Bralni izziv 2017 - Mateja Teja

[malina15]

Pozdravljena Mateja Teja !

Prisrčna hvala, ker si me opomnila na post Tjaše, da sem izpustila eno knjigo. Tvoj izziv sem večkrat pogledala in tudi sedaj ugotavljam, da imava podoben okus glede branja. Nekaj tvojih prebranih knjige sem si zapisala za prihodnje branje.

Prijetno branje ti želim v teh poletnih vročih dneh.

7616.JPG (148.44 KiB) Ogledan 4900 krat

[Mateja Teja]

Pozdravljeni Malina.

Malenkost, sem vesela, da sem opazila in da boste še tisto knjigo dopisala in tako zaključila z bralnim izzivom. Tudi jaz opažam, da imava podoben okus pri branju in imate zanimive knjige, tako, da sem našla kar nekaj knjig, ki sem jih uvrstila med tiste, ki jih moram še prebrati.

Prijetno branje in čimveč dobrih knjig želim.

[Mateja Teja]

Knjiga, ki je izšla pred tvojim rojstvom (3 točke)

Pearl S. Buck: Dobra zemlja

Ocena:

001 (3).JPG (3.91 KiB) Ogledan 4860 krat

Včasih je zanimivo prebrati knjigo, ki je izšla pred veliko leti, da lahko potem primerjaš kakšen je bil včasih stil pisanja v primerjavi z sedajšnjim. Knjiga Dobra zemlja je izšla leta 1976 pri Založbi obzorja Maribor. Zgodba v knjigi se dogaja na Kitajskem. Vang Lung je mlad kmet, ki živi skupaj z očetom in ima v lasti nekaj zemlje, s katero se preživlja. Nekega dne se odpravi v hišo k bogatašu Hvangu, da bi mu ta dal eno svojih dekel za ženo. O-lan ni lepotica, je pa pridna, ves čas pomaga v kuhinji in Van Lungu na polju, tako, da njegova zemlja obrodi toliko pridelkov, da jih Van Lung proda in s tem denarjem kupi še več zemlje od bogataša Hvanga, kateremu začne bogatstvo kopneti. Nekoč pa v deželi nastopi suša, pridelka ni in celotno prebivalstvo zajame lakota. Odidejo v veliko mesto, kjer beračijo. Potem Vang Lung naleti na nekega bogataša in ta mu v zameno za svoje življenje, da ogromno denarja. Vang Lung se vrne domov, kupi si veliko zemlje in zelo obogati.

Na zečetku mi je bil od vseh likov najbolj všeč ravno Vang Lung. Bil je pošten, deloven kmet. Vse bogatstvo si je pridobil s trudom in trdim delom. Tudi do žene je imel lep odnos. Potem, ko je nastopila lakota v deželi in so odšli v veliko mesto, se je Vang Lung še vedno trudil, da bi do hrane prišel na pošten način, vozil je rikšo, vlačil težke vozove, cele dneve in noči je garal. Ni želel beračiti, svoj kruh je želel zaslužiti na pošten način. Nekoč je množica ljudi vdrla v hišo nekega bogataša in začeli so krasti vse, kar so videli pred seboj. Vang Lung je odšel pogledati kaj se dogaja. V notranjosti, v skrivališču je odkril bogataša. Vang Lung si nikoli v življenju ni prilastil ničesar, kar je pripadalo komu drugemu, a tedaj mu je bogataš rekel, če ga pusti pri življenju, mu da ogromno denarja. Takrat se je Vang Lungu pamet popolnoma zbistrila, zavedal se je, da bi ga denar rešil pred lakoto in bogatašu je zagrozil, naj mu da ves denar. Od tistega trenutka dalje se je Vang Lung zelo spremenil. Skupaj z družino so se vrnili domov, bil je bogat, kupil si je še več zemlje. Postal je nespoštljiv do svoje žene, našel si je ljubico in ji naredil bivališče poleg svojega. Vidimo lahko kaj naredi denar, saj sta ga ravno bogatstvo in denar pokvarila, da ni bil več takšen človek, kot na začetku.

