M. Robinson – El Diablo
Ocena:
Na to knjigo sem naletela na GR in seveda me je pritegnila zaradi naslovnice
Vsebina mi je bila tudi obetavna – Alejandro Martinez je mafijski šef. V romancah se do zdaj nisem preveč pogosto srečevala z mafijo, pa sem se odločila poizkusiti. Knjiga je pravzaprav 1.del spin off serije The Good Ol' Boys, kjer se knjige lahko berejo kot samostojne in tudi za El Diablo ti ni treba poznati te glavne serije (jaz je nisem), čeprav se bežno pojavljajo osebe, ki tam nastopajo. Martinez se je najprej pojavil v tisti seriji kot stric ene od glavnih junakinj. Ne spomnim se točno, kaj sem pričakovala, ko sem začela brat. Sicer sem vedela, da je to dark romance; malo pred to knjigo sem ravno prebrala Neizpodbitno od Madeline Sheehan, ki tudi ni ravno osladno romantična (o motorističnih tolpah običajno niso), ampak ja sem bila vseeno kar malce precej šokirana. Knjiga se začne, ko je Alejandro – sin šefa mafijskega kartela – star 14 let. Takoj pademo v mafijske posle in mafijski način življenja in kako to recimo vpliva na odraščajoče otroke. Alejandru je oče ukazal naj ustreli moškega, ki je hotel posiliti njegovo sestro, ker je zdaj že čas, da odraste, in tako je pri 14ih letih prvič ubil človeka. ¼ knjige spremljamo, kako Alejandro počasi prevzema očetove posle in se v tem času tudi zaroči z najstniško ljubeznijo. V tej ¼ se zgodi precej takih stvari, ki ti dajo vedeti, da to ni nek običajni junak romanc, ki je nekje globoko v sebi, sicer zelo dober človek, čeprav na zunaj ni videti. Nekako se nisem mogla povezati z njim, kar je mogoče malo krivično, ker pri drugih žanrih (npr. fantazijski ali zgodovinski) večkrat padam na assassine in vojskovodje in nasploh ljudi, ki so ubistvu zelo slabi in so naredili veliko groznih stvari, ampak mi zaradi nepojasnjenih razlogov močno prirastejo k srcu (kot Jaime Lannister recimo). Mislim, da me je predvsem to zmotilo, ker resnično nisem pričakovala, da bo on zelo pristen mafijski šef in ne neka romantizirana različica. Hkrati mi je bilo pa všeč, da se pisateljica ni ustrašila svojega lika. Večkrat sem že naletela, da ti en lik predstavijo kot največjega zlobneža, potem je pa videti, kot da se je avtor/ica ustrašil/a, da bo izpadel preveč grozno in da ga bralci ne bodo marali, potem pa na koncu čakaš, kaj bo z njim, pa ni nič. No, to definitivno ni bilo pri Martinezu. Nekako mešani občutki glede tega – po eni strani bravo za ta čudovito izvedeni hladnokrvni neizprosni lik, po drugi strani sem si pa tako živo predstavljala, kako bi jaz tega človeka utopila v žlici vode in blazno uživala pri tem.Ena taka neumesna. Zmeraj, ko preberem ime ti pisateljice mi začne v glavi peti ♪ And here's to you, Mrs. Robinson Jesus loves you more than you will know Wow wow wow God bless you, please, Mrs. Robinson Heaven holds a place for those who pray Hey hey hey, hey hey hey ♪
Ena stvar, ki me je tudi precej zmotila, je bila to, kako se je lotila pripovedovanja iz dveh različnih vidikov. Torej imamo Martineza in imamo Lexi, ki se pojavi šele na po ¼ zgodbe. On je star ene 25 let in ona okoli 5. Na začetku se ti odvije 10 let njegovega življenja in potem pride v zgodbo Lexi, ko jo on slučajno najde na cesti, ker se je izgubila, in potem spremljamo, kaj se dogaja z njo, dokler ga pri 16ih spet ne sreča. Pri že prej omenjeni knjigi Neizpodbitno glavna junaka tudi po letih loči okoli 18 let, ampak se njuni zgodbi bolj prepletata in to že od vsega začetka. Tudi vidiš ta prehod, kdaj jo on preneha gledati kot majhno punčko, in jo začne dojemati kot žensko, ki ga privlači. Pri El Diablo pa sta večino časa narazen, imata skoraj vsak zase samostojno zgodbo, zato me je težko prepričalo, zakaj naj bi bila onadva sploh skupaj, še posebej, ker kadar pa sta skupaj, se pa itak vedno prepirata. Ja, nista me preveč prepričala kot par
Zdej sem večinoma sicer povedala sam slabe stvari, ampak konec je pa bum. Dobesedno sem bila šokirana
Še kriminalke me redko tako presenetijo, ko se izkaže kdo je morilec. Res, takega konca nisem pričakovala 
In tudi z razpletom potem postane jasno vse za nazaj, vse kako, kje, kdaj, zakaj, in potem še največji cliffhanger 
Po pravici povedano sem pomoje dala teh 5 zvezdic, ker sem bila tako v šoku. Ampak klinc gleda vse skupaj, konec konec si jih je pa knjiga zaslužila, čeprav samo zato, ker sem ostala brez besed.Nisem še prepričana, ali bom brala tudi druge knjige od Mrs. Robinson, ker malo mi je vzbudilo zanimanje, hkrati pa ne vem, če bi šla še enkrat na tako crazy drive. Priporočam vsem ljubiteljem dark romance, vsekakor pa ni to knjiga za romantične, nežne duše. Meni bo kar nekaj časa ostala v mislih, ker konec je bil res
I didn’t see that comin’ 
“Even the devil was an angel once, Alejandro.”
Za steampunk žanr sem prvič slišala šele pred parimi meseci. Po pravici povedano mi še vedno ni povsem jasno, kaj točno naj bi to bilo. Za branje knjige sem se pravzaprav odločila, ker je bila primerjana s serijo Penny Dreadful, ki jo obožujem (škoda, da je trajala le tri sezone 
), šele potem sem ugotovila, da se serija imenuje London Steampunk. Glede na mnenja – in včasih tudi pritožbe – drugih bralcev, naj bi bilo v tej seriji dejansko zelo malo steampunk elementov. Zgodba se dogaja v Viktorijanskem Londonu, ki mu vlada blue blood aristokracija – basically so to vampriji. Ko se okužiš z ’virusom’ postaneš blue blood – ne moreš na sonce, piješ kri, imaš hitrejše reflekse..., ko pa te ta' virus' v celoti použije, se pa spremeniš v vamprija – ostudno bitje brez nadzora nad samim sabo, ki mu je mar samo še pitje krvi. Recimo, da so blue blood hot sexy vampriji, dejanski vampirji so pa bolj drakulovski oziroma vampirji iz grozljivk. (Če se ne motim je bila podobna razlika med dvema stopnjama ’vampirstva’ v filmu Daybrakers. Vsaj tako sem si jaz predstavljala.) Zelo posrečeno mi je bilo, kako so bili resnični zgodovinski dogodki ukomponirani v zgodbo 
Francoska revolucija je bila npr. razlog za odstranitev blue blood aristokracije, Battle of Culloden pa se je zgodila, ker so želeli iztrebiti škotske klane volkodlakov. Kar se tiče prisotnega steampunka so to verjetno ti mehanični elementi – kočije brez konjev, nekakšni vojaki, ki so kot eni droni... To moje razlaganje ni najbolj posrečeno, ker se mi zdi, da zveni, kot da je ta knjiga ena velika zmeda. Res je kar precej prepletanja različnih žanrov, ampak obljubim, da v resnici odlično izpade 
No in v to pisano druščino pride Honoria, ki je ostala brez denarja, preživeti mora še brata in sestro, Echelon pa je nanjo razpisal nagrado, saj bi se rad dokopal do znanstvenih odkritji njenega pokojnega očeta. V zameno za Bladovo zaščito tako privoli, da bo njegova thrall. Predstavljenih je bilo tudi že kar precej likov za naprej. Veliko zanimanje mi je vzbudil Jasper Lynch, ki je vodja Nighthawks – oni so kot ena viktorijanska CIA, in pa seveda Leo in Aramina – oba sta predstavnika dveh aristokratskih dinastij in čeprav sta zagrizena sovražnika, je njuna seksualna privlačnost kar otipljiva. Mislim, da se obeta zelo močna haters to lovers zgodba 
To knjigo sem prebrala že pred časom, ampak se mi je nekako izmuznila za reviw, potem pa itak nisem imela čas. Tako da danes, ker sem en izpit nardila, si bom podarila pisanje tega reviewa. I’m wierd I know 
Pa da najprej razjasnim to več avtorjev. Dve kolegici, ki obe pišeta, pod skupnim imenom Moira Rogers ustvarjata romance, psevdonim Kit Rocha je pa za bolj dirty stuff 
Tole serijo mi je GR že sto let skos tlačil v recomendations, da mi je šla že resno na živce, ker se mi je zdela glupa zgodba. Potem je bila pa ravno akcija na Amazonu – zastonj prvi trije deli, in kot pravi Gorenjec tega pač nisem mogla spustit mimo mene. Če je pa zastonj!!! (ok, pustimo to, kolk res blazno neumnih knjig sem že zastonj dobila) Ko sem pa začela brat, sem bila pa samo damn, I need whole series ASAP 
Serija se dogaja v prihodnosti v eni distopični družbi, kjer imamo Eden (vem, blazno izvirno ime 
) – mesto za elito, ki ga obkroža 8 sektorjev za odvečno prebivalstvo, za katerega pač ni prostora v Ednu. Glavna junakinja 1.dela je Noelle (terible name btw), ki jo izženejo iz Edna, ker je imela bežno razmerje z enim tipom pred poroko (šokantno hahaha). Tako jo dostavijo v sektor 4, kjer dejansko pade/ omedli v roke Jasperja – second in command od tolpe O’Kane. Ti sektorji imajo vsak svoje voditelje in vsi se ukvarjajo z nečim, kar potem prodajajo na Edenskem črnem trgu – mamila, orožje, prostitutke... sektor 4 prideluje žganje vodi ga pa Dallas O’Kane s svojo tolpo. Jasper, ki ima en tak kompleks princa na belem konju, se odloči, da bo ’obdržal’ Noelle, in ker se že na daleč vidi, da je čisto mahnjen nanjo, jo zato Dallas sprejme v tolpo. To pomeni, da ti tetovirajo O’Kane logo in si potem praktično nedotakljiv, oz, vsaj ljudje, ki ti hočejo kaj slabega vejo, kaj jih čaka, če se te bodo drznili dotaknit, ker O’Kane doesn’t share what’s his. Jasper in Noelle sta bila tak bolj povprečen par, že takoj sta približno vedela, da hočeta drug druzga – ubistvu je bil bolj fokus na tem, da je Noelle malo spustila z verige svoje zavrte spolne frustracije, ker so pač v Ednu (vsaj na videz) zelo konzervativni, kar se tiče seksa. Na čase se mi je zdela bolj kot ena sex toy za celo tolpo, ker njej je itak vse dogajalo. In še posebej, ker jo je Dallas klical kitten, Lex pa baby girl. Jah, pač tko mal hecen lik. Ampak Lex je pa nekaj druzga. Z Dallasom sta že od nekdaj na eni tanki črti bi/ ne bi, nista ne skupaj, niti noben tip ne upa preblizu Lex pridt, ker vsi vejo, da je praktično od Dallasa. To njuno – hmm kako bi se izrazla – zalezovanje kdo bo koga je zelo intenzivno in pri njiju nikoli ne veš al se bosta pobila al se naskočila. Pesem Poison od Alicea Cooperja čisto ustreza njuni zvezi. 
Malo me ta serija spominja, kot če bi dal skupaj motoriste od Madeline Sheehan in sinnerje od Tiffany Reisz. In moram tudi rečt, da vse od Original Sinners nisem še brala tko dobre erotike. Zdej v poplavi vseh teh erotičnih knjig je prav težko že dobit tako, ki bi bila kvalitetno napisana, no pa Beyond vsekakor je 
Za to nalogo sem nameravala prebrati Klicatelja od Chrisa Carterja, pa sem še vedno v čakalno vrsti v knjižnici, tako da je prišlo do spremembe načrta in kako vesela sem, da se je to zgodilo, ker tale serija je bila 
) Ubistvu sem pričakovala, da bo njen lik bolj creepy, ampak potem se ti razkrije, zakaj ona to počne in kaj so te tipi njej naredili, tako da sem kar kmalu stopila na njeno stran in si mislila: Go get them, girl, and make those bastarsd scream! Potem imamo pa na drugi strani Logana, FBI agenta, ki dela kot profiler v ekipi, ki se specifično ukvarja s serijskimi morilci, in med drugim lovi tudi našo Lano. Seveda sem razumela tudi njegov pogled na zadevo. On je na strani zakona in lovi barabe in Lana je precej krvoločen plenilec. Med branjem te nenehno vleče na eno in na drugo stran, da na koncu že ne veš več, kaj točno bi si mislil. Ima serija kar pravi naslov; lepo vzame tvoje možgane in se igračka z njimi and you just have to love that. Raje ne bom preveč povedala, da ne bom česa izdala, ampak knjige so odlične, napete do konca. Jaz sem živčkala, se jezila, skoraj jokala, se na glas smejala, malodane tulila v zaslon in bila neštetokrat zaprepadena. Ko se mi je zdelo, da sem že vse pogruntala, pa je bil nov obrat čisto v drugo smer 
(tako približno zgleda bralni proces)
Ta je bila pa težka nalog LOL Preveč naslovnic z mišičastimi tipi zgoraj brez, da bi se lahko odločila, tako da sem potem ubrala drugo pot in izbrala enega zelo oblečenega.
No, mogoče ga bodo pa dali v naslednjo sezono. Menda se eni liki iz 2. knjige pojavijo v 2. sezoni. Edino kar mi res ni bilo všeč v seriji so bili Vikingi, oziroma natančneje Ubba in Skorpa. Oba mi delujeta tako karikirana, daleč od teh briljantnih vojaških poveljnikov iz knjige. Sploh Skorpa (tudi ne vem zakaj tako ime, v knjigi je bil Sven) izgleda tako kot en izgubljeni član Rolling Stonesov 
The Desert Spear je 2. del serije Demon Cycle. Poskušala bom povedati brez spoilerjev, ampak ne bom se pa mogla izogniti kakšnim razkritjem iz 1. dela. Knjiga se začne z Jardirjem, ko je star 9 let. Najprej me ni pretirano zanimala njegova zgodba. Kot sem povedala že v lanskem reviewu 1. dela, se mi je Jardir precej zameril, ko je Arlenu ukradel kopje in ga pustil umreti sredi puščave (no seveda Arlen ni umrl, zaradi česar sem mu nekako še odpustila). Še posebej se mi pa ni dalo brati, ko sem ugotovila, da je od Jardirja kar celih 250 strani, preden na sceno pridejo še ostale osebe iz prve knjige. Ampak po nekaj poglavjih mi je pa Jardir kar k srcu prirastel 
Tole bo eno zelo kratko mnenje. Letos sem v sklopu enega predmeta za izpitno literaturo prebrala en velik kup knjig o predvojnem, vojnem in povojnem obdobju na Slovenskem ozemlju in tudi čez. To je meni zelo neljuba tematika, ker je naporna in depresivna, in za ene deset let nočem niti slišati omembe 2. svetovne vojne. (Žal bo morala knjiga Vsa ta nevidna svetloba, ki je na moji TBR listi počakat na leto 2027.) Komentirala ne bom preveč na široko zato, ker nočem kritizirat nekih knjig, ki povečini niso bile slabo napisane (dobro bila je izjema ali dve), ampak tematika mi enostavno ni sedla, zato nimam ravno na pretek lepih besed o njih. Tovarišija je precej zajeten roman oziroma natančneje dnevnik. Zelo podrobno opisuje partizansko življenje, pač kot vsi resnični dnevniki tudi vse tiste bolj dolgočasne stvari, ki mogoče bralca (recimo mene) ne zanimajo preveč. Je tudi veliko razmišljanja in monoloških razprav. Vseeno te nekako vleče naprej in te zanima kaj se bo zgodilo, še posebej sem bila živčna, ko je bila napadena ena bolnišnica, v kateri je bila tudi Kocbekova žena, in me je res skrbelo zanjo. Drugače pa vsem tistim, ki jih ta tematika zanima, bolj priporočam Zupanov Menute za Kitaro, saj je Zupan tudi črpal snov iz lastnih izkušenj. Čeprav še zdaleč nisem ljubiteljica modernističnega sloga pisanja, je pa v Menuetu malo manj t.i. ˝dolgočasnih delov˝.
Modna nočna mora!! Prva polovica knjige je nabito polna angst. Zelo sta me spominjala na Lex in Dallasa iz Beyond Control, ko res nisi vedel, ali se bosta pobila ali naskočila ali oboje hkrati. Nekje na sredini, ko si Vic končno dovoli, da mu Emilia zleze pod kožo in ko izveš, kakšno je bilo njegovo otroštvo, kaj vse so mu počeli, potem sem se pa kar naenkrat čisto stopila 
To ne pomeni, da si ga nisem še vedno močno želela zadavit, ampak bi to naredila zelo nežno in ljubeče 
Pač enostavno sta si bila usojena že od začetka, ne glede na to, kako sta oba hotela to zanikat.
Zgodovinske knjige naravnost obožujem. Moji najljubši obdobji sta sicer zgodnji srednji vek in Rimski imperij, ampak zanima pa me praktično celotna starejša zgodovina. Opis Dragulja v pesku me je pritegnil, ker pripoveduje zgodbo o padcu Jerihe. Ne spomnim se, da bi že kdaj brala o tem obdobju (no, sej v resnici nisem čisto prepričana, kdaj naj bi se to zgodilo, glede na vladanje dinastije Ramzesov, pomoje okoli leta 1000 pr.n.št.). Pa časovno obdobje niti ni važno. Zgodba torej govori o Rahabi, kaananski prostitutki, ki je v svojem domovanju skrivala dva izraelska vohuna, v zameno za to, da bi bilo njej in njeni družini med napadom prizaneseno. Knjiga se začne zelo obetavno. Spoznamo kakšno je bilo življenje v Jerihi in kako se živeli manj premožni meščani. Zaradi suše se veliko ljudi spopada s preživetjem in Rahabina družina se odloči, da jo bo prodala za tempeljsko prostitutko. Ne, to ni kakšna za lase privlečena stvar, veliko starih religij je prakticiralo tempeljsko prostitucijo. Ampak Rahaba se odloči, da če se jo je družina že odločila prodati, ne bo prostitutka v templju, kjer bi ji skoraj ves zaslužek tako ali tako pobrali grabežljivi svečeniki, pač pa bo šla raje na svoje. Čisto podpiram njeno odločitev, iz grozne situacije nekako skušaš potegniti najboljše. In tako leta minevajo, dokler jih ne dosežejo novice, da Izraelci, ki so pobegnili iz egiptovskega suženjstva, premagajo vsako mestu, ki jim stoji na poti. Do tu nekje je bila knjiga zanimiva, potem se pa začne malo vleči, ko se Rahaba po uničenju Jerihe, zagleda v Salmona, enega od izraelskih poglavarjev. Naprej se potem odvija rahlo depresivna ljubezenska zgodba, ko se Salmon otepa privlačnosti do Rahabe, ker se ne želi zaplesti z žensko, ki se je prej ukvarjala s prostitucijo, Rahabo pa nenehno muči njena preteklost. Saj po eni strani je bilo uredu, da je malo dlje trajalo to, da sta uredila težave med sabo, ker včasih je tako nerealistično, ko se vse tako hitro reši v zvezi. Če bi bilo samo to narobe v knjigi, potem bi jo bolje ocenila, ker na splošno mi je bila všeč in ideja se mi je zdela super. Kar pa me je zares zmotilo, je bil slog pisanja. Lahko pa da je bil kaj kriv tudi prevod. Vse osebe so mi isto zvenele, kot da pisateljica ne bi ravno dobro razvila vseh osebnosti. Tudi opis okolja ni bil ravno dober. Če si že ona ni mogla dobro predstavljati, kako je na primer izgledal tabor od Izraelcev, potem ne more pričakovati od bralcev, da si bodo pa namesto nje oni. Dialogi so bili tudi preveč moderni – vmes je bil komentar o nekem dolgonogem tipu. Ne moreš uporabit besede tip v zgodovinski knjigi. Ja, in tudi nobenega nazivanja pri višjih stanovih ni bilo, kot bi vsi skupaj krave pasli, če se tako izrazim. No, končna ocena je približno izenačenje pozitivnih in negativnih plati, bom pa še vzela v roke, kaj od te pisateljice. Če sem prav pogledala, je bila to njena prva knjiga, tako da upam, da je kasneje kaj popravila svoj slog, ker mi drugače piše o zanimivi tematiki.
Tale knjiga je čakala name že dalj časa kot samo od lanskega leta, pa sem jo nekako vedno prelagala, no pa dobro, da sem se obirala, ker letos sem pa nepričakovano dočakala prevod in še za darilo sem jo dobila. Zgodba se odvija v mojem ljubem rimskem imperiju. Ne vem zakaj točno mi je to obdobje tako pri srcu; nekaj me strašno fascinira na njem, in čeprav se zadnje čase precej zanimam za nordijsko mitologijo in Vikinge, so mi Rimljani še vedno najljubša zgodovinska tematika za branje. Riversova je zame nova avtorica in mi je že postala strašno všeč, no njen slog pisanja pač. Zelo detajlno opisuje življenje v tistem času in jaz sem se med branjem kar prestavila najprej v Jeruzalem, potem Germanijo, Rim in nazadnje še Efez. Še posebno so mi bili zanimivi opisi gladiatorskih bojev, kjer se je videlo, da se je ženska res poglobila. Sicer sem že vedela, da so bili gladiatorji razporejeni po različnih slogih bojevanja oz bojne opreme (nekaj koristnega sem se pa le naučila iz gledanja Spartacusa 