Avtor: Vladimir Nabokov
Naslov: Lolita
Ocena:
Goodreads, Bralnica
Ta knjiga je odlična. Odlična predvsem zato, ker prav čudovito zmede vse tvoje čute za spodobnost in dobro in razne moralne kompase. Zgodba je napisana kot prvoosebna pripoved v Ameriko priseljenega evropejskega izobraženca in pedofila Humberta Humberta (ime je menda nalašč tako gnusno grdo), starega tam nekje blizu 40 let. Ta se nesmrtno in do obsedenosti zaljubi v 12-letno Dolores oziroma - zanj- Lolito, katere mama je podobno obsedeno zaljubljena vanj. Človek bi ga, naravno, silno rad sovražil, ker je pač to, kar počne, kakorkoli se že na stvar pogleda, nagnusen zločin. Takole izkoristiti nehvaležno situacijo mladoletne deklice in jo podkupovati za redne telesne užitke. Ogabno. Kljub temu pa je njegovo pripovedovanje v prvi polovici zgodbe tako živahno in simpatično (samo)ironično, da si ne moreš pomagati, da te njegova družba ne bi zabavala, kasneje pa, kljub temu da postane kar nekam zoprno patetičen, uspe v tebi prebuditi prav žalostno tesnobo ob svojih neuresničljivih sanjah in neizbežnem propadu. In zato postane človek zmeden. Ker se kar naenkrat zaloti, da sočustvuje z zločincem, in priznava, da zločinec ni neka do obisti zlobna pošast temveč samo človek. Pa čeprav je debil.K zmedenosti lepo pripomore tudi Lolitin karakter. Ta punčka je res antipatična, pa se mi je kljub temu smilila v dno duše.
Poleg vsega je knjiga napisana tako zelo lepo, opisi so tako čudoviti (čeprav jih je mestoma za moj okus nekoliko preveč in se mi je na sredini kar malo vleklo), da kar strmiš in se čudiš, od kod temu človeku vse te besede.
Tale Nabokov je moral biti prav posrečen pajac. Prebrala sem tudi oba njegova dodatka na koncu knjige, v katerih razloži, kako je nastala ideja za zgodbo, in se prav ljubko pritožuje nad založbami, ki so ga zavrnile, kritiki, ki so ga raztrgali in vsemi, ki se jim je zdelo, da bi ta knjiga morala biti prepovedana.
Po knjigi so pa posneli kar dva filma, enega že leta 1962 in drugega 1997.
O tej knjigi bi lahko rekla, da je nekakšen Dogodek v mestu Gogi v prozni obliki in moderni izvedbi. (Vmes enkrat se celo pojavi vodovodarstvo Slavko Grum s.p. in vse skupaj se dogaja v Novem mestu.) Vse osebe razen osrednjega karakterja (njegovega imena nikoli ne izvemo) so malo čez les, patološke, nore, celo edini otrok, ki se pojavi v knjigi, po moji sodbi sedem ali osem let star fantek, je kot iz grozljivke vzet (približno takle: 
). In dogodek, na katerega vsi čakajo, je konec sveta. 
Ta knjiga se je znašla na mojem to-read seznamu po tem, ko je v neki seriji, ki sem jo gledala, nekdo nekomu prebral iz nje odlomek, ki se mi je takrat zdel zelo lep. Kasneje sem sicer začela dvomiti, da mi bo knjiga všeč, ko jo bom prebrala. Nisem ravno ljubiteljica "priročnikov za življenje" in stoiške filozofije. Kljub temu pa je knjiga tako prikladno sodila pod ta izziv (Mark Avrelij je napisal le to knjigo. Vse ostale knjige, izdane pod njegovim imenom, so v resnici samo različne izdaje te knjige.), da sem se je pač lotila. 
Pojma nimam, zakaj sem rabila sto let, da sem prebrala to knjigo, saj mi je bila v resnici res všeč in strašno zanimiva. Gre za zgodbo o družinskih skrivnostih, ki se razkrivajo zares premišljeno in po moje v ravno pravem tempu. Pravzaprav je vse v tej knjigi zelo dobro premišljeno, od oseb do zgodbe, do sloga, do malih podrobnosti. Ne, res ne razumem, zakaj sem jo toliko časa prekladala naokrog. Na nobenem mestu se mi namreč ni vlekla – če se že ni dogajalo nič posebnega, so bile pa osebe dovolj zanimive, da se je splačalo brati dalje. Sploh mi je bil všeč tisti plot twist v zvezi z 
. Tudi z Alexovim likom sem bila kar zadovoljna, da se ni sprevrgel v kakšnega klasičnega romantičnega junaka, temveč je ostal realističen, mestoma prav zoprn, kar je v resnici pričakovati od človeka, ki živi v takih razmerah. 
.
Ni ravno moj tip knjige, ampak ko sem jo prečekirala na goodreads in videla, da ima precej visoko povprečno oceno, medtem ko je bilo prvih nekaj komentarjev izrazito negativnih, me je začelo strašno zanimati, kaj je to zaena knjiga, da vzbuja v ljudeh tako nasprotujoče si občutke. Poleg tega pa gre za knjigo o samomoru in kljub temu da se tej temi običajno v pogovorih zelo radi izogibamo, zna na skrivaj še kako privlačiti.
Take knjige si pa že res dolgo nisem privoščila in prav vesela sem, da sem si jo, saj je odlično blažila stres preteklih tednov.
Antologija tesnobe je zbirka esejev in zapisov štirinajstih različnih večinoma slovenskih avtorjev, ki jim je vsem skupna izkušnja tesnobe. Knjigo sem imela že kar nekaj časa ogledano, delno zato, ker še nikoli nisem prebrala nobenega zaresnega eseja (vsaj ne da bi vedela. Po resnici povedano sploh ne vem, kaj je esej.), delno pa zaradi tesnobe. Je pač zanimiva tema, a ni?
Gre za izredno zanimivo in napeto zgodbo, nekakšno romantično tragedijo, polno spletk, laži in divjih čustev, ki stalno nihajo med ljubeznijo in nujo po maščevanju. Dogaja se ob koncu 18. stoletja v Parizu oziroma njegovi okolici, začne pa se tako: markiza de Merteuil, ki se želi maščevati bivšemu ljubimcu grofu de Gercourtu, pozove prijatelja (in pravtako bivšega ljubimca) vikonta de Valmonta, naj zapelje Gercourtovo mlado zaročenko Cecilijo in s tem grofa osramoti. Valmont predloga ne sprejme, saj mu ne predstavlja dovolj velikega izziva. Raje si zada, da bo zapeljal že poročeno in zelo krepostno predsednico Tourvelovo. V zgodbo se vključi še nesrečni vitez Danceny, nesmrtno zaljubljen v Cecilijo, in tako se vse skupaj počasi začne tesno zapletati.
in Dancenyja 
nikakor nisem prenašala. No, Valmont me je, neglede na to, kakšna zloba je bil, vsaj kratkočasil. Sem pa vseeno upala, da se mu predsednica ne bo dala. Prav bi mu bi bilo. 
Šele po koncu sončeve poti spada v zbirko Euroman, v kateri je izšla po ena knjiga iz vsake države članice EU. Naslovnice mi niso niti najmanj všeč in zato se knjig najbrž nikoli ne bi pritaknila, če mi ne bi pred leti nekdo priporočil ene izmed njih, tiste iz Grčije. Zdela se mi je naravnost briljantna, tako da je bila odločitev, da preberem še kakšno iz te zbirke, povsem naravna. Tokrat sem se lotila knjige s Finske.
). In to mi je knjigo rahlo pokvarilo. To in pa nenavadno otročje osebe.
Obstajajo knjige, ki se mi res prilegajo, ne vem, ali zaradi sloga, žanra, vsebine, oseb ali pa morda kombinacije vsega tega. In ta je, kot zgleda, ena izmed njih. Gre za tretji in zadnji del serije z naslovom Jonathan Strange in gospod Norrell. Prvi dve knjigi sem prebrala že lani in imela sem iskreno željo in dober namen, da čim prej preberem še tretjo, ampak ker gre za knjižno serijo (kar se teh tiče, običajno nimam dovolj potrpljenja, da bi prebrala vse dele v kosu, tako da je večina serij, ki sem jih kdaj načela, ostala neprebrana), se je vse skupaj rahlo preložilo.