Bralni izziv 2017 - katarina.

Na tem forumu se nahajajo vsi potekli in aktualni bralni izzivi.

Moderator: The Book Crusaders

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 26 jan 2017, 23:21

naloge2017-22.jpg
naloge2017-22.jpg (175.08 KiB) Ogledan 1105 krat
Nazadnje uredil/a katarina. dne 10 dec 2017, 20:55, skupaj urejeno 26 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 27 jan 2017, 03:47

KNJIGA, KI GOVORI O DRUŽINI

Avtorica: Zadie Smith
Naslov: Beli zobje
Ocena:
Goodreads

Že precej dolgo nazaj sem prebrala knjigo Zadie Smith O lepoti. Bila mi je precej všeč, pa sem si rekla, moram prebrati še kakšno njeno knjigo. In tako sem naletela na Bele zobe.
Za kaj se v tej knjigi sploh gre? Težko rečem. Nima namreč neke zaokrožene zaključene zgodbe, ampak zgolj spremlja dve družini, ki prebivata v Londonu v 70ih in 80ih letih prejšnjega stoletja, – Jonesove in Iqbalove - od časa, ko prijatelja Archie Jones in Samad Iqbal spoznata svoji ženi, pa nekako dokler njuni otroci ne dosežejo najstniške dobe. To je pravzaprav edina stvar, ki me je pri tej knjigi nekoliko motila – to pomanjkanje enotne zgodbe. Vse skupaj se kar vleče in vleče, dogodki se nalagajo eden na drugega, včasih se zdijo kar nekako nepovezani.
Sicer pa se mi je knjiga zdela odlična. Zadie Smith res zna :vso_cast: . Všeč mi je, kako zabavno cinična je v svojih knjigah. Osebe so res zanimive, med njimi vlada pestra dinamika, polno je nekakšnega prismuknjenega in na čase pikrega humorja, hkrati pa se pripoved dotika marsikatere precej težavne teme, predvsem kar se tiče problematike priseljencev (Samad in njegova žena Alsana sta Bengalca, Archiejeva žena Clara izvira z Jamajke), ki stalno razpeti med željo po pripadanju in zlitju z Londonskim okoljem ter dolžnostjo do ohranjanja tradicij in kulture svoje matične dežele, iščejo svojo identiteto v družini, preteklosti, kulturi; ukvarja se z nesoglasji, ki jih prinese pripadnost različnim rasam, različnim generacijam, različnim religijam (najti je mogoče vse od muslimanov in v znanost zaljubljenih ateistov pa do jehovovih prič).
Aja pa konec je prav posrečen. Še posebej za Irie (Archiejeva in Clarina hčerka), ki v presledku nekaj ur spi z obema dvojčkoma in zanosi. Kdo je oče? Nobody will ever know. To dejstvo me je prav pretreslo in hkrati fasciniralo, ker če bi bila jaz ona, bi pomoje umrla, če ne bi mogla nikoli izvedeti, kdo je oče mojega otroka, njej je bilo pa čisto všeč, da ne ve.
Pa všeč mi je, kako dobro se lahko človek poistoveti z določenimi vidiki oseb in dogodkov. Nekatere osebe so sicer nekoliko pretirane, skoraj karikirane (tebe gledam, Archie, tebe in tvoje metanje kovanca in trapaste ideje o tem, kako krasen alibi je lahko vozovnica za podzemno), a kljub vsemu je v njih precej resničnega. Sama sem se najbrž še najbolj našla v Irie, ki stalno išče ljubezen tam, kjer je nikoli ne bo dobila, nazadnje pa resignirano izjavi, da je ljubezen le beseda zaradi katere se dobro prodajajo življenjska zavarovanja in balzami za lase. :lol: Iz razočaranj se rojevajo(mo) ciniki. :lol:
Nazadnje uredil/a katarina. dne 12 avg 2017, 17:43, skupaj urejeno 2 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 30 jan 2017, 01:37

PO LASTNI IZBIRI

Avtor: Carlos Ruiz Zafon
Naslov: Marina
Ocena:
Goodreads

Od te knjige sem najbrž pričakovala več, kot bi smela.
Od Zafona sem prebrala Senco vetra, Igro angela in Ujetnika nebes in v vseh treh mi je bilo res všeč njegovo živo opisovanje, njegova zmožnost ustvarjanja pristnega vzdušja in nagnjenost k mračnim in rahlo grozljivim, a ravno zato neustavljivo privlačnim zgodbam iz preteklosti. In v Marini je možno najti vse to. Pravzaprav je zgrajena podobno kot Senca vetra: protagonist, ki slučajno naleti na nekakšno skrivnost, ki ga tako potegne vase, da nikakor ne more prenehati z raziskovanjem in brskanjem po njej, kljub temu, da vse skupaj spravlja njegovo življenje na kocko. A na koncu mu uspe, da se prek pripovedovanja drugih pred njim odvije temačna melanholična zgodba o neverjetnih posameznikih, ranjenih od življenjskih razočaranj in neizpolnjene ljubezni, kar razreši vso skrivnost. Res so mi všeč te mračne in otožne zgodbe iz preteklosti, ob njih me kar mrazi ko razmišljam, kako polni žalosti smo lahko ljudje in v kaj vse nas lahko privedeta ljubezen in obup. Evina in Mihailova zgodba, zgodba o neskončno lepi ženski, ki se je na smrt sovražila, in o moškem, ki je hotel preslepiti smrt, ta je rezala v živo. :cry:
Zafonove knjige se običajno ponašajo tudi z učinkovitimi grozljivimi elementi in odlično ustvarjenim srhljivim vzdušjem in Marina tudi v tem oziru ni nobena izjema. Je pa stvar taka, da se za vse strašljive in na videz nadnaravne pripetljaje v njegovih ostalih knjigah prej ali slej izkaže, da jih je možno razložiti tako, da so v našem svetu povsem verjetni, medtem ko pri Marini ni tako. Ta knjiga je polna fantastike, stvari, ki se (če vprašate mene), ne morejo zares zgoditi. Tiste lutke so me res spravljale ob živce. Prvič, bile so creepy af :undwech: in drugič, ves čas sem gruntala, kako se bo na koncu izkazalo, da je njihov obstoj povsem verjeten in razložljiv, pa se sploh ni. Čista fantastika je bila, nek čaroben serum, ki oživlja trupla in iz njih dela krvoločne stvore. :eh: Pravzaprav na splošno nimam nič proti tovrstni fantastiki in "čarobnosti", v marsikateri knjigi mi je prav všeč. Ne vem, zakaj me je v tej knjigi tako motila. Najbrž ker sem pričakovala nekaj drugega. Je pa vsebnost teh fantastičnih elementov čisto razumljiva. Navsezadnje gre za mladinsko knjigo. No, skoraj mladinsko knjigo. Določeni deli zgodbe s svojo grozljivostjo in krvoločnostjo mejijo bolj na nekaj za nekoliko starejše. Pa tudi glavni osebi, Marina in Oscar, ki sta sicer najstnika (tam nekje 15 let?), se občasno obnašata nekoliko odraslo za svoja leta.
Še dve rahlo moteči stvari. Prvič, gospod Zafon očitno goji nekakšno fascinacijo nad osebami, ki so v takih ali drugačnih nesrečah izgubile veke. Kako naj bi to izgledalo? Ne znam si predstavljati, pravzaprav si niti nočem :sick: , se pa sprašujem, kako to vpliva na človekov vid. Mar nima tak človek težav z izsuševanjem oči? Je tak človek zmožen uspešno streljati s pištolo? In drugič, kaj je bilo z Mario? Zakaj se je Kolvenik "hranil" z njo? Zafon vedno pusti kakšno stvar nerazloženo.
Kljub vsemu sem v branju uživala. Zafonovo čarobno pripovedovanje je naredilo svoje.
Nazadnje uredil/a katarina. dne 07 mar 2017, 19:21, skupaj urejeno 3 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 03 feb 2017, 16:31

