Naslov: Po dva in dva (Two by two)
Avtor: Nicholas Sparks
Ocena:
Opis in mnenje:
»Boleče sem se zavedal, kako blizu mene je; pred nama sta tudi London in Bodhi hodila drug ob drugem in spomnil sem se knjige, ki sem jo pred spanjem vsak večer bral London. Mi štirje smo hodili po da in dva, ker nihče ne bi smel hoditi sam.« ~ Russell Green
»Ampak če zmoreš, pusti naj pride, kar mora priti, in kar ostane, naj ostane. Kar bi rado odšlo, naj gre.« ~Emily
Vsekakor gre za še eno (veliko!) mojstrovino izpod peresa Nicholasa Sparksa. In zaradi tega: moj globok priklon!
Roman je v bistvu prvoosebna izpoved očeta Russa Greena, ki se iznenada znajde v popolnem kaosu: v službi da odpoved in se poda na samostojno pot, vendar pa mu posel ne steče, prihranki pa se zaradi tega iz dneva v dan manjšajo. V istem obdobju se njegova žena Vivian odloči, da si bo poiskala službo in se zaposlila (pred tem je bila več let brezposelna in je skrbela za dom in hčerko).
Vivian se zaposli, kasneje pa začne ljubimkati s svojim šefom. Posledično se vedno bolj odmika od Russa, dokler mu končno ne prizna, da ga zapušča.
Russell iz dneva v dan tone v vedno večje težave: poleg tega, da je še zmeraj dejansko brez dela (ukvarja se z marketingom, vendar ne more pridobiti strank, s katerimi bi sklenil kakšen posel), ostane sam s hčerko London. Kljub temu pa vedno bolj kaže vse večjo skrb za hčerko: le-tej nameni vse več časa. Srce me je bolelo, ko sem brala, kako je skrbel za njo, kako globoka so bila njegova očetovska čustva do London… Nenehno pa mu je v ozadju kljuvala misel, da mu bo Vivian London odvzela in jo odpeljala.
Celotni roman sem doživela kot nek hvalospev očetu in njegovi vlogi pri vzgoji in skrbi za hčerko (v pozitivnem smislu). Russ je dejansko celotni del življenja, ki je opisan v knjigi, posvetil borbi za hčerko, za njeno dobro.
Vivian mi je šla žal krepko na živce. Brez zadržkov jo lahko opišem kot sebično in egoistično ps**o, naveličano dobrega življenja, ki ga je bila deležna ob Russu. Igra, ki jo je igrala v obdobju pred ločitvijo, je za mene enostavno prenizkotna (v kolikor imaš v sebi vsaj malo človeškega čuta, se tako podlih zadev ne moreš iti!).
London pa je en tak sončni žarek v celotni zgodbi.
»Zmenki« z Russom so mi privedli nasmeh na obraz. 
Se pa zgodba v zadnji četrtini zasuka v popolnoma drugo smer – v ospredje stopi Russova sestra Marge, Russovaločitevje nekako potisnjena v ozadje. Toda, ko sem danes razmišljala o zgodbi, je dejansko Marge odigrala ogromno vlogo pri usmeritvi poteka ločitve med Russom in Vivian ter kasnejši (nisem mogla verjeti)sporazumni odločitvi obeh glede skrbništva nad London.
Me je pa spet začudilo promoviranje knjige v Sloveniji: promovira se kot nova ljubezenska zgodba (vsaj kolikor sem jaz zasledila), vendar pa v ospredju niti približno ni nobene ljubezenske zgodbe (se sicer nekaj želi odvijati, vendar se niti prav ne razvije, niti ni dan noben poudarek na tisti odnos). Prav tako je (vsaj za moje pojme) popolnoma zgrešen slogan na naslovnici slovenskega prevoda: »Včasih je konec pravzaprav začetek« (edino če slogan razumem v smislu, da je ločitevRussu prinesla novo – boljše – življenje), še bolj zgrešena pa je slika moškega in ženske, ter spodaj manjša slika moškega in punčke (ki bi pravzaprav morala biti v ospredju). Zato mi je vsekakor dosti ljubša (in dosti primernejša) naslovnica originala, ki poleg tega prikazuje meni najljubši odsek iz celotne zgodbe. (Klik do slike: http://nicholassparks.com/wp-content/up ... two-uk.jpg)
Knjiga se me je res dotaknila (morda tudi zaradi osebnih razlogov) in je res vredna ocene, ki sem ji jo namenila.
Sem pa s to knjigo zapolnila še drugi stolpec v celoti.
