki bi jo lahko uporabila, in tudi potem, ko sem se lotila iskanja me ni nobena pritegnila. Še dobro, da so se odločili za prevajanje serije Stage Dive, ker mi je v Felixu takoj skočila v oči Torej glede na to, da mora biti v glavni vlogi pevec, je sicer primeren samo 3. del Božanski pevec, ampak je težko opisati iz sredine, zato se bom lotila kar cele serije. Upam, da mi bo uspelo prekriti vse pomembne dogodke.
Stage Dive je popularna rockovska skupina, ki jo sestavljajo kitarist David, bobnar Mal, pevec Jimmy in basist Ben. Vsakemu od fantov je posvečena ena knjiga. Če se posvetim pevcu... V 1. delu je Jimmy res kreten. Skupina ima probleme zaradi njegovega pitja in drogiranja, menedžerju povzroča sive lase njegovo neodgovorno obnašanje. Tipičen primer temne plati slave. Njegov lik mi je bil na začetku precej odbijajoč; malo me je skrbelo, kako bo izpadla njegova knjiga, ker ni ravno kazalo, da bo šlo kaj na bolje. Predvsem je bil težaven njegov odnos z bratom Davidom, še posebej, ker je Davida njegova punca varala z Jimmyem. Na koncu 1. knjige ga spravijo na odvajanje, potem pa postane precej bolj prijeten. V 2. delu mu založba dodeli ˝varuško˝, ki naj bi pazila, da njegovo obnašanje ne bo (še bolj) kvarilo podobe skupine in založbe. Po vrsti varušk, ki jih Jimmy odpusti pride na sceno Lena, ki pa se ne pusti, kar tako odgnati. Potem v 3. delu, ko je predstavljeno, kako sta se Jimmy in Lena spoznala, tudi izvemo več iz Jimmyevega in Davidovega otroštva ter njune zadrogirane matere, ki ju je nenehno terorizirala. Ta vidik malo razloži (sicer ne opravičuje) njegovo nemogoče obnašanje in tudi bolj jasno je, zakaj je zapadel v mamila. V njegovi knjigi tudi vidimo kakšen je, ko ni rockovski zvezdnik – se je s tem skoraj čisto odkupil za tiste izpade na začetku. Sploh pa postane pravi srček v 4. delu, da je že kar malo preveč srčkano vse skupaj – recimo kako Jimmy in Ben potem prebirata nosečniške knjige in Jimmy je res pozoren do Lene, sploh sem se pa stopila, da imata dvojčici.
Najbolj všeč pri seriji mi je to, kako se zgodbe povezujejo med sabo. Vsi člani Stage Divea nastopajo v vseh knjigah in tudi njihove izbranke so aktivno udeležene. Vsi liki so mi super napisani in vsak od njih je nekaj posebnega. Težko bi izbrala najljubšega. Všeč mi je bilo tudi, kako so se odvijale zgodbe, res se že dolgo časa nisem tako močno nasmejala Edino, kar me je motilo pri slogu pisanja – napisano je iz 1. osebe vsake izmed žensk, - da glavna junakinja včasih sredi kakšnega razmišljanja dejansko nagovarja bralca. To mi nekako ni sedlo, ampak ni mi pa bilo toliko moteče, da bi kaj zmanjšalo oceno.

6) Knjiga, ki ima v naslovu številko (2 točki)

Emma Mars - Strasti v hotelu: Soba 103
Ocena:


