Bralni izziv 2017 - monique

[monique]

1) Knjiga, ki jo je napisalo več avtorjev (3 točke) - Kit Rocha: Beyond Control
2) Knjiga z rdečo platnico (2 točki) - Darynda Jones: Third Grave Dead Ahead
3) Knjiga, ki ima v naslovu ime kraja/mesta/države (3 točke) - Samantha Young: Jamajška ulica
4) Knjiga avtorja, ki je napisal samo eno knjigo (1 točka) - Sally Thorne: Tha Hating Game
5) Knjiga, kjer je na platnici ženska z lepo obleko (2 točki) - Kate Morton: Pozabljeni vrt
6) Knjiga, kjer je na platnici moški (2 točki) - Bernard Cornwell: The Pale Horseman
7) Knjiga po kateri so posneli film (3 točke) - Cormac McCarthy: Cesta
8) Ljubezenski roman (2 točki) - L.J. Shen: Vicious
9) Knjiga z več pripovedovalci (3 točke) - M. Robinson: El Diablo
10) Zgodba se dogaja v puščavi (1 točka) - Mira Delavec Touhami: Taraut en tenere = Hči puščave
11) Knjiga avtorja, s katerim si delita prvo črko imena (3 točke) - Margaret Atwood: Deklina zgodba
12) Knjiga z glavno žensko vlogo (2 točki) - Tessa Afshar: Dragulj v pesku
13) Po lastni izbiri (1 točka) - Bec McMaster: Kiss of Steel
14) Detektivski roman (2 točki) - S.T. Abby - Mindf@ck series
15) Knjiga, ki se dogaja na slovenskih tleh (3 točke) - Edvard Kocbek: Tovarišija
16) Knjiga, ki ima duhovito zgodbo ali te nasmeji (1 točka) - Julie Anne Long: Ljubimec brez primere
17) Knjiga, ki je izšla pred tvojim rojstvom (3 točke) - Émile Zola: Nana
18) Knjiga, ki govori o družini (2 točki) - Kerrigan Byrne: Višavec
19) Knjiga s politično vsebino (3 točke) - Karel Mauser: Ljudje pod bičem
20) Knjiga, kjer ima glavni junak super moči (2 točki) - Peter V. Brett: The Desert Spear
21) Knjiga, ki si jo želel/a prebrati že lani (2 točki) - Francine Rivers: Glas v vetru
22) Zgodba se dogaja na morju (1 točka) - Nieves Hidalgo: Črni angel
23) Izšla leta 2017 (3 točke) - Alessandra Torre: Love in Lingerie
24) Najljubša knjiga iz otroštva (2 točki) - William Nicholson: Mojstrovi sužnji
25) Dramsko delo (3 točke) - Henrik Ibsen: Stebri družbe

[monique]

25) Dramsko delo (3 točke)

Henrik Ibsen - Stebri družbe
Ocena:

No, pa se bom kar takoj na začetku znebila ne preveč priljubljene naloge. Dramatike na splošno ne maram brat. Edina drama, ki se je prostovoljno znašla na moji to-read listi je Macbeth (pa še ta je zaenkrat še vedno tam), vse ostale pa sem prebrala, ker sem jih morala. V drame se enostavno ne morem tako dobro vživet kot v romane ali poezijo, tudi osebe mi ne pridejo blizu, običajno se izgubim v dialogih in še frustrirajoče mi je, ker didaskalije ne opišejo dovolj dobro okolja. Uglavnem dram se izogibam, če se le da. Tako ni čudno, da sem Stebre družbe prelagala naokrog in upala, da se bodo kar sami od sebe prebrali. Ampak žal je Ibsen na spisku izpitne literature za Realizem in naturalizem. Juhej, drama, povrh vsega realistična naturalistična drama Realisti me dobesedno ubijajo!!! Ampak me je resnično presenetila. Na predavanju se mi ne zdela preveč zanimiva vsebina, ko sem pa začela brat, me je pa kar noter potegnilo, da sem potem še samo sebe presenetila, da sem jo tako visoko ocenila. Drama je odlična kritika takratne meščanske družbe, ki je – mislim – primerna tudi za današnji čas in družbo. Lažnivcev, prevarantov, priliznjencev, hipokritov... se nikoli ne manjka. Vmes me je prijelo, da bi tega glavnega junaka Bernica orenk kresnila na gobec. Saj po eni strani razumem, da je bilo, vse kar je počel, dobro mišljeno, pa vseeno. Če ne bi vedela že prej razpleta zgodbe, da se na koncu spametuje, bi se mi odpeljalo nekje sredi 2. dejanja V dramah me tudi moti prehitro odvijaje dogodkov. Vem, da pač drugače ne gre, ker je omejen čas, ampak smešno je videti tolikšen razvoj karakterjev v časovnem okviru enega ali dveh dni. Na primer bolj malo je bilo verjetno, da sta se Johan in Dina zaljubila v enem dnevu – sem se počutila kot da berem romanco No čeprav je pa res, da je bil on edini, ki je ni obravnaval, kot da je škandal. Sem se pa med branjem celo dvakrat ali trikrat nasmejala. Tole je dober primer takratne spodobnosti:
RUMMLOVA … In potlej je igralec Dorf prišel nekega večera pozno domov –
HOLTOVA – čisto nepričakovano –
RUMMLOVA – in ga našel – ne, tega ne morem praviti.
HOLTOVA Čakajte, gospa Rummlova, ničesar ni našel, ker so bila vrata od znotraj zaklenjena.
RUMMLOVA Ja, saj ravno pravim; našel je vrata zaklenjena.
Mislim, kako blazno škandalozno
Je pa v drami moč najti tudi nekaj feminističnih prvin Lona Hessel je posneta po resnični skandinavski feministki Aasti Hansteen, ki jo je Ibsen mislim, da tudi osebno poznal, se je pa s feminizmom ukvarjala tudi Ibsenova žena, tako da je bil kar pod vplivom skandinavskega feminističnega gibanja, kar je opazno, ko na koncu drame Bernic pove, da so stebri družbe ženske, čeprav potem Lona pripomni, da je duh resnice in svobode pravi steber družbe.
Za konec pa še misel iz besedila.

Kaj nas ne sili družba sama, da hodimo kriva pota?

[monique]

17) Knjiga, ki je izšla pred tvojim rojstvom (3 točke)

Émile François Zola – Nana
Ocena:

Ta visoka ocena še ne pomeni, da sem pa naenkrat kar postala fenica naturalistov, lahko pa priznam, da sem morda prehitro sodila, in pa da niso res vsi tako grozni, kot sem vedno domnevala. Kot že omenjeno pri prejšnji knjigi je bil/ je mesec januar posvečen realizmu in naturalizmu. Med drugim sem prebrala tudi 3 Zolaje in zdaj – hvala lepa – nekaj časa nočem več slišat tega imena, ker sem presegla mejo absorbiranja njegovega pisanja. Skratka Nana... srečamo jo že v Beznici (tako mimogrede precej težje prebavljivo branje), kjer se že kaže kakšno pot bo ubralo to otroče – razuzdano. Naturalisti so veliko dali na dedno determiniranost, in ker Nana prihaja iz družine samih razuzdancev, pijancev, nasilnežev, itd. nima sploh nobene možnosti, da bi v svojem življenju presegla to bedno usodo, ki ji je namenjena. Jah, tako sončki so bili ti ljudje – ni dovolj, da se že rodiš v bedne razmere, tudi umreti moraš enako bedno In tako Nana začne svojo kariero kot mladoletna spremljevalka starejših premožnih moških, ki jo preživljajo. Potem se uveljavi kot blazno nenadarjena, ampak nadzemeljsko lepa igralka – že v tistih časih so vedeli, da se z golota da prodati vse, in če se je slekla za svoje občinstvo, so ji oprostili hudo pomanjkanje talenta. Potem zapusti gledališče, ker ji ni pogodu, da vedno igra razvratnice (khm... le zakaj ) in se poda v LOV na moške. Ja, lov v smislu mrtev boš, ko opravim s tabo. Skozi njeno prestižno pariško stanovanje – plačano z grofovim denarjem – gre vsakodnevno toliko njenih ljubimcev in občudovalcev, da je bolj prometno kot na kolodvoru. Markizi, grofje, vikonti, vojaki, bogati meščani, igralci in kakšen ne tako nedolžen fantič; vsem je skupno eno – Nana jim pobere vse do zadnjega centa. Zola ima zanjo nenehno živalske primerjave, da je kot zver, in to njeno početje komparativistična stroka imenuje seksualni kanibalizem. Moške dobesedno použije (vsaj njihovo premoženje, če že nič drugega). Tabloidi jo imenujejo Mouche d’or oz. Zlata muha – kot muha vnaša gnoj v aristokratske kroge. Skratka hudič bi bil ponosen nanjo Ampak ne glede na to, kako uspešno se zna izmikati izterjevalcem denarja, pa determinizmu ne more ubežati in tako žalostno konča.
Roman nas s svojimi podrobnimi opisi skoraj dobesedno prestavi v Pariz takratnega časa. Še posebej žive so scene iz gledališča ter konjskih dirk. Meni najbolj hecen dogodek v knjigi je dogajanje med predstavo, ko v zaodrju Nano obišče angleški princ, zaradi česar mora občinstvo čakati, da se prikaže na odru, ker ona pač v svoji garderobi pije s princem šampanjec Kdo je zdaj tu pomembnejši – princ ali občinstvo? In potem se še za zaveso stepejo igralci, da ena od statisk komaj ujame pobegli klobuk, da ne bi odfrčal na oder Mislim, da mi je to francosko gledališče 19. stoletja ljubše kot sodobno. Nazadnje ko sem bila v Drami kakšna dva meseca nazaj, sem imela občutek, da sem zašla v sanje psihopatskega norca na poživilih, in edinkrat, ko me je prijelo, da bi se zasmejala, bi iz mene verjetno prišel smeh kašnega sadističnega morilskega klovna iz grozljivke Stephena Kinga Ja, definitivno bi raje izbrala Théâtre français Konjske dirke so pa tako doživeto napisane, da sem jaz v mislih navijala, kot bi bila zares tam Super scena
No, pa da zaključim s priporočilom. Zolajev cikel Rougon-Macquart obsega 20 knjig. Če ima kdo občutek, da je kdaj preveč srečen ali preveč dobre volje, potem bodo tile romani to takoj popravili. Étienne Lantier je edini pripadnik dinastije Macquar, ki je doživel ˝srečno˝ usodo, kar Zola definira tako, da se je ubogi revež uspel rešiti iz poplavljenega rudnika v tako slabem stanju, da je izgledal star 50 let, čeprav jih je imel malo čez dvajset. Tak konec ti nameni Zola, če se prištevaš med ˝srečneže˝. Tip je bil res sunshine. Če pa koga tudi Rougon-Macquartovi dovolj ne potrejo, pa vedno ostane še Madame Bovary. Ampak to pa poleg depresivnih vzpodbuja tudi bolj krvoločne emocije, ker jaz sem imela proti koncu v glavi samo eno misel: Just die already, bitch!!!
Ok, mislim, da sem zdaj dala ven iz sebe vse frustracije. Nekaj časa ne smem brat klasikov, ker v preveliki dozi name ne delujejo zdravo
Tole je pa še čisto za konec kar pretirano spodobna upodobitev Nane izpod čopiča Édouarda Maneta.