Najbolj mi bo ostal v spominu dogodek, kako pridna, dobra in zvesta žena je bila O-lan. Vsakič, ko je bila noseča, je še do zadnje ure delala na polju in pomagala Vang Lungu, sama je povila vse otroke in se potem takoj zopet vrnila na zemljo in pomagala dalje. Ravno z njeno pridnostjo, sta skupaj z Vang Lungom lahko kupila še več zemlje. A ko je Vang Lung obogatel, je postal do žene nespoštljiv, žalil jo je in jo zamenjal za ljubico. V spominu pa mi bo ostal še en dogodek v knjigi. Vang Lung je pomagal vsem svojim otrokom, da so bili vsi priskrbljeni. A sinove nikoli ni zanimala zemlja, obogateli so na očetov račun. Ko je bil Vang Lung star, jih je prosil, naj zemlje ne prodajo, saj bo potem vsega konec. Sinova sta mu to obljubila, a starčku čez glavo sta se spogledala in se nasmehnila.

Knjiga mi je bila zelo všeč. Je zanimiva, ves čas med branjem, me je zanimalo kaj se bo zgodilo z Vang Lungovo zemljo. Ali jim bo obrodila pridelke ali jim bodo naravne katastrofe zagodle, da bodo ostali praznih rok. Pri knjigi me je zmotilo samo to, ker je na trenutke bila predolga, malce preveč razvlečena zgodba. Avtorica bi lahko nekatere dogodke skrajšala in bi ravno tako bilo zajeto bistvo celotne zgodbe.

[Mateja Teja]

Knjiga avtorja, s katerim si delita prvo črko imena (3 točke)

Miha Mazzini: Otroštvo

Ocena:

001 (3).JPG (9.67 KiB) Ogledan 4783 krat

Pisatelj je za roman Otroštvo dobil nagrado kresnik 2016. To je avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah. Avtor je napisal, da so vse osebe, kraji in dogodki izmišljeni ali pa literarno obdelani. Vendar je na koncu knjige objavil fotografijo, na kateri so deček, njegova mama in stara mama in lahko se nam dozdeva, da je Mazzini napeljal k misli, da gre v romanu za opis njegovega lastnega življenja, njegovega otroštva.

Avtor v romanu opisuje dečkovih pet let življenja, ki jih je preživel v garsonjeri s svojo staro mamo. Sestavil je seznam pribliskov, podob, prizorov iz dečkovega otroštva, v katerih ključno vlogo igra njegova stara mama. Spominov ni povezal v roman, temveč je okoli vsakega napletel zgodbo.

Od vseh likov mi je bil najbolj všeč deček. Prvih pet let življenja je preživel s staro mamo. Prva asociacija, ki jo ima deček na nono je strah, druga pa je toplina njenega doma. Nona je bila fanatični vernik, versko blazna. Izmišljala si je nove, fantastične zgodbe, videla je reči, ki jih ni, s čimer je sodila v odmik realnosti. Nona je dečka trpinčila, grozila mu je s peklom, z božjo kaznijo, če ne bo ubogal. Živeti je moral v množici duhov, duš, prekletstva. Vse mu je prepovedovala, saj naj bi bilo vse greh. V tistem letu, ko so strici za eno leto staro mamo odpeljali, je deček dobil občutek svobode in nenadoma postal (skoraj) navaden otrok. Lahko je okusil celodnevno divjanje po dvoriščih, saj ga je drugače nona ves čas imela zaprtega v garsonjeri. Žalostno se mi je zdelo, da se je deček bolj od trpinčenja, bal, da bo ostal sam. Nono je tisto leto, ko je ni bilo, pogrešal. Kajti rad imaš tisto, kar poznaš. Grozljivo mi je bilo, ko sem brala, kaj vse je deček v otroštvu moral pretrpeti, kako ga je nona ustrahovala. Ko odraste vstopa v spomine, v bolečo preteklost. Potrebuje veliko truda in dela na sebi, da se lahko sooči s svojim otroštvom, ki ga je zaradi travm potisnil v pozabo.