No pa mi je uspelo zaključit še eno serijo. Ker pri ogromno serijah obupam preden pridem do konca, je to res dosežek
1. dela sem se lotila že pri izzivu za ljubezenski trikotnik, in ker je to 3. del se bom težko izognila spoilerjem za 2. del – tako da sem opozorila.
Že takoj na začetku trilogije so se mi zdele Strasti v hotelu drugačne od tipičnega erotičnega romana, kar še posebej postane očitno v 2. in 3. delu, ko se zgodba obrne skoraj v kriminalne vode. Ko sicer Elle nazadnje le pristane skupaj z Luisom (to sem upala vse odkar se je izkazalo kakšen kreten je David) se prava zgodba šele zares začne. Skrivnosti iz preteklosti družine Barlet se kar množijo – bogataši imajo vedno veliko okostnjakov v omarah. Všeč mi je bilo, kako se je počasi razkrivala celotna slika; veliko je bilo tudi zavajanja, da so me nekatere stvari močno presenetile, ko so se dokončno razkrile. Čeprav so vse tri knjige dokaj zajetne, se nikoli nisem dolgočasila. Mogoče je bilo kakšno razmišljanje rahlo dolgovezno, ampak me je zgodba nenehno vlekla naprej, da sem komaj odložila knjige. Škoda se mi je edino zdelo, ker je Louis zaradi sodnega procesa večino 2. in 3. dela nekako odsoten iz dogajanja. V 1. delu sem še posebej uživala v tej igri mačke in miši med njim in Elle, kasneje pa potem spremljamo, kako se spopadata z odnosom na daljavo ter skrita pred očmi javnosti; seveda popolnoma v njunem slogu – iznajdljivo in čutno.
Videti je, da začenjam razvijati nov fetiš. Tokrat so to Francozi/pol Francozi, ki obožujejo modo izpred dveh stoletij, so potetovirani/imajo brazgotine od strelskih ran, so noro bogati ter utelešajo čisti greh. Jah, ker sem žal zaključila preživljanje časa z Luisom Barletom, sem si že našla novo žrtev. Kingsley Edge je več kot zadovoljiv nadomestek
Za konec pa še en komentar o naslovnici slovenske izdaje 1. dela, na kateri piše: De Sade odet v petdeset odtenkov or something like that. Res ne vem, zakaj je treba zdaj čisto vse erotične knjige primerjat s Petdeset odtenkov. To je zdaj že tako trapasto, da ni več smešno Za razliko od Anastasie ima Elle možgane in jih zna uporabljati in za razliko od Christiana je Louis dejansko šarmanten. In še najpomembnejše, da Strasti v hoteli imajo zgodbo. Se opravičujem vsem fanom, če sem jih slučajno užalila. No hard feelings, ok? In kot drugo, erotičnih knjig se ne primerja z de Sadom, ker ta slavni sprevrženi markiz niti slučajno ni pisal kakšnega BDSMja, ampak seks pomešan s sadističnimi umori, tako da ne bi rada srečala človeka, ki se mu je pobijanje očitno zdelo erotično, če se je spomnil te primerjave No toliko o bedastem primerjanju knjig...
O tej trilogiji sem sicer slišala nekako mešane občutke bolj nagnjene v negativno smer, vendar jo jaz priporočam vsem, ki si želijo malo kvalitetne francoske erotike

18) Knjiga, po kateri so posneli serijo (2 točki)

Bernard Cornwell - The Last Kingdom
Ocena:


Serijo The Last Kingdom sem pogledala že pred časom, zdaj pa sem končno prebrala še knjigo. Če je Rimski imperij moja najljubša zgodovinska tema, potem je zgodnji srednji vek druga najljubša
Že kar nekaj časa nazaj sem se začela zanimati za nordijsko mitologijo in severnjaška ljudstva. Močno priporočam knjigi The Gospel of Loki, ki opisuje dogodke nordijskih epov na blazno smešen način (še posebno je super brat, ko si kot Lokija seveda predstavljaš Toma Hiddelstona ) in pa Trinajsti bojevnik, ki govori o arabskem popotniku, ki je nekaj časa preživel z Vikingi (menda je to povsem resnična zgodba). No pa da ne bom preveč zašla od prvotne knjige... The Last Kingdom mi je odlično napisana. Vidi se, da se je pisatelj poglobil v tematiko, tako v atmosfero takratnega obdobja kot tudi v zgodovinska dejstva. Ker sem bolj amater v vedenju vikinških vpadov in formiranja angleškega kraljestva, nisem imela nobenih pripomb drugače pa Cornwell na koncu knjige kot je običajno pojasnjuje zgodovinska dejstva ter spremembe, ki se jih je poslužil.
Kot sem že povedala, sem najprej gledala serijo. Priporočil mi jo je znanec in ker sem itak že nora na serijo Vikings, sem jo seveda takoj pograbila. Sicer sem v komentarjih zasledila, da naj bi bila to nekakšna milejša oblika Vikingov, zaradi česar nisem veliko pričakovala, a me je pozitivno presenetila. Seriji je težko primerjati, čeprav obe prikazujeta isto obdobje. Kjer Vikings stopnjuje napetost in se ovija v misterioznost, je The Last Kingdom eksplozivna in zabavna – imata popolnoma drug koncept upodabljanja, ampak sta mi obe blazno všeč. Škoda je samo, da ima The Last Kingdom samo 6 delov, pravzaprav 1. sezona zajema prvi dve knjigi, torej The Last Kingdom in Pale Horseman. Dogajanje se izredno hitro odvija in kljub temu, da ne odstopa drastično od knjige, sem si vseeno želela, da bi bile določene scene posnete. Glavnega junaka Uhtreda sem tako zares vzljubila šele v knjigi, kjer z njim preživiš več časa, ko je še otrok, in tako razumeš zakaj je odrasel v arogantnega, nepremišljenega in preveč pogumnega bojevnika, ki ga je včasih malce težko prenašati Knjiga je napisana iz njegovega prvoosebnega pripovedovanja, v smislu, da se on spominja svoje mladosti in res je zabavno, ko potem modruje, kako neumen je bil, ko je bil mlad Glavni konflikt zgodbe je seveda njegovo odločanje med dvema svetovoma, v katerih je odraščal. Postavljen je pred pomembno odločitvijo, ki bo usmerila potek njegovega življenja, in mislim, da bi se lahko vsak izmed nas poistovetil z njim, saj smo bili že vsi tako ali drugače soočeni s kakšno zagoneteno dilemo.
Tudi druge osebe so se mi enako priljubile in moram pohvaliti igralce in režijo, ki so jih tako odlično ujeli v seriji (z izjemo Uthredovih las – če je tip blond je nelogično, da izbereš temnolasega igralca, ampak ok moj Uthred je zdaj temen). Sploh sem bila prevzeta nad Alfredovo upodobitvijo. Sicer sem vedno bolj navduševala nad vojaškimi poveljniki – Cezar, Agrippa, Attila, Rollo, Viljem Osvajalec, Salahadin, Edvard Črni princ, Cesare Borgia..., ampak Alfred je – podobno kot Oktavijan – videl širše, imel je v mislih večjo sliko, ne samo bitke ali vojne, pač pa cel imperij in res je impresivno kako mu je uspelo iz teh malih kraljestev Northumbria, Mercia, Wessex... sestavit Anglijo. Res občudovanja vredno. In pa impresivna igra tega modela, ki je pomoje igral tudi v Hollow Crown. Mu pašejo te srednjeveške vloge
In pa jasno moram še omenit mojo najljubšo osebo – Leofric, ti si najbolj ljubek, namrščeni, godrnjavi, črnogledi vojak, we will miss you so much!!!!!
Hmmm pa mislim, da mi ni še enkrat treba posebej poudarjat, da si ta knjiga zasluži še več kot le 5 zvezdic in da jo seveda priporočam vsem ljubiteljem odličnih zgodovinskih romanov. Jaz grem pa zdaj nadaljevat z branjem – še dobro, da ima serija veliko knjig in naslednje leto se nam obeta 2. sezona Life is good

No in nisem se mogla upret, da ne bi nalimala še slikice – to sta Leofric in Uhtred v svoji običajni vlogi – ko nekaj naklepata


Čisto za konec pa še en blazno smešen odlomčič

King Edmund of East Anglia is now remembered as a saint, as one of those blessed souls who live forever in the shadow of God. Or so the priests tell me. In heaven, they say, the saints occupy a privileged place, living on the high platform of God’s great hall where they spend their time singing God’s praises. Forever. Just singing. Beocca always told me that it would be an ecstatic existence, but to me it seems very dull. The Danes reckon their dead warriors are carried to Valhalla, the corpse hall of Odin, where they spend their days fighting and their nights feasting and swiving, and I dare not tell the priests that this seems a far better way to endure the afterlife than singing to the sound of golden harps. I once asked a bishop whether there were any women in heaven. “Of course there are, my lord,” he answered, happy that I was taking an interest in doctrine. “Many of the most blessed saints are women.”
“I mean women we can hump, bishop.”
He said he would pray for me. Perhaps he did.

9) Knjiga, ki jo je napisal slovenski avtor (3 točke)

Gabriela Babnik - Intimno
Ocena:


Običajno ne berem slovenskih avtorjev, razen kadar imamo v naši knjižnici akcijo Spodbujamo branje slovenskih avtorjev ali pa imam obvezno branje za izpitno literaturo. Saj ne pravim, da Slovenci pa nimamo dobrih knjig – sem jih prebrala že kar lepo število, ki so mi bile zares všeč, ampak vseeno mi slovenska literatura na splošno ne sede preveč. Tole knjigo sem prebrala iz povsem lastne odločitve; lansko leto sem jo opazila na knjižnem sejmu in mi je vzbudila zanimanje. Roman se mi je zdel izredno težaven za ocenit, zato bom to moje mnenje razdelila na dva dela.
1.) Če gledam na knjigo iz strokovnega vidika kot komparativistka, potem bi rekla o njej, da ima Gabriela Babnik prefinjen slog pisanja, ki spretno prepleta dogajanje z razmišljanjem junakov. Zgodba te nenehno vleče naprej, četudi je tempo dogajanja precej počasen. Roman ima tudi aktualno tematiko, saj govori o priseljencih, rasizmu, brezposelnosti...
Recimo, da bi taki knjigi dala
2.) Če pa knjigo ocenjujem kot čisto navaden bralec, ki bere iz užitka, potem bi rekla, da sem komaj prišla do konca, kljub temu, da me je zanimal razplet. Po pravici povedano se mi je zdelo kot da berem 400 strani dolgo novico na RTV novicah oziroma vsaj približno tako depresivno je bilo. Čeprav je bila tematika zelo srce parajoča, pa so bili liki predstavljeni na nekakšen apatičen način, da mi pravzaprav ne bi moglo biti manj mar za njih. Zame so liki duša zgodbe in nobeno še tako spretno in izbrano pisanje me žal ne bo pripravilo do tega, da mi bila knjiga všeč, če ne prenesem likov. Ker bi temu romana dala se potem ocena lepo izravna na lepo zlato sredino.

12) Pet najljubših pravljic iz otroštva (2 točki)

Hmmm pravljice iz otroštva...... Ta naloga se mi je zdela malce težavna. Kaj sem brala, ko sem bila otrok? Saj res ni tako daleč nazaj, pa sem imela vseeno problem se spomnit.


Torej prva je najlažja – Trnuljčica. To knjigo sem oboževala predvsem zaradi te slike. Ko sem bila majhna sem bila tipična oboževalka princesk in jasno sem želela biti taka, ko bom velika. Ponovno branje je bilo precej zabavno. Recimo ne spomnim se, da bi kot punčka kdaj opazila, kako nesposoben je princ Filip – tip najprej pade s konja v reko, potem še enkrat pade s konja, ko se bori z zmajem – lahko bi se reklo, da nekdo potrebuje nekaj vaje v jahanju. In tudi tri vile niso ravno med najpametnejšimi, je hudobna vila bolj badass Mi je pa zelo romantično, ko se Trnuljčica in Filip pravzaprav zaljubita ne da bi vedela eden za drugega, da sta plemiškega porekla

Moja druga najljubša je Robin Hood. Doma smo imeli oziroma še vedno imamo celo zbirko Disneyevih knjig in Trnuljčica ter Robin Hood sta bila v isti knjigi, zato je bila ta moja najljubša – aja pa še zlato platnico je imela, pomoje je to tudi pripomoglo No čeprav sem si kot majhna želela biti princeska in se poročiti s princem, pa sem že kmalu spremenila mnenje o bodočem možu, za katerega sem si premislila, da bi bil pa raje razbojnik. Bad boys are more attractive Spomnim se, da sem gledala tudi risanko in najbolj všeč mi je bila spletična – tista kokoš v modri oblekici. Vsekakor pa je Robin Hood bolj sposoben v primerjavi s princem Filipom. Super je bilo še enkrat prebrat in tudi gledala sem še enkrat. Pa ko sem bila majhna me gotovo ni motilo, da je Richard the Lionheart predstavljen kot junak, čeprav je bil v resnici on kriv, da je bila Anglija v finančnih težavah