[monique]

16) Knjiga, ki ima duhovito zgodbo ali te nasmeji (1 točka)

Julie Anne Long – Ljubimec brez primere (Pennyroyal Green)
Ocena:

Smešnih romanc se običajno izogibam, ker so velikokrat zgodbe že tako pretirano ˝smešne˝, da vse skupaj izpade že kar preveč neumno. Dober primer je Romanca z vojvodo od Tesse Dare – vedla sem, da bi se mogla smejat, pa sem namesto tega samo zavijala z očmi Nekaj čisto drugega je bila pa njena druga knjiga Ne zavrni markiza. Od te knjige naprej bolj previdno izbiram branje za na bus, ker se mi še zdej smilijo soudeleženci tiste vožnje, ki so najverjetneje imeli kar travme od mojih glasnih izbruhov smeha Tudi pri Ljubimcu brez primere sem se na glas krohotala (tokrat varno v svoji sobi, da nisem strašila drugih ljudi ) Od Julie Anne Long je to šele 2. knjiga, ki sem jo prebrala, ampak zaenkrat sem zelo navdušena nad pisateljico V 1. delu sem bila rahlo skeptična zaradi sloga pisanja, ki je malo hecen – veliko pridevnikov ter humornih primerjav – po nekaj poglavjih sem se pa navadila, in mi je še celo postalo všeč Nasploh največji plus te serije je, da se dogaja na podeželju, kjer spremljamo dve rivalski, izredno bogati družini srednjega sloja, ki se na smrt sovražita. Menda zaradi kraje ene krave, kar se je zgodilo še pred časom Viljama Osvajalca Everseajevi in Redmondovi so komična različica Capuletov in Montaguev (imajo celo nesojen par ljubimcev). Ta spor je potem rdeča nit celotne serije in me prav zanima, če bodo kdaj uspeli zakopat bojno sekiro. Zelo pozitivno me je presenetil glavni junak Miles. Sicer običajno v knjigah padam na tourtored heroes in bad boys pa tut zadnje čase bolj berem dark romance, ampak Miles mi je pa tako prirasel k srcu, da sem kar malo in love with him , čeprav/ ali pa ravno zato, ker je povsem netipičen junak – znanstvenik in pustolovec, ki raziskuje tropske otoke. Ker želi financirati odpravo, mora na hišni zabavi očarati bogato dedinjo, katere oče bo plačal ta podvig. Na tej zabavi je tudi obubožana mladenka Cynthia, ki potrebuje bogatega ženina. Miles in Cynthia skleneta pakt, da si bosta drug drugemu pomagala osvojiti izbranca, in ta njuna ˝pomoč˝ kot tudi prizadevanja, da bi prezrla medsebojno privlačnost, poskrbijo za marsikatero komično situacijo. Ko Cynthia poskuša narediti vtis na potencialnega snubca, ki je strasten lovec, in se pretvarja, da zna streljati, je najbolj zabaven dogodek v knjigi. Dekle jasno zgreši tarčo in nekemu kipu odstreli njegovo moško premoženje, ki enega od gostov zadane v klobuk, ubogemu tipu pa sploh ni jasno, kaj ga je zadelo In seveda nepozabna je pa tudi partija kart, ki jo igralci veselo popestrijo s pijačo. Takoj sem dobila asociacijo na Game of Thrones drinking game – piješ vsakič, ko kdo umre, piješ, ko kdo reče Jonu bastard, piješ, ko je gola ženska... pa so to samo tri točke od desetih. Jah, gledanje GoT zna biti tudi naporno Na splošno gledano torej knjiga ni bila ena izmed tistih nepozabnih, ni bilo neke heartbreaking story, ki bi se mi usedla v srce, vendar me je zgodba spravila v dobro voljo in me močno nasmejala, tako da si zasluži oceno pet in niti pol zvezdice manj. Še zdaj mi gre kar na smeh, ko se spomnim na tisti nesrečni marmorni penis, kako je frčal po zraku

[monique]

11) Knjiga avtorja, s katerim si delita prvo črko imena (3 točke)

Margaret Atwood – Deklina zgodba
Ocena:

