MAX
Knjiga z rdečo platnico
AVTORICA: Sarah Cohen-Scali
KATEGORIJA: Historical Fiction, YA
ŠTEVILO STRANI: 405
LINK: Goodreads,
Bralnica
MNENJE:
Max je odločen, da se rodi 20. aprila 1936, na rojstni dan Adolfa Hitlerja. Bo prvi popoln arijski dojenček iz programa Lebensborn. Ima najbolj modre oči in najbolj svetle lase. Že v začetku je zgled vsem. Führer ga celo osebno krsti za Konrada von Kebnersola (kasneje vzdevek kofo, t.j. krščen od Führerja osebno). Opazno je boljši od vseh, zato se doktor Ebener zanj še posebej zanima. Pri šestih letih ga že pošlje na prvo nalogo – pomaga pri kraji poljskih otrok. Kasneje je čas, da se začne šolati. Doktor Ebener zanj izbere deško šolo, kjer Konrad spozna Lukasa, dečka na oddelku za starejše učence. Ta mu zasuče svet na glavo. Vse kar je Konrad do zdaj verjel se je izkazalo za veliko laž, zato ne ve kaj je res ali ne.
Ali so lahko Poljaki in celo Židje tako lepi, plavolasi in modrooki?Čeprav je Lukas problematičen, Konrad prepriča doktorja Ebenerja, da ju skupaj pošlje na nadaljne šolanje, kjer sta se pretvarjata, da sta brata. Počasi se vladavina Nemčije končuje. Konrad je star devet let, ko morata z Lukasom zapustiti šolo in se znajti v svetu.
Pripoved se začne, ko je Max oz. Konrad še zarodek in se nadaljuje do njegovega skoraj desetega leta. On sam je glavni pripovedovalec. Knjiga je razdeljena na več poglavij. Jezik je izjemno tekoč in berljiv. Všeč mi je tudi pisateljičin slog. Tujke v nemščini in poljščini so odlično umeščene in bralcu dajejo občutek pristnosti pripovedi. Na tem mestu, bi pohvalila tudi kvaliteten prevod nasploh, posebej pa teh »vrinjenih« tujk, da ne povzročijo zmede, ampak se lepo zlijejo s pripovedjo.
Glavni junak Konrad (vzdevek Max je dobil od svoje matere, katere se ne spomni več, samo zlog mu je ostal poznan, kasneje vidi vzdevek tudi na sliki) ima močen karakter, je samostojen, brez kakršnih koli ovir v življenju. Nima družine v pravem pomenu, kar si šteje za velik plus – njegova mati je Nemčija, njegov oče je Führer. Všeč, mi je, da se ta stavek pogosto ponavlja skozi zgodbo, saj tako dojamemo, da je Konrad res zvest svoji domovini, bi zanjo naredil vse in trdno verjame v njeno svetlo prihodnost. Lahko bi rekli, da vsi našteti razlogi Konrada delajo tudi lahkovernega, vendar se mi zdi, da bi kakršno koli odstopanje od zgrajenega karakterja nasprotovalo z njegovo vzgojo (in bi iz tega dobili še en uporniški roman tipa The Hunger Games ali Divergent). Všeč mi je tudi, da Konrad kot majhen izgovarja in včasih celo dojame pomen kletvic in na umor, pijančevanje in kurbe gleda objektivno – tako je bil vzgojen, drugega ne pozna, njemu ni nikoli nihče povedal, da to ni sprejemljivo obnašanje, to je njegov vsakdan. Res se je od začetka težko poistovetiti z njim, a menim, da vse to spada k dobro načrtovani pripovedi, saj moramo karakter spoznati do obisti.
Na drugi strani pa je Lukas oz Lucijan.
Poljak in Žid, ki je zaradi »srečnih« okoliščin lahko ostal živ. Ne bi mogel biti večje nasprotje Konradu, čeprav izgledata kot brata. V mladosti so ga starši prodali neki ženski, z namenom, da preživi. Videti jih je smel, samo če sta se z gospo peljala na tramvaju. Vsak mesec je videl kako počasi hirajo, bolehajo in umirajo. Oče in brat sta umrla, mama pa je bila odpeljana v Treblinko. Zato ni čudno, da Lukas iz dna srca sovraži Nemce in vse kar je z njimi povezano. Storil bi vse – še tako majhno stvar, ki na celotno sliko ne vpliva, samo da bi se maščeval za krivice, ki so se mu zgodile, pa ne samo njemu, celotnemu njegovemu narodu. Ne uboga navodil, trmari, kasneje celo ubije svoja dva najboljša »tovariša« in nekaj drugih Nemcev. Ko počasi dojame, da se približuje konec nemške vladavine njegov karakter doživi preobrat. Maščevanje mu ni več na prvem mestu, saj dojame, da bodo za to poskrbeli drugi. S Konradom bi rad pobegnil na varno in se priključil Američanom, meni, da bi bila tam varna. Pri tej potezi se vidi, da je Lukas zares odrastel in ni več na ravni otroka, kljub svojim rosnim petnajstim letom – razmišljati je začel tudi o drugih in o prihodnosti. Ko Konradu obljubi, da bi po vojni skupaj odšla v Avstralijo, sem vedela,
da to ne pomeni nič dobrega in res, nekaj strani za tem ga ustreli pijan ruski vojak.
Konec je zadovoljiv, ne zgodi se nič pretresljivega, bralca na nek način pomiri – pravici bo zadoščeno.
Nekako sem vedno vedela, da so se med vojno dogajale hude stvari, ampak se mi je zdelo to že tako daleč stran, zame zakopano v preteklosti in se me ni dosti zadevalo. Ta knjiga me je prebudila, mi približala to temo in mi orisala problem v vsej svoji srhljivosti. Kaj vse se lahko zgodi, če ti posameznik s toliko sovraštva in jasnim ciljem opere možgane.. Kaj vse se lahko v državi dogaja, brez da bi ljudje posumili, da je kaj narobe… Koliko življenj se pri tem izgubi in koliko jih je uničenih…
Tudi danes zelo aktualna tema, da se spomnimo kakšni zločini so se dogajali v preteklosti in se v tem času naraščajoče nestrpnosti do različnih ras, kultur in religij ne bi ponovili. V branje priporočam vsem od konca osnovne šole naprej. Ocena je absolutna petica.
