Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

Na tem forumu se nahajajo vsi potekli in aktualni bralni izzivi.

Moderator: The Book Crusaders

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 18 mar 2017, 23:37

Zgodba se dogaja v puščavi (1 točka)

Halima Bashir: Solze puščave

Ocena:
001 (2).JPG
001 (2).JPG (12.59 KiB) Ogledan 2133 krat
Zgodba v knjigi Solze puščave se dogaja v puščavski vasi, v sudanski pokrajini Darfur. Knjiga je biografski roman zdravnice Halime Bashir, iz plemena Zagava, ki se je rodila in večino svoje mladosti živela v puščavski vasi, v Darfurju. Kmalu potem, ko je diplomirala na medicinski fakulteti in postala zdravnica, je v Darfurju izbruhnila etična vojna. Halima je doživela ogromno vojnih grozot, ubili so ji očeta, jo kaznovali in posilili, ker je kot zdravnica pomagala svojim ljudem, ki so bili ranjeni v vojni.

Avtorica najprej v knjigi opisuje svoje otroštvo, ki ga je preživela v svoji vasi. V spominih iz svoje mladosti opisuje odnos z babico in dogodivščine z bratoma. Potem jo oče pošlje v šolo, ki ni v njihovi vasi. Tam opisuje prijateljstvo s črnskimi sošolkami in odnose z Arabkami, ki so želele prevladati nad črnimi Afričankami in jim ukazovati. Vendar pa se jim je Halima uprla in ni pustila, da bi ji ukazovale. V knjigi me je zmotilo to, da je avtorica skoraj večino knjige opisovala spomine in dogodivščine iz svoje mladosti. Menim, da bi ta del lahko malce skrajšala in dogodkov ne bi tako nadzorno opisovala, saj jim je namenila več kot polovico knjige. Ker ima knjiga naslov Spomini na preživetje v Darfurju, sem pričakovala, da bo večina knjige namenjena zgodbam, ki so se dogajale med izbruhom vojne.

Halima je zelo pogumna, saj se je že v mladosti znala postaviti zase, ko so ji Arabke v šoli hotele ukazovati. Kljub temu, da je bila črnka iz revne vasi v puščavi, pa ji je z vztrajnostjo in prizadevanjem uspelo, da je postala ena izmed najboljših učenk in diplomirala na medicinski fakulteti, čeprav so se ji že v času šolanja dogajale krivice, ker je bila črnsko dekle. Kot zdravnica je ves čas pomagala ljudem, ki so bili ranjeni v vojni. Kljub temu, da so ji grozili, jo kaznovali in posilili, ni obupala. Tudi, ko ji je uspelo zbežati v London, je javno spregovorila v medijih o grozotah in trpljenju ljudi, ki se dogajajo v vojni v Darfurju.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin Halimino pričevanje, kako so Arabci napadli njeno in ostale črnske vasi, jih požgali, klali in posiljevali nedolžne ljudi, zato, da bi afriško prebivalstvo pregnali iz njihove zemlje.

Knjiga mi je bila všeč, ker pa sta se mi zdela prvi in drugi del knjige, kjer avtorica opisuje spomine iz mladosti, malce preveč razvlečena, knjigi namenjam oceno štiri zvezdice.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 09 sep 2017, 01:27, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 22 mar 2017, 01:21

Knjiga z več pripovedovalci (3 točke)

J.P. Delaney: Dekle pred njo

Ocena:
005 (2).JPG
005 (2).JPG (13.78 KiB) Ogledan 2104 krat
Psihološki triler Dekle pred njo se začne z vselitvijo v moderno hišo na One Folgate Streetu, ki se jo nadzira s pomočjo aplikacije na telefonu. Hiša ima svoja pravila, kriterije kdo se bo vanjo vselil, pa določa njen arhitekt Edward Monkford. V sedanjosti svojo zgodbo pripoveduje Jane, ki potem, ko rodi mrtvega otroka, da odpoved v službi in začne iskati nov dom. Ker ustreza arhitektovim kriterijem, se lahko vseli v hišo na One Folgate Streetu. Z njim se tudi zaplete, kmalu zatem pa izve, da je nekoč v tej hiši že živela ženska z imenom Ema, ki ji je bila po videzu zelo podobna in je prav tako imela razmerje z arhitektom. Ženska je umrla, umor pa je bil nepojasnjen. Vzporedno z Jane, ki svojo zgodbo pripoveduje v sedanjosti, pa v preteklosti svojo zgodbo pripoveduje Ema, ki je bila žrtev vloma in si želi nov dom, da bi ubežala travmatičnim dogodkom. Hiša na One Folgate Streetu je kot nalašč zanjo, da bi začela na novo, a žal v hiši tudi umre.

Ko je Jane izvedela, da je v tej hiši že živela neka ženska in bila umorjena, je takoj začela raziskovati in odkrivati skrivnosti, kaj se je zgodilo. Tudi njo bi kmalu doletela podobna usoda, kot njeno predhodno stanovalko, a uspelo ji je odkriti krivca in se rešiti. Od vseh oseb v knjigi, mi je bila najbolj všeč ravno Jane, saj kljub izgubi otroka, ni obupala, ampak je že od vsega začetka imela zasnovan načrt, da bo imela še enega otroka. Edwarda si je že takoj, ko ga je zagledala, izbrala da bo postal oče njenemu drugemu otroku in ta načrt je tudi odlično izpeljala do konca.

Najbolj se mi bo vtisnila v spomin ravno hiša na One Folgate Streetu, ki je krojila usodo dveh žensk, da sta obe šli skoraj po isti poti, imeli razmerje z istim moškim, srečevali iste ljudi, a le eni od njiju se je uspelo rešiti, pot od druge pa se je tragično končala.

Knjiga je odlična, napeta. Ena hiša, v kateri spremljamo zgodbi in usodi dveh žensk, razlikujeta se le po tem, da sta v hiši živeli v različnem obdobju. Knjigi sem namenila pet zvezdic, saj me je zelo pritegnila, tako, da je nikakor nisem mogla odložiti, dokler je nisem prebrala do konca.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 09 sep 2017, 01:33, skupaj urejeno 2 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 30 mar 2017, 21:45

Po lastni izbiri (1 točka)

Tonni Morrison: Bog pomagaj otroku

Ocena:
004 (3).JPG
004 (3).JPG (11.18 KiB) Ogledan 2071 krat
Bride se je rodila črne polti beli materi, zato je ta ne mara. Čez leta postane lepotica, uspešna, ima ljubimca, a ko jo ta zapusti, pridejo na dan njene travme iz otroštva. Začne ga iskati in razkrivati skrivnost, zakaj jo je sploh zapustil.

Najbolj se mi je v srce vtisnila zgodba Bride, ki jo je mati že od rojstva zavračala in sovražila, ker se je rodila črne polti. Čeprav je postala lepotica in zelo uspešna, pa so jo mučile travme iz mladosti. Ko je bila še otrok, je videla človeka, ki jima je z materjo dal v najem stanovanje, kako je ta zlorabljal mladega fantka.To je povedala materi, a ta ji ni prisluhnila. Po veliko letih so iz zapora izpustili Sofio, domnevno posiljevalko otrok, ki jo je Bride pomagala obsoditi. Bride jo je obiskala in ji želela nuditi pomoč, a Sofia jo je pretepla. Bride je kasneje priznala, da je lagala in da je bila Sofia nedolžna. Vse to je storila z namenom, da bi si pridobila le malo materine ljubezni in bi bila mati ponosna na njo. Bride se mi smili, saj je veliko pretrpela, ker je mati ni marala zaradi njene črne polti in kaj vse je potem morala storiti, da bi si pridobila le delček materine naklonjenosti.

Najbolj mi bo ostalo v spominu ravno to, kaj je otrok sposoben narediti, da bi si pridobil le majhen delček materine pozornosti in ljubezni. Bride je pomagala obsoditi Sofio, da je posiljevalka otrok, čeprav je bila ta ves čas nedolžna. To je Bride storila samo zato, da bi jo mati držala za roko in jo gledala s ponosnimi očmi vsaj enkrat v življenju in jo imela vsaj malo rada.