Sem imela kar težave z odločanjem, katero pisateljico naj izberem. V ožjem izboru sem imela Monico McCarty, Madeline Sheehan, Meredith Duran, Madeline Hunter, potem sem se pa premislila za drugačen žanr, tako da sem se na koncu odločila za Margaret Atwood. Res moram prebrat več njenih knjig, ker ima vedno zelo zanimivo tematiko in vedno ji uspe, da te nekako preseneti. Za Deklino zgodbo sem pričakovala, da se bo povsem drugače odvijala. Ne vem zakaj sem si predstavljala, da naj bi to bila neka družba prihodnosti v bolj zf smislu – bolj oddaljeno in ne tako realistično, ampak ravno ta realističnost jo dela tako srhljivo. Zgodba torej govori o distopični družbi oz. naj bi bila distopična družba. Na žalost je bilo takšno ravnanje z ženskami v zgodovini kar pogosto in tudi v današnjem času ga ne bi bilo težko najti. V kar so prisilili te ženske, mi je bilo grozno bolano – sploh ta farsa okoli spolnega občevanja in rojevanja. Med branjem sem bila včasih tako jezna, da jo je knjiga cela odnesla samo zato, ker je bila iz knjižnice, in ker sem pač spoštljiva do tuje lastnine. Atwoodova je znana feministka, kar se velikokrat kaže v njenih delih, seveda tudi v tem. Sama se sicer nimam za feministko, čeprav imam precej feminističnih nazorov, ampak tukaj sem bila pa pravzaprav najbolj jezna na ženske. Ne na vse, se razumemo, ampak definitivno na tiste, ki so podpirale takšno ravnanje torej t.i. tete. Hinavščina na kvadrat!! Mogoče je bolje, da zaključim, preden se preveč razburim in preveč izdam, ampak knjigo pa resnično močno priporočam. Na začetku sem sicer potrebovala nekaj časa, da sem vse živela, ker je precej opisovanja in razlaganja, ko pa se začne zares dogajat, te pa tako noter potegne in te ne izpusti do konca.
Malo nazaj so posneli tudi mini serijo. Po trailerju sodeč ima serija bolj poudarke na akciji kot pa na sporočilnosti, ampak vseeno deluje zanimivo. Morda si jo bom kdaj pogledala. Tole je en prior iz serije, ki prikazuje dekle v njihovih značilnih oblačilih. Jaz sem si malo drugače predstavljala te obleke, ampak so jih mislim da kar fino zadeli.



Za konec pa še par misli iz knjige:

“Better never means better for everyone... It always means worse, for some.”

“When we think of the past it's the beautiful things we pick out. We want to believe it was all like that.”

“If it's a story I'm telling, then I have control over the ending...
But if it's a story, even in my head, I must be telling it to someone.
You don't tell a story only to yourself. There's always someone else. Even when there is no one.”

[monique]

23) Izšla leta 2017 (3 točke)

Alessandra Torre – Love in Lingerie
Ocena:

No, priznam, to knjigo sem izbrala samo zaradi naslovnice Rada imam take hude, sexy naslovnice, da moj Goodreads challenge lepo izgleda (še posebej, ker gosti tudi precej grdih naslovnic starih klasikov, ki so prevedeni še v starinski slovenščini). Nekje sem prebrala, da naj bi v času, ko je vse več e-knjig, naslovnice zgubile svojo vrednost – še posebej, ker ti npr. Kindle avtomatično odpre na prvi strani, kar mi gre enormno na jetra Jaz se s tem ne strinjam. Ne mislim zdaj, da je od naslovnice odvisno ali bom knjigo brala ali ne, ampak knjiga z lepo ali zanimivo ali čudaško naslovnico bo prej pritegnila mojo pozornost kot pa nekaj dolgočasno enobarvnega in to ne glede na to, kje gledam – v knjižnici ali po internetu. Tako da, naslovnice so pomembne
Glede na naslovnico sem torej pričakovala insta-lust erotiko, s preverjenim potekom zgodbe, skratka nič novega, ampak fino za popestritev prostega časa – beri: čas, ko bi moral početi kaj koristnega, pa ne zmoreš več. Potem sem prebrala vsebino, ki se mi je dejansko zdela nekaj novega. Trey Marks – direktor podjetja Marks Lingerie išče novega Creative Director, ker je njegova firma v škripcih. Trey ima pravilo, da se ne zapleta s svojimi zaposlenimi in Kate, ki jo zaposli, je poleg tega še zaročena in zato varna pred njim … ali pač ne. Ok, ni ravno spet tako zelo inovativno, ampak firma z ženskim spodnjim perilom, se mi je pa zdela zanimiva In sem začela brat. Že takoj mi je bilo res posrečeno, da je na začetku vsakega poglavja slika spodnjega perila, ki se suši na vrvi. Sploh mi je bilo pa luštno, da so namesto tistih treh zvezdic, ki običajno označujejo zamenjavo scene, tukaj uporabili take narisane znakce – kot bi jih sčečkal en otrokec – pri njenih poglavjih so bili srčki, pri njegovih pa neki zmešani kvadratki. Sploh ne vem zakaj se mi je to tako luštno zdelo Nekako v smislu kot, ko vidiš kakšne majcene bebe copatke ali mini kremice za roke in potem (predvsem ženska populacija) začnemo spuščat tiste ooooooo in iiiiiiiii glasove – enostavno si ne moreš pomagat, četudi je recimo v javnosti in je rahlo embarrassing, pač luštno je. No, na tak način. Zgodba sama se je sicer začela zelo počasi, nekaj časa se ni praktično nič zgodilo, razen, da sta skušala potlačiti medsebojno privlačnost, vendar se hkrati vseeno hitro odvija, ker so scene precej kratke in vmes tudi preskoči za par dni ali tednov. In knjiga je pravzaprav bolj romanca kot erotika. Kate in Trey se skušata izogniti aferi, sicer flirtata na veliko, ampak ni tisto, da bi že po par straneh seksala kot zajca Postopoma se stopnjuje ta seksualna napetost – malo sta me spomnila na Annabell in Louisa iz Strasti v hotelu, ki sta praktično skoraj celo 1.knjigo imela orgije tako na daleč. Oba karakterja – Trey in Kate – sta mi zelo simpatična. Res mi je bilo všeč, kako sta se prej spoprijateljila in gradila odnos tudi na prijateljstvu in ne samo na seksu Marks Lingerie je bil tudi zanimiv dodatek. Njuno flirtanje še dodatno podžiga, da je njuna služba sexy spodnje perilo. In res je zakon, da Kate dobi vse modele še preden sploh pridejo ven, jaz bi tudi tam delala Sem pač nora na črne čipke in rdeče čipke in leopardske vzorce. Sploh mi je bilo pa hecno, kako so imeli neke dneve, ko so se zbrali vsi dizajnerji skupaj z ostalimi uslužbenci, in so potem risali svoje ideje na modele – kot en tak body painting – ne vem, kdo se je bolj zabaval, oblikovalci ali njihovi modeli