Najbolj mi bo ostala v spominu tista zgodba, ko sta se deček in njegova stara mama odpravila nabirati zdravilne rastline. Deček je prosil nono, če gre lahko pogledat za deteljico, saj se mu je zdelo, da na drugi strani tirnic vidi deteljišče. Želel si je najti štiriperesno deteljico, a nona mu ni pustila. Ko sta morala stopiti na sredo proge, je deček želel oditi na drugo stran k deteljam, a tedaj se mu je noga v škornju zataknila v tirnico. Deček je ostal ukleščen, začel se je bati, da bo prišel vlak. Stara mama ga je strašila, da se vlak približuje in, ko jo je prosil, naj mu pomaga, mu stara mama ni hotela. Dejala mu je, da je to kazen za njegovo nepokornost, kajti Bog vse vidi in grehov se ne sme delati. Deček jo je moledoval, stara mama pa se je obnašala, kot da ga bo pustila ukleščenega na tirnici. Dečku je ukazala, da se mora najprej pokesati, ker ni priden. Ta jo je vlekel za roke in nona mu je na koncu rekla, naj potegne nogo ven iz škornja in deček je bil rešen. Zdi se mi nedopustno, da je nona tako mučila svojega vnuka, ker je hotela, da ta občuti strahospoštovanje.

Stil pisanja se mi je zdel zanimiv. Avtor uporablja velike tiskane črke, ko hoče nekaj povedati zelo naglas in pomanjšane male tiskane črke, ko želi nekaj povedati bolj potiho. Nekaj drugačnega je tudi, da avtor ni navedel imena glavnih oseb. Deček, njegova mama in stara mama nastopajo brez imen, imenuje jih deček, mama, stara mama, medtem, ko je avtor vsakega od dečkovih stricev poimenoval po imenu. Zmotilo pa me je, da je avtor na začetku prve tre zgodbe opisoval skozi perspektivo odraslega, ki se poskuša spomniti, potem v naslednjih zgodbah pa je se je vrnil v dečkovo otroštvo. Ravno zaradi tega vračanja iz sedanjosti v preteklost, mi na začetku ni bilo najbolj razumljivo, zaradi česa odrasel človek doživlja travme in obiskuje psihoterapije, kajti avtor nam šele v četrti zgodbi bolj natančno razkrije, da so te travme posledica trpinčenja v otroštvu.

[Mateja Teja]

Knjiga, ki jo je napisalo več avtorjev (3 točke)

Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Špela Kalčić, Maja Malešević, Špela Razpotnik, Tina Lužar, Urška Strle: Na poti do lastne sobe

Ocena:

003 (6).JPG (7.66 KiB) Ogledan 4759 krat

Ideja za knjigo je nastala ob razmišljanju o odmevni, nagrajeni knjigi Gorana Vojnovića Čefruji raus. Urednici knjige Milici Antić so v Vojnovićevi knjigi manjkali ženski liki, njihove zgodbe, kajti v knjigi Čefurji raus so osrednji liki moški in se zgodbe vrtijo okoli tem, ki zanimajo moške. Na razvoj knjige pa je vplivala tudi osebna izkušnja, saj urednica izhaja iz priseljenske družine.

V knjigi so opisane življenjske zgodbe dvajsetih priseljenk iz nekdanje Jugoslavije. V Slovenijo so prihajale v različnih obdobjih, nekatere pa so se tu tudi rodile staršem, ki so se pred tem preselili v Slovenijo. Priseljenke se razlikujejo po starosti, religioznosti, izobrazbi. Prihajajo iz različnih izvornih okolij (Bosne, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Kosova). Sem so jih privedli ekonomski razlogi, možnost po izobraževanju, boljši zaposlitvi in pa tudi vojne razmere v nekdajnji Jugoslaviji. Cilj zbiranja življenjskih zgodb priseljenk je bil ozavestili slovensko javnost o njihovem deležu v skupnem življenju v Sloveniji, o manj stereotipni, bolj strukturirani in tudi bolj "pošteni" podobi o njih.

Ker je dvajset različnih priseljenk iz nekdanje Jugoslavije v knjigi opisalo svojo zgodbo, bi težko izpostavila, katera od glavnih ženskih likov mi je bila najbolj všeč oziroma mi sploh ni bila všeč. Vsaka od dvajsetih nosi v sebi svojo zgodbo, po tistem, ko je prispela v Slovenijo, kako je bila tu sprejeta, kako je iskala možnosti za nemoteno delovanje v profesionalnih področjih, kako je premoščevala jezikovne in kulturne ovire, sprejemala novo kulturo. Vsaka od žensk ima drugačno življenjsko zgodbo, Nekatere so morale vložiti več truda na poti do cilja kot druge, vse pa so bile aktivne kreatorke svojega življenja, ne samo pasivne sopotnice svojih partnerjev. Nekatere izmed njih so bile deležne tudi diskriminacije pri iskanju zaposlitve in tudi v zasebnem življenju. A kljub vsem preprekam, se vsaka od dvajsetih priseljenk čuti, da pripada Slovenskemu narodu, čuti se povezano z slovensko kulturo, običaji, navadami in načinom življenja. Nekatere mogoče ne bodo celo življenje ostale v Sloveniji, a za Slovenijo imajo povedati same lepe besede.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko je Ivana Djilas pripovedovala svojo neprijetno izkušnjo, ki jo je doživela v Sloveniji. Prebrala sem knjigo od Djilasove Hiša in mogoče se mi je ravno zaradi tega njena situacija še bolj vtisnila v spomin, saj Ivano poznam kot odlično pisateljico. Prešernovo gledališče v Kranju je objavilo razpis za direktorja gledališča. Ker je imela Ivana veliko izkušenj z gledališčem, se je prijavila na razpis. Na seji kranjskega občinskega sveta so se odločili za njo in jo imenovali za direktorico, vendar pa bi delovno mesto zasedla šele čez pol leta. V tem času je vložila veliko truda, delala različne načrte. Nekaj dni pred nastopom službe pa je Ivana dobila pošto, v kateri je sodišče ugodilo tožbi njenega protikandidata in sklenilo razveljaviti sklep o njenem imenovanju. Kajti nekdo od članov mestnega sveta je obrazložil, da si želijo dobiti direktorja gledališča v Kranju, ki bo Kranjčan in, da to ne more biti nekdo iz Beograda. Razpravljalec je govoril o Ivaninem narodnostnem izvoru in poudaril to, da ni domačinka, saj je iz Beograda, ne iz Kranja. Ob branju te situacije me je pretreslo, da je nekaterim nacionalna pripadnost postala pomembnejša od kvalitetnega dela in profesionalnosti.

Stil pisanja mi je bil zanimiv. Zelo všeč mi je bilo, ker so avtorice knjige v vsaki življenjski zgodbi uporabile tudi pogovorni jezik priseljenk, tako da je vsaka od njih opisala svojo življenjsko zgodbo v pogovornem jeziku, ki je bil največkrat mešanica med slovenskim in srbohrvaškimi besedami. Super se mi je zdelo tudi, da so bila vsa imena in priimki priseljenk javno napisani v knjigi. Nekatere od njih so tudi medijsko znane. Pogrešala pa sem življenjske zgodbe tudi kakšnih mlajših žensk, starih pod trideset let, saj bi bilo zanimivo slišati tudi njihovo izkušnjo življenja v Sloveniji.

Knjiga mi je bila všeč, življenjske zgodbe so se mi zdele zelo zanimive. Ravno pri branju teh zgodb sem spoznala, kako so se morale nekatere truditi, se prilagoditi, naučiti jezika, kulture in navad. Bile pa so deležne tudi diskriminacij. Vendar pa so ves čas ostale aktivne in na koncu jim je uspelo, da so dosegle svoje cilje in v Sloveniji lepo zaživele. Knjiga podira tudi sterotipe o priseljenkah nekdanje Jugoslavije, saj ima nažalost veliko ljudi še danes slabo oziroma drugačno mnenje o njih.

[Mateja Teja]

Najljubša knjiga iz otroštva (2 točki)

Enid Blyton: 5 prijateljev na otoku zakladov

Ocena:

007 (8).JPG (17.22 KiB) Ogledan 4700 krat

Zbirka knjig Pet prijateljev so bile moje najljubše knjige iz otroštva. Doma imam shranjeno celotno zbirko knjig. Ker teh knjig nisem brala že vrsto let, sem vsebino že pozabila, zato sem za bralni izziv prebrala prvo knjigo iz zbirke Pet prijateljev z naslovom na Otoku zakladov.

Brata Julian in Dick ter sestra Anne, se odpravijo na počitnice k svojemu stricu. Stric ima hčerko, ki je še nikoli niso videli. Ko prispejo, se spoznajo z sestrično Georgino, ki pa želi biti fant in jo morajo vsi klicati George. Družba se kmalu spoprijatelji, pridruži pa se jim tudi Georginin kuža Tim, ki pa ga mora Georgina skrivati pred svojimi starši. Georgina jim pove, da ji je mama podarila družinski otok, ki se imenuje Kirrinov otok, na njem pa so ruševine starega gradu. Do tja se pride le s čolnom, vse okoli pa je polno ladijskih razbitin. Nekoč, ko otroci preživijo dan na otoku, se razbesni nevihta in neurje dvigne razbitino stare ladje z dna morja in jo vrže na skale. Otroci so željni dogodivščin, odpravijo se na ladijsko razbitino, tam pa najdejo staro škatlo, v njej pa je skrit zemljevid, na katerem je prikazano, da so v ruševinah starega gradu skrite zlate palice. Otroci se odpravijo na otok, da bi poiskali zaklad, tam pa jih čaka presenečenje.

Najbolj zanimiv lik v knjigi mi je bila George. Deklica, ki si želi biti deček in ima tud vse fantovske lastnosti, je pogumna, skriva solze, zna dobro jadrati. Na začetku, ko spoznaš George, se ti zdi, da je malo zoprna, neprijazna, samosvoja oseba, toda, ko jo bolje spoznaš, vidiš, da je to zelo prijazna oseba, vedno pripravljena pomagati. Bila je le osamljena, brez prijateljev, zato je bila tudi nagle jeze in zaprta vase, potem pa, ko so na počitnice prišli bratranca in sestrična, je spoznala, da je veliko lepše, če preživljaš prosti čas in dogodivščine v družbi. Priznala jim je, da je res vesela, ker so prišli.

Najbolj sem si zapomnila dogodek, kako pogumen je bil Dick, da jih je rešil pred tatovi. Ko so otroci v grajskih temnicah odkrili zlate palice, se je Dick ranil in z Anne sta odšla ven na zrak, George in Julian pa sta odprla vrata v grajski temnici in odkrila, da se tam skrivajo zlate palice. A ravno v tem trenutku, sta za njima prišla zasledovalca, dva tatova in ju zaprla v temnico, sama pa bi se odpeljala na kopno po ladjo, da bi lahko odpeljala zaklad iz otoka. Prislila sta George, naj napiše pismo in zvabi ostala dva otroka v past. Ker se je George podpisala z Georgina, je Dick, ko je prebral pismo, zaslutil, da nekaj ni vredu. Kmalu zatem je ugotovil, da sta na otoku še dva neznanca. Ko sta se neznanca s čolnom odpeljala z otoka, sta otroka ugotovila, da ne bosta mogla po stopnicah priti do ostalih dveh prijateljev, ki sta ujeta v temnici, saj sta tatova nagrmadila nad vhod v temnice težke in razbite kamnite plošče. Dick se je odpravil prijatelja reševat skozi odprtino v vodnjaku. Kmalu zatem, ko ju je rešil, sta se tatova vrnila in odšla v temnice po zaklad. Otroci so hoteli težke kamnite gmote prevaliti nazaj na vhod, da bi jim zaprli pot. Ker jim ni uspelo, je Dick zopet splezal skozi vodnjak, da bi tatova zaklenil v temnico. Tatovi bi ga pri tem skoraj ujeli, a uspelo mu je pobegniti. Otroci so stekli proti svojemu čolnu, George pa je tatovoma pokvarila motorni čoln in tako sta ostala ujeta na otoku.