Zgodbo pripoveduje več oseb, Bride, njena prijateljica, njen ljubimec Booker, njena mati Sweetnees in pa tudi Sofia, ženska, ki je bila mnogo let po krivem v zaporu. Knjiga je odlična, saj ti da veliko za razmisliti, kaj je otrok sposoben narediti, da bi si pridobil le delček starševske ljubezni. Po drugi strani pa ne morem razumeti, kako kruti so lahko nekateri starši do svojih otrok in kako grdo ravnajo z njimi, da jim za celo življenje povzročijo travme.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 09 sep 2017, 01:41, skupaj urejeno 2 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 01 apr 2017, 16:02

Knjiga, ki ima duhovito zgodbo ali te nasmeji (1 točka)

Hendrik Groen: Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4


Ocena:
002 (11).JPG
002 (11).JPG (12.6 KiB) Ogledan 2050 krat
Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4 so zabavni, na trenutke žalostni dnevniški zapisi, v katerih Hendrik eno leto od 1. januarja, do 31. decembra, vsak dan opisuje svoje dogodke, aktualne dogodke na Nizozemskem in dogodivščine, ki se mu dogajajo s prijatelji v domu upokojencev in tudi izven njega. Odloči se, da bo v dnevnik vsak dan zapisal kaj humornega, a žal mu to vedno ne uspe, ker se njegovim prijateljem v tem času zgodijo tudi tragične usode. Evertu amputirajo nogo, Eefje zadane možganska kap, Grietje pa postaja dementna.

Čeprav je glavni lik v zgodbi Hendrik, pa mi je bil najbolj všeč Evert, ker je kljub amputaciji prstov na eni nogi in amputaciji druge noge zaradi sladkorne bolezni, še vedno ostal pozitiven, optimističen, poln duhovitih in humornih izjav. Že pred tem, ko se mu je zgodila tragedija, je vedno ušpičil kakšne norčije, da ni bilo nikoli dolgočasno v njegovi družbi, tak pa je ostal tudi potem, po tragediji.

Najbolj mi bo ostalo v spominu, kako je Hendrik lepo skrbel za svojo simpatijo Eefje, ko je ostala nepokretna po možganski kapi. Vsak dan ji je bral, ji dajala slušalke v ušesa, da je lahko poslušala glasbo in veliko časa preživel ob njeni postelji. Vidimo lahko, kako brezmejna in iskrena je lahko ljubezen tudi na stara leta. Zanimivo pa mi je bilo tudi to, kako so Hendrik in njegovi prijatelji, prebivalci doma upokojencev ustanovili društvo Starine, katerega cilj je, da bi si z izleti polepšali življenje v zlatih letih. Kot je zapisal Hendrik: " Če se ima človek česa veseliti, to krepi tudi veselje do življenja".

31. decembra, zadnji dan, ko naj bi pisal dnevnik, Hendrik ugotovi, da mu je pisanje dnevnika postal del vsakdanjika, včasih se ga veseliš, včasih ti diši, ne moreš pa ga kar tako preskočiti. Na koncu v dnevnik zapiše še svoje načrte, da gre popoldne kupiti nov rokovnik in blokec. Hendrik Groen bo pisal nov dnevnik. Tako, da mogoče pa lahko pričakujemo nadaljevanje novi dnevniških zapisov o dogodivščinah prebivalcev doma upokojencev.

Zelo rada berem dnevniške zapise, zato mi je bilo to pri knjigi zelo všeč. Knjige z humorno vsebino pa so zvrst, ki je ne berem. Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4, je prijetno, lahkotno branje. Ker sama ponavadi berem knjige s težjo vsebino, sem tej knjigi namenila oceno tri zvezdice. Včasih se mi je zdelo pisanje malo razvlečeno, predvsem so bile nezanimive teme, ki so se nanašale na aktualne razmere upokojencev na Nizozemskem. Drugače pa mi je bila knjiga simpatično branje.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 09 sep 2017, 01:44, skupaj urejeno 2 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 21 apr 2017, 00:19

Knjiga, ki ima v naslovu ime kraja/mesta/države (3 točke)

Brigitte: Brezdomka v Parizu

Ocena:
002 (9).JPG
002 (9).JPG (16.98 KiB) Ogledan 1911 krat
Že, ko se je Brigitte rodila, je bila odvečen otrok, zato jo je mati dala v rejo. Oče se je čez nekaj let vrnil po njo, a mati je nikoli ni imela rada in jo je vedno krivila za vse. Kasneje se je zapletla v vezo z nekim moškim, se pri njem zaposlila, mu posodila vse svoje premoženje, ta pa jo je pretepal in ji denarja nikoli ni vrnil. Neke noči Brigitte ni več zdržala, vzela je torbico in pobegnila. Nihče ji ni pomagal, ostala je sama, brez doma, brez vsega in pri triinštiridesetih postala del pariške ulice. Kar tri leta je živela po zavetiščih, ko je bilo najhuje, pa je spala tudi na ulici, pod kamnitimi arkadami na trgu Vosges.

Usoda je kruta, da se je tako poigrala z žensko, ki ni bila nič kriva. Pobegnila je pred moškim, ki jo je tepel, a socialne delavke so se do nje obnašale brezbrižno, pustile so jo, da je živela na ulici. Brigitte je bila sprva preponosna, da bi zaprosila za pomoč, a na koncu je videla, kako njeni prijatelji na ulici eden za drugim umirajo, zato je sprejela pomoč društva Ujetnikov in se po treh letih počasi izvlekla iz pekla ulice. Ni obupala, počasi se je začela postavljati na noge, bila je zelo pogumna, vztrajna, ugotovila je, da jo najbolj veseli delo z otroci in uspelo ji je najti službo varuške. Njeno življenje je sedaj večinoma lepo, a ulice ne bo nikoli pozabila, pravi, da je na njej pustila neizbrisan pečat. Čeprav je sedaj postala nekdo, je še vedno ostala takšna kot oni, vedno znova se trudi, da pomaga ljudem, ki so na ulici, tako, kot je bila nekoč tudi sama.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, da sem v spoznala, kako kruto je življenje na ulici. Ljudje umirajo na ulici. Tudi, ko človek že misli, da mu je uspelo, ga ulica znova ujame. Misli, da jo je premagal, ona pa udari nazaj z vso močjo in ga spodnese. Tistim, ki so na oblasti, pa je malo mar za brezdomce. Za njih so brezdomci nič in nihče.

Odlična zgodba, ki me je ganila, vtisnila se mi je v srce. Je resnična, iskrena izpoved, v kateri spoznaš, kako se usoda lahko poigra, danes si nekdo, jutri pa si lahko že eden izmed mnogih, ki ostanejo na cesti.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 05 maj 2017, 15:22

Knjiga, ki govori o družini (2 točki)

Tereza Boučkova: Leto petelina

Ocena:
004 (3).JPG
004 (3).JPG (14.93 KiB) Ogledan 1829 krat
Leto petelina je avtoričin biografski roman. V njem opisuje svojo resnično izpoved, ko z možem Marekom nista mogla imeti svojih otrok, zato sta posvojila dva romska dečka, Patrika in Lukaša, ko sta bila še dojenčka. Čez par let pa se jima je rodil še sin Matej. Sedaj, ko sta posvojenca postala najstnika, pa ji ves čas povzročata preglavice. Patrik njun najstarejši sin je že pred par meseci odšel od doma, noče hoditi v službo, noče se prijaviti na zavod. Lukaš pa ves čas šprica šolo, prihaja pozno domov, je pod vplivom drog in ves čas krade. Čez nekaj časa, ko vidita, da se nič ne poboljša, ga pošljeta v vzgojni zavod, od kjer tudi velikokrat pobegne. V njenem življenju se ves čas vrstijo klici socialnih delavk, zaslišanja na policiji, obravnave na sodiščih.

Terezi pomeni družina največjo vrednoto v življenju, a življenje se ji počasi drobi na koščke. Družina ji razpada. Ves čas sta z možem lepo skrbela in vzgajala njune dva posvojenca in njunega biološkega sina in se trudila, da odrastejo v pridne, poštene fante. A ko posvojenca postaneta najstnika, imata oba motnje vedenja s kriminalno dejavnostjo. Tereza se sprašuje ali je to zato, ker sta Roma in je to v njuni krvi. Le njun sin Matej je priden deček. S posvojencema ima ves čas težave, vsak njen dan je poln skrbi, kaj slabega sta fanta zopet storila. Zato se velikokrat zateka k uživanju antidepresivov in uspaval, da bi ji tako pomagali prebroditi težke trenutke. Tereza je vsak dan brezvoljna, uničena od nenehnih klicev socialnih delavk, zaslišanj na sodiščih. Zapada v brezup, pestijo jo tudi zdravstvene težave. Pogreša svoje dva posvojenca, želi jima pomagati, a ne more, saj se nihče od njiju noče spremeniti in poboljšati. Mož jo velikokrat spomni na stavek iz knjige Srečnega Jima: "Če kdo ne pusti, da mu pomagamo, mu nimamo kaj pomagati". Poleg vsega je pisateljica tudi brezposelna, želi si režirati svoj film, piše pa tudi scenarije za filme, ki pa niso dobro sprejeti, to pa ji povzroča še dodatno žalost v življenju. Tudi odnos z možem se začne krhati, na koncu pripelje že tako daleč, da se celo stepeta. Je zelo osamljena. Mož namesto, da bi se posvečal njej, je strasten kolesar in večino časa preživi na kolesu ali pa s popravljanjem koles. Ko da izjavo za žensko revijo, da ima posvojitev tudi slabe strani, pa jo prijatelj pisatelj v medijih obtoži, da zaradi njene izjave nihče več ne bo hotel posvojiti Romov iz sirotišnic, saj ona trdi, da Romov ni mogoče vzgojiti. Edino veselje, da lahko prebrodi te težke dneve, ji prinašajo petje v židovskem pevskem zboru in obiski gledališč ter kino predstav. Od vseh likov mi je najbolj všeč ravno Tereza, ker se tako trudi, da bi rešila svojo družino. Čeprav se ji življenje podira, pa kljub temu veliko dogodkov v knjigi opiše humorno in duhovito in s tem popestri, da knjiga ni ves čas samo žalostna in tragična.

Čeprav ne maram brati knjig s humorno vsebino, pa mi je bilo pri tej knjigi ravno to zelo všeč, da avtorica veliko dogodkov napiše na duhoviti način. Eden izmed humorno napisanih dogodkov, ki se mi je vtisnil v spomin je ta, ko se je Tereza odločila, da gre pokosit ovinke, ki so od njene zadnje košnje na začetku poletja (tega ni nihče opazil, ona pa je imela potem roke daljše za en metere in od napora dva tedna pretegnjene) spet krepko zrasli. Da ne bi bila razkurjena, ker to počne sama in za občino, je najprej občinskemu svetu napisala pritožbo in potem stopala (v črnem) s koso čez ramo v ovinek in srečala lovca, Tondo. Mislil je, da je srna - ravno je kosila grme v ovinku, temnilo se je, nabil je puško in jo nameril v njo. Napiše, da skoraj ne bi doživela bazena, ki si ga je tako želela in ga je mož ravno takrat pripeljal domov. V knjigi je še več takšnih humornih situacij, ki so mi ostale v spominu.

Edina stvar, ki me je zmotila v knjigi je to, da avtorica včasih prevečkrat opisuje komunistično oblast, ki jo šikanirala zaradi podpisa Listine 77.

Knjiga je odlična. Zelo mi je bila všeč, češka literatura me vedno znova navduši. Bilo mi je žal glavne junakinje, saj se je tako trudila, da bi vzgojila pridne, poštene fante, a družina ji je na koncu kljub temu razpadla. Žal posvojitev ne prinese vedno srečnega konca.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 09 sep 2017, 01:51, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 13 maj 2017, 15:28

Knjiga po kateri so posneli film (3 točke)

Kim Edwards: Hči varuha spominov

Ocena:
006 (5).JPG
006 (5).JPG (10.4 KiB) Ogledan 1791 krat
Leta 2008 so po tej knjigi posneli tudi film v originalnem naslovu The Memory Keeper's daughter.

Norah rodi zdravniku Davidu Henry dva otroka, dvojčka. Sin je zdrav, deklica pa ima privihane očesne kotičke, značilno gubo nad vekami, ploščat nos, ima Downov sindrom. Zato David medicinski sestri Caroline, ki pomaga pri porodu naroči, naj deklico odpelje proč v ustanovo, ženi pa pove, da se je deklica rodila mrtva.

Ne morem si tega predstavljati in zdi se mi nedopustno, kar je storil David Henry, da je oddal svojo hčer proč, ker je imela Downow sindrom, ženi in vsem pa lagal, da se je hči rodila mrtva. Davidu je umrla sestra zaradi srčne napake in njegova mati te smrti ni nikoli prebolela. Ker se je David bal, da bo njegova hči ravno tako kmalu umrla, je ženi hotel prihraniti to žalost in trpljenje, zato je hči raje oddal. Vendar to ne opraviči njegovega dejanja. Ravno te dogodki, ker žena ni mogla preboleti hčerkine izgube, so povzročili, da se je njun odnos ohladil, med seboj sta se oddaljila. Tud s sinom celo življenje ni našel pravega stika. Davida je ta skrivnost razžirala celo življenje in mu vzemala voljo do življenja. Svojo žalost je utapljal v fotografiranju.
Na srečo, pa se je celotna zgodba za njegovo hči srečno iztekla. Ni pristala v ustanovi, ampak jo je posvojila medicinska sestra Caroline in ji nudila čudovito življenje. Phoebe je zrastla v zdravo, simpatično deklico.

Poleg tega, da je bil David odličen zdravnik, ki je pomagal ljudem, je rad tudi fotografiral. Najbolj mi bo ostalo v spominu, kako je David v svojem ateljeju z vgrajeno temnico shranjeval ogromno fotografij. Z njimi je želel ustaviti čas in ohraniti spomine. S fotografijo je poskušal spremniti svet v nekaj drugega, preobraziti telo v svet in svet v telo. Na veliko njegovih fotografijah, ki jih je posnel, so bili neznani objekti, mlade deklice, kasneje tudi mlade ženske. V igri svetlobe in senc je visela izguba, fotografije so bile polne hrepenenja. Vsa ta leta molka, ko David ni hotel govoriti o izgubljeni hčerki, je sestavljal arhiv njene odsotnosti. Na tisoče deklic, kako rastejo. Na koncu malo pred smrtjo, pa se je David odrekel fotografiji, umetnosti, saj je dojel, da se čas ne more ustaviti.

Hči varuha spominov je zelo lepa, na trenutke žalostna zgodba, ki se konča s srečnim koncem. Na koncu se vse uredi. Skrivnost pride na dan, mati Norah izve, da je njena hči, ki jo je imela celo življenje za mrtvo, živa. Norah tudi najde srečo v ljubezni in končno zaživi brez žalostnih trenutkov, ki so jo celo življenje preganjali zaradi žalovanja za mrtvo hčerjo. Knjiga nam pove, da včasih ni dobro stvari že vnaprej presoditi. Če David ne bi razmišljal, da se bo njegovi hčeri zgodilo ravno tako, kot njegovi mlajši sestrici, hčere potem verjetno ne bi oddal in bi vsi živeli srečno življenje. Phoebe ni čakala takšna usoda, kot Davidovo sestrico, preživela je in bila zdrava.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 09 sep 2017, 01:55, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 23 maj 2017, 13:00

Knjiga, kjer je na platnici ženska z lepo obleko (2 točki)

Adriana Lisboa: Simfonija v belem

Ocena:
005 (2).JPG
005 (2).JPG (12.25 KiB) Ogledan 1739 krat
Umetnik Tomas je skozi svoje okno v bloku opazoval sosedo Mario Ines, ki je bila oblečena v belo obleko. Spominjala ga je na Whistlerjevo sliko, ki se imenuje Simfonija v belem št. 1 ali Dekle v belem. Ta slika pa je prikazana tudi na platnici knjige, kjer je ženska z lepo obleko.

Zgodba se začne v sedanjosti. Umetnik Tomas čaka, ker se v mesto vrača njegova ljubezen iz mladosti Maria Ines. Prihaja na obisk k svoji starejši sestri Clarice. Zgodba se dogaja tudi v preteklosti, ko je bila Maria Ines še mlado dekle in je skupaj s starši in starejšo sestro Clarice živela na posestvu v Braziliji. Nekoč, ko je bila stara devet let, je videla strašen prizor, ki ji je za vedno ostal v spominu. O tem dogodku veliko let ni nihče spregovoril. Šele čez trinajst let, po smrti staršev, je prišla na dan kruta resnica, skrivnost, ki so jo vsi nosili globoko v sebi. Maria Ines je takrat namreč videla, kako je njen oče spolno zlorabil njeno starejšo sestro Clarice.

Najbolj všeč mi je bila Clarice, starejša sestra od Marie Ines, ki je v mladosti doživela travmo. Oče jo je spolno zlorabil. A kljub temu je bila ves čas pridno, ubogljivo dekle. Resnice ni nikomur povedala. Ves čas je molčala o tem dogodku, bolečina pa je živela v njej. Tudi poročila se je. Ni zblaznela, zdržala je, dokler se nekega dne ni prelomila. Zapustila je moža. Travme so prihajale na dan. Zapadla je v alkohol, v droge, hotela se je ubiti, prerezala si je žile na zapestjih. Bila je na zdravljenju, Pobrala se je. Težko je razumeti, da kljub temu, da jo je oče spolno zlorabil, bil nasilen, mu tega ni nikoli zamerila. Nikoli ni pokazala jeze do očeta, bila je ves čas spoštljiva do njega. Celo pomislila je, da je verjetno česa kriva, da je kaj naredila, da je oče potem tako ravnal. Tudi, ko je umrl, je bedela ob njegovi krsti.