Za konec pa še nekaj o tem, kako razmišljajo moški, katerih svet se vrti okoli ženskega spodnjega perila.

If this night were lingerie, it’d be a leopard print satin set. Trashy and destined for ridicule.

If this woman was lingerie, she’d be black leather, with studs along the seams and enough of a dominatrix vibe to give a man pause.
If this woman was lingerie, I’d strip it off and then properly show her who is in charge.

If my need was lingerie, it’d be blood-red, with lines that scream for attention.

If our relationship was lingerie, it’d be fur-lined handcuffs, latched around you, the key lost, escape impossible.

If our love was lingerie, it would be a see-through lace that would share everything while still teasing the hell out of both parties.

[monique]

18) Knjiga, ki govori o družini (2 točki)

Kerrigan Byrne – Višavec (Victorian Rebels)
Ocena:

Dolgo časa sem razmišljala katero knjigo bi izbrala, ker čeprav niti ni težka naloga, se sploh nisem mogla odločiti in sem se neštetokrat premislila. Mogoče je na prvi pogled nenavadna izbira, ker se romance običajno bolj osredotočajo na ljubezenska kot pa družinska razmerja, ampak ta knjiga pa veliko govori tudi o družini. Višavec je že 3.del serije Victorian Rebels. Za lanski izziv sem imela 2.del in sem že takrat pomoje kar na veliko izrazila svoje navdušenje nad pisateljico Kerrigan je iz knjige v knjigo boljša, pa je bila že njena prva odlična, da je kar nisem mogla prehvaliti Piše izredno žive like, za katere se zdi, da bodo kar prikorakali ven iz strani. Glavna junaka Liam in Mena sta se samo bežno pojavila oz. bila omenjena v prejšnjih delih. O vsebini ne bom preveč govorila, da ne bom preveč izdala, tako da povem samo zakaj o družini. O sadističnem poglavarju Mackenziju – očetu od Liama in Doriana – smo same grozne stvari slišali že v 1.delu. Recimo to, da je naročil umor svojega pankartskega sina, kar se mu je seveda sladko maščevalo glede na to, da je potem Dorian (ali je bil Liam) ubil njega. Tudi do svojih drugim sinov je bil grozen; iz njih je hotel narediti enake pošasti kot je bil on sam in jih je že od malih nog vzgajal v nasilju. Ni čudno, da so potem odrasli kakor pač so. Meni nikoli ni bilo jasno, kako se kdo lahko tako nečloveško izživlja nad lastnim otrokom. Sicer ni bilo nič rečeno za nazaj, ampak jaz sem si mislila, da je mogoče enako z njim počel njegov oče in tako nazaj in nazaj – mislim, kako grozno, da se recimo takšno obnašanje potem vleče čez več generacij, zato ker se ta vzorec enostavno ne more prekiniti. No, smolo z družino je imela tudi Mena. Sicer sta bila njena starša zelo ljubeča in pozorna, ampak moževa družina je bila pa grozna, in ko sta njena starša umrla, ni imela več nikogar drugega. Vsi moževi sorodniki – z možem na čelu seveda – so jo izkoriščali, ji pobrali ves denar, jo zasmehovali in jo nazadnje strpali v norišnico, ko od nje niso imeli več nobene koristi. Pa saj vemo kakšne so bile norišnice (npr. Bedlam) v 19. stoletju. Če nisi bil slučajno zmešan prej, si bil pa po nekaj dneh v teh groznih ustanovah zagotovo. Zelo dober prikaz teh umobolnic se mi zdi v knjigi Žeparka od Sarah Waters. Me kar strese ob misli. Ker imata tako Liam kot Mena slabe izkušnje z družinskimi odnosi, sta seveda oba precej sumničava glede kakršnegakoli razmerja, ampak sčasoma se naučita zaupanja. Skoraj lepše kot njuno razmerje se mi je zdelo, ko Liamova otroka sprejmeta Meno za svojo mačeho in ko Liam spet vzpostavi nekakšen odnos z Dorianom. Lepo se mi je zdelo, da – pa čeprav šele po toliko letih – Dorian in Liam pa navsezadnje tudi Argent končno začnejo spoznavati, kako je, če imaš družino, ki te ima rada. Mislim, da bi lahko k tej vedno bolj rastoči družini prišteli še Trewytha in Thorna – njuni knjigi sta naslednji in oba sta blazno zanimiva karakterja, zato ju že nestrpno pričakujem Bi bila pa blazno vesela scene kakšnega njihovega družinskega srečanja, še posebej ker kadar so tile moški na kupu se potem vedno nekaj šopirijo kdo je bolj alfa, njihove izbranke se pa zraven samo muzajo, ker seveda vedo, kdo je v resnici glavni – na samem se tile njihovo možovi čisto stopijo in so nasploh sladki

