Bralni izziv 2016 - Bronja

Na tem forumu se nahajajo vsi potekli in aktualni bralni izzivi.

Moderator: The Book Crusaders

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 04 feb 2016, 16:06

Pa začnimo!
Po spletu okoliščin/karme/vremena/bacilov/usodne povezave duha in telesa/izvidov in očitno tudi sreče (Končno lahko po mili volji berem!!) sem se za daljši čas znašla doma. Z dragim, ki teče okoli in mi prijazno dostavlja knjige iz okoliških knjižnic.

Obudila sem nekaj, na kar sem že pozabila. Nekaj, za kar sem mislila, da že spi. Da je izstrebljeno. Pozabljeno. Potisnjeno nekam v najtemačnejše globine ID-a …

Knjigožera v sebi. Tisto neumorno branje, ko od knjige vstaneš samo, da bi šel olajšat čudno tiščeči mehur, zaužiti nekaj kalorij, saj opaziš, da se ti ob vsaki prebrani strani sumljivo tresejo roke, ko pozvoni poštar ali pa ko te v hrbtu že tako pošteno zbada, da še tak bralni užitek ne odtehta več bolečine. Zato vstaneš, se malo pretegneš – hodiš. In bereš naprej. Kuhaš – in bereš.
Če je užitno, poješ – in ob tem bereš.

Ne da bi opazila, je zdaj za mano celoten dan, prebrana knjiga (ali pol) in počasi lezem iz vzporednih svetov v večer, ko se vrne ljubi z novo bero papirnatih ljubic iz knjižnice.

„Si počela kaj posebnega?“ Ne. „Si s kom govorila?“ Ne. Aja, samo nekdo je potrkal, ker ga je zanimalo, kam ga je pripeljal zmešan GPS. „Si šla kaj ven, zadihalaa svež zrak?“ Ne. „Si kaj skuhala?“ He he :) Ne. „Si vsaj govorila po telefonu s kom?“ Ne. „Si čekirala FB?“ Ne. /sumičav pogled/ „Si ok?“ /širok nasmeh, moj/ O ja, to pa! „Pa se ne dolgočasiš?“ Ne, si nor?

Seveda se ne dolgočasim! Kot najstnica sem se s starši in celo vojsko bratrancev in sestričen odpravila na Hrvaško (na morje, kam pa) – vsi so se razposajeno metali v vodo, potapljali, poskušali izmuzniti nadzoru staršev – jaz pa sem kot najbolj pridno dete sedela pod tistim senčnikom in bila v mislih povsem drugje. Brala sem verjetno že svojo 15. knjigo tisti teden in mama me je obupano pogledovala. Oče je celo pripomnil, da lahko, če grem vsaj malo v vodo, ostanem (skupaj z razposojeno druščino sorodniških vrstnikov) v mestu celo do polnoči.
A ni nevarno, kar sami? sem zamrmrala tam izza debele bukve. Oče se je še enkrat odhkal, tokrat se je hotel izkazati pred svojim bratom in njegovo ženo, ki sta se očitno naslajala nad tem, da ima moj oče „piflarsko“ hčerko. „Takoj v vodo, mula!“ je zagrmel.
Niti za milimeter me ni premaknil. „Sonce je nevarno in jaz imam pege.“ Mama je zavila z očmi. Tudi ona je imela pege, a bila je otrok šestdesetih in takrat so se sončili tudi z alufolijo pred sabo, da bi ja ojačali moč žarkov in dobili malo več barve.

Niso me premaknili. Imam še vedno sliko, skupinsko, kjer so se bratranci zrinili na ozko skalo, ki je štrlela iz morja blizu obale. Na fotografiji so, vsi nasmejani, mišičasti in zagoreli v miniaturnih kopalkicah, pomaknjeni čisto na levo. Fotograf, moj oče namreč, je namreč vztrajal, da je to skupinska fotografija in da moram biti na njej tudi jaz. Tako je vse bratrance stisnil v skrajni levi konec in po dolgi modrini morja se vidi zametek plaže, tam odprt sončnik in pod njim v dve gub zgrbljeno bitje, ki zagnano bere. Izgubljena sestrična :)



Zdaj sem se, čudna so pota usode, zopet preselila v tisti čas. Nekaj časa bom doma – in pred mano je kup knjig. Prebranih in neprebranih. Skrajni čas, da o njih še kaj zapišem.
Nazadnje uredil/a Bronja dne 04 feb 2016, 17:24, skupaj urejeno 1 krat.
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 04 feb 2016, 17:23

1. Knjiga, kjer glavni junak ni belec

Isabel Allende: Otok pod morjem


Isabel Allende je ena izmed mojih najljubših pisateljic. Pred leti sem se potepala po Čilu, rojstni državi te izvrstne pisateljice, in kraje odkrivala, vonjala in okušala prav preko nje, preko njenih romanov, preko njene avtobiografije Moja umišljena dežela.

Še zdaj, ko dobim v roke njeno knjigo, zadrhtim. Resnično, sumim se, da sem odvisna od branja. Sposobna sem lagati, se prepirati, spreminjati načrte, odpovedati poroko ali diplomo – samo da lahko v miru preberem Isabel.

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=14679

Fant se je spomnil mojega nedavnega predloga, da bi lahko kakšno knjigo prebrala skupaj. Na glas. In da bi beseda meso postala – tega se je spomnil ravno ob tej knjigi. Zgodba je dolga 545 strani. Pravi bralski špeh. Tresla sem se od razburjenja. Ker nisem hotela več zavlačevati z fantastično zgodbo pred sabo, sem se vdala in drdrajoče brala, da bi ja ujela junake na njihovih poteh. Pri 48. strani sem opazila, da fant poleg mene spi. Nisem bila užaljena, lahko sem s spodobnim ritmom brala naprej sama. Pri 84. – pa se je zbudil. „Brala si?“ me je užaljeno pogledal, potem ko si je mel oči. „In to kar sama?!“ Zavzdihnila sem. Bralni izziv v dvoje se vsaj pri najljubših avtorjih ali res debelih knjigah – ne splača. Odsvetujem. Vzel je svojo Agatho (Christie), jaz svojo Isabel in pred nama je bil čudovit večer v dvoje – vsak s svojo knjigo v rokah :)

Slika
Otok pod morjem je zagotovo zgodovinski roman, saj sem z njegovo pomočjo zvedela marsikaj o osvobajanju Haitija, prve države, ki so jo vodili črnci, osvobojeni sužnji, pa tudi mnogo o odnosu do izkoriščanja suženjske delovne sile (a hkrati tudi o porajajočem državljanskem gibanju, ki je poudarjalo demokracijo za vse) v takrat še mladih Združenih državah Amerike (natančneje v New Orleansu).

Glavni lik te večplastne zgodbe je temnopolta služkinja Tété oz. Zarité, kot je njeno pravo ime. Že kot mlado 9-letno deklico jo za služkinjo svoji mladi ženi kupi Valmorain, objesten, takrat še nekoliko liberalen lastnik posesti sladkornega trsa na Haitiju (takrat še Saint-Domingue, francoska kolonija),mlad in neizkušen francoski plemič, ki je moral iz salonskih sprejemov hitro priti na Saint-Domingue, saj je njegov razuzdani oče na otoku umrl in nekdo je moral prevzeti vodenje glavne družinske kovačnice denarja.
Če je bil sprva mladi Valmorain še naprednih misli, pa je pri njih vzrajal bore malo časa – najel je izjemno divjaškega oskrbnika, ki se je nečloveško znašal nad kupljenimi sužnji, ki so imeli običajen „rok trajanja“ le okoli leto in pol.
Tété ima vsaj to srečo, da ne dela na poljih, ampak je „hišna sužnja“ - dobiva dovolj hrane in spanca, na žalost pa njeno razvijajoče telo opazi tudi gospodar in jo kmalu prične izkoriščati tudi spolno.


Njun odnos je kompleksen in če je Zarité po eni strani izjemno močna ženska, ki zdrži v tem izčrpajočem odnosu dolga leta brez da bi sovražila sebe, rodi otroka, ki ji ga gospodar vzame, naslednjo hčerko končno zadrži, doji otroka gospodarjeve žene, za katerega se njegova mati ne zmeni, pa me je vseeno vsake toliko razbesnela brezizhodna situacija v kateri je ujeta pa tudi njen do neke mere izražen stocholmski sindrom (ko se žrtev na čuden način naveže na agresorja). Še čez mnoga leta, ko je že svobodna v New Orleansu si v njegovi prisotnosti (čeprav je on tisti, ki pride v njeno hišo) ne drzne sesti in spiti kave, on pa še vedno pozablja, da ni njen lastnik, in od nje zahteva. Do formalne osvoboditve pride, a Zarité je zame tako fascinanten lik tudi zato, ker kaže, da je najtežje (kljub temu, da sem večino knjige izrazito občudovala njen pogum in srčnost) premagati tiste okove, ki ti držijo srce. Da je svobodna, se ne počuti še dolgo – bolj je prepričanost o svobodi, o pravici do tega vidna pri njenih otrocih.
Zanimiv lik je tudi starejša črnska sužnja Rose, zdravilka, motivatorka in šamanka – ki ozdravi mnogo primerov, ki zahodnjaško podkovanemu zdravniku niso jasni. Na zunaj je ne smejo spoštovati, a v resnici njena znanja iščejo in jih upoštevajo.

Najbolj se mi je v knjigi vtisnil v spomin prizor proti koncu knjige. Po vseh zapletenih kolobocijah, ki jih preživi Zarité in njeni otroci, se situacija navidezno umirja. Zarité pričakuje otroka z novim možem, je svobodna, prav tako njeni otroci, ki so celo prejeli dobro izobrazbo. Preživlja se sama in življenje – vsaj tako deluje – bo počasi šlo v ustaljene tirnice.
Zaritijina najstarejša hčerka, Rosette, je poročena z ljubeznijo svojega življenja in z njim tudi pričakuje otroka.
Nesrečen preobrat pa se zgodi, ko ta Rosette, ki je pri novi Valmorainovi ženi (dogajanje v zadnjem delu knjige se preseli v New Orleans) vedno zbujala ljubosumje in bes, le tej prekriža pot na ulici. Od številnih porodov zavaljena Hortense popolnoma izgubi razum ob pogledu na lepo in ponosno nosečnico. Udari jo z bičem, jo obtoži številnih prestopkov in Rosette se – le zaradi barve kože – visoko noseča znajde v zaporu, kjer se usodno prehladi.