Pet prijateljev je simpatično, lahkotno branje, ki me je popeljalo nazaj v mladost. Že od nekdaj sem rada brala napete, razburljive zgodbe in Pet prijateljev, bi se ji lahko približalo. Zmotilo me je le to, da je stil pisanja zelo preprost, vendar pa razumljivo, saj je knjiga namenjena mlajšim bralcem. Zelo sem bila vesela, da sem imela zopet priložnost prebrati najljubšo knjigo iz moje mladosti, saj drugače verjetno ne bi več posegla po njej. V knjigi pa lahko marsikdo spozna, tako kot je tudi George, da čeprav si sam sebi dovolj in se ti zdi, da ne potrebuješ prijateljev, pa je kljub temu veliko lepše, kot biti sam, preživljati dneve v dobri družbi, skupaj še s štirimi prijatelji.

[Mateja Teja]

Izšla leta 2017 (3 točke)

Igor Marojević: Mamina roka

Ocena:

006 (6).JPG (9.36 KiB) Ogledan 4677 krat

Glavni junak romana je šestnajstletni deček, ki ga po potresu v Prerastu, njegova mama pripelje v Vrbas, kjer živi njena sestra Bonja in ga pusti pri njej. Tam deček spozna polsestri Šleser, Herto in Sonjo. Herta je njegova sošolka. Obe mu postaneta všeč. Dečka pa začne zanimati tudi, kdo je prej živel v hiši kjer sedaj živi s teto in še z nekaj sorodniki. Odkrije, da naj bi tu prej živeli podonavski Nemci, zato deček začne raziskovati, od kod izvirata sestri Šleser, ki sta po rodu Nemki in kakšna je njihova družinska zgodovina.

Šestnajstletni gimnazijec pripoveduje prvoosebno zgodbo o svojem življenju V Vrbasu, po tistem, ko ga je mama pustila pri teti. Kmalu ga začne zanimati zgodovina hiše, v katero se je po vojni vselila njegova družina. Teta mu noče povedati nič, kdo je bil prejšnji lastnik hiše. Ravno deček je tisti lik, ki mi je bil v romanu najbolj všeč, Skozi raziskovanje in iskanje lastne identitete, se deček vse bolj poglablja v zgodovino in usodo hiše in na koncu mu tudi uspe odkriti resnico, kdo je bil prejšnji lastnik hiše.

Najbolj v spominu mi bo ostal dogodek, ko deček na koncu odkrije, da je hiša v kateri živijo, pripadala družini Šleser. Krut pa je tudi konec, ko se zgodi osebna tragedija, Teta Bonja na koncu stori samomor.

Posebnost romana se mi je zdela ta, da avtor niti enkrat ni navedel imena glavnega junaka, Omenja ga le kot šestnajstletnega gimnazijca, medtem, ko o njegovi družini in sorodnikih izvemo vse podrobnosti.

Branje tistega dela zgodbe, ko avtor opisuje življenje šestnajstletnega gimnazijca, ki ga mama pusti pri sestri v Vrbasu, se mi je zdel zelo zanimivo. Zanimivo je bilo tudi odkritje, kdo je bil prejšnji lastnik hiše, kako sta s tetino hišo povezani sestri Šleser in kako se bo razpletel ljubezenski trikotnik med dečkom in sestrama Šleser. Zmotilo pa me je, ker je veliko dogodkov v knjigi povezanih z zgodovino podonavskih Nemcev, ki so živeli v Vrbasu in jim je po drugi svetovni vojni nova država zaplenila hiše. Ker sama zgodovnskega ozadja ne poznam, mi je bil včasih kakšen del malo težje razumljiv za branje. A kljub temu je avtor napisal roman, kjer ne spremljamo samo zgodovniskih dogodkov, temveč tudi zasebno ljubezensko življenje šestnajstletnega dečka,