[monique]

19) Knjiga s politično vsebino (3 točke)

Karel Mauser: Ljudje pod bičem (Roman v treh delih in štirih knjigah)
Ocena:

To je zdaj knjiga s politično vsebino. V drugačnih okoliščinah bi bila ta naloga zelo težavna, ker imam jaz politike čez glavo dovolj že tisto malo, kar slišim po radiu, ampak zaradi predmeta, pri katerem smo obravnavali slovensko literaturo o 2. sv. vojni in povojnem obdobju na našem ozemlju, sem imela precej knjig na izbiro, tako da voilà! opravljeno. Videti je, da letošnji izziv nekako posvečam študiju. Ne morem se odločit ali bi bila zadovoljna s tem, a je to še dodaten dokaz, da letos očitno živim samo za faks – très horrible. Roman Ljudje pod bičem je razdeljen na štiri zveščiče; daje videz, da se ga da tako za šalo prebrat v parih popoldnevih. Potem pa začneš brat in vidiš te male črke in koliko pravzaprav nanese strani, če daš vse zvezke skupaj, pa ugotoviš, da je kar precejšen zalogaj. Pa sem se vseeno prebila skozi. Dogajanje se torej začne malo pred vojno in konča v letih po njej. Ne bom veliko razpravljala o tem, ker se mi zdi, da je bilo že preveč rečenega o tem, pa hkrati tudi bolj malo pametnega povedanega – kakorkoli že v politiko se ne vtikam. Me pa preganja ena misel o ljudeh. Človeštvo je od svojih začetkov pred tisočletji ogromno napredovalo. Prišli smo od kamnitega orodja do dronov, čeprav ne vem ali je to res tako pomemben in velik napredek, na katerega bi morali biti tako strašno ponosni. No, pa recimo, da smo. Ampak so pa stvari, v katerih se nismo čisto nič spremenili. Ne vem, kdaj točno se je prvič zgodilo, da se je ena civilizacija dvignila nad druge in si umislila, da so zdaj oni superiorni, ostali pa primerni le za sužnje ali kaj podobnega. Ne vem, kdaj se je zgodil prvi umor iz sovraštva, zavisti, hmmm mogoče dolgčasa? Vem pa, da se to niti slučajno ni nič spremenilo. Človeštvo na splošno gledano ni naredilo enega samcatega koraka v smeri sprememb, ki bi resnično kaj štele. V celoti gledano je človeška zgodovina ena velika, široka, deroča reka krvi. Zgodovina so bitke, porazi, zmage, vojne, poboji in na koncu nikogar ne zanima zakaj? koliko? kdo? so umrli – na koncu šteje le datum zmage. Toliko vojn za ozemlje, za prevlado, za vero, za bogastvo, za ideologije, za ne vem kakšne vse razloge... toliko mrtvih za kaj??? Ko včasih takole razmišljam o tem, si mislim, pa kaj je moral biti to za en prekleti dan, ko je bil ustvarjen človek? Nekdo je moral imeti jeb*** sprevržen smisel za humor. Ja, vem da je pesimistično, ja, vem, da sem mogoče komu zamorila dan, ja, vem, da se ni treba strinjati z mano, but you know what – I don’t give a shit. No, pa sem povedala. Obljubim, da bo moj naslednji review našel pot k svetlobi, čisto se bom raznežila in mogoče potočila še kakšno solzico, tako da bo spet lepo ravnovesje v svetu.
Kar se pa tiče romana, mi je pa zanimanje naprej vlekla samo ljubezenska zgodba, ki je sicer na stranskem tiru, vendar je ravno toliko prisotna, da te nenehno skrbi, kako se bo razpletlo. Imamo Viktorja - ravnatelja (ali nekaj podobnega) neke male šole v Podbrezjah in Silvo, ki pride tja za učiteljico. On je vdovec, ona zaročena, ampak iskrice takoj preskočijo in priznam, da sem se čisto topila ob njunih ljubečih in sramežljivih pogledih, čeprav je vse tako nedolžno opisano. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prebrala, kaj tako romantičnega, kot ko jo je Viktor prvič čisto nežno poljubil, ko je mislil, da spi *swoon*
Se pa proti koncu vse skupaj že malo vleče, vedno več novih oseb je, ki me niso zanimale, in moja ljuba zaljubljenca sta bila vedno bolj ob strani, ker se začne zgodba precej vrteti okoli tega, kdo je na kateri strani, kdo bo koga ovadil in izdal, kdo je bil kriv česa... pač to politično sranje bla, bla, o katerem sem že rekla, da ne bom govorila. Mi je bila pa knjiga/knjige vseeno zelo zanimiva in lahko rečem, da tudi ’všeč’, recimo v smislu kot mi je bila Slavček od Kristin Hannah (govori o nemški okupaciji Francije med 2sv.v.) - nekako tako, da je ne bi nikoli več prebrala, čeprav bi jo vsem priporočila.

[monique]

7) Knjiga po kateri so posneli film (3 točke)

Cormac McCarthy – Cesta
Ocena:

To knjigo sem prebrala že pred časom, ampak nisem hotela ponoviti napake, ki sem jo naredila pri Deklini zgodbi, ko sem šla pisat review kmalu po tistem, ko sem se ukvarjala z analizo in pomeni romana, da se mi je že kar malo vrtelo od te knjige, in se mi pravzaprav ni dalo nič napisati od nje. Tako da tokrat imam pa že malo distance od zgodbe in mislim, da bo boljše. Torej Cesta je pol distopija, pol postapokalipsa, ampak bolj temačna in grozljiva od obeh skupaj. Na začetku sem se kar težko pripravila do branja, ker je res precej depresivna zgodba, potem nekje pri polovici me je pa že čisto noter potegnilo – ker me je zanimal konec in ker sem si želela, da bi že enkrat bil konec, sploh zadnjih par strani, ko so se mi že nabirale solze in je bilo vse skupaj že nevzdržno. Svet Ceste je prazen, mračen, brezbarven, brezbožen... cela paleta sivkastih neprijetnih pridevnikov. To je svet, ki mu vladajo lakota, mraz, samota in hudobija. Tista peščica preživelih ljudi so povečini kanibali, ki nimajo nobenih moralnih vrednot več, in kar te čaka v takšnem svetu je, da te bodo posilili, umorili in pojedli – in to ne nujno v tem vrstnem redu, kakor se pač komu zdi bolj grozljivo (meni osebno je, da te začnejo jesti, ko si še živ). In v vsej tej grozoti imamo glavna protagonista – moškega in dečka, ki potujeta na jug v upanju boljših možnosti za preživetje, in se trudita biti dobra človeka. Ta njun odnos je nekaj tako lepega – ena taka svetla lučka v morju sivine. Še zdaj me kar pri srcu stisne. Res je čustvena zgodba, taka, ki te obrne od znotraj navzven in te pusti čisto golega v eni grozljivi praznini, ko razmišljaš, kako bi se pa ti odzval na določene situacije. In na nekatere si res ne želiš odgovoriti, ker nisi prepričan, da boš potem še lahko pogledal samega sebe v ogledalo, in si samo misliš, da upaš, da se ti nikoli ne bo treba odločati o čem takšnem. Eden od najbolj grozljivih prizorov je, ko skupina ljudiz nosečnico poje komaj rojenega dojenčka. Ne vem kaj bi rekla o koncu. Mogoče sem ga pričakovala in malce upala, da ne bo tak in si močno želela, da se ne bi uresničili najbolj grozni scenariji, ki sem jih imela v glavi. Ampak mislim, da je bil ustrezen in ga ne bi spremenila, pa čeprav sem se zjokala kot poplava. Saj sem že jokala ob knjigah, recimo Luč sredi morja, Kradljivka knjig, Slavček, vendar sem pomoje nazadnje tako jokala, ko sem prvič gledala Gladiatorja, kjer so mi začele solze teči že, ko mu ubijejo ženo in sina, pa sem potem jokala čisto do konca filma in še kakšne pol ure po njem. Nekaj podobno je bilo pa pri Cesti.
Je pa drugače Cesta zanimiva tudi iz bolj poglobljenega vidika. Prebrala sem toliko člankov o njej, da se mi je že mešalo; nešteto vidikov iz katerih lahko analiziramo zgodbo – sociološki, psihološki, religiozni, filozofski, ekološki, eksistencialni... Ljudje so analizirali vse od poimenovanj oz. nepoimenovanj (vsi so brez imen), do navezav na Biblijo (predvsem starec Ely, ki ima edini ime, in je aluzija na preroka Elijo, pa še cel kup drugih reči), pa razumevanje preko Kantovega kategoričnega imperativa in svaritve pred klimatskimi spremembami. Težko je v tej knjigi najti kaj, kar nima nekega globljega pomena. In to raziskovanje mi je poleg sivih las prineslo tudi nekaj zabave. Nek kritik je odnos med dečkom in moškim primerjav z Abrahamom in Izakom, kakor ju je v enem eseju predstavil danski eksistencialni filozof in teolog Søren Kierkegaard. Pač ne študiram filozofije, zato mi njegovo ime ni v misli priklicalo kakšne njegove filozofske razprave, ampak Original Sinners od Tiffany Reisz. In če sem se spomnila na Sørena, sem se seveda spomnila na Kingsleya, in na Sørena in Kingsleya skupaj in mogoče še Noro zraven... naprej si pa sami predstavljajte, perverzneži Je bilo kar dobrodošlo za razbremenitev depresivnega vzdušja, v katerem sem bila cel čas branja in pisanja seminarske. Bi pa vseeno Cesto močno priporočala, čeprav verjetno McCarthy ni pisec za vse okuse. Ima malce nenavaden stil pisanja in tudi tematika je vedno težka, pri opisih pa niti malo ne prizanaša – menda ima sploh Krvavi poldnevnik izredno močan poudarek na prvi besedi svojega naslova. Ogledala sem si pa tudi film. Odlično posnet, perfektna igra, scena, vse, ampak kot ponavadi ti da knjiga tisto malo nekaj več. Vse pohvale Cesti