KNJIGA, KJER IMA GLAVNI JUNAK SUPER MOČI

Avtor: Ransom Riggs
Naslov: Otok nenavadnih otrok
Ocena:
Goodreads, Bralnica

Uh. Ne vem, kaj me je prijelo, da zadnje čase berem same strašljive mladinske romane. Ta knjiga… res ne vem… Všeč mi je bilo, kako spretno je avtorju uspelo vanjo vplesti čudaške starinske fotografije, ki jih je našel pri raznih zbiralcih in na bolšjih sejmih. Ta ideja spletanja zgodbe okrog kopice fotografij se mi je zdela res posrečena.
Tudi sama zgodba se je začela precej obetavno. Moram reči, da me je začetek dodobra prestrašil (verjetno se ne bi smela lotiti branja ob treh zjutraj medtem ko je okrog moje luči poletaval živčen molj), pa tudi nadaljnji zapleti so bili prav zanimivi, kar vleklo me je naprej, polna sem bila vprašanj in negotovosti. Kaj se pravzaprav dogaja? Zakaj ta in ta dela to in to? Kaj je z vsemi temi skrivnostmi? Kakšni zlobni nameni se skrivajo za temi prijaznimi obrazi? Ko pa se je zgodba začela nagibati k zaključku, se je (vsaj zame) spremenila v popolno razočaranje, katerega vzrok je bil kup klišejev. :thumbdown: Rahlo naveličana sem zgodb, v katerih bad-guy uklešči good-guye v kot in jim, namesto da bi se jih po hitrem postopku znebil, jih ubil, jih vsaj zvezal ali jim kako drugače onemogočil odpor, začne ponosno razlagati svoj čudoviti pretkani načrt, s čimer jim da ravno toliko časa, da se rešijo. :109: Prikladno je tudi zamaskirati bad-guye v nemške naciste. Seveda pa mora biti največji prevarant in bad-guy med vsemi ravno tisti na videz prijazni in tako neznosno umirjeni psihiater, ki ga spoznaš na začetku. :roll: Povsem razumem, zakaj so psihiatri tako priljubljeni kandidati za bad-guye. Njihovi načini zdravljenja, naj bodo še tako učinkoviti, se bolni osebi običajno zdijo precej podobni mučenju in navskrižnemu zasliševanju, poleg tega se vsega skupaj drži še nekakšna stigma, ki izhaja iz precej neprimernih in nasilnih metod, ki so jih uporabljali v prejšnjih stoletjih, pa vendar me ta kliše resnično spravlja ob živce.
Aja, no da povem še, zakaj sem to knjigo uvrstila pod to kategorijo. Glavni junak po imenu Jacob ima to nadnaravno sposobnost, da lahko vidi nagnusne ubijalske pošasti, ki so ostalim ljudem nevidne. Njihovo bližino lahko čuti kot val panike, ki se širi po njegovem telesu. Zares neprijetna super moč.
No pa še ena stvar, ki mi je bila všeč: odnos med Jacobom in Emmo. Strašno zapleteno ljubezensko razmerje. Jacob ga je zelo spretno opisal s temi besedami: »Poznam tipe, ki se jim dodobra zagabi že možnost, da bi se sestajali s prijateljevo bivšo. Po teh merilih bi zmenek z bivšo punco lastnega starega očeta pomenil tako rekoč incest.« :lol:
Nazadnje uredil/a katarina. dne 07 mar 2017, 19:22, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 27 feb 2017, 00:34

NAJLJUBŠA KNJIGA IZ OTROŠTVA

Avtorica: Neli Kodrič
Naslov: Na drugi strani
Ocena:
Goodreads

V svojih najstniških letih (nekje od 10. pa do 17. leta) nisem preveč uživala v branju. Večina knjig mi je bila tako nekako bolj meh :-| , marsikatere sploh nisem bila zmožna prebrati do konca, če sem se že nekako prebila do zadnje strani, pa sem v nekaj tednih popolnoma pozabila, za kaj se je sploh šlo in kakšne so bile osebe. Trenutno se ne morem spomniti več kot petih knjig, za katere sem v tistem nesrečnem obdobju svojega življenja lahko rekla, da so mi všeč, in ena izmed teh izbrank je Na drugi strani, tako da jo vsekakor lahko uvrščam med najljubše knjige iz otroštva.

Knjiga govori o osmošolcu Svitu, problematičnem razvajenem in nasploh res zoprnem mulcu, ki se, ker starša nikoli nimata časa zanj, s pomanjkanjem pozornosti spopada tako, da dela grdobije. S svojima pobalinskima prijateljema se rad spravlja na nekega šestošolca, "čefurja", kot mu pravijo. Stvari pa se počasi začnejo spreminjati, ko Svit po enem izmed "poživljajočih" napadov na "čefurja" začne vse bolj pogosto sanjati nekakšne čudne preveč resnične sanje, v katerih se vsakič znajde v neznani zaostali starinski vasi pri nekem fantu po imenu Albin.

Zanimivo je, kako se z leti spremeni človekovo doživljanje knjig. Ko sem jo brala pri trinajstih letih, mi je bila predvsem všeč zanimiva in napeta zgodba, malo tudi Svitov postopni razvoj, na kaj več pa niti nisem bila pozorna. Sedaj, ko sem jo brala znova, pa sem se najprej vprašala, kakšen je jezik in slog pisanja. Mi je všeč? (No ja, še kar. Na cajte je mogoče malo neprepričljiv.) Ali lepo teče? Stvar, na katero pred desetimi leti niti pomislila ne bi. Bolj natančno sem opazovala Svitovo vedenje in misli. Bi tako razmišljal štirinajstleten fant? (Ja! Good job, Neli Kodrič :clap: .) Je njegovo obnašanje dovolj realistično? (Je.) In kakšna je njegova mama? Realistična? Ga je preveč razvajala? (Najbrž.) Se lahko strinjam z njo? Veliko bolje sem doživela in razumela osebe in opazila marsikatero podrobnost, ki mi je takrat ušla, na primer to, kako spretno se sedanjost zrcali v preteklosti in Svitova situacija v Albinovi.

