Malo bistroumno deklico najbrž poznamo vsi ljubitelji knjig. Tudi njej so bile blizu in tako je že kot malo dekletce vse dneve preživela v njihovi družbi v knjižnici ali pa v domači sobi. Ker je odraščala s staršema, ki sta se bolj kot z njeno vzgojo ukvarjala sama s seboj, prepuščena sami sebi, se je njena bistrost izkazala šele ob vstopu v šolo. Tam se je navezala na svojo učiteljico Medico, kateri je kot prvi zaupala o svojih nadnaravnih sposobnostih - Matilda je namreč lahko z očmi premikala predmete. Tako je z ukano ugnala surovo ravnateljico, priskrbela da je ta vrnila hišo svoji nečakinji (Medici) in se na koncu skupaj z njo tudi vselila v njen dom.
Pri Matildi sta mi najbolj všeč njena skromnost, saj se ne hvali s svojimi sposobnostmi, in njena srčnost, saj je vedno pripravljena priskočiti na pomoč komu od sošolcev ali pa učiteljici.
Hvala Bralnici za ta nalogo in s tem kratek povratek v otroške dni.
Tako je branje brez zdravstvenih posledic možno tudi v primeru, če ste sladkorni bolnik. 
Bojda obstajajo tudi nadaljevanja, ki pa niso prevedena v slovenski jezik. 
Všeč mi je njegova aktualnost oziroma naslavljanje 'vsakdanje psihopatologije' na način, da je vsaka drama pravzaprav igra v igri. V Golem pianistu ali mali nočni muziki gre za poseganje skupine posameznikov v življenje novega soseda z namenom, da bi ta ustrezal njihovim predstavam o tem, kakšen bi moral biti; v Igri s pari gre za zgodbo o partnerski praznini in posledični nezvestobi; Bolje tič v roki kot tat na strehi je prispodoba dandanašnjega življenja v sivi coni udobja oziroma vsakdanji rutini, iz katere bi se posamezniki radi izvili, pa se namesto lastnega aktivizma zanašajo na 'pomoč od zunaj'; Hodnik pa je aktualen predvsem s stališča popularnosti resničnostnih šovov.