[monique]

5) Knjiga, kjer je na platnici ženska z lepo obleko (2 točki)

Kate Morton – Pozabljeni vrt
Ocena:

Bom najprej začela z naslovnico. Ta obleka mi je res všeč, sploh pa mi je čudovit nakit Kaj podobnega bi si tudi sama omislila (kot da nimam bižuterije že zdaj preveč ). Čeprav ne vem zakaj točno je bila izbrana ta naslovnica, ker mi je že nekaj ljudi reklo da so šli brat samo zato oz. ravno zato ne, ker so mislili, da je ljubezenski roman. Bolj smiselna bi bila recimo graščina ali nek vrt, ker ta ženska nima nobene veze z zgodbo, ampak ok vseeno sem videla že veliko hujše udarce mimo, kar se tiče glede naslovnic. Zdaj pa na zgodbo. Glede na debelino knjige sem pričakovala kar zagoneteno zgodbo in sem jo tudi dobila – vsaj delno. Na začetku se vse precej počasi odvija in nisem imela nikakršnih problemov, da knjige ne bi mogla odložiti za par dni ali celo tednov. Zares se je začelo dogajati šele nekje med eno tretjino in polovico, potem se pa kar zapleta in zapleta. Na začetku me je tudi motilo to časovno preskakovanje. Običajno se tovrstne knjige dogajajo v dveh časovnicah – preteklost in sedanjost – tu pa je toliko zgodb, da sem bila nekaj časa kar malce zmedena. Vsa to prepletanje okoli skrivnostnosti o Nellinih starših je bilo dobro zastavljeno, čeprav sem imela že vmes pomisleke, da se bo neumno razpletlo, ampak sem bila na koncu zadovoljna z razpletom.
Strašno so me pa nervirale osebe. Nell mi je bila neznosna. Saj razumem, da se je bilo težko spopadati s preteklostjo, ampak odločitve, ki jih je sprejela so me pa resnično razpiz**** Ko je izvedela, da je posvojena (to, da sta si jo nova starša kar prisvojila – njima sicer tudi ne dam prav) je prekinila vse stike z družino, pustila zaročenca, zafurala življenje svoje hčerke, da je potem ona zafurala še življenje svoje hčerke. Resno te ženske nisem prenesla Potem pa Cassandra, njena vnukinja. Bolj dolgočasnega lika se trenutno ne spomnim. Težko bi rekla kaj o njeni osebnosti, ker je sploh ni imela. Še tisto kar bi jo lahko definiralo je bilo tako mlačno opisano, da mi je dol viselo – da je pač v prometni nesreči izgubila moža in sina. To je tudi nekaj kar mi je že kar kliše v tem žanru, kot da sploh ne moreš napisati romana o ženski, ki raziskuje svojo preteklost, če ne izgubi moža ali otoka ali oboje. Niso samo romance klišejske. Potem pa še njen odnos s Christianom Itak se že takoj, ko pride na sceno vidi, da bo ljubezenski interes, ampak njuna privlačnost je bila tako neobstoječa, da je bilo kar trpeče brat njune scene. Mortonova mi niti slučajno ni prodala, zakaj naj bi bila tadva skupaj, razen da sta oba enako dolgočasna in enodimenzionalna lika Pa drugače obožujem ljubezenske zgodbe v ne-romancah to je bilo pa samo groza Najbolj me je pritegnila Eliza in njena zgodba iz preteklosti, čeprav sem tudi pričakovala nekaj več. Mogoče bolj škandalozno ali dramatično ali pač nekaj. Ko bereš tako dolgo časa in čakaš na tisti potem pa dobiš Ampak pisanje je bilo zelo lepo, všeč so mi bile dodane pravljice in tudi celota je nasplošno vredu, vendar sem po Prekletstvu Rivertona upala na boljšo zgodbo. Vsekakor bolj priporočam Riverton, ampak tudi Pozabljeni vrt bo všeč vsem ljubiteljem tega žanra – torej prepletanja več zgodb iz sedanjosti in preteklosti ter odrivanja skrivnosti. Bom prebrala še kaj od Mortonove in upala na najboljše