Resnično mi je bilo všeč, kako se vse, kar je v zgodbi nerazložljivega/nadnaravnega, nikoli zares ne pojasni. Je res šlo za čudežne pripetljaje ali je za vse kriv le splet naključij? Teleportacija v času in prostoru ali zgolj nekakšna psihoza? Vse skupaj ti res vzburi domišljijo. :thumbup:

Zgodba se med drugim dotika marsikatere t.i. tabuizirane teme, od bullyjev, prestopništva in kriminala, pa do psihične bolezni in samomora, vendar tega ne dela na način, ki bi bralca popolnoma zamoril in potolkel, temveč tako, da za seboj pusti sled upanja in rešitve, kar se mi zdi res pohvalno. :goodjob:

Najbolj sem se bala, da mi po ponovnem branju knjiga ne bo več niti najmanj všeč, pa se to na srečo ni zgodilo. Še vedno se mi zdi prav luštna in zanimiva.

In še vedno me mori tista misel, ki jo izreče Svitova mama bolj proti koncu knjige:
Šele sedaj sem spoznala, da te ljudje ne marajo, če tudi sam sebe ne maraš. To je nekako tako, kot če bi sam sebi močno zaudarjal. Vsakdo, ki bi prišel v tvojo bližino, bi to zavohal in zavihal nos.
Spomnim se, da se mi je že kot trinajstletnici neudobno usedla na dušo, sedaj, ko moje življenje počasi dobiva nekakšno neprilegajočo se obliko, pa me te besede žulijo še veliko bolj.
Nazadnje uredil/a katarina. dne 12 avg 2017, 17:42, skupaj urejeno 2 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 28 feb 2017, 17:43

KNJIGA, KI IMA V NASLOVU IME KRAJA/MESTA/DRŽAVE

Avtor: Gorazd Kocijančič
Naslov: Primož Trubar zapušča Ljubljano
Ocena:

Gorazd Kocijančič je moj najljubši pesnik. Ta tip me res razume. Njegove pesmi pogosto dojemam nekako intuitivno, ne z razumom, temveč tako (pojma nimam, kako naj to razložim, ne da bi zvenelo skrajno čudno in prismuknjeno :oops: ) tako kot človek dojema ljubezen ali pa krivulje v petdimenzionalnem prostoru. Ne predstavljaš si, ne razumeš, samo dojemaš in nekako čutiš. In v tem res uživam. :tralala:

Njegovo pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano sem hotela prebrati že nekaj let nazaj, pa kar nekako ni prišlo do tega. Letos pa sem se slučajno spet spomnila nanjo, slučajno ima več kot 100 strani in naslov vsebuje ime kraja, kar je več kot prikladno. :wink:

Že sam koncept te pesniške zbirke je izredno zanimiv. Gorazd Kocijančič se je med pisanjem prestavil v glavo Primoža Trubarja in skušal svoje misli in čute o človeku in človeštvu, Bogu, ljubezni, milosti in pisanju predstaviti skozi oči protestanta, ki potuje v izgnanstvo v Nemčijo. V predgovoru je svoje delo zelo ljubko opisal s temi besedami:
V tej knjigi poezij se ne zgodi mnogo in vse se zdi preočitno. (Ljubiteljem napetih zgodb jo zato odsvetujem.) Star, utrujen mož je prisiljen oditi iz svoje domovine v izgnanstvo. Noč pred tem se mota po hiši, slabo spi, zjutraj ima malo potovalne mrzlice in je dopoldan precej slabe volje, ko se poslavlja od Ljubljane, razumljivo (piše Ljubljančan); potem se na vozu, s katerim potuje v Nemčijo, nenadoma razvedri, kar ni več tako razumljivo. In to je vse.
Nikoli še nisem videla ničesar podobnega. Vse pesmi, ki sem jih prebrala do sedaj, so bile ali direkten pesnikov izraz ali pa so bile pripovedne, nisem pa še doživela, da bi se pesnik lirično izražal skozi neko drugo osebo, tako da je bilo to delo zame že s tega vidika nekaj posebnega.
Pesmi same so bile pa itak krasne. Religiozne, globoko filozofske, polne zanimivih pogledov, ostre, nežne in lepe, pesimistične, optimistične, zagonetne. Tile verzi, na primer, so mi bili res všeč:
Zemeljsko kraljestvo je kot morje,
ki se zdi brez dna.
Na njegovem dnu
skriva se zrcalo.
Sicer pa moram reči, da so precej zahtevne. Se mi zdi, da sem jih nekoliko težje dojemala kot tiste v ostalih njegovih pesniških zbirkah in marsikatera je šla mimo mene, ne da bi jo uspela začutiti, ampak tako pač je s pesniškimi zbirkami. Ni nujno, da se te bo čisto vsaka pesem dotaknila in s tem ni nič narobe. To jim ne jemlje kvalitete.
Joj. Res ne znam pisati mnenj o pesniških zbirkah, tako da bom raje kar nehala. :oops:
Tu je še povezava do ene mojih najljubših pesmi iz te zbirke. Brez skrbi, ni ena tistih intuitivnih abstraktnih. Čisto preprosta, jasna in razumljiva je, obljubim.
Mysterium magnum I

