Bralni izziv 2017 - katarina.

Na tem forumu se nahajajo vsi potekli in aktualni bralni izzivi.

Moderator: The Book Crusaders

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 16 apr 2017, 22:48

KNJIGA, PO KATERI SO POSNELI FILM

Avtor: Vladimir Nabokov
Naslov: Lolita
Ocena:
Goodreads, Bralnica

Ta knjiga je odlična. Odlična predvsem zato, ker prav čudovito zmede vse tvoje čute za spodobnost in dobro in razne moralne kompase. Zgodba je napisana kot prvoosebna pripoved v Ameriko priseljenega evropejskega izobraženca in pedofila Humberta Humberta (ime je menda nalašč tako gnusno grdo), starega tam nekje blizu 40 let. Ta se nesmrtno in do obsedenosti zaljubi v 12-letno Dolores oziroma - zanj- Lolito, katere mama je podobno obsedeno zaljubljena vanj. Človek bi ga, naravno, silno rad sovražil, ker je pač to, kar počne, kakorkoli se že na stvar pogleda, nagnusen zločin. Takole izkoristiti nehvaležno situacijo mladoletne deklice in jo podkupovati za redne telesne užitke. Ogabno. Kljub temu pa je njegovo pripovedovanje v prvi polovici zgodbe tako živahno in simpatično (samo)ironično, da si ne moreš pomagati, da te njegova družba ne bi zabavala, kasneje pa, kljub temu da postane kar nekam zoprno patetičen, uspe v tebi prebuditi prav žalostno tesnobo ob svojih neuresničljivih sanjah in neizbežnem propadu. In zato postane človek zmeden. Ker se kar naenkrat zaloti, da sočustvuje z zločincem, in priznava, da zločinec ni neka do obisti zlobna pošast temveč samo človek. Pa čeprav je debil.
K zmedenosti lepo pripomore tudi Lolitin karakter. Ta punčka je res antipatična, pa se mi je kljub temu smilila v dno duše.

Poleg vsega je knjiga napisana tako zelo lepo, opisi so tako čudoviti (čeprav jih je mestoma za moj okus nekoliko preveč in se mi je na sredini kar malo vleklo), da kar strmiš in se čudiš, od kod temu človeku vse te besede.

Tale Nabokov je moral biti prav posrečen pajac. Prebrala sem tudi oba njegova dodatka na koncu knjige, v katerih razloži, kako je nastala ideja za zgodbo, in se prav ljubko pritožuje nad založbami, ki so ga zavrnile, kritiki, ki so ga raztrgali in vsemi, ki se jim je zdelo, da bi ta knjiga morala biti prepovedana.

Po knjigi so pa posneli kar dva filma, enega že leta 1962 in drugega 1997.
Nazadnje uredil/a katarina. dne 12 jun 2017, 17:43, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 23 apr 2017, 19:15

KNJIGA, KI SE DOGAJA NA SLOVENSKIH TLEH

Avtor: Nejc Gazvoda
Naslov: V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta
Ocena:
Goodreads

O tej knjigi bi lahko rekla, da je nekakšen Dogodek v mestu Gogi v prozni obliki in moderni izvedbi. (Vmes enkrat se celo pojavi vodovodarstvo Slavko Grum s.p. in vse skupaj se dogaja v Novem mestu.) Vse osebe razen osrednjega karakterja (njegovega imena nikoli ne izvemo) so malo čez les, patološke, nore, celo edini otrok, ki se pojavi v knjigi, po moji sodbi sedem ali osem let star fantek, je kot iz grozljivke vzet (približno takle: :angel: ). In dogodek, na katerega vsi čakajo, je konec sveta.
Knjiga je zelo čudaška, ne samo zaradi oseb, vsebuje tudi nenavadne nadnaravne elemente, na primer nekakšne na pol človeške pajke, ki nadomeščajo ljudi z obrobja družbe in so v splošnem obravnavani kot nadlega in dežurni krivci za vsak zločin ali katastrofo. Kljub temu pa avtorju uspe na precej izviren način obravnavati še kako resnične človeške stiske in misli, iskanja in ideje. Spremlja tega brezimnega protagonista, tipa, ki je ravno diplomiral in se vrne iz Ljubljane domov, v Novo mesto, rahlo izgubljen in negotov glede tega, kaj sedaj. Doma pa se ujame v raznorazne težave sosedov in znancev in nujo, da jih vse razreši. Poglavja njegove zgodbe se menjavajo s kratkimi zgodbami, napisanimi z vidika omenjenih sosedov in znancev, ki so vsi po vrsti strašno zanič v odločanju. Ali se ne morejo odločiti ali pa trpijo posledice svojih odločitev. Veliko je skomiganja.
Moram reči, da se mi je vse skupaj kljub rahli čudnosti zdelo prav zanimivo, pa še do srca mi je seglo, saj knjiga odlično dokumentira razmišljanja rahlo do precej izgubljenega mladega človeka (kakršna sem tudi sama) v teh smotanih letih življenja, ko moraš kar naenkrat cel svoj svet čisto sam postaviti na noge in sprejemati ključne odločitve na vsakem vogalu, tako da se obljuba bližnjega konