Bralni izziv 2017 - Matty

[matty]

LJUBEZENSKI ROMAN
Naslov: Beautiful Wreck
Avtor: Larissa Brown
Žanr: ljubezenski roman, zgodovinski roman, znanstvena fantastika
Ocena:
Prebrano: 17.2.2017
Goodreads

Mnenje:
Odlična zasnova zgodbe, ko dekle iz 22. stoletja potuje med Vikinge na Islandiji, vendar se avtorica nekoliko prepogosto poslužuje melanholičnim opisom pokrajine ali notranjemu monologu junakinje Ginn, kar upočasni tek zgodbe predvsem v sredini. Drugače pa je njen opis življenja v tistem času odličen, saj se ne izgublja v detajlih na začetku zgodbe, ampak jih počasi niza skozi celo knjigo in nam tako skladno z zgodbo odkriva nove elemente te kulture. To mi je bilo izjemno všeč. Škoda je le, da veliko odličnih oseb ne spoznamo tako podrobno kot bi si želela. Prav tako sem pričakovala nekoliko obsežnejši zaključek in epilog – romanca, ki se je tako počasi razvijala med junakoma je kar naenkrat preskočila v najvišjo prestavo, kar je bilo izjemno nenavadno, potem pa se je knjiga na tem vrhuncu končala. Počutila sem se oropano – želela sem videti, kaj se bo zgodilo med Ginn in Heirikom sedaj, tega pa nismo dobili.

Druga stvar, ki me je nekoliko motila, je bilo pomanjkanje obsežnejših dialogov. Opisi dogajanja in kaj so se drugi domenili so ok, ampak to ni dobro pisanje. Prav tako je bilo veliko opisov čustvenih stanj, ne pa njihovega dejanskega izraza v dejanjih Ginn. Pričakovala sem tudi nekoliko več oralne tradicije Vikingov, ki jo je avtorica omenila, ampak le redko uporabila. Predvsem ob skupinskem delu žensk bi se lahko pojavile kakšne zgodbe ali pesmi… Mogoče več o religiji Vikingov, saj velik del zgodbe predstavlja prav njihovo prepričanje, da je Heirik zaklet.

Vse skupaj rešuje romanca glavnega para, ki je dokaj naelektrena in odlično predstavljena bralcem. Napetost med njima je avtorica odlično držala skozi celotno knjigo, vendar ji je zmanjkalo energije na koncu in je vse zaključila izjemno hitro. Mogoče me je zmotil preskok v času, saj se naenkrat veliko tednov skrči v nekaj strani, kar je v primerjavi s počasnim tokom časa pred tem nenadna sprememba. Za prvenec je odlična knjiga, vendar upam, da bo avtorica enkrat popravila ta konec.

[matty]

KNJIGA, KI IMA V NASLOVU IME KRAJA/MESTA/DRŽAVE
Naslov: Charterhouse of Parma
Avtor: Stendhal
Žanr: zgodovinski roman, ljubezenski roman, klasik
Ocena:
Prebrano: 23.2.2017
Goodreads

Mnenje:
Kaj naj rečem? Zgodba se je pričela obetavno z duhovitim sarkazmom in izjemno neumnim glavnim junakom, ki je kar naprej zabredel v smešne zaplete zaradi svojega nerazumevanja sveta okoli sebe, nato pa se je ta rdeča nit izgubila. Fokus zgodbe se je prevesil na številne stranske osebe, obstranske zgodbe iz preteklosti, ki niso nič doprinesle h knjigi, ampak jo naredile izjemno dolgočasno v sredinskem delu. Nič čudnega torej, da sem jo po majhnih kosih brala cel mesec – sem se morala malce prisiliti, da jo dokončam.

