1. Knjiga, kjer glavni junak ni belec
Isabel Allende: Otok pod morjem
Isabel Allende je ena izmed mojih najljubših pisateljic. Pred leti sem se potepala po Čilu, rojstni državi te izvrstne pisateljice, in kraje odkrivala, vonjala in okušala prav preko nje, preko njenih romanov, preko njene avtobiografije Moja umišljena dežela.
Še zdaj, ko dobim v roke njeno knjigo, zadrhtim. Resnično, sumim se, da sem odvisna od branja. Sposobna sem lagati, se prepirati, spreminjati načrte, odpovedati poroko ali diplomo – samo da lahko v miru preberem Isabel.
http://www.bukla.si/?action=books&book_id=14679
Fant se je spomnil mojega nedavnega predloga, da bi lahko kakšno knjigo prebrala skupaj. Na glas. In da bi beseda meso postala – tega se je spomnil ravno ob tej knjigi. Zgodba je dolga 545 strani. Pravi bralski špeh. Tresla sem se od razburjenja. Ker nisem hotela več zavlačevati z fantastično zgodbo pred sabo, sem se vdala in drdrajoče brala, da bi ja ujela junake na njihovih poteh. Pri 48. strani sem opazila, da fant poleg mene spi. Nisem bila užaljena, lahko sem s spodobnim ritmom brala naprej sama. Pri 84. – pa se je zbudil. „Brala si?“ me je užaljeno pogledal, potem ko si je mel oči. „In to kar sama?!“ Zavzdihnila sem. Bralni izziv v dvoje se vsaj pri najljubših avtorjih ali res debelih knjigah – ne splača. Odsvetujem. Vzel je svojo Agatho (Christie), jaz svojo Isabel in pred nama je bil čudovit večer v dvoje – vsak s svojo knjigo v rokah

Otok pod morjem je zagotovo zgodovinski roman, saj sem z njegovo pomočjo zvedela marsikaj o osvobajanju Haitija, prve države, ki so jo vodili črnci, osvobojeni sužnji, pa tudi mnogo o odnosu do izkoriščanja suženjske delovne sile (a hkrati tudi o porajajočem državljanskem gibanju, ki je poudarjalo demokracijo za vse) v takrat še mladih Združenih državah Amerike (natančneje v New Orleansu).
Glavni lik te večplastne zgodbe je temnopolta služkinja Tété oz. Zarité, kot je njeno pravo ime. Že kot mlado 9-letno deklico jo za služkinjo svoji mladi ženi kupi Valmorain, objesten, takrat še nekoliko liberalen lastnik posesti sladkornega trsa na Haitiju (takrat še Saint-Domingue, francoska kolonija),mlad in neizkušen francoski plemič, ki je moral iz salonskih sprejemov hitro priti na Saint-Domingue, saj je njegov razuzdani oče na otoku umrl in nekdo je moral prevzeti vodenje glavne družinske kovačnice denarja.
Če je bil sprva mladi Valmorain še naprednih misli, pa je pri njih vzrajal bore malo časa – najel je izjemno divjaškega oskrbnika, ki se je nečloveško znašal nad kupljenimi sužnji, ki so imeli običajen „rok trajanja“ le okoli leto in pol.
Tété ima vsaj to srečo, da ne dela na poljih, ampak je „hišna sužnja“ - dobiva dovolj hrane in spanca, na žalost pa njeno razvijajoče telo opazi tudi gospodar in jo kmalu prične izkoriščati tudi spolno.
Njun odnos je kompleksen in če je Zarité po eni strani izjemno močna ženska, ki zdrži v tem izčrpajočem odnosu dolga leta brez da bi sovražila sebe, rodi otroka, ki ji ga gospodar vzame, naslednjo hčerko končno zadrži, doji otroka gospodarjeve žene, za katerega se njegova mati ne zmeni, pa me je vseeno vsake toliko razbesnela brezizhodna situacija v kateri je ujeta pa tudi njen do neke mere izražen stocholmski sindrom (ko se žrtev na čuden način naveže na agresorja). Še čez mnoga leta, ko je že svobodna v New Orleansu si v njegovi prisotnosti (čeprav je on tisti, ki pride v njeno hišo) ne drzne sesti in spiti kave, on pa še vedno pozablja, da ni njen lastnik, in od nje zahteva. Do formalne osvoboditve pride, a Zarité je zame tako fascinanten lik tudi zato, ker kaže, da je najtežje (kljub temu, da sem večino knjige izrazito občudovala njen pogum in srčnost) premagati tiste okove, ki ti držijo srce. Da je svobodna, se ne počuti še dolgo – bolj je prepričanost o svobodi, o pravici do tega vidna pri njenih otrocih.
Zanimiv lik je tudi starejša črnska sužnja Rose, zdravilka, motivatorka in šamanka – ki ozdravi mnogo primerov, ki zahodnjaško podkovanemu zdravniku niso jasni. Na zunaj je ne smejo spoštovati, a v resnici njena znanja iščejo in jih upoštevajo.
Najbolj se mi je v knjigi vtisnil v spomin prizor proti koncu knjige. Po vseh zapletenih kolobocijah, ki jih preživi Zarité in njeni otroci, se situacija navidezno umirja. Zarité pričakuje otroka z novim možem, je svobodna, prav tako njeni otroci, ki so celo prejeli dobro izobrazbo. Preživlja se sama in življenje – vsaj tako deluje – bo počasi šlo v ustaljene tirnice.
Zaritijina najstarejša hčerka, Rosette, je poročena z ljubeznijo svojega življenja in z njim tudi pričakuje otroka.
Nesrečen preobrat pa se zgodi, ko ta Rosette, ki je pri novi Valmorainovi ženi (dogajanje v zadnjem delu knjige se preseli v New Orleans) vedno zbujala ljubosumje in bes, le tej prekriža pot na ulici. Od številnih porodov zavaljena Hortense popolnoma izgubi razum ob pogledu na lepo in ponosno nosečnico. Udari jo z bičem, jo obtoži številnih prestopkov in Rosette se – le zaradi barve kože – visoko noseča znajde v zaporu, kjer se usodno prehladi.
Ko človek že upa na sladki happy end – no, takšnih pri Isabel Allende ni.
Jo pa tako rada prebiram, ker navkljub številnim preobratom človeških usod vedno, in to res vedno, nekje sije upanje. V njenih vodilnih likih je življenjska moč, lahko bi rekli JIN, ki jih vedno znova žene naprej. In ti liki so razlog, zakaj navkljub vsem nepravičnostim in krivicam tudi sama kot bralka ne izgubim žara in zagona ob branju.
Negativen vidik? Načeloma me dolžina knjig ne moti – a vendarle je bila tale kar zajetna – zgodba bi bila mile volje lahko razdeljena v dve knjigi ali celo trioologijo – snovi in junakov je dovolj, ob branju na dušek pa se mi je morda že vrtelo v glavi (pa četudi od vsega dobrega branja).
Kaj mi ostaja po branju Otoka pod morjem, ki je prispodoba za raj, kamor bodo zatirani sužnji po smrti odšli?
Vedno je upanje – to pa ni izven človeka, ampak v njem. Če v sebi ohranjaš iskro, ljubezen do življenja, če ga ne načrtuješ po nepotrebnem preveč – bo teklo naprej, pa čeprav ne ravno po tvojih načrtih. Določene stvari moraš (oz. liki) izkusiti, da se lahko dokopljejo do temeljnih življenjskih spoznanj, zaradi katerih zrastejo.
Ocena: 5/5
Čaramo z besedami.