[Mateja Teja]

Dramsko delo (3 točke)

William Shakespeare: Macbeth

Ocena:

003 (6).JPG (13.69 KiB) Ogledan 4638 krat

Dramska dela sem nazadnje brala v srednji šoli. Sama verjetno ne bi posegla po tej zvrsti, zato mi je zelo všeč, da dramsko delo spada med bralni izziv, ker drugače ne bi imela priložnosti prebrati še eno izmed Shakespearovih del. Macbeth je Shakeseparova najbolj krvava tragedija. O glavnem liku Macbethu sem že veliko slišala, zato sem se odločila, da preberem ravno to dramsko delo in izvem, kdo je pravzaprav Macbeth bil.

Zgodba govori o poveljniku kraljeve vojske, generalu Macbethu. Macbethu uspe premagati dve napadalski vojski, ki sta napadli Škotsko. Vešče mu napovedo, da bo postal tan in kasneje zasedel prestol. Ker ga drugi del prerokbe tako zamika, da bi postal kralj Škotske, povabi k sebi sedajšnjega kralja Duncana in z ženo lady Macbeth skleneta, da ga mora njen mož umoriti. Da Macbeth obdrži krono, pa je pripravljen izvršiti še več krutih dejanj.

Najbolj v spominu mi bo ostal glavni junak zgodbe, general Macbeth. Že dolgo nisem brala zgodbe, v kateri nastopa tako pokvarjena oseba, kot je Macbeth, ki je pripravljen narediti najbolj krute zločine, da bi postal kralj. Po napovedi prerokbe, ubije sedajšnjega kralja Škotske, umor pa naprti sobarjema, ki ju najprej opije, potem pa ubije. Tudi ko Macbeth postane kralj Škotske, se boji za svojo krono, zato še vedno nadaljuje z umori. Najame morilce, da ubijejo vse, ki ga lahko ogrozijo, da ostane brez krone. Prav tako, se mi je zdela zelo pokvarjena tudi njegova žena, Lady Macbeth, ki jo je krona tako zamikala, da moža prepriča k umoru kralja. A vendar je usoda pravična in oba doleti kazen. Lady Macbeth se zamrači um in stori samomor, Macbethu pa plemič Macduff odseka glavo.

Macbeth sporoči svoji ženi, lady Macbeth, da so mu vešče prerokovale, da bo postal kralj Škotske. Ko Lady Macbeth izve, da kralj Duncan prihaja k njim na obisk, moža takoj nagovori, da je treba Duncana ubiti in tako, bo Macbeth postal kralj Škotske. Najbolj se mi je vtisnil v spomin ravno ta dogodek, kjer spoznamo, kako pokvarjena in hinavska oseba je Lady Macbeth. " Da svet prevariš, glej kot drugi svet; pozdrav v očeh, na dlani, na jeziku: kaži se cvet nedolžen, toda bodi kača pod njim. Zanj, ki prihaja, treba je poskrbeti; in prepusti meni opravek veliki noči nocojšnje, ki naju denem in vsem nočem poslej nakloni vlado in oblast brez mej. "

Stil pisanja je kar zahteven za branje. Zmotilo me je, ker je celotna tragedija napisana v citatih. Tudi jezik je poln metafor. Všeč pa mi je bilo, kako je avtor dogodke napisal v zelo dramatičnem slogu. Ko sem knjigo prebrala, sem bila vesela, ker je na koncu zmagala pravica in sta oba negativca, Macbeth in njegova žena dobila, kazen, ki sta si jo zaslužila.

[Mateja Teja]

Ljubezenski roman (2 točki)

Andrej E. Skubic: Koliko si moja?