Za Snežno kraljico se sicer ne spomnim ali sem jo brala, se pa spomnim, da me je bilo blazno strah risanke. Zdaj, ko sem prebrala ugotavljam, če je bila sploh to prava risanka, ker se jo jaz čisto drugače spomnim oziroma ne vem, kaj naj bi bilo strašno na tej snežni kraljici, ki komaj kaj nastopa. Zgodba mi je tako malo bizarna, kot bi bilo skupaj zmašenih ene par zgodb in sploh mi je hecna tista mala princeska, ki razrešuje zagonetne matematične uganke in se hoče poročit s pametnim princem – zelo sodobna princeska No ta pravljica se mi ni zdela tako zelo posrečena, ampak saj so mi bile vedno bolj všeč Grimmove kot Andersenove.

Nekaj let nazaj sem gledala film o Beatrix Potter – izredno zanimiva ženska. Ko sem prvič brala njene zgodbice, sicer nisem vedela ničesar o njej, sem bila pa zelo navdušena nad svetom, ki ga je ustvarila. Za en rojstni dan (ne vem kateri, je bila pa zagotovo samo ena številka) sem dobila njeno zbirko takih čisto majcenih knjižic, ki so bile pospravljene v majčken ličen predalček. Še zdaj se mi zdi to tako ljubko. No moja najljubša zgodba je bila Povest o dveh porednih miših in zdaj, ko sem velika sem jo tudi prebrala v veliki knjigi Zbrane povesti vsebujejo tudi komentarje o posameznih zgodbah, tako da sem izvedela, da je imela Beatrix tudi zares dve miški za domači živalici, ki pa žal nista živeli v hišici za punčke, kot tidve ljubki miški v zgodbi, ki sta oblečeni v luštkane oblekice. Druga najljubša zgodbica pa mi je bila Gloucesterski krojač, v kateri so miške oblečene v ljubka viktorijanska oblačilca. Beatrixine ilustracije so fantastične


Sicer se ne spomnim, kdaj sem prvič brala Tisoč in eno noč, vem da je bila ena okrajšana verzija, sem pa kot majhna oboževala Aladina – Jasmin je bila moja najljubša Disneyeva princeska. Že nekaj let se nameravam lotiti celotnega izbora Tisoč in ene noči – knjiga je izšla pred parimi leti, zares lepa izdaja s čudovitimi ilustracijami, zlatimi stranmi, novimi ter posodobljenimi prevodi. Še zdaleč seveda nisem prebrala cele, ker si je treba kar vzeti čas (ima namreč 700 strani), ampak ko sem se jo lotila sem jo zares komaj odložila – je Šeherezada začarala tudi mene. Dejansko te tako povleče naprej, ker se zgodbe kar nadaljujeo ena v drugo, junaki zgodb si drug drugemu pripovedujejo zgodbe... in tudi tako čisto pravljično pripovedovanje je - predvsem je veliko ponavljanja. Se že veselim, da bom nadaljevala

19) Knjiga, v kateri je v glavni vlogi žival (3 točke)

Lucius Apuleius – Metamorfoze ali Zlati osel
Ocena:

To je bila tudi ena izmed težji nalog. Nikakor nisem našla kakšne pametne knjige, ki bi me zanimala in sem kar obupala nad tem, da mi jo bo uspelo, zato sem se potem odločila, da porabim to, ki sem jo prebrala v začetku leta. Ker sem jo imela za seminarsko nalogo mi res ni sedlo, da bi pisala zanjo še komentar, ampak če ni druge... Pa še končno bom izpolnila eno vrstico
Torej, Apulejeve Metamorfoze so eno izmed najbolj znanih del rimske književnosti. Za razliko od Satirikona so ohranjene v celoti. V romanu spremljamo mladeniča Lucija, ki je nekakšen pisateljev alter ego. Lucij se že precej na začetku po nesrečnem spletu okoliščin oziroma neprevidnosti služabnice, ki je zamešala čarobne praške, spremeni v osla. Dobesedno in ne v prenesenem pomenu. Odčarali naj bi ga le cvetni listi vrtnice, ki pa se mu vztrajno izmikajo, in na svojem iskanju se mu nesreče kar vrstijo. Običajno ga hočejo ubiti, kastrirati ali pa le malo mučiti. Se mi je tekom zgodbe že resno smilil, čeprav sem mu najprej kar privoščila. Na koncu se Luciju le uspe odčarati s pomočjo boginje Izide. Celoten zaključek je nekako posvečen propagandi za Izidin kult, ki je bil v Rimskem Imperiju zelo priljubljen, in katerega pripadnik je Apulej domnevno bil. Skozi pripoved se srečamo z antično mitologijo, antičnim vraževerjem, antičnim humorjem – tisto, ko se smejiš in si misliš: to res ni smešno Pri nekaterih scenah samo zmaješ z glavo – v spektaklu, ki je bilo organizirano za neko praznovanje bi moral Lucij občevati (v oslovi podobi seveda) z neko na smrt obsojeno zapornico in njemu se je to zdelo pod častjo Kakor sem rekla absurdno zanimivo branje, kjer se prepletanje vzvišenega ter izbranega meša z vulgarnim ter obscenim, in to ne samo v tematiki, temveč tudi v uporabi jezika, kar je odlično ujeto tudi v prevodu. Apulej lahko na dolgo in široko opisuje veličastne Izidine misterije ali v lahkotnem tonu niza umazane šale.
Sama zgodba Zlatega osla verjetno ni preveč znana, je pa toliko bolj znana zgodba o ženi s kadjo, ki jo je v svoj Dekameron v nekoliko predelani, a nič manj nazorni različici vključil tudi Boccaccio. Še bolj znana pa je zgodba/ pravljica o Erosu in Psihe, ki je bila tudi razlog, da sem si knjigo izbrala za seminarsko temo, saj se mi je ljubek parček vedno zdel tako romantičen No in za konec še čudovita upodobitev neoklasicističnega kiparja Antonia Canova, ki je nesmrtna ljubimca ujel v marmor.

7) Knjiga, ki je izšla na leto tvojega rojstva (3 točke)

Lisa Kleypas - Dreaming of You
Ocena:

Lisa Kleypas je ena izmed mojih najljubših pisateljic historičnih romanc. Če se ne motim je Dreaming of You njena druga knjiga, ki jo je napisala že davnega leta 1994 Ne bom rekla, da so zdaj vse njene knjige fantastične, ker niso, ampak Za vsako ceno/ Worth Any Price in Zimska romanca/ Devil in Winter sta preprosto odlični. Dreaming of You sem si želela prebrat že dalj časa, ker me je blazno zanimalo kdo je Derek Craven – lastnik nekdanjega igralniškega kluba Craven’s (tega pač nisem vedela, ker nisem po vrsti brala serij). Derek je omenjen v Devil in Winter, kjer lord St. Vincent s poroko dobi Jenner’s – igralnico, ki je nasledila pogorelega Craven’s. Derek je jasno opisan kot moški, ki si ga želi vsaka in ženska in, ker je menda tudi najljubši lik od Lise Kleypas, sem imela res visoka pričakovanja, ampak, kaj pa vem... meni ni niti blizu Nicku Gentryu ali lordu St. Vincentu. Tudi zgodba bi lahko bila boljša. Najprej se neskončno dolgo vleče, ko Sara in Derek krožita drug okoli drugega – bi ali ne bi, potem Derek pošlje Saro stran in gre ona nazaj k svojemu zaročencu, potem se spet srečata in jo Derek hoče poročit s kakšnim bogatim plemičem. Res se mi je mimo zdela scena, ko ji on bere iz seznama možne kandidate in jo je dejansko pripravljen skoraj prisiliti, da se s kom poroči, ona seveda noče nikogar, razen njega, nato pa jo iznenada zaprosi in ona vsa srečna reče ja – mislim, kako romantično Sara se mi kot glavna junakinja sploh ni dopadla. Kao je napisala roman o prostitutki, ampak je hkrati tako naivna – čisto sama se potika naokrog med pouličnimi nemiri in je povsem presenečena nad tem, ko jo skupina mladih aristokratov želi izkoristiti; oni so ja uglajeni plemiči, kako jim, kaj takega sploh pade na misel??? Ne vem kako ji je uspelo napisat roman o cipi, če je prepričana, da aristokrati ne morejo biti posiljevalci Zmotilo me je tudi, da med Derekom in Saro ni bilo kaj dosti kemije. Zdela sta se mi tako mlačen par, še posebej ker sta bila skoraj polovico knjige pravzaprav narazen.
Pa da zdaj še pozitivne stvari opišem. Saj sem povedala, da drugače obožujem Liso Kleypas, a ne Njeno pisanje se tako lepo bere in res te kar prestavi v 19. stoletje. Super so mi tudi te njene povezave ne samo med knjigami, ampak celo med serijami. Recimo veliko nastopata Lily in Alex, ki sta glavna junaka prejšnje knjige Then Came You, pojavi se tudi Jenner, torej Derekov glavni tekmec, kar se tiče igralnih klubov. Jenner je tudi Evangelinin oče in Evie se v Wallflowers seriji poroči s St. Vincentom, ki potem prevzame njegov klub. Mislim, da se v eni kratki zgodbi Derekova hčerka poroči z Lisin najljubšim zdravnikov Linneyem, ki gostuje v številnih njenih knjigah Tako zanimivo mi je to prepletanje zgodb in oseb, ker se potem lahko zraven malo nostalgično spominjaš že prebranih knjig Drugače bi tole knjigo ocenila s 3.5, ampak zaokroženo navzgor zato ker je od Kleypasove. Ni mi žal, da sem jo prebrala, ker je lepo zapolnila to skrivnost okoli kluba Craven's, ne vem pa če jo bom kdaj re-readala. Bom raje še v stodeseto prebrala Worth Any Price ter Devil in Winter in pa seveda čaka me še njena nova serija The Ravenels can't wait!!!!!
Aja še en komentar - obožujem obleko na naslovnici
No, pa mi je uspelo s to nalogo končat še eno vrstico