Za konec pa še malo bolj za foro tri (iz konteksta vzete) vrstice iz ene izmed pesmi:
Žena me sovraži,
ker se kupi knjig
rušijo na njene rože.
Relationship goals. :lol: Če se bom kdaj poročila, bom imela takega moža, ki bo imel toliko knjig, da se bodo ves čas rušile na moje rože. :10giggle:
Nazadnje uredil/a katarina. dne 07 mar 2017, 19:25, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 07 mar 2017, 19:17

KNJIGA, KI IMA DUHOVITO ZGODBO ALI TE NASMEJI

Avtor: Joseph Heller
Naslov: Kavelj 22
Ocena
Goodreads

Tole knjigo jemljem v roke že drugič. Prvič sem si jo izposodila v knjižnici pred skoraj štirimi leti in jo, ko sem po nekaj poglavjih ugotovila, da mi je jasno še manj kot, kadar poslušam predavanja na faksu :-P , po hitrem postopku vrnila. Potem pa sem jo pred nekaj meseci opazila v nekem antikvariatu in jo iz nekakšnega nerazumljivega vzgiba kupila. Takrat nisem imela še niti najmanjšega pojma, kakšen zaklad sem dobila za tistih bornih 5 evrov.

Kavelj 22 je satira, ki z izredno kritičnim očesom gleda na razmere v ameriški vojski med drugo svetovno vojno, razumeti pa se jo da tudi v širšem kontekstu (menda je bila napisana predvsem s tem namenom) - kot kritiko takratne in tudi sodobne družbe, medosebnih odnosov, odnosa vladajočih do podrejenih, birokracije, ekonomskih in političnih praks in podobnih reči.
Zgodbo sestavljajo (časovno precej neurejeni - začuda me to sploh ni tako zelo motilo) dogodki in prigode vojakov ene izmed enot ameriške vojske, ki je med drugo svetovno vojno locirana na Pianosi (otoček v Sredozemlju) in zadolžena za to, da Italijo rešuje Nemcev. Mednje spadajo raznorazne spletke med poveljniki, preprodajanje teh in onih dobrin, obupani boji proti nesmislom birokracije, absurdna sojenja, delno uspešni poskusi izogniti se obveznim smrtno nevarnim letalskim akcijam, hlinjenje bolezni in norosti, da bi se ognili vojaškim obveznostim, lov za ženskami, nagci na drevesih itd. Svet Kavlja 22 je tako nesmiseln in nepravičen, da je naravnost grozljivo, ko spoznavaš, kako podoben je pravzaprav temu, v katerem živimo danes. Na poveljniška mesta niso postavljeni tisti, ki so bolj sposobni, temveč tisti, ki so bolj vodljivi. Vojna in sploh vse je en velik biznis. Tisti na visokih pozicijah se igrajo razne igrice medtem ko navadni vojaki nosijo svoje glave naprodaj. Take reči. Eno boljših poglavij je tisto, v katerem oficir za preskrbo Milo Minderbinder bombandira lastno vojaško bazo, ko ugotovi, da bo s tem dobro zaslužil. Veliko ljudi se nad to njegovo potezo silno razburi, toda vse skupaj se povsem pomiri in ohladi, ko Milo pokaže svoje računovodske knjige in pojasni, za kakšen dobiček je šlo. :stupid: Tale Milo je pravi zločinec, pa se vedno izmaže, medtem pa ubogega Danbyja skoraj ustrelijo, ker je zastokal, ko ne bi smel. Ugh. :x

Kavelj 22 je dokaj absurdna, a kljub temu (ali pa morda ravno zato) resnično zabavna knjiga, polna sarkazma in nekakšnega posebnega morda nekoliko bolj temnega humorja. Že dolgo se nobeni knjigi nisem tako neustavljivo smejala. :rofl: Najbolj sem umirala med branjem poglavja o vojaku, ki je vse videl dvojno. Ali pa med tisto sceno s stokanjem med vojaškimi vajami za Avignon. To sem brala sredi noči in se skoraj zadavila, ko sem poskušala udušiti smeh, da ne bi zbudila cele bajte. :lol: Joj, pa tisti "Odfukaj se." Tega pa res še nisem doživela, da bi bil prevod zabavnejši od izvirnika. (Teh scen ne bom opisovala, ker se bojim, da izven konteksta ne bi bile čisto nič smešne. Upam, da mi vseeno verjamete na besedo: ta knjiga mi je res strašno smešna.)
Drugega vam ni treba, kakor da nekaj minut ležite pri miru in malce umirate. :lol:


Toda kljub vsesplošni zabavnosti in vselej prisotnem humorju je knjiga sposobna neprestano konkretno obteževati bralčeva ramena z vso tesnobo in stisko, ki ju prinese vojna (in življenje nasploh).
"Zebe me," je Snowden ponovil s tenkim, otroškim glasom. "Zebe me."
"Saj bo, saj bo," je govoril Yossarian, ker se ni mogel spomniti ničesar drugega. "Saj bo, saj bo." :th_cry:


Odličen primer so scene v bombniku. Tako živo in pristno so napisane, da sem še sama vsakič z Yossarianom skoraj zahlipala od strahu in vsesplošne nemoči. Sploh ta nenehno odlagajoča se scena s Snowdenom.
Za vsak trenutek, ko si se tej knjigi smejal, pošteno plačaš s primerno dozo surove žalosti in jeze nad nepravičnostjo sveta in življenja.
Človek je materija, to je bila Snowdenova skrivnost. Vrzi ga skozi okno in bo padel. Zažgi ga in bo gorel. Pokoplji ga in bo zgnil kot vsi drugi odpadki. Ko ni več duha, je človek samo še odpadek.
Nasploh mi je bil res všeč avtorjev način pripovedovanja in opisovanja. Tak izviren, zanimiv, sočen. Pa osebe, te so prav pestra zbirka pojav. V začetku sicer nanje gledaš kot na kup norcev, vendar skozi zgodbo marsikomu uspe, da se ti prav toplo zasidra v srce :13love: . Sploh tale Yossarian. On je nekako osrednja oseba te zgodbe, silno prikupen anti-hero, ki večino časa prebije v takem ali drugačnem, poštenem ali zvijačnem trudu, da bi preživel vojno v enem kosu in da mu ne bi bilo več treba opravljati letalskih misij (kar je pravzaprav nemogoče zaradi t.i. kavlja 22, nekakšnega smotanega pravila oziroma logične zanke, ki poskrbi, da v vsakem primeru potegneš takratko), v prostem času pa se vsepovprek zaljublja - v kurbe, navadne ženske, kaplane... Moraš ga imeti rad :lotsalove: . Yossarian je občudovanja vreden trmast nekomformist, eden redkih, ki še ima trezen uvid v sprevrženo situacijo svoje vojaške enote in si hkrati upa njenim absurdom tudi - na zelo khmm svojevrsten način - upreti. Kar preseneča te, ko ob vsem sranju, ki mu ga vojna meče pod noge, še vedno ohranja svojo človeškost in mu je še vedno mar tujih življenj, čeprav njemu samemu ne prinašajo nobene koristi.
Pa res je srček. :108: Človek bi ga kar objel in nikoli več izpustil. Ko si naslednjič kupim kakšno sobno rastlinico, jo bom poimenovala po njem.

Joj. Jaz bi še kar nakladala pa nakladala o vseh scenah, ki so mi bile všeč, o osebah in o naravnost ganljivo ljubki dinamiki med njimi pa o simboliki tistega sedenja na drevesu pa o tem, kako mi je konec polepšal življenje dan pa še pa še, ampak potem bi bilo tole mnenje dolgo za celo knjigo, to pa nikamor ne pelje.

Skratka, res krasna knjiga. :-D Prvih 30 strani sem sicer pretrpela z enim takim :121: izrazom na obrazu, po kakih 120 straneh pa sem bila že od glave do pet zaljubljena. :lotsalove:

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 15 mar 2017, 17:32

KNJIGA AVTORJA, S KATERIM SI DELITA PRVO ČRKO IMENA

Avtorica: Karin C. Rasmussen
Naslov: Razmerja v ogledalu
Ocena:
Goodreads, Bralnica

Te knjige se najbrž, če bi si jo ogledala bolj na hitro, ne bi lotila. Ni me pritegnila niti z naslovom niti z opisom vsebine, še manj pa z naslovnico. Ko sem še enkrat bolj natančno pogledala, kdo jo je napisal, me je pa kar vrglo nazaj :111: . Karin C. Rasmussen oziroma Karin Cvetko Vah je po izobrazbi doktorica matematičnih ved in po poklicu (poleg tega, da je pisateljica) profesorica na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Profesorica na našem faksu! :-o To me je tako blazno razveselilo. Vedno se mi je nekako zdelo, da so tisti, ki jim uspe v pisateljskem svetu, ljudje z bolj družboslovno in umetniško izobrazbo. Da se, ko se usmeriš v naravoslovje, bolj ali manj odpoveš umetniškim ambicijam. Kajti svet naravoslovja je tako drugačen, tako presneto urejen in striktno določen, svoboda, ki jo dopušča, je minimalna. Strah me je bilo (in me je še vedno malo (no, ali pa zelo)), da bo sčasoma ta vrsta izobrazbe, ki jo pridobivam, v meni zatrla vsakršno sposobnost pisateljskega izražanja, tako da je zares dobrodošlo videti, da obstajajo ljudje, ki jim uspeva živeti med obema svetovoma. :thumbup:

No zdaj pa k knjigi. Razmerja v ogledalu govori o Veroniki, pisateljici in prevajalki, ustaljeni poročeni ženski z dvema otrokoma, ki se nekako ne more otresti spomina na nekdanjega ljubimca Nika, s katerim je imela v mladosti, še pred poroko, lepo strastno razmerje. Njuna ljubezen je dokaj hitro izdihnila, saj je bil Nik poročen in se zaradi Veronike ni bil pripravljen odpovedati svoji družini. Nad Veroniko se poleg teh starih starih bolečin zgrnejo še bolezen njene matere, trenja v družini in med prijatelji, nemoč ob opazovanju odraščanja lastnih otrok, pisateljska blokada in občutje odtujenosti v odnosu do moža Jana, nerodnega in niti najmanj romantičnega matematika. Vse skupaj pa se še bolj zaplete, ko se pojavi Erik, razrednik njene hčerke, mlajši, samski, svoboden in neustavljivo privlačen tip, ki postane Veronikin novi ljubimec.

Kaj mi je bilo pri knjigi zanimivo in všeč? Vsekakor to, kako natančno in pristno opisuje različna razmerja, predvsem tista prepovedana. Lepo se poglobi v razmišljanje in občutja ljudi, ki se v takem razmerju znajdejo, vzroke, različne posledice pa neravnovesje moči, ko se v odnosu znajdeta dva, od katerih eden lahko izgubi vse, kar ima, drugi pa nič. In pa tisto zoprno vprašanje, ki se poraja marsikomu, ko razmišlja o svojem ljubezenskem življenju: sprijazniti se z mirnim, pustim, varnim razmerjem, v katerem manjka strasti, je pa eno tistih, ki trajajo, ali loviti divjo, svobodno, a negotovo in nestabilno strastno ljubezen?
Zanimiva je bila tudi obravnava odnosa med otroki in starši. Branje te knjige te res zna prisiliti, da se še sam poglobiš v svoje odnose.

In kaj mi ni bilo preveč všeč? Recimo to, kako sta se spoznala Veronika in Erik. Kar malo neprepričljivo se mi je zdelo in kot da se prehitro odvija. Pa tale Erik... Dobila sem občutek, kot da avtorica noče obravnavati njegove temnejše plati. Ali pa kot da bi lik sam od sebe razvil negativne lastnosti, avtorica pa tega sploh ne bi opazila. Zdelo se mi je očitno, da je imel Erik Veroniko ogledano, še preden se je ona sploh zavedala česarkoli, in da to, da sta se zbližala, ni bilo nobeno naključje ampak njegov namen. Precej sebičen namen, če vprašate mene. Nalašč kar tako malo osvajati žensko, za katero veš, da je že oddana, in tvegati uničenje njenih odnosov in družine. To njegovo obnašanje me sploh ne bi motilo, če bi se knjiga do tega opredelila, tako pa je bilo, kot da bi se hotela pretvarjati, da je v resnici šlo le za naključno zbližanje. Ne vem. Morda nimam prav. Morda gre le za moj problem, da preveč berem med vrsticami ali kaj takega. Najbrž kdo drug niti ne bi opazil. Ampak mene je zmotilo.
V ostalih ozirih pa ta knjiga ni bila zame nič posebnega. Zgodba me ni posebno pritegnila, osebe pa tudi ne. Način pisanja je stvaren, nikakor ne slab, navdušil pa me tudi ni ravno. Skratka, ne morem reči, da je knjiga slaba, sploh ne, samo ni ravno ustrezala mojemu okusu in zanimanjem.

Tako. Za konec pa še ena misel, ki šine Veroniki v glavo, ko vstopi v sobo, polno matematikov, Janovih kolegov in kolegic.
Med približno petdesetimi udeleženci konference je le štiri ali pet žensk. Sivolasa gospa, ki je hkrati glavna organizatorka konference, je edina ženska med starejšimi profesorji, poleg nje so tu še tri ali štiri mlajše matematičarke. Pomislim, kako se počutijo. Ali čutijo, da jih moški kolegi jemljejo resno, koliko se morajo boriti, da se končno uveljavijo. Med pisatelji je odstotek žensk bistveno večji, pa se kljub temu dnevno borimo proti predsodku, da je edina prava literatura tista, ki jo pišejo moški.
Kako je s tem med pisatelji, ne vem, kar se tiče matematike, pa lahko tem mislim le pritrdim :114:. Svet matematike je izrazito moški. Veseli me, da gospa Cvetko Vah to opaža in da kljub vsemu vztraja v obeh svetovih.
Nazadnje uredil/a katarina. dne 12 avg 2017, 17:42, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 22 mar 2017, 23:19

KNJIGA S POLITIČNO VSEBINO
Avtor: George Orwell
Naslov: Živalska farma
Ocena:
Bralnica

Zdi se mi, kot da sem ena redkih, ki jim v gimnaziji ni bilo treba brati te knjige. Malo smo jo povohali pri slovenščini, ravno toliko da smo se približno seznanili z vsebino in simboliko, brali je pa nismo. V bistvu me takrat niti ni pretirano zanimala. V zadnjem času pa ugotavljam, da mi vedno bolj sedejo satire, tako da sem se je prav z veseljem lotila.
Krasna knjiga. Že res, da naj bi živali in dogajanje simbolizirali točno določene zgodovinske osebnosti in dogodke, toda kljub temu se jo da prav lepo razumeti tudi izven zgodovinskega konteksta - kot zgodbo o tem, kako se vsaka utopična politična, družbena ali kakršna koli že ureditev, ki temelji na popolni enakopravnosti, prej ali slej povsem sprevrže. V tej knjigi je toliko resnice, da je prav žalostno. Dlje kot sem prišla z branjem, bolj sem bila polna nekakšne nemočne jeze. Pa ne toliko zaradi tega, kar se je godilo živalim, ampak predvsem zato, ker so bili in še vedno so tovrstni režimi še kako resnični in enako krivični, enako nesmiselni, enako krvavi, enako utesnjujoči.
Konec je popoln.
Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka in od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo.
Bi se kar smejala, če ne bi bilo vse skupaj tako žalostno.
Aja pa dobri stari cinik osel Benjamin je bil moja najljubša žival. hihi :mrgreen:

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 01 apr 2017, 02:12

DRAMSKO DELO

Avtor: Jean-Paul Sartre
Naslov: Zaprta vrata
Ocena:
Goodreads

Drame so mi kar všeč. Ne tako všeč, da bi jih ves čas brala, kakšni dve na leto pa vseeno uspem prebrati in ponavadi kar uživam. Pa tudi v gledališče mi je prav prijetno hoditi. Všeč mi je, kako drugačen je svet na odru. Gibi so gladkejši in besede tečejo lepše kot v resničnem življenju, všeč mi je domiselnost scen in usklajenost z zvočnimi efekti in lučmi. No ja, vsake toliko človek narajma na kaj naravnost grozljivo čudnega, kot je bila na primer tista, v kateri je en tip celo minuto v tišini stal na odru in prežvekoval pol rolice papirnatih brisačk, pri čemer se je prav nazorno davil. Skoraj se mi je zazdelo, da gre za tekmovanje kdo bo prej bruhal - on ali jaz? No, ampak zaenkrat so bile tovrstne predstave tako redke, da niso skvarile splošnega vtisa.

Torej, Zaprta vrata. Še eden izmed tekstov, ki sem ga spoznala že v gimnaziji, prebrala pa šele zdaj, čeprav se mi je že takrat zdel zelo zanimiv. Drama je kratka, komaj kakšnih 40 strani, ampak zares učinkovita. Predstavlja za moje pojme najboljšo upodobitev pekla, kar sem jih kdaj zasledila v literaturi oziroma sploh kjerkoli. Soparna soba brez oken in ogledal. Grdo pohištvo, ki je barvno neusklajeno s tvojo obleko (the horror!). Zoprna družba, ki nikoli ne utihne. Nobenih solz, nobenega spanja. Pa tudi nobenih kolov, ražnjev, klešč in hudičkov z razbeljenimi vilami. Samo ljudje, ki se sploh ne prenašajo, hkrati pa drug drugemu nikakor ne mislijo dati miru.
Rajši sto ran, rajši bič, hudičevo olje kot to trpljenje v glavi, to navidezno trpljenje, ki tipa, boža in ki ne zadaja nikdar dovolj bolečin.
Najbrž je kar malo odveč poudarjati, da so vse tri osebe res svinje.
:twisted: Garcin
:twisted: Ines
:twisted: Estelle
Sploh nad Estelle sem se popolnoma zgrozila, ko je priznala, da je svojega otroka, ki ga ni marala, vrgla skozi okno :027: In to v pričo otrokovega očeta. :shock: Pa Garcin tudi ni bil dosti boljši, ko je žalil svojo ubogo ženo zgolj zato, ker jo je bilo tako otročje lahko prizadeti. Ines se je dalo morda še najbolje razumeti, kljub temu pa je bila zoprna, da je kaj. Obupni ljudje. Najbolj strašno pa je to, da se človek med branjem vse prevečkrat najde v njih.

Konec me je pa seveda najbolj fasciniral. Sploh tisti slavni Garcinov No, pa nadaljujmo. Res posrečeno.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska: Ni registriranih uporabnikov in 2 gostov

cron