Ocena:

002 (12).JPG (12.6 KiB) Ogledan 4609 krat

Ljubezenski romani ravno niso zvrst, ki bi jo brala pogosto. Predvsem pa ne maram brati tistih ženskih "pocukranih" romanov. Od Skubica sem pred leti že prebrala njegov Fužinski bluz, ki mi je bil zelo všeč. Ko sem prebrala kratko vsebino romana Koliko si moja?, sem ugotovila, da se bo ta ljubezenski roman razlikoval od tistih tipičnih ljubezenskih romanov in ravno zato, sem si ga izbrala za svoj zadnji letošnji bralni izziv. Roman je prejel tudi nagrado kresnik za najboljši roman leta 2012.

V romanu avtor opisuje notranji samogovor, ki se dogaja v glavi glavnega junaka Toma, po tistem, ko ga partnerica prevara in ostane noseča z drugim. Tomo se odseli na podeželje, v hišo pokojnega dedka, tam pa se zaplete v spor s sosedom glede lastništva zemlje.

Ko se Tomo vrne iz službenega potovanja, mu njegova partnerica Anja, s katero sta veliko let živela skupaj, pove, da pričakuje otroka, Vse lepo in prav, saj sta otroka načrtovala. A največji šok je, ker otrok ni njegov. Anja ga je v tem kratkem času prevarala s svojim bivšim fantom in po nesreči zanosila z njim. Težko si je predstavljati, kaj se je Tomu tisti trenutek motalo po glavi, ko je izvedel to novico. Odšel je iz stanovanja. Potem pa se je odselil v Ter, na podeželje, v hišo pokojnega dedka, kjer je tisti čas tam živela njegova mama. Bil je jezen. Vendar pa se je Tomo kmalu po tem zopet snidel z Anjo. Zelo me je presenetil v pozitivnem smislu, saj Anji ni na smrt zameril, čeprav bi ji lahko, ampak ji je po tistem ves čas stal ob strani. Najprej kot prijatelj, potem pa jo je povabil, naj pride živet k njemu na podeželje, da bo lahko skrbel za njo. Težko bi danes naleteli na moškega, ki bi imel tako lep odnos, do svoje bivše partnerke, po tistem, ko mu je storila takšno stvar. Bil je tudi pri porodu in ko se je rodila hčerka od Anje, jo je sprejel, za svojo.

Najbolj si bom zapomnila dogodek, ko je bil Tomo ves čas pri Anji, ko je rojevala. Ko je bilo konec poroda, se je odločil, da gre na cigaret. Anja mu je dejala, naj se potem, ko pokadi, vrne nazaj k njej in Tomo ji je obljubil, da se bo vrnil. Odšel je na vrt pokaditi cigaret in nenadoma je v notranjosti lokalala zagledal znano postavo. Mislil je, da je Anja novico o rojstvu hčerke sporočila Lenartu, svojemu bivšemu, s katerim ga je prevarala in zanosila. Takrat je Tomo pomislil, da je Anjo zoper izgubil. Odkorakal je ven iz porodnišnice proti parkirni hiši in se odpeljal.

Všeč mi je bilo, da čeprav v romanu prevladuje ljubezenska tematika, kljub temu roman ni "pocukran" ljubezenski roman. V romanu je veliko pogovornega jezika, kar mi je bilo po eni strani všeč, zmotilo pa me je, da avtor uporablja veliko kletvic. Ena izmed zgodb v romanu, je poleg ljubezenske zgodbe tudi spor glede lastništva zemlje med Tomom in njegovim sosedom. Zgodba, ko je opisan odnos med Tomom in Anjo mi je bila zelo všeč. Zmotilo pa me je, ker je avtor prevelik del zgodbe namenil opisovanju spora glede lastništva zemlje. Ta del zgodbe mi ni bil zanimiv, zato sem romanu namenila tri zvezdice.

Zgodba nam pove, da je za vse dogajanje krivo lastništvo. Do zapletov z lastništvom zemlje ne bi prišlo, če si Anje njen bivši fant ne bi prilastil za eno noč. Potem se Tomo tudi preselil ne bi na Ter in ne bi prišlo do težav z lastništvom zemlje in težav s pripadnostjo, koliko je sedaj po prevari Anja še njegova?