Ko človek že upa na sladki happy end – no, takšnih pri Isabel Allende ni.
Jo pa tako rada prebiram, ker navkljub številnim preobratom človeških usod vedno, in to res vedno, nekje sije upanje. V njenih vodilnih likih je življenjska moč, lahko bi rekli JIN, ki jih vedno znova žene naprej. In ti liki so razlog, zakaj navkljub vsem nepravičnostim in krivicam tudi sama kot bralka ne izgubim žara in zagona ob branju.

Negativen vidik? Načeloma me dolžina knjig ne moti – a vendarle je bila tale kar zajetna – zgodba bi bila mile volje lahko razdeljena v dve knjigi ali celo trioologijo – snovi in junakov je dovolj, ob branju na dušek pa se mi je morda že vrtelo v glavi (pa četudi od vsega dobrega branja).

Kaj mi ostaja po branju Otoka pod morjem, ki je prispodoba za raj, kamor bodo zatirani sužnji po smrti odšli? Vedno je upanje – to pa ni izven človeka, ampak v njem. Če v sebi ohranjaš iskro, ljubezen do življenja, če ga ne načrtuješ po nepotrebnem preveč – bo teklo naprej, pa čeprav ne ravno po tvojih načrtih. Določene stvari moraš (oz. liki) izkusiti, da se lahko dokopljejo do temeljnih življenjskih spoznanj, zaradi katerih zrastejo.

Ocena: 5/5
Nazadnje uredil/a Bronja dne 08 feb 2016, 14:34, skupaj urejeno 1 krat.
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 08 feb 2016, 13:52

3. Knjiga, ki sem jo prebrala v enem dnevu

Arto Paasilinna: Očarljiv skupinski samomor


Še en avtor, ob katerem se mi po zajčje zatresejo ustnice. Pa ne od strahu, ampak od slasti dobrega branja, za katero vem, da me čaka. Zato je zgornja knjiga zadnja iz prevedenega opusa tega finskega pisatelja, ki me je še čakala. Ja, prebrala sem jo v enem dnevu. Na dušek. In ni se mi rigalo (se opravičujem za morda preveč nazorne prispodobe).
Prav srečna sem bila, da sem v čakalnici morala čakati polni dve uri – nič lažjega kot pa v dobri družbi navdušenih samomorilcev, nagnetenih na super novem luksuznem, tavajoč po Evropi, da bi našli popolno lokacijo (in metodo) za skupinski samomor.

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=6759

Kako se je pričelo?
Tako, da sta se dva samotarja, samomorilska kandidata, polkovnik in propadli podjetnik, zalotila pri istem dejanju v nekem opuščenem skednju. Potem, ko te nekdo zasači pri tako delikatnem dejanju, kot je izvedba lastnega konca, se ne moreš več ravno pretvarjati, da se ni zgodilo nič in zadevo hladnokrvno še enkrat ponoviti.

Neuspela samomorilca tako torej skleneta, da bosta večer preživela skupaj in medtem, ko si drug drugemu olajšat dušo (se savnata, pijeta pivo in ribarita), ugotovita, da je pred samomorom zagotovo zelo smiselno poiskati sogovornika. Ustreznega sogovornika. Najbolje kar potencialnega samomorilca.

Objavita oglas – in prejmeta več kot 600 odgovorov. Kontaktirata pomožno profesorico Puusaarijevo, da jima pomaga pri organizaciji in odgovorih. Ne samo, da so skupaj dosti bolj učinkoviti, organizirajo tudi srečanje vseh potencialnih samomorilcev v Helsinkih, kjer se zbere več kot sto navdušenih kandidatov, vzdušje pa nikakor ni zamorjeno. Celo tako zelo živahno je, da se obupanci, prepričani, da nimajo česa izgubiti, odpravijo na vandranje okrog, marsikaj ušpičijo. Eden od kandidatov prispeva nov luksuzni avtobus za namene druženja pred smrtjo, eden donira celo 100 000 mark. Vse za to, da pridejo na Nordkapp in se zabrišejo dol s pečine … kar se seveda ne zgodi.

Slika

Najbolj ljub lik v knjigi je natakar Seppo, edini v skupini, ki nima povsem nobenih nagnenj k samomoru. Je poosebljen optizime in ljubezen do življenja – s svojimi zgodbami pa poskuša nekaj tega vzbuditi tudi v preostalih.

Nasploh se pri potencialnih samomorilcih v večini primerov izkaže, da niso tako zelo zaljubljeni v smrt, kot se sprva zdi. So zgolj v kakšni zelo napeti življenjski situaciji ali spremembi, ki je ne obvladajo. Ali je za njimi ločitev, smrt koga bližnjega, poslovni neuspeh. Redki, ki so resnično prepričani v samomoro, ga izvedejo tako ali tako, brez skupine. Ostali pa ob druženju ugotovijo, kako so že skoraj pozabili, kako se je prijetno imeti „luštno“ in da je v dobri družbi vse malo bolj rožnato. Stopijo iz svojih vsakodnevnih okov, zamenjajo kraj (dobesedno) – in življenje se nanje prijemlje kot železo na magnet.

Najbolj se mi je v spomin vtisnila situacija na Nordkappu, ko avtobus že drvi proti robu pečine, da bi končal „kalvarijo“ samomorilcev s spektakulatrnim skupinskim samomorom – ko se praktično vsi v avtobusu tik pred zdajci premislijo. Življenje kar naenkrat deluje dosti bolj privlačno kot pa takojšen in nepreklicen konec na samem severu Evrope.

Kaj me je zmotilo? Četudi sem knjigo uspela prebrati v enem dnevu – slog Arta Paasilina imam tako rada, da sem v bistvu vedno malo razdražena, ko se zgodba konča.
Dobro, priznam, nekoliko finsko zategnjen zna biti pri opisovanju medosebnih odnosov (sploh med ženskami in moškimi).

Tema, ki je že sama po sebi mejna, ob koncu branja pusti popolnoma drugačen vtis od načrtovanega. Življenje je lepo – ni pa takšno vsak dan. Včasih moramo za njegovo lepoto pokukati izza varnih kotičkov miselnih vrtov in skočiti v neznano – pa četudi to pomeni, da se družimo s potencialnimi (a zelo veselimi) samomorilci.

Ocena: 5/4
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 08 feb 2016, 15:12

4. Knjiga, ki jo je napisala ženska
Jasna Tuta: Moj svet sredi oceana


Knjižni prvenec Jasne Tuta, zamejke iz Sesljana, profesorice geografije, vnukinje pisatelja Alojza Rebule in hčerke pisateljice Alenke Rebula Tuta j je vreden vse pozornosti.
Zakaj? Za to je več razlogov. Najprej, Jasna je uspelo prejadrati Tihi ocean. In tega ne predstavlja kot adrenalinskega podviga z dosežki zasvojenega individualista, kot je danes tako zelo pogosto značilno za nosilce raznih drugačnih dosežkov, temveč je to predvsem – potovanje vase. V globine morja, ki jih zlahka občutimo kot globine duše.
Po drugi strani pa je sama zgodba, poglobljen osebni potovalni dnevnik, napeta, polna vzponov in padcev, notranjih in zunanjih neurij. Ter v prvi vrsti – brezkompromisno iskrena.
http://www.sailingcalypso.com/sl/

Jasna se je na potovanje odpravila s svojim fantom, Rickom, sicer izkušenim pomorščakom. Tudi sama je izkušnje na morju dolga leta nabirala v jadralskem klubu Čupa, a knjiga je vse prej kot tehnična nabirka značilnosti tega potovanja (četudi vseeno o tem izvemo precej – celo sama, popolnoma bosa na tem področju, sem si s pomočjo Jasninih besed precej jasno predstavljala sestavo in delovanje).

Lik v avtobiografski knjigi (mimogrede, prevedena je tudi v angleščino, kjer je precejšnja uspešnica, prav tako pa je o potovanju Jasne in Ricka posnel enourni dokumentarec tudi BBC), ki najbolj izstopa in je na svojstven način, s pomočjo Jasninih besed še kako živ, je Calypso, jadrnica.
Jasnin in Rickov dom, vrt, prevozno sredstvo, zaupnica in varuhinja. Vsekakor več kot le zelo zmogljivo in zanesljivo plovilo. Jadrnica, ki diha in nudi zaščito v še tako velikih dilemah, ki jih na odprtem morju seveda ne manjka.

Jasna po eni strani ponudi iskren vpogled v milino morja, v njegovo neverjetno moč, ki spodbuja, da se zazreš vase, se sprašuješ prava vprašanja, po drugi strani pa nič kaj ne „varčuje“ z realnimi opisi delovnika jadralke. Ki ni prav nič romantičen, mimogrede. Z Rickom skoraj nista preživljala časa skupaj, saj sta si 24 ur razdelila na štiri izmene, ko sta izmenično nadzorovala plovbo. Nobena super jadrnica, nobena oprema ne pomaga, če se ne opremiš z znanjem in izkušnjami in Jasna za nazaj ugotavlja, kako zelo uporabna so bila vsa popravila na Calypso, ki sta yih z Rickom opravila sama, saj sta se tako o svoji jadrnici naučila največ.

Dogodek, ki mi je najbolj ostal v spominu, je iskren opis groze in panike, ko je pobeglo jadro zbilo Ricka. Zgodilo se sicer ni nič tragičnega, a Jasna iskreno priznava, da bi v primeru, da bi ga jadro potegilo pod vodo, le težko naredila kaj. Iskren občutek nemoči bralca približa Jasni, tej zelo pogumni, a zelo skromni pustolovki.

V knjigi so na voljo tudi številne fotografije, ki pa morda v resnici niso potrebne. Ne da niso informativne ali da so slabe, vendar sama knjiga ponuja dosti več kot le poročilo o plovbi in nekaterih trenutkov v bistvu ne moreš opremiti s fotografijami, saj, četudi so avtentične, ne ujamejo trenutka tako, kot ga besede.

Jasnina knjiga opogumlja, naj stopimo izza varnih poti. Ko enkrat stopiš na neuhojeno pot, res ni več vrnitve. Niti nimaš zagotovila o srečnem koncu. Je pa to najboljše in najbolj pestro potovanje – vase.

