Bralni izziv 2016 - Bronja

Na tem forumu se nahajajo vsi potekli in aktualni bralni izzivi.

Moderator: The Book Crusaders

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 23 mar 2016, 19:41

22) Po priporočilu tvojega sorodnika – Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače

Knjiga, za katero sem na slovenski strani meje izvedela, da bom ob opravljeni rezervaciji 25. na vrsti. Glede na to, da ima vsak bralec pravico do vsaj enega meseca branja, sem se ponjo odpravila (oziroma poslala dragega) v tržaški knjižni raj. Misija uspela, nanjo sem čakala samo 14 dni!

Slika

O knjigi mi je dramatično (je pa res, da dramatično poroča prav o vsem) poročala moja mama, verjela sem ji, da jo je res nagovorila. Z velikim pričakovanjem in guštom sem se lotila te poslastice … in velikokrat odložila knjigo s kepo v grlu. Hja, saj iz vidika leta 2016, ko ženske kar tekmujemo v številu doseženih orgazmov, je res težko verjeti (ali bolje rečeno sprejeti), da našim babicam ni bilo ravno – z rožicami postlano. Četudi se je tudi moja stara mama večkrat pridušala, da je bilo „eno samo ljubo delo“ in da je dedek njeno doto samoumevno porabil za izplačilo svojih bratov in sestra, da se kmetija ne bi delila in tako babici ni ostalo – popolnoma nič, se mi zdi, da so se te informacije pretakale zgolj skozi eno uho noter in drugo ven. Kot da se to dogaja nekje drugje, več
tisoč kilometrov stran, stoletja nazaj.

Pa se ni. Nekatere zgodbe segajo zgolj pol stoletja nazaj, ob določenih zgodbah se je zgodilo tudi, da se mi je končno razjasnila kakšna mamina zgodba, ki jo je šepetaje pripovedovala sestram (jaz pa vlekla na ušesa). Ko je knjigo bral moj dragi, jo je z odporom odrinil: „To ni moja kultura!“ Naj v njegov bran povem, da res ne živi v Sloveniji. Zgodbe so tako polne izkoriščanja, popredmetenja žensk in otrok, takšne minimalizacije vrednosti življenja, da človek raje ne verjame, da so bile dejansko resnične.

Že pregovorno „zlobne“ tašče so v knjigi predstavljene z različnih vidikov – avtorica se je trudila, da so tu vsaj približno enakovredno zastopani tudi pozitivni liki. A na žalost so naši možgani zasnovani tako, da si lažje zapomnijo negativo – seveda, s sabo prinaša dramo.Najbolj mi je v spominu ostala zgodba nosečnice, ki je morala, kljub temu, da je čutila, da bo vsak hip rodila, „pod mus“ iti v nedeljo k maši – na poti nazaj domov je v hribih ob poti rodila dojenčka. Na srečo ni bilo zapletov, tam jo je našel mimoidoči sosed. A ko se je vrnila domov, jo je tašča najprej nadrla, kaj se je toliko obirala. Nato je morala še vsem skuhati kosilo, šele nato pa je odšla počivat.
Priznam, bolelo me je – sama nisem nikoli doživela takšnih situacij, a zgodovinski spomin prednic je precej močna zadeva. Bolelo pa me je še nekaj, kar pa v Sloveniji ni zgolj zgodovinsko – pasivnost moških, njihova neosvobojenost materinega vpliva. Lahko demoniziramo tašče kolikor hočemo, a moški niso popolnoma brez krivde.

Določeni liki so bili izrazito nesimpatični. Neuki, a trmasti, takšni, ki so bili sposobni na cesto pognati bolnega otroka, ki je služil (zgolj za hrano) pri njih dan in noč. Bile pa so tudi svetle izjeme. V spominu mi je ostala zgodba para (ki ju je v spominu opisovala njuna hči). V času, ko je bilo javno izkazovanje čustev več kot preganjano, se spominja nežnosti, s katero je oče pred odhodom v cerkev vedno zavezal ruto svoji ženi. Ljubezen najde pot, pa če mora še čez tolikšne klance.

