17) Knjiga, ki je izšla pred tvojim rojstvom (3 točke)
Émile François Zola – Nana
Ocena:

Ta visoka ocena še ne pomeni, da sem pa naenkrat kar postala fenica naturalistov, lahko pa priznam, da sem morda prehitro sodila, in pa da niso res vsi tako grozni, kot sem vedno domnevala. Kot že omenjeno pri prejšnji knjigi je bil/ je mesec januar posvečen realizmu in naturalizmu. Med drugim sem prebrala tudi 3

Zolaje in zdaj –
hvala lepa – nekaj časa nočem več slišat tega imena, ker sem presegla mejo absorbiranja njegovega pisanja. Skratka Nana... srečamo jo že v
Beznici (tako mimogrede precej težje prebavljivo branje), kjer se že kaže kakšno pot bo ubralo to otroče –
razuzdano. Naturalisti so veliko dali na dedno determiniranost, in ker Nana prihaja iz družine samih razuzdancev, pijancev, nasilnežev, itd. nima sploh nobene možnosti, da bi v svojem življenju presegla to bedno usodo, ki ji je namenjena. Jah, tako sončki so bili ti ljudje – ni dovolj, da se že rodiš v bedne razmere, tudi umreti moraš enako bedno

In tako Nana začne svojo kariero kot mladoletna spremljevalka starejših premožnih moških, ki jo preživljajo. Potem se uveljavi kot blazno nenadarjena, ampak nadzemeljsko lepa igralka – že v tistih časih so vedeli, da se z golota da prodati vse, in če se je slekla za svoje občinstvo, so ji oprostili hudo pomanjkanje talenta. Potem zapusti gledališče, ker ji ni pogodu, da vedno igra razvratnice (khm... le zakaj

) in se poda v LOV na moške. Ja, lov v smislu
mrtev boš, ko opravim s tabo. Skozi njeno prestižno pariško stanovanje – plačano z grofovim denarjem – gre vsakodnevno toliko njenih ljubimcev in občudovalcev, da je bolj prometno kot na kolodvoru. Markizi, grofje, vikonti, vojaki, bogati meščani, igralci in kakšen ne tako nedolžen fantič; vsem je skupno eno – Nana jim pobere vse do zadnjega centa. Zola ima zanjo nenehno živalske primerjave, da je kot zver, in to njeno početje komparativistična stroka imenuje seksualni kanibalizem. Moške dobesedno použije (vsaj njihovo premoženje, če že nič drugega). Tabloidi jo imenujejo Mouche d’or oz. Zlata muha – kot muha vnaša gnoj v aristokratske kroge. Skratka hudič bi bil ponosen nanjo

Ampak ne glede na to, kako uspešno se zna izmikati izterjevalcem denarja, pa determinizmu ne more ubežati in tako žalostno konča.
Roman nas s svojimi podrobnimi opisi skoraj dobesedno prestavi v Pariz takratnega časa. Še posebej žive so scene iz gledališča ter konjskih dirk. Meni najbolj hecen dogodek v knjigi je dogajanje med predstavo, ko v zaodrju Nano obišče angleški princ, zaradi česar mora občinstvo čakati, da se prikaže na odru, ker ona pač v svoji garderobi pije s princem šampanjec

Kdo je zdaj tu pomembnejši – princ ali občinstvo?

In potem se še za zaveso stepejo igralci, da ena od statisk komaj ujame pobegli klobuk, da ne bi odfrčal na oder

Mislim, da mi je to francosko gledališče 19. stoletja ljubše kot sodobno. Nazadnje ko sem bila v Drami kakšna dva meseca nazaj, sem imela občutek, da sem zašla v sanje psihopatskega norca na poživilih, in edinkrat, ko me je prijelo, da bi se zasmejala, bi iz mene verjetno prišel smeh kašnega sadističnega morilskega klovna iz grozljivke Stephena Kinga

Ja, definitivno bi raje izbrala Théâtre français

Konjske dirke so pa tako doživeto napisane, da sem jaz v mislih navijala, kot bi bila zares tam

Super scena
No, pa da zaključim s priporočilom. Zolajev cikel Rougon-Macquart obsega 20 knjig. Če ima kdo občutek, da je kdaj preveč srečen ali preveč dobre volje, potem bodo tile romani to takoj popravili. Étienne Lantier je edini pripadnik dinastije Macquar, ki je doživel ˝srečno˝ usodo, kar Zola definira tako, da se je ubogi revež uspel rešiti iz poplavljenega rudnika v tako slabem stanju, da je izgledal star 50 let, čeprav jih je imel malo čez dvajset. Tak konec ti nameni Zola, če se prištevaš med ˝srečneže˝. Tip je bil res sunshine. Če pa koga tudi Rougon-Macquartovi dovolj ne potrejo, pa vedno ostane še
Madame Bovary. Ampak to pa poleg depresivnih vzpodbuja tudi bolj krvoločne emocije, ker jaz sem imela proti koncu v glavi samo eno misel:
Just die already, bitch!!!
Ok, mislim, da sem zdaj dala ven iz sebe vse frustracije. Nekaj časa ne smem brat klasikov, ker v preveliki dozi name ne delujejo zdravo
Tole je pa še čisto za konec kar pretirano spodobna upodobitev Nane izpod čopiča Édouarda Maneta.