Ocena: 5/4

Slika
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 08 feb 2016, 16:28

5) Knjiga avtorja, ki ga še nisi bral/a
Morten Ramsland: Pasjeglavec



Pasjeglavec je zajeten špeh. Obsežna knjiga, h kateri sem najprej pristopila s pričakovanjem novega Arta Paasilinna, vendar že po začetnih nekaj straneh ugotovila, da temu ne bo tako. Arto se namreč ne loteva preveč direktno „prepovedanih“ tem, kot je nasilje deda nad vnuki, tepeža do nezavesti, zlorabljanja desetletnega nečaka s strani umsko zaostale tete. Ne, danski pisatelj Morten Ramsland je zavil povsem svojo pot, ko v življenje povzdigne difunkcionalno norveško-dansko družino Eriksson.

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=2257

Kljub temu pa ima z Artom zagotovo skupen tisti rahlo grenak skandinavski humor, ki zna v še tako veliki človeški mizeriji in nesreči, najdi nekakšno groteskno lepoto - in iz tega občasno narediti še dobro šalo.
Presenetljiv prizor (v razgibanem življenju štirih generacij družine Eriksson je takšnih namreč precej) je zagotovo tisti, ko pijani oče Askild, zavožen inženir ladjarstva, katerega skice ladij so tako futuristične, da so tudi popolnoma neizvedljive, proda dragoceno zbirko sinovih zgodovinskih kovancev za nekaj piv. Plahutar, najstarejši sin, ki že od malega gara, da bi se lahko rešil revščine, v katero jih peha očetovo popivanje, se odloči, da bo oče „fasal“ ves drek. Dobesedno. V stranišče na štrbunk zbaše dinamit, ki ga najde, in od domačih iztrebkov popacan oče nato do nezavesti pretepe svojega upornega sina.

Četudi zelo grob prizor, pa ima vendarle nekaj pozitivnih posledic. Plahutarjeva mati končno postavi nekaj pravil svojemu možu, družina se preseli, Plahutar pa stopi na nepovratno pot odraščanja.

Najmanj mi je bil všeč seveda Askild – pisatelj mu je s kakšnim prizorom že uspel pričarati nekaj človečnosti, a tudi vse njegovo trpljenje med drugo svetovno vojno ne opravičuje terorja, s katerim preganja svojo družino. Ko ga je zalila eksplodirana greznica, sem samo vzklikala, ko mu je čez nekaj let že odrasli Plahutar končno postavil meje, sem samo čestitala. Ko so mu vnuki, potem ko je maltretiral njihovega psa, postregli z mešanico scalnice in piva, sem jim samo čestitala. In ko je tik pred smrtjo le dobil malo bolj prijazen pogled in je bilo babici Bjork z njim končno le malo prijetno, sem to spremembo dojemala precej skeptično. Pač strah pred smrtjo, ti pesjan ti!


Od knjige sem dobila – trd vrat. Na žalost imam nekoliko nepraktično navado, da poskušam vse knjige, ki se jih lotim, prebrati v enem zamahu. Pri Pasjeglavcu mi to ni uspelo, saj je enostavno preveč zajetna, me je pa od bralne drže resnično že vse bolelo.
Morda je celoten slog (kar je sicer lahko tudi prednost) na trenutke tako zelo poln, vsak odstavek namreč lahko sproži popoln zasuk, da je morda moj kasnejši glavobolj izviral tudi od tega.

Pasjeglavec (fantazma, strah prvoosebnega pripovedovalca, Askildovega vnuka, ki dobiva vedno bolj fizično obliko v podobi posesivne, umsko zaostale tete) je tisti strah, ki ga Asger, najmlajši del družine, na koncu le premaga. S pomočjo lastne zgodbe, slik, ki so njegova resnica, njegova verzija družine, ki ga je oblikovala – in mu dala nezmotljivo popotnico za prihodnost.


Ocena: 5/4,5

Slika
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 15 mar 2016, 21:53

2) Knjiga, ki ima v naslovu barvo: Anita Diamond: Rdeči šotor

Glavni lik, ki izstopa ob svojih 10 bratih, ki jih je njen oče Jakob (ja, ta svetopisemski) imel s svojimi štirimi ženami, sestrami, je Dina. Nikoli v Sv. pismu omenjena sestra, zaradi katere je pričela družina razpadati po šivih, bratje so se še bolj obrnili drug proti drugemu … in na koncu je Jožef končal prodan v suženjstvo.
Naj moja beseda ne zavede, Dina ni kriva za situacijo, prelom v družini, kjer so bile sorodstvene vezi nekaj najpomembnejšega in so vzdrževale neotipljive, a zelo trdne odnose. Bila pa je točka preloma, ko so njeni bratje v pohlepu prepričali očeta, da so napadli njenega ženina, ga zaklali, pri njej pa pričakovali,da bo to sprejela. Dina se je temu uprla, pokopala svojo preteklost – in napol mrtva odšla naprej.
Mrzila sem Jožefa, najljubšega Dininega brata, ki čez mnogo let v prihodnosti, ko sta se izgubljena v Egiptu zopet našla, ni zmogel preseči delitve v spolu med njima, temveč je bil pomembnejši od sestre zaradi lastnega spola. Krivica, ki se je zgodila Dini, je za družino popolnoma izzvenela, Dinina usoda pa se je ohranila le kot meglica, mit.
„Želim si, da bi lahko povedala več od svojih babic. Strahotno mnogo se je pozabilo, zato je, menim, spominjanje sveto opravilo.“
Situacija, ki se vedno znova ponavlja, je zbiranje žensk v rdečem prostoru, prostoru skupnosti žensk, kamor so se za nekaj dni umaknile v času svojih krvavitev, ki so bbile v tistih časih še usklajene. Ženske so se tiste dni spočile, pletle vezi in zavezništva med sabo, slavile svojo ženskost in posebnost – in se opolnomočile.
Ob branju sem nehote začutila obžalovanje, da smo iz naše „sodobne, moderne“ civilizacije tovrstno praznovanje ženskosti izgnali – menstruacija je demonizirana oz. Nasilno „normalizirana“ do te mere, da jo mora ženska gladko ignorirati – a v resnici je še vedno to izjemno pomemben in močan vsakomesečni proces, ki ne bi smel biti prezrt.
Knjiga je hvalnica ženskam – a ne na račun moških oz. Enačenja z njimi. Slavi žensko drugačnost in njeno popolnost ob sodelovanju z moškim principom. Je oživitev pozabljene zgodovine tistih, ki nis osvajali zemlje z orožjem, ampak z ljubeznijo in podarjanjem življenja. Je tudi hvalnica babicam – tem spremljevalkam na poti porajanja novega življenja.

Ocena: 5/5
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 23 mar 2016, 16:28

17) Knjiga iz strokovnega področja: Karel Gržan: Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?

Pri zgoraj omenjeni knjigi, teološko-filozofski razpravi, bi težko govorila o „likih“ v ozkem literarno-teoretskem pogledu. Bog kot vseprisoten skozi celotno besedilo? Avtor v svojih spominih? Ali morda kateri izmed številnih teoretikov, na katere se vrhunsko načitan Gržan, ta uporniški in lastno glavo uporabljajoč duhovnik, velikokrat sklicuje? A vendar, poskusimo.
Knjiga obsežno in detajlno razgrinja krščanski, skozi zgodovino precej popačeni odnos do Boga, Očeta. Fotra, ki je zamerljiv, ogromno zahteva, kdaj pa kdaj popusti in nepredvidljivo kaznuje. In očka, Boga Nove zaveze, kakršnega je predstavljal Jezus, ko je govoril o novem kraljestvu. Mislim, da ni najbolj napredna misel na tem svetu sklepati, da mi je bolj všeč Očka. Zakaj? Ker ni hud. Ker odpušča. Ker izključuje grmeče grožnje izza oltarja.
Najbolj so se mi vtisnili mestoma osebni komentarji avtorja, ki se ni reševal v suhoparno znanstveno govorico (kljub temu, da je poln, ne samo teološkega, znanja).
Zabavna je ena izmed njegovih opomb, kjer navaja vsebino listka, ki mu je nekoč padel iz (očitno sposojenega) Svetega pisma.
Naslov navedene vsebine je Klic v sili, navedene so „telefonske“ številke, odlomki, kam v Svetem pismu se obrniti ob določenih stiskah: za žalost je Jn 4, ko ste razočarani nad ljudmi, je tam psalm 27, za zaskrbljenost pomaga Mt 6, 19-34 itd. (str. 208).
Zagotovo za bralca, ki pričakuje populistično razpravo, kjer bo veliko govora o grehih Cerkve (kar ga sicer v knjigi ni malo) in se bo avtor nad to povzdignil ter se škandaliziral in zgražal, da „kakšni so“, ta knjiga ni prava izbira. Niti ni lahko poletno branje – sama sem imela pri njej precej drugačen tempo kot drugače, določene misli sem morala velikokrat na novo ovrednotiti, jim pustiti nekaj časa, da so zorele … Ni leposlovje niti ni poljudnoznanstveni priročnik, ki ga človek prebere na hitro. Je razprava. Neke vrste manifest socialno ozaveščenega in humanega krščanstva. Ki ne more biti pravljica za lahko noč, ampak zahteva trd razmislek – in dejanja.
Avtor je krepko kritičen do teologov - pravi, da mora Bog skozi stranska vrata reševati svoje dobro ime pred njimi, saj ga s svojim „znanstvenim“ seciranjem grobo odvzemajo ljudem in v bistvu sami ustvarjajo pojav, proti kateremu se tako zagrizeno borijo – ateizem. Gržanu je treba priznati – piše brez dlake na jeziku, a ohranja visoko raven diskurza in večkrat skromno poudari svojo majhnost – nekaj, kar lahko pri drugih (podobnih) avtorjih iščemo zaman.

Slika
Več o knjigi TUKAJ:http://www.sanje.si/knjigarna/le-kaj-po ... h.html%20.


Knjiga daje upanje. Upanje, da je vera, tudi če niste kristjani, v nas samih. V nas samih je tista božja iskra – in od naše svobodne volje je vedno znova odvisno, koliko si jo bomo dovolili prižgati. Pot do tja? Lastna resnica.

Ocena: 5 in še enkrat 5!
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 23 mar 2016, 16:32

15) Knjiga z LGTB vsebino: Cristopher Whyte: Gejevski dekameron

V knjigi ni enega prevladujočega lika, saj se pripovdovanje zgodb desetih gejev, zbranih pri Dougu in Kiearanu na večerji, ves čas navzkrižno prepleta. Tudi sama sem se ob branju dejansko soočila z lastnimi predsodki. Najbolj ljub mi je bil Kieran, ki se je zmogel vzdigniti iz ruševin nesrečne ljubezni in znova upati – to je dokazal s svojim sočnim zaključnim govorom nekdanjemu ljubimcu.
Rory pa je po drugi strani tisti, ki je svoje srce ogradil pred vsemi možnimi razočaranji, je dosledno nezvest v svojem maničnem prizadevanju, da ne bi bil kdaj spet prizadet – a pri tem za sabo pušča ruševine in živi le napol izpolnjeno.

Kot fantazma nad vsemi geji visi njihov prijatelj (in ljubimec nekaterih), Robert, ki je umrl z AIDS-om, a ne zaradi njega. Skrivnosti, povezane z Robertom, marsikomu ne dajo spati, a na glas tega niti ni občutiti. Zagotovo mi je najbolj ostal v spominu pogovor med Nicolom in Ann, njegovo prijateljico, ki ji na njene v tistem trenutku precej minorne težave odgovori, da je enostavno utrujen, saj je za njim teden, ko sta z Andrewom ugibala, ali ima A. Morda AIDS, ki bi ga dobil od Roberta v preteklost.
Nasploh sta Andrew in Nicole par, po katerih bi lahko posneli dostojno različico škotske Gore Brockeback, le da z bolj srečnim koncem.
Kaj me je zmotilo? Jaz sama. S svojim neznanjem, ki je v meni kljub temu, da sem tolerantna in pozdravljam osvobajanje gejev in lejzbik v javnosti. A dejansko jim pripisujem ne vem kakšne posebne lastnosti, knjiga pa mi je jasno pokazala, da so popolnoma enaki kot jaz – le partnerje si izbirajo nekoliko drugače kot jaz.

Slika

Več o knjigi: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=12293

Ni važno, kaj si, bodi pošten. Ostani srčen in iskren do sebe. Ne boj se sebe in svoje resnice. Resnica te osvobodi.

Ocena: 5/4
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 23 mar 2016, 16:34

21) Knjiga, kjer je v glavni vlogi pevec - Ani Chöying Drolma: Moj glas za svobodo

Knjiga, ob kateri sem zajokala že na prvih straneh. Pa ne toliko zaradi žalostnega in napornega otroštva avtorice, ki ga brez olepševanja predstavi, ampak zaradi njenega predgovora, kjer se v tej avtobiografski življenjski izpovedi ta budistična tibetanska redovnica, ki je svetovno javnost prebudila s svojim čistim glasom, opredeli kot bojevnica, katere orožji se imenujeta Ljubezen in Sočutje.

Ani je bila najstarejša hči v Nepalu živeče tibetanske družine, ki jo je poleg revščine in izgona iz domovine pestilo tudi kronično pomanjkanje znanja in možnosti v sodobnem svetu. Oče je redno brutalno pretepal mamo in kaj kmalu s tem pričel tudi pri svoji najstarejši hčeri. Tako zelo zagnan je bil pri tem, da si je Ani pri desetih letih obljubila, da se ne bo nikoli poročila in služila moškemu ter njegovim muham, temveč bo iz svojega življenja nekaj naredila.
Ena izmed redkih poti, ki so ji bile sploh mogoče, je bil vstop v budistični samostan, kar je storila pri trinajstih letih.

Pripovedovalka se svojega otroštva spominja iz distance odraslosti, a presenetljivo natančno. Če sem pričakovala popolnoma razsvetljeno budistično nuno, ki ne je in samo zasanjano moli, sem se zmotila. Avtorica knjige je bila namreč prva Tibetanka, ki se je naučila voziti avto (in to v divjem Katmanduju), njena posebna strast pa so – čevlji. Seveda se varuje, da bi jo ta strast popolnoma prevzela (ne, nima garderobne sobe), je pa z njo seznanjena – in preko nje mi je bila, otroku zahodnega kapitalizma in grešnosti – avtomatsko bližje.

Najbolj presenetljiv prizor ni nič kaj veličasten – po vsej drami, ki se dogaja v njeni družini, po vseh spetaklih, ki jim je še kot odrasla priča pri svojih starših, pri 26 ugotovi – da je dovolj. Da je prerasla preteklost. Da ujčkanje bolečine to samo še povečuje. Povsem trezno si zastavi nove cilje – zgraditi šolo, ki bi omogočila deklicam, kot je bila sama, svetlejši obet prihodnosti in večje možnosti za preživljanje.
Odkrije tudi način služenja denarja (res je presentljivo brati povsem trezne računice budstične redovnice – kar je zgolj posledica mojih stereotipov, nič drugega). Obdarjena je s čudovitim glasom, ki ga je lahko pod mentorstvom svojega učitelja v samostanu razvija v popolnost.
Budistični samostani so sploh v zadnjih letih popularna destinacija med zahodnjaki, ki od življenja pričakujejo še kaj več kot najnovejše izdelke po zadnji modi. Avtorica se sreča s številnimi zanimivimi zahodnjaki, utrjuje svojo angleščino in se uči izražati svoje želje in cilje. Tako naleti tudi na ameriškega skladatelja in producenta – čez nekaj let je lastnica izdane plošče s svojimi pesmimi in spirala uspeha, koncertov v tujini in Nepalu se lahko prične.
Ani (kar je v bistvu tibetanska beseda za „sestro“ in jo imajo vse redovnice v svojem novem imenu) to počne iz dveh razlogov – da s svojimi meditativnimi pesmimi širi sporočilo miru in zavedanje o Tibetu – ter da služi denar za šolo za svoje deklice, ki jo sedaj obiskuje že več kot 100 deklet.

V resnici bi se želela še več izvedeti o njenem notranjem dogajanju danes – otroštvo in mladost sta s tem zelo radodarna, medtem ko je njen novejši notranji razvoj bolj „dokumentalistične“, skorajda ameriško popisan. Iskreno mislim, da se v knjigi mestoma skorajda preveč vidi nevidno mentorstvo ameriškega urednika.

Knjiga me je nagovorila ravno s trenutkom preloma usode Ani. Grenko otroštvo je izkoristila kot zalet za svojo sedanjost in prihodnost. V nekem trenutku je staršem dobesedno resnično odpustila (pa čeprav je ob nasilju na začetku knjige to kar težko verjeti) – in odvrgla breme, ki bi jo zadrževalo v preteklosti.


Ocena: 5/3,5
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 23 mar 2016, 16:38

14) Zgodovinski roman, Bogdan Novak: Pasja grofica
„Za vedno … bom vaša prijateljica.“
Usodni stavek, ki ga je t. i. Pasja grofica, zvesta Napoleonova ljubica, Idrijčanka Emilija Knavs izrekla že zelo hitro po njunem prvem srečanju in se ga držala do koncu. Svoji veliki ljubezni, karizmatičnemu Korzičanu, je stala ob strani povsem do konca – če gre verjeti zgodovinskemu romanu Bogdana Novaka, tudi povsem na koncu, bila je namreč del spremstva na Napoleonovi zadnji postojanki, otoku Sv. Helena.

Glavna junakinja knjige, Emilija, ima izjemno močan značaj in za svoje cilje je pripravljena tvegati marsikaj. Četudi me je pri njej odbila določena špekulativnost in preračunljivost v odnosih na začetku knjige, pa se vendarle skozi večino zgodbe kaže kot srčna in zvesta spremljevalka – česar za Napoleona nikakor ne bi mogla trditi.
Slika
Emilija ni zgolj lepa „pupa“, okrasek, začasna ljubica, ki bi jo frfavi Napoleon zavrgel takoj, ko bi se je naveličal (kar je bilo običajno zelo hitro). Svojo nehvaležno vlogo hipne ljubice je spremenila tako, da se je, preoblečena v francoskega vojaka, podporočnika Emilijana Knavsa, pridružila spremstvu Napoleona na pohodih. Naloga, ki ji niso bili kos niti vsi izurjeni vojaki, Emilija pa je v njej vztrajala praktično pri vseh večjih in bolj znanih pohodih, celo na tistem najbolj tragičnem, pohodu v Rusijo.

Najbolj se mi je, kljub temu, da je bilo gotovo še kaj bolj spektakularnega, vtisnil prizor Emilijinega zdravljenja ranjene Napoleonove noge tam pred Dunaju, ko mu celo njegov zdravnik, ki se je sicer zatekal k precej manj učinkovitim metodam, ni mogel pomagati in mu je počasi že napovedoval amputacijo. Takrat je Emilija zadevo vzela v svoje roke in Napoleona zdravila z recepti idrijskih modrih babic – z domačo skuto, rmanom in drugimi zdravilnimi zelišči – ter ga na koncu tudi pozdravila.

Bogdan Novak je po mojem mnenju izjemno berljiv avtor in všeč mi je njegovo navezovanje na zgodovinsko snov. Bi si pa konkretno pri tej knjigi želela obsežnejše dopolnilo avtorja, ločeno od siceršnje pripovedi, kjer bi (in ne zgolj na koncu, ko omeni slavno sliko Venere – Emilije na Dunaju) podal več konkretnih zgodovinskih argumentov in sledi, po katerih se je navdihoval. Torej, kje so ohranjene zgodovinske sledi, ki izpričujejo, da je njegova zgodba zrasla na podlagi konkretnih zgodovinskih ostankov.

Pisatelj je resen in zanesljiv avtor in škoda, ker za tiste, ki smo še malo bolj firbčni, ni poskrbel za dodatno zadoščenje.

Več o knjigi: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=379

Knjiga pusti svetel vtis – četudi Emilijo pestra Napoleonova usoda, ki se ji je prostovoljno zavezala, premetava sem in tja – je to vendarle življenje, ki ga je izbrala. Prerasla je vnaprej določeno usodo pridkane meščanske žene, ki ji je bila namenjena in doživela mnogo.
Živeti po svojih odločitvah – in sprejeti ceno za to, pa kakršna koli že je.

Ocena: 5/4
Čaramo z besedami.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska:: Ni registriranih uporabnikov in 1 gost