V knjigi sem (bere se kot namazana) pogrešala nekoliko več skupnega uvida. Nemara tudi komentarja avtorice, izjemno prodorne in čuteče novinarke in pisateljice. Umanjkala mi je evalvacija zapisanega, še največ sem v tej smeri izvedela in prebrala pri poglavju o hlapcih in deklah – poglavje, kjer neverjetni razkol med brezpravnimi in obubožanimi ter tistimi, ki imajo vse ter to tudi pridno izkoriščajo, razloži marsikatero svinjarijo (se oproščam izrazu, a tako je) po drugi svetovni vojni. Deljenje na rdeče in bele je imelo doooosti globlje korenine kot le politično prepričanje.

Več o knjigi: http://www.bukla.si/knjigarna/books.php?book_id=16669

Kaj mi je knjga dala? Veselje, da živim danes. Da sem študirala, da delam, da celo pišem in delim svoje mnenje z javnostjo. Sem hči svojih prednikov, odraščala sem na zelo togem podeželju, zato mi obrisi določenih situacij, opisanih v knjigi, niso bili popolnoma tuji, a na srečo so me v otroštvu oplazili le z repom in ne z rogovi.

Ocena knjige: 5/3,5
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 23 mar 2016, 20:09

13) Po lastni izbiri: Eric-Emmanuel Schmitt: Evangelij po Pilatu

Fantastična knjiga – brez da bi posebej načrtovala, se tudi bralno pripravljam na veliko noč, ki je pred vrati. Roman belgijskega avtorja je razdeljen v dva dela – v prvem je to prvoosebna Jezusova pripoved o njegovem otroštvu, odraščanju, ne ravno pretirano razvitem talentu za mizarstvo, njegovi prvi ljubezni … Mestoma prav zabavna in igriva vendarle stopa po poti duhovnega zorenja Jezusa in njegova pripoved se zaključi, ko čaka na rimse vojake, da ga bodo prijeli.
Jezus je resnično prijeten lik – malo alergičen na „piarovske“ težnje svojih učencev, ki želijo iz vsega narediti čudež, tudi če to ni (obujanje mrtvih je dobro obvladanje reikija, Jezus se zaveda pomena holistične medicine in velikokrat ozdravi že samo s pogovorom – prav svež lik je), medtem ko je po drugi strani Pilat popolnoma ujet v Judeji, ki je ne razume. Je kraj, kjer si niti ne želi biti. Še več, njegov del romana se prične z njegovim:
„Sovražim Jeruzalem.“
Kaj sem pogrešala? Malo daljši del Jezusovega dnevniškega zapisa – bilo je prav osvežujoče že tisočkrat slišane dogodke brati v prvi osebi.

Slika

Pilat v knjigi (in kljub že verjetno vsem znani zgodbi in njenemu razpletu, ko se ta dva lika srečata) ni negativen lik. Njegovo odstopanje je predvsem v tem, da je tako rimski. On ceni filozofijo, estetiko, poezijo, Judje pa manično spoštujejo sabat, negujejo številne vraže in za vsakim vogalom pričakujejo Odrešenika. Da je ta sicer že med njimi, verjetno ni jasno skoraj nikomur.
Pilat se v resnici resnično trudi, da bi rešil Jezusa (kar nakazuje tudi Sveto pismo samo), tisti, ki Jezusu resnično dihajo za ovratnik, so veliki duhovniki, torej sami Jezusovi sonarodnjaki. Ljubosumje nad tem, da bi še kdo lahko razlagal božjo besedo poleg ustoličenih velikih duhovnikov naredi svoje. Jezus, kljub temu, da mu Pilat dejansko nastavlja retorične priložnosti, da bi se rešil s svojimi argumenti, za to ne naredi ničesar. Pilat dejansko nemočen ugotovi, da si smrti pravzaprav želi.
O vsej tej frustrirajoči situaciji (in logističnimi zapleti, ko Jezusovo truplo izgine iz groba) piše svojemu bratu Titu. Ko ob Jezusovem vstajenju Jeruzalem zapusti tudi Pilatova žena Klavdija, se veliki prefekt peš odpravi za njo … in počasi tudi sam najde vero. Takšno, ki ne potrebuje čudežev, da je trdna. Takšno, ki je izšla iz zdravega dvoma, a je ravno zato postavila trdne temelje.

Knjiga pusti mravljince … prebrana na dušek. Daje misliti ne glede na to, ali ste verni ali ne, saj so vsa dejstva in pojavnosti popolnoma logično razložena. Tisto, kar pa je čudežno, pa je razvoj resnice lačnega duha in tukaj ima Pilat presenetljivo daleč največjo vlogo.

Več o knjigi (oz. manj): http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=841

Ocena: 5/5
Čaramo z besedami.

Uporabnikov avatar
Bronja
Pixy
Prispevkov: 13
Pridružen/a: 04 feb 2016, 16:03

Re: Bralni izziv 2016 - Bronja

PrispevekNapisal/-a Bronja » 23 mar 2016, 20:27

10) Knjiga, ki jo je napisal moški: Drago Jančar: To noč sem jo videl

Drago Jančar ni zaman eden najbolj prevajanih in branih (v tujini verjetno še bolj kot doma) avtorjev. Ta roman, ki sem ga prebrala v prvih marčevskih dneh, je po mojem mnenju njegov najboljši (okusi so pač subjektivna stvar). Kar cenim pri njej, da je bil vedno sposoben konstruktivnega upora – nikoli ni bil „prizivni“ pisatelj. Je človek z držo.

Roman me je pustil žalostno. Najbolj svetli lik, Veronika, grajska gospa“, ki je dejansko poosebljen humanizem, zelo razsvetljena in absolutno daleč najbolj izobražena ženska v svojem okolju daleč naokoli, je tista, ki jo pričaka najbolj žalostna usoda.
Ne morem se znebiti vtisa, da tudi zaradi tega, ker je bila tako svobodomiselna – ženska. Da je njej „krivec“ celo tisti, ki mu je rešila življenje, pa je še toliko bolj tragično.
Negativen lik oziroma takšen, ki mi, če že ne sovraštva, vzbuja vsaj gnus, je oportunistični partizan Janko. Jančar popolnoma nič ne polemizira na političnem področju – Janko je pač tam, kjer se obeta zmaga. Je kasnejši povojni funkcionar in večni oportunist. Je tisti, ki do kraja zlorabi zaupanje prestrašene Veronike tik pred koncem. Je človek, ki bo vedno spreminjal barve.

Slika

Najbolj so mi v spominu ostali prizori, kjer je Veronika klepetala z grajskim delavcem Ivanom, Jerankom. V resnici poštenim, a v svojih hrepenenjih in željah (samo)zatiranem preprostežem, ki buhtečo osebnost svoje delodajalke razume popolnoma narobe, jo zaradi tega sodi – in posredno tudi obsodi. Zakaj? Ker so bili ravno ti prizori razumljeni popolnoma narobe. Kar je bila za Veronika prijaznost, je bila za Ivana hinavskost in pokroviteljskost.

Knjiga me je spomnila na številne kolumne Mihe Mazzinija, kjer se ta norčuje iz slovenske izravnilovke. V vsem moramo biti enaki – navzdol že še lahko kdo izstopa, navzgor pa bognedaj. Veronika je bila prva ženska v Jugoslaviji s pilotskim izpitom, vozila je avto in motor, bila je premožna, študirala je v Berlinu. Dovolj, da so ji vsi zavidali, četudi se je sama ves čas trudila ljudem zviševati vrednost. Veronike niso ubili zgolj njeni krvniki, ampak jo je slovenska favšija, ki ne prenese, da bi bil kdo boljši.

Več o knjigi: https://sl.wikipedia.org/wiki/To_no%C4%8D_sem_jo_videl

Ocena knjige: 5/4,5
Čaramo z besedami.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska:: Google [Bot] in 1 gost

cron