Knjiga, za katero sem na slovenski strani meje izvedela, da bom ob opravljeni rezervaciji 25. na vrsti. Glede na to, da ima vsak bralec pravico do vsaj enega meseca branja, sem se ponjo odpravila (oziroma poslala dragega) v tržaški knjižni raj. Misija uspela, nanjo sem čakala samo 14 dni!
O knjigi mi je dramatično (je pa res, da dramatično poroča prav o vsem) poročala moja mama, verjela sem ji, da jo je res nagovorila. Z velikim pričakovanjem in guštom sem se lotila te poslastice … in velikokrat odložila knjigo s kepo v grlu. Hja, saj iz vidika leta 2016, ko ženske kar tekmujemo v številu doseženih orgazmov, je res težko verjeti (ali bolje rečeno sprejeti), da našim babicam ni bilo ravno – z rožicami postlano. Četudi se je tudi moja stara mama večkrat pridušala, da je bilo „eno samo ljubo delo“ in da je dedek njeno doto samoumevno porabil za izplačilo svojih bratov in sestra, da se kmetija ne bi delila in tako babici ni ostalo – popolnoma nič, se mi zdi, da so se te informacije pretakale zgolj skozi eno uho noter in drugo ven. Kot da se to dogaja nekje drugje, več
tisoč kilometrov stran, stoletja nazaj.
Pa se ni. Nekatere zgodbe segajo zgolj pol stoletja nazaj, ob določenih zgodbah se je zgodilo tudi, da se mi je končno razjasnila kakšna mamina zgodba, ki jo je šepetaje pripovedovala sestram (jaz pa vlekla na ušesa). Ko je knjigo bral moj dragi, jo je z odporom odrinil: „To ni moja kultura!“ Naj v njegov bran povem, da res ne živi v Sloveniji. Zgodbe so tako polne izkoriščanja, popredmetenja žensk in otrok, takšne minimalizacije vrednosti življenja, da človek raje ne verjame, da so bile dejansko resnične.
Že pregovorno „zlobne“ tašče so v knjigi predstavljene z različnih vidikov – avtorica se je trudila, da so tu vsaj približno enakovredno zastopani tudi pozitivni liki. A na žalost so naši možgani zasnovani tako, da si lažje zapomnijo negativo – seveda, s sabo prinaša dramo.Najbolj mi je v spominu ostala zgodba nosečnice, ki je morala, kljub temu, da je čutila, da bo vsak hip rodila, „pod mus“ iti v nedeljo k maši – na poti nazaj domov je v hribih ob poti rodila dojenčka. Na srečo ni bilo zapletov, tam jo je našel mimoidoči sosed. A ko se je vrnila domov, jo je tašča najprej nadrla, kaj se je toliko obirala. Nato je morala še vsem skuhati kosilo, šele nato pa je odšla počivat.
Priznam, bolelo me je – sama nisem nikoli doživela takšnih situacij, a zgodovinski spomin prednic je precej močna zadeva. Bolelo pa me je še nekaj, kar pa v Sloveniji ni zgolj zgodovinsko – pasivnost moških, njihova neosvobojenost materinega vpliva. Lahko demoniziramo tašče kolikor hočemo, a moški niso popolnoma brez krivde.
Določeni liki so bili izrazito nesimpatični. Neuki, a trmasti, takšni, ki so bili sposobni na cesto pognati bolnega otroka, ki je služil (zgolj za hrano) pri njih dan in noč. Bile pa so tudi svetle izjeme. V spominu mi je ostala zgodba para (ki ju je v spominu opisovala njuna hči). V času, ko je bilo javno izkazovanje čustev več kot preganjano, se spominja nežnosti, s katero je oče pred odhodom v cerkev vedno zavezal ruto svoji ženi. Ljubezen najde pot, pa če mora še čez tolikšne klance.
V knjigi sem (bere se kot namazana) pogrešala nekoliko več skupnega uvida. Nemara tudi komentarja avtorice, izjemno prodorne in čuteče novinarke in pisateljice. Umanjkala mi je evalvacija zapisanega, še največ sem v tej smeri izvedela in prebrala pri poglavju o hlapcih in deklah – poglavje, kjer neverjetni razkol med brezpravnimi in obubožanimi ter tistimi, ki imajo vse ter to tudi pridno izkoriščajo, razloži marsikatero svinjarijo (se oproščam izrazu, a tako je) po drugi svetovni vojni. Deljenje na rdeče in bele je imelo doooosti globlje korenine kot le politično prepričanje.
Več o knjigi: http://www.bukla.si/knjigarna/books.php?book_id=16669
Kaj mi je knjga dala? Veselje, da živim danes. Da sem študirala, da delam, da celo pišem in delim svoje mnenje z javnostjo. Sem hči svojih prednikov, odraščala sem na zelo togem podeželju, zato mi obrisi določenih situacij, opisanih v knjigi, niso bili popolnoma tuji, a na srečo so me v otroštvu oplazili le z repom in ne z rogovi.
Ocena knjige: 5/3,5