Problem je bil tudi slog dialoga, saj so se osebe izražale izjemno arhaično za moje pojme (no ja, gre za italijansko aristokracijo na začetku 19. stoletja, ki pa pravzaprav živi še nekje v 17. stoletju), poleg tega pa je bilo veliko dolgih opisov, bombastičnih izbruhov joka ali drugih emocij, kar pa mi sploh ni po godu. Ugh… Škoda, ker je pod vso to navlako kar odlična zgodba s številnimi zapleti in junaškimi podvigi. Junak ima na čase prav smešno debilne ideje o aristokraciji, junaštvu in ljubezni – se pravi popolnoma preživete ideale iz obdobja renesanse – dokler se ni odločil, da bo postal popolnoma neumen in vse naredil za poročeno ljubico. Ta melodrama, pravzaprav romanca na nivoju epične opere, je po sarkastičnem začetku popoln preobrat v slogu. Nisem je pričakovala, zato mi ni sedla, poleg tega pa mi je šel njegov odnos do žensk na živce že od začetka – zapuščal jih je kot po tekočem traku, naenkrat pa se je odločil, da je zaljubljen v to zaročeno dekle. Bleh.

Naknadno sem izvedela, da avtor ni popravljal svoje zgodbe, zato končni izdelek pravzaprav ne preseneča s svojim pomanjkanjem centralne teme.

[matty]

KNJIGA, KJER JE NA PLATNICI ŽENSKA Z LEPO OBLEKO
Naslov: The Selection (Selection #1)
Avtor: Kiera Cass
Žanr: distopija, ljubezenski roman, mladinska literatura
Ocena:
Prebrano: 27.2.2017
Goodreads

Mnenje:
No ta knjiga ima izjemno malo elementov distopije (mogoče kakšnega, če se posebej potrudiš), ima pa obilo srednješolske drame, kjer se dekle ne more odločiti med dvema fantoma. No, to ali pa verzijo TV serije 'The Bachelor'. Ne morem se spomniti, kako so jo že naši prevedli – eh, whatever, tega sranja nikoli nisem gledala, ker mi je enostavno debilno, da se enih deset žensk prostituira pred kamerami za tipa, ki je z vsemi drugimi. Mislim, kakšen začetek neke velike ljubezni neki.

Vsaj kategorijo bralnega izziva sem zapolnila s to knjigo, četudi ji ne morem pripisati neke literarne vrednosti. Zame je malce preveč lahkotna knjiga z močnim princes sindromom, saj se kar naprej posveča oblačilom in kozmetiki, ko bi morala razviti kulturno in politično ozadje te družbe. Nekako ni prepričljiva kot neka distopija, kjer bi se ljudje pridružili upornikom in se borili proti sistemu. Tudi naša junakinja je kar naenkrat zadovoljna z življenjem v palači… dokler se seveda ne pojavi drugi par v ljubezenskem trikotniku. Whatever…

Knjiga je lahko berljiva, zato jo hitro zaključiš, vendar je količina klišejev in pomanjkanje neke nevarnosti za naše junake enostavno veliko premalo za dobro oceno. Prav tako sovražim neumne ljubezenske trikotnike – tukaj me enostavno noben od moških junakov ne prepriča, junakinja pa izpade kot velika razvajenka, ki se ne zna odločiti. Poleg tega pa sploh ni razloženo kako je ta kraljevina nastala in zakaj na tak neumen način izbirajo kraljico.

Zato enostavno, NE.

[matty]

KNJIGA Z GLAVNO ŽENSKO VLOGO
Naslov: Silence Fallen (Mercy Thompson #10)
Avtor: Patricia Briggs
Žanr: urban fantasy, paranormalno, romantičen roman
Ocena:
Prebrano: 11.3.2017
Goodreads

Mnenje:

Nisem si mogla pomagati in sem knjigo prebrala na en mah – kakšen spanec neki, bomo nadoknadili z ogromno količino kave.

Gre za odlično nadaljevanje serije, ki se sedaj že kar zajetna, vendar pravzaprav še vedno deluje sveže in polna energije. Mercy se še vedno znajde v središču kaotičnih razmer, vendar sedaj bolj zaupa svojim sposobnostim, močem in zaveznikom. Seveda gre še vedno marsikaj narobe, a naučila se je izkoristiti vsak trenutek, ki ji lahko pomaga. Zato je odličen primer močne ženske, ki ve kaj zmore in kaj ne, kljub temu pa se ne širokousti s svojimi močmi ali preteklimi uspehi. Prav tako ne kriči feminističnih parol, kot to počno nekateri moderni ženski liki v podobni literaturi. Mercy stvari opravi, brez velikih govorov. Prav tako se je skozi serijo veliko naučila o svojih nadnaravnih sposobnostih. Mogoče je še vedno fizično manj močna od volkodlakov, a njena premetenost ji bo vedno omogočila zmago.

Adam, njen mož, ima pomembno vlogo v zgodbi, pa vendar je dejaven bolj v ozadju. Zelo sem srečna, da se je avtorica poigrala z raznimi stereotipi o vročekrvnimi volkodlaki in jih s tem likom postavila na glavo. Tudi volkodlaki se lahko obvladajo, ko jih kar razganja od besa. Tako da je zame Adam pravi alfa – je močan moški, vendar svoje moči ne izkazuje kar naprej.

Tudi druge osebe se izkažejo, kar lepo uravnovesi zgodbo, še posebej proti koncu knjige. Premik dogajanja iz ameriškega mesta v Prago je bil velik plus, saj je osebe postavil v neznano okolje. Novi zapleti in izzivi pa zgodbo poganjajo naprej vse do konca in strani se obračajo kar same od sebe.

Komaj čakam na naslednjo knjigo avtorice, ki si je pri meni izborila prvo mesto v tem žanru.

[matty]

KNJIGA Z RDEČO PLATNICO
Naslov: Peony in Love
Avtor: Lisa See
Žanr: zgodovinski roman
Ocena:
Prebrano: 23.3.2017
Goodreads

Mnenje:

Ta knjiga me je prevzela in popolnoma prestavila v preteklost tekom branja. Bila sem v ravno pravšnjem vzdušju za njo, ko sem se prebila skozi nekoliko počasnejši začetek zgodbe, zato nikar ne obupajte in se pustite počasi posrkati v nenavadno zgodbo, ki kar kliče po filmski poustvaritvi.

Zgodba je postavljena v začetek dinastije Qing na Kitajskem, zato bo večini zahodnih bralcev kultura Han Kitajcev zelo tuja in nenavadna, še posebej pa se jim bo spomin vtisnilo obvezovanje nog, saj je to pomemben element zgodbe. Gre za izjemno bolečo prakso deformacije nog mladih deklet, ki se prične že v zgodnjem otroštvu, na koncu postopka pa so prsti na nogi spodviti pod stopalo, zlomljene kosti pa se zacelijo v izbočen lok, kar še dodatno skrajša celotno stopalo. To so prakticirale najbogatejše družine Han Kitajcev, a kot odziv na njihovo podreditev s strani Mančurske dinastije, ki je to prakso preganjala, jo ženske še toliko bolj prakticirajo kot izraz svoje kulturne pripadnosti in standarda lepote. Posledica tega je, da je večina žensk zaprtih v t.i. ženske prostore velikih hiš, kjer lahko uživajo življenje ob ograjenih vrtovih, ženskih opravilih in skrbi za družino. Kulturni šok njihovega poraza s strani barbarov in posledično tudi nekritičnega pogleda na prakse, ki so jih pred tem verjetno ponekod že opuščali, se vleče kot rdeča nit skozi celotno zgodbo.

Pravzaprav je v središču knjige prav realnost ženskih življenj v tej patriarhalni kulturi, ki jo odkrivamo skozi oči mladenke Peony. Tako spoznamo bogato notranje življenje žensk, prav tako pa tudi prakse in verovanja visoke družbe, s posebnim poudarkom na obredih in tradicijah, ki so povezani predvsem z velikimi družbenimi dogodki kot so poroka, smrt in rojstvo. Kar me je najbolj presenetilo je, da junakinjo spremljamo v njenem posmrtnem življenju, ko kot duh spremlja svet okoli sebe. Četudi je umrla, se še vedno spreminja, še vedno ustvarja in se vprašuje. Njena velika ljubezen do opere The Peony Pavillion ji pomaga razumeti svet okoli sebe, ki ga sedaj pravzaprav prvič vidi v živo, saj pred smrtjo nikoli ni zapustila očetove hiše. Ta opera je osrednji element v zgodbi, saj obsede celo vrsto oseb, njena literarna kritika s strani Peony pa je ženskim glasovom končno odprla pot v javno sfero. Peony tako omogoči drugim ženskam, da delijo svoje želje, ideje in sanje ter dokažejo, da imajo tudi one bogato notranje življenje. Sanjati o ljubezni ni nemoralno, ampak nekaj naravnega.

[matty]

KNJIGA KJER IMA GLAVNI JUNAK SUPER MOČI
Naslov: The Chrysalids
Avtor: John Wyndham
Žanr: distopija, znanstvena fantasika,
Ocena:
Prebrano: 31.3.2017
Goodreads

Mnenje:

To je bila odlična zgodba, ki pa se je zaključila nekoliko prehitro in enostavno. Mogoče bi lahko izvedeli še več o prihodnosti Davida in njegovih prijateljev. Škoda, ker je imel avtor odlično idejo in prav lep način pisanja.

V knjigi smo postavljeni v majhno podeželsko vas, kjer so ljudje zelo verni, a njihova verzija Biblije je nekoliko drugačna od pričakovane – poudarjeno je koliko prstov lahko ima človek, da je še vedno človek, in podobno. Vse to se razjasni, ko izvemo, da je po nuklearni katastrofi v naravi prisotna velika količina genetskih anomalij in ta povezava z religijo je en način kako ohraniti pregled nad mutacijami. Seveda je od katastrofe minilo že ogromno časa, zato ni vedno povsem jasno, kaj je mutacija in kaj ne, zato o dilemah vedno odloča svet odraslih. To je še posebej odločilno kadar se rodi otrok – svet ga mora razglasiti za normalnega, drugače ga morajo ubiti.

Naš glavni lik kot otrok ugotovi, da je drugačen, saj lahko včasih bere občutke in misli drugih ljudi. To mu tudi omogoči, da se lažje skrije pred budnimi očmi odraslih. Ko piha veter iz zahoda, je mutacij med posevkom še posebej ogromno. Sosedje še posebej pozorno spremljajo kaj se dogaja na njivah in kdo skriva mutirane živali. Če ima kdo posebno dobro letino z izjemno malo mutacij je to znak božje milosti in naklonjenosti. Zato takšno tekmovanje med posamezniki in nekoliko temačna atmosfera. Vse to vidimo skozi oči dečka Davida, zato nas lahko še posebej pretrese. Ljudje, ki so drugačni, ko odrastejo, so po sterilizaciji izgnani v divjino. Tako skupine teh nesrečnikov občasno ropajo po podeželju, hkrati pa so del strašljivih zgodb za otroke.

David kaj kmalu odkrije, da je v okolici še več otrok, ki lahko berejo misli, vsi pa se na koncu združijo v zaščitniško skupino. Ko se rodi njegova sestrica, pa pride do prvih večjih problemov – ona je izjemno močan telepat, ki ob močnih občutkih strahu ali bolečine prikliče vse druge telepate k sebi. To jih skoraj izda odraslim, vsekakor pa vzbudi sum pri nekaj drugih otrocih. Zgodba se tako zaplete – le kako razložiti majhnemu otroku, da se ne sme izdati, če pa ne ve kontrolirati svojih moči? David se tukaj izkaže in je resnično vzoren starejši brat. Zato bi knjigo kljub nekoliko neposrečenemu koncu priporočila v branje.

[matty]

KNJIGA, KI SEM JO ŽELELA PREBRATI ŽE LANI
Naslov: MaddAddam (MaddAddam #3)
Avtor: Margaret Atwood
Žanr: distopija, znanstvena fantastika
Ocena:
Prebrano: 4.4.2017
Goodreads

Mnenje:

Iz te serije mi je najbolj všeč prva knjiga, ki je res prava distopija, ta pa je le nadaljevala slab zaplet iz druge knjige. Nekako se je zgodba ustavila na medosebnih zapletih preživelih iz prve knjige, poleg tega pa je predstavila še kar nekaj novih oseb. Četudi sem rada izvedela več o ekološkem gibanju in kako se je med njimi znašel Zeb, mi je bila najljubša oseba vendarle Toby, ki smo jo spoznali že v prejšnji knjigi. Ženska je enostavno kul. Knjigo res rešujeta ta dva lika in nekaj pojasnil glede dogodkov iz prve knjige, ker so mi šli drugi liki in dogodki vendarle malce preveč na živce… Vsesplošno sem razočarana nad zaključkom serije.

Najbolj mi je šlo na živce, da je avtorica gladko ignorirala pomembna vprašanja o preživetju majhne skupine normalnih ljudi in ne genetskih eksperimentov, ki jih je ustvaril Crake. Nekako se predpostavlja, da bodo ljudje izumrli, svet pa bodo počasi prevzeli Crakers, ki se preživljajo žvečenjem zelenja. Nekako to ne bo šlo – so malce preveč neumni za kakšne koli velike civilizacijske eksperimente. In v knjigi je med vrsticami implicirano, da je to izumrtje nekaj dobrega. Lepo vas prosim, ali ni bila prav apokalipsa nekakšna možnost za nov začetek, da se bodo preživeli ljudje naučili na napakah? Vsaj so preživeli vendar bili večinoma člani ekološkega gibanja – zakaj torej navijanje za genetsko izumrtje človeka? Mogoče so me na začetku zabavale kratke humorne zgodbice, ki jih je Toby pripovedovala Crakers, da bi jih naučila nekaj pomembnih stvari zaradi katerih je bilo sobivanje z njimi sploh mogoče, ampak na kocu je bilo to dvorezen meč.


Poleg tega mi je bilo neko zavezništvo s pujsi, ki so genetsko izboljšani s človeškimi možgani, prav bizarno, saj nekako ni imelo nekega smisla. En dan ljudje jedo pujse in pujsi lovijo ljudi, drug dan so vsi zavezniki… I'm sorry, what?

So se mi pa Crakers za vedno zamerili, ko so skupinsko posilili enega izmed ženskih likov, ki jo je že prej posilila dvojica psihopatov. WTF?! Ker so pač zavohali, da je v posebno primernem času svojega cikla za spočetje, so tako, skladno s svojimi prirejenimi nagoni, skupinsko posilili dekle. Oh, seveda so bili presenečeni, da je kričala, se upirala in jokala, ne pa vriskala od užitka, kot to počnejo Crakers… ampak le kako neki naj bi vedeli, da je nekaj narobe? Mislim, takšni momenti v knjigi so mi dvigovali pritisk.

In potem so jih preživeli še vedno označuvali za izjemno nežne, prijazne. Pravzaprav so jim z zgodbicami še naprej zapirali oči pred realnostjo, tako kot je to počela Oryx. Jaz bi jih osebno označila za ekstremno neumne in zaradi svoje ignorance ekstremno nevarne. Ampak ne, v knjigi se ne bomo poglobili v to… Ženska je na koncu zgodba vesela, da je njen otrok posledica tega 'kulturnega stika'. Pravzaprav večina žensk občuje s Crakers, tako da se ne rodi noben normalen človek več. Oprostite, ampak meni je bilo ob tem slabo. Ženske so bile v zvezah z ostalimi preživelimi, ampak vsake toliko časa so, da poudarijo svojo osvobojenost od patriarhata in zavezo feminizmu, občevale s Crakers ter jim rojevale otroke (pri tem je potrebno poudariti, da Crakers vedno skupinsko občujejo z eno žensko – ker naj bi to izničilo pojem očetovstva in posledično odstranilo ljubosumje). Seveda so moški prevzeli vlogo skrbnikov v teh razmerjih in te otroke drugih moških vzgajali kot svoje. What is this shit?! A si niso zaslužili niti malo lojalnosti s strani svojih partneric? Seveda noben od njih ni imel spolnih stikov z ženskimi Crakers. Ne, to pa ne bo šlo… Zakaj? Zakaj ta dvojni standard? Zakaj so se ženske obnašale hujš kot kakšne prostitutke? Nekako mi je zaključek te štorije povsem pokvaril veselje do branja drugih del te avtorice.

[matty]

KNJIGA, KI JO JE NAPISALO VEČ AVTORJEV
Naslov: Wastelands: Stories of the Apocalypse
Avtor: John Joseph Adams (urednik)
Žanr: znanstvena fantastika, apokaliptične zgodbe, kratke zgodbe
Ocena:
Prebrano: 12.4.2017
Goodreads

Mnenje:

Zgodbe so bile večinoma kar dobre, vendar so se mi v spomin vtisnile le redke, pa še to večinoma le tiste, ki so se končale na noto upanja v prihodnost. Prav tako mi je moral biti všeč vsaj en lik v zgodbi, kar ni tako enostavno v zgodbah, ki opisujejo apokalipso in zaton človeštva. Dodatne pike so dobile zgodbe, ki so mi predstavile nov scenarij kako bi se lahko vse skupaj končalo ali le propadlo – distopije in apokaliptične zgodbe so na eni točki podobne druga drugi, zato je originalnost zapleta tako pomembna.

Dejansko so dobre distopije tiste, ki nam vlijejo upanje v človeštvo, nam omogočijo vpogled v naš vsakdan in nam pomagajo najti smisel življenja, zato da postanemo ljudje, ki bodo katastrofo bodisi preprečili bodisi postali vir prenove, vzpostavitve nove civilizacije iz ruševin stare. Hej, svet kot ga poznamo se morda konča, pa vendar smo še vedno tukaj. Ali ni prilagoditev ultimativna človeška lastnost? Če nam je uspelo preživeti v džunglah in v arktičnem krogu, zakaj ne bi preživeli tudi zatona civilizacije? In prav takšno sporočilo nam morajo post-apokaliptične zgodbe podati poleg poduka, da do tega sploh ne bi smelo priti. Ampak shit happens, svet in civilizacije doživljajo vzpone in padce, vse skupaj pa se ponavlja v dolgih ciklih. Samo vedeti je treba, da se moramo za svoj svet in mir potruditi. Če nehamo razmišljati črnogledo in linearno, ugotovimo, da lahko preživimo tudi brez raznih civilizacijskih tehnoloških izumov – samo hrana in streha nad glavo sta dober začetek, vse drugo pride kasneje.

No, povprečna ocena zbirke je 3 zvezdice, individualne zgodbe pa so ocenjene različno:

The End of the Whole Mess by Stephen King - 5 zvezd
Salvage by Orson Scott Card - 3 zvezde
The People of Sand and Slag by Paolo Bacigalupi - 2 zvezdi
Bread and Bombs by M. Rickert - 2 zvezdi
How We Got In Town and Out Again by Jonathan Lethem - 2 zvezdi
Dark, Dark Were the Tunnels by George R. R. Martin - 4 zvezde
Waiting for the Zephyr by Tobias S. Buckell - 2 zvezdi
Never Despair by Jack McDevitt - 3 zvezde
When Sysadmins Ruled the Earth by Cory Doctorow - 5 zvezd
The Last of the O-Forms by James Van Pelt - 5 zvezd
Still Life With Apocalypse by Richard Kadrey - 2 zvezdi
Artie’s Angels by Catherine Wells - 4 zvezde
Judgment Passed by Jerry Oltion - 3 zvezde
Mute by Gene Wolfe - 2 zvezdi
Inertia by Nancy Kress - 4 zvezde
And the Deep Blue Sea by Elizabeth Bear - 5 zvezd
Speech Sounds by Octavia E. Butler - 4 zvezde
Killers by Carol Emshwiller - 2 zvezdi
Ginny Sweethips’ Flying Circus by Neal Barrett, Jr. - 3 zvezde
The End of the World as We Know It by Dale Bailey - 2 zvezdi
A Song Before Sunset by David Grigg - 2 zvezdi
Episode Seven... by John Langan - 2 zvezdi

[matty]

ZGODBA SE DOGAJA V PUŠČAVI
Naslov: Rebel of the Sands
Avtor: Alwyn Hamilton
Žanr: fantazija, mladinski roman
Ocena:
Prebrano: 15.4.2017
Goodreads

Mnenje:

Gre za odličen mladinski fantazijski roman z zanimivimi osebami, nenavadnim magičnim svetom in bitji, ki je postavljen v puščavski svet kraljestva Miraji. Določeni elementi zgodbe nas bodo prijetno spomnili na dogodivščine iz 1001 noči, a tehnološki napredki in uporaba strelnega orožja nas postavljata v nek čisto nov svet. Puščava je kljub temu skoraj oseba sama zase – zahrbtna, neizprosna, a tudi domovina magičnih bitij, ki jih tekom zgodbe odkrivamo. Prav uporaba mističnih bitij se mi je vtisnila v spomin, ker sem bila že sita vseh mogočih vampirjev, volkodlakov in vilincev. Jinni in njihovi potomci z navadnimi smrtnicami so zanimiv zaplet, namigi o dogajanjih v drugih kraljestvih in njihovimi čarobnimi bitji pa mi daje upanje, da se bodo druge knjige prav tako izkazale kot prva. Avtorica le postopoma vpleta širši svet v zgodbo ter nas tako navaja na verjetno prav epske poteze njene ideje.

Glavna oseba knjige je Amani, dekle, ki se je odločilo vzeti usodo v svoje roke. Bila mi je izjemno všeč, čeprav je mogoče na čase malce preveč trmoglava, a je to vsaj konsistenten del njene osebnosti in posledica njenega zgodnjega življenja. Dinamika, ki se razvije med njo in skrivnostnim Jin-om, je izjemno simpatična, saj oba le nerada odkrivata svoje skrivnosti drug drugemu. Zato je še toliko bolj zadovoljivo, ko skujeta res pristno prijateljstvo ter nato tudi romanco. Ta se le tiho in skoraj sramežljivo prikrade v zgodbo, kar me je navdušilo. Če že moramo imeti romanco, potem naj bo vsaj prepričljiva – in tukaj je vez med njima nastala tako organsko, da kar navijaš zanju. Najljubši del zgodbe mi je, ko se le sama skupaj borita proti vsem svetu. Ne vem, mogoče mi prav puščava nekako s prisilno izolacijo in širjavami v misli prikliče neko intimno vzdušje, ki jima odlično pristaja. Njuna dinamika med drugimi ljudmi mi nekako ne izpade podobno fascinantna.

Edino, kar mi je šlo malce v nos, so bili nekateri predvidljivi elementi v zgodbi proti koncu knjige. Po odličnem začetku mi konec nekako ni bil najbolj všeč. Nekaj zapletov je bilo prav generičnih, zato zgodbi nisem mogla dati 5 zvezdic, vendar se pustim prijetno presenetiti v naslednjih knjigah. Za mladinski roman je knjiga odlična, moram priznati, saj sem postala morda malce prestara za ta žanr, da bi bila tako navdušena kot nekoč.

[matty]

KNJIGA Z DUHOVITO ZGODBO
Naslov: Red Seas Under Red Skies (Gentleman Bastard #2)
Avtor: Scott Lynch
Žanr: fantazija
Ocena:
Prebrano: 19.6.2017
Goodreads

Mnenje:

Ta knjiga je poslastica za vse oboževalce fantazijskih romanov. Prav tako kot prva knjiga me je ta navdušila s svojimi zapleti in čudovitim humorjem. Sarkazem je pač moja šibka točka kar se tiče humorja in tukaj ga je na pretek. Ker zgodba zavije tudi v temačne predele tega čudovito zasnovanega sveta, postane humor pomemben obrambni mehanizem likov kot tudi bralcev. Veliko je izdajstev, pohlepa, revščine, pa tudi ambicioznosti in nenavadnega čuta časti med tatovi. Knjiga nas vedno znova prisili k dvomom o pristnosti zavezništev, tako da se vedno dogaja nekaj, kar nas preseneča ali pa nam jemlje sapo. Še sam Locke Lamora včasih ne ve natanko, kako se bo odzval, poleg tega pa se revež znajde popolnoma izven svojega elementa – na morju.

Jean in Locke nadaljujeta tradicijo iz prve knjige in kot tatinski tim navdušujeta bralce. Seveda mi je izjemno všeč Locke, ki si izmisli celo kopico neverjetnih načrtov kako se prikopati do podatkov, denarja in podobnih reči. Jean pa je oseba, ki ga s svojimi izkušnjami bojevanja ščiti na poti. Ni kaj, ta kombinacija deluje, še bolj pomembno pa je, da se Jean ne pusti naplahtati in Locka pogosto postavi na realna tla. Poleg tega morata razčistiti tudi s koncem prve knjige, kar ju vodi do kar nekaj izjemno odkritih pogovorov – še preveč dobro se zavedata svojih slabosti. Seveda oba kljub temu kar pogosto doživita opomin, da sta le navadna smrtnika (njuni nasprotniki niso od muh). To so tudi momenti, ko te njuno prijateljstvo zares gane do solz. V svetu, kjer družinski člani izdajajo drug drugega, je vednost, da imaš prijatelja, ki bi umrl zate, nekaj posebno dragocenega.

Ne morem kaj, da ne bi pohvalila odličnega in bogatega fantazijskega sveta, ki nam ga Lynch pričara. Mislim, da je knjigo vredno brati že iz tega vidika. Avtor se potrudi, da nas lepo organsko spomni na prvo knjigo, zato nas novi pojmi in geografska poimenovanja ne puščajo v temi. Kontekst nam pove ogromno, zato se ne bati, če se prve knjige ne spomnite popolnoma v vseh detajlih (to bi bilo tudi malce težko glede na dolžino knjige). Prav tako vas naj nelinearni način pripovedi ne vrže preveč iz tira – čeprav se vračamo v preteklost v prvi polovici knjige, nas to ne more motiti, ker nam razkriva pomembne dele sedanjega dogajanja v knjigi. Pač eno poglavje je v preteklosti, drugo pa nas pelje naprej. Sicer pa nam avtor namiguje kar nekaj stvari, zato vas bodo različne možnosti in zapleti kar preveč prevzeli, da vas bo kar koli motilo.

Nove osebe, ki jih spoznamo, so odlične, čeprav mogoče ne tako fascinantne kot v prvi knjigi. Pravzaprav ima avtor še preveč težko roko pri odstranjevanju oseb v svojih knjigah, ker sem želela nekatere videti še v prihodnosti. No ja, še vedno je igri veliko igralcev in nekaj mi pravi, da se nam bo v naslednji knjigi pridružilo kar nekaj starih znancev.