11) Knjiga, ki jo drugi bralci kritizirajo (3 točke)

Paulo Coelho - Alkimist
Ocena:

Za to nalogo sem si izbrala Alkimista, ker ima na Goodreads neko povprečno oceno, pri mnenjih je pa večinoma knjiga ocenjena z eno ali petimi zvezdicami. Tudi pri mojih prijateljicah sem izkusila ta love-hate ekstrem. Ena ga enako obožuje kot jaz, druga pa knjige sploh ni dokončala, ker ji tako zelo ni bila všeč.
Alkimista sem prvič prebrala že pred parimi leti. No glede na zapise mojih prebranih knjig je bilo to leta 2006. Od takrat ga poskušam prebrat vsako leto, in čeprav mi to čisto vedno ne uspe, sem ga gotovo prebrala vsaj 6x in še neštetokrat vmes samo moje najljubše odlomke. Alkimist, ki sem ga tolikokrat prebrala, je bil iz domače knjižnice, letos pa sem ga dobila za rojstni dan, tako da imam zdaj čisto svojega Pri tej knjigi mi je najbolj všeč, da me ob vsakem branju pritegne nek drug dogodek; vsakič ko berem, gledam na zgodbo iz druge perspektive. Zdi se mi kot bi zgodba odraščala skupaj z mano. Alkimist je bila moja prva Coelhova knjiga, isto leto pa sem prebrala še dve njegovi – Peta gora in Ob reki Piedri sem sedela in jokala. Za slednji dve sem bila takrat še premlada, saj ju nisem v celoti razumela, vendar je z njima podobno kot z Alkimistom. Z vsakim ponovnim branjem se mi je razodelo neko novo obzorje. Pri Alkimistu mi je najbolj čudovito to, da kljub preprosti zgodbi, v sebi skriva močno življenjsko sporočilo.
Zdaj bom pa raje navedla nekaj misli, ki bodo povedale več kot moje nakladanje. Večinoma so verjetno precej znane, ker je Coelhove quote moč najti skoraj povsod – mislim, da so bili enkrat celo na plastenkah vode

Kadar ni vrnitve, je treba najti najboljši način za nadaljevanje poti.

Ne živim ne v preteklosti ne v prihodnosti. Vse kar imam je sedanjost. Samo ta je pomembna. Če znaš živeti sedanjost, si srečen človek, zakaj življenja je zmeraj le trenutek, ki ga živimo.

Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod.

Oči izžarevajo moč duše.