Najbolj mi bo v spominu ostal prizor, ki se je zgodil naslednji dan po prazniku ivanovo. Maria Ines se je odpravila iskat svojo sestro Clarice, k prepovedanem kamnolomu, kamor metulji vzletijo v dosegljive višave. S Clarice sta se spogledali in ta ji je zastavila vprašanje, ki je ostalo trinajst let skrivnost: "Vedela si?" In Maria Ines ji je pritrdila. Čez nekaj časa se je za njima v kamnolom vzpel njun oče Afonso Olimpio. Bil je pijan in slaboten. Verjetno ga je bilo strah in je prišel prosit odpuščanje. Ustavil se je na robu kamnoloma. Maria Ines ga je vprašala, če verjame v pekel. Ko se je vzpel na vrh kamnoloma, je pogledal hčeri in iztegnil roko. Clarice mu je želela pomagati, toda Maria Ines je sestro odmaknila proč, pristopila k očetu, mu dala roko na prsi in ga potisnila v prepad.

Zelo rada berem knjige, ki govorijo o družinskih odnosih. Vendar me ta knjiga ni najbolj navdušila, predvsem zaradi stila pisanja. Jezik je preveč umetniški, avtorica uporablja preveč opisov, metafor, preveč posega v detajle. V tej knjigi ima umetnost zelo pomembno vlogo.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 02 jun 2017, 14:51

Knjiga, ki se dogaja na slovenskih tleh (3 točke)

Lara Paukovič: Poletje v gostilni

Ocena:
001 (4).JPG
001 (4).JPG (15.82 KiB) Ogledan 1695 krat
Nastja študira slovenščino in sociologijo. Ker čez poletje potrebuje denar in ne dobi dela na svojem področju, začne opravljati študentsko delo v srbski gostilni Buco na robu Ljubljane. Lastnik gostilne je srb in tudi vsi natakarji, razen enega, z imenom Rambo, prihajajo iz Srbije in Bosne. Nastji sprva ni všeč delo v srbski gostilni, a vztraja, le zaradi dobrega plačila. Balkanski kulturi in srbski kuhinji že od nekdaj ni naklonjena. Moti jo govorica sodelavcev in obiskovalcev gostilne, ker se večina med seboj in tudi z njo pogovarjajo srbohrvaško ali pa z mešanico med slovenskim in srbohrvaškim jezikom. Skoraj vsi sodelavci so do nje prijazni, le natakar Rambo ne in je poleg Nastje edini Slovenec med zaposlenimi v gostilni. Rambo se vedno šali na Nastjin račun, jo ponižuje in je ves čas nesramen do nje. A po nekaj tednih dela v gostilni, Nastja začuti, da ji Rambo postaja všeč in se vanj zaljubi.

Na začetku me je malo zmotil Nastjin odnos do ljudi, ki prihajajo iz držav bivše Jugoslavije. Do njih ima Nastja zelo negativen odnos, za njo so vsi čefurji in čefurke, ki so primitivne sorte. Moti jo, da balkanska kultura že od samosvojitve dalje vdira v slovenski prostor, najhuje pa je, da nihče ne naredi popolnoma ničesar, da bi to zaustavili. Ko pa Nastja neha delati v gostilni, začne pogrešati vse, do česar je imela prej negativni odnos in na koncu čisto spremeni mnenje o balkancih in balkanski kulturi.

Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko je bil natakar Rambo ves čas nastrojen proti balkancem in je grdo govori o njih. Trdil je, da: "Vse kar je na ić, je zanič". Ni mu bilo všeč, da dela v srbski gostilni. Norčeval se je iz vseh deklet, grdo govoril o njih. A na koncu je tudi on dobill svojo lekcijo. Našel si je tisto pravo dekle zanj, Srpkinjo Verico, Dejal je, da, če bi mu kdo rekel, da bo njegova punca balkanka, bi ga premlatil. Sedaj pa je ugotovil, da je Verica boljša punca od vseh Slovenk, s katerimi je kdaj bil.

Edina stvar, ki me je zmotila pri knjigi je, da se je skoraj celotna zgodba dogajala v gostilni. Mogoče sem pogrešala malo več dogajanja tudi izven gostilniškega življenja.

Knjiga mi je bila zelo všeč, je lahkotno branje. Zanimivo se mi je zdelo, kako avtorica v knjigi uporablja veliko slovenskega pogovornega in balkanskega jezika. Ravno to naredi nek čar celotni zgodbi. V tej knjigi bi bil nauk zgodbe takšen, kot pravi slovenski pregovor: "Zarečenega kruha se največ poje". Na koncu se ti zgodi ravno tisto, kar najbolj trdiš, da se ti nikoli ne bo zgodilo, oziroma, ko za nekoga trdiš, da ti je najmanj pri srcu, na koncu pa ugotoviš, da je ravno ta zate tisti pravi. Dober zgled sta tako Rambo kot Nastja. Oba, ki sta bila tako proti balkancem, sta na koncu oba spremenila mnenje in ugotovila, da sta bila ves čas v zmoti
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 09 sep 2017, 02:11, skupaj urejeno 3 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 19 jun 2017, 02:24

Knjiga, kjer ima glavni junak super moči (2 točki)

Ian Somers: Talent za milijon dolarjev

Ocena:
004 (5).JPG
004 (5).JPG (18.06 KiB) Ogledan 1668 krat
Sedemnajstletni Ross Bentley živi v podeželjskem kraju na Irskem. Ker se tam nič ne dogaja, ima željo, da bi se lahko preselil nekam v mesto. Vendar Ross ni navaden fant, po smrti matere je odkril, da ima poseben dar, psihokinezo. Sposoben je premikati predmete brez kakršnega koli fizičnega stika. Ker si želi novih dogodivščin, odide v London na tekmovanje Talent za milijon dolarjev, kjer bo poslovnež Golding podelili milijon dolarjev tistemu, ki dokaže, da ima nadčloveške sposobnosti. Ross vsem prisotnim na tekmovanju pokaže svojo super moč in dokaže, da ima nadnaravne sposobnosti. Tu pa se začne njegovo življenje zapletati. Ross ne ve, da se je s tem ujel v past, saj ga poslovnež Golding želi izkoristiti, da bi bil v službi pri njem in s svojim darom delal zločine. Če pa bi se upiral, bodo ogrozili njegove najbližje. Tak načrt je uresničil že pri Marianne, ženski, ki ima ravno tako super moč, dela za njega in tako služi na kupe denarja. Sedaj pa se je Golding želi znebiti. Ko Marianne izve, se hoče vsem maščevati in Rossa ubiti. Ross vidi, da ni edini, ki ima talent, da obstajajo še drugi. Spozna Romanda, moža, ki ima ravno tako talent, ta ga opozori na nevarnost in mu pomaga pobegniti.

Najbolj všeč od vseh likov mi je bil Romand, mož s talentom, ki je Rossa opozoril na nevarnost in mu pomagal pobegniti. Skril ga je pri priijateljih in ga treniral, da bi njegov talent postal še močnejši in bi se lahko ubranil pred nevarnostmi, ki ga čakajo. Romanda občudujem, saj je nesebično pomagal Rossu, čeprav ga ni poznal. Bil je izjemen človek, žrtvoval je svoje življenje, da je rešil ostale.

Najbolj mi bo ostal v spominu dogodek, ko so Ross in prijatelji bežali pred policijo. Z njimi v avtu je bil tudi Romand, ki je bil težko poškodovan. Nenadoma se je policijski avto ustavil, ker jih niso več videli. Romand je uporabil svoj dar uglaševanja svetlobe in avto je postal neviden. Takšna moč ga je še bolj oslabela in kmalu zatem je umrl, njih pa rešil.

Ker ne berem knjig znanstveno fantastične zvrsti, sem se kar malo bala tega izziva. Z vsako knjigo takšne zvrsti sem se zelo namučila, da sem jo prebrala do konca. Kar težko vrjamem, da je bilo pri tej knjigi čisto drugače. Že, ko sem jo začela brati, me je navdušila. Ni tipičen znanstveno fantastični roman, ampak je knjiga ves čas napeta, veliko se dogaja. Nekateri od junakov imajo super moči, kar meji na znanstveno fantastiko, vendar pa je vse tako realistično opisano, da si predstavljaš, kot da je dejansko vse to, kar avtor opisuje tudi mogoče in da res na svetu živijo takšni ljudje, ki imajo takšen dar, takšno super moč. Najbolj plemenito pa se mi je zdelo, da Ross na koncu dojame, da če hočeš biti dober človek, moraš svoje super moči uporabiti za zaščito tistih, ki jo potrebujejo.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska: Bing [Bot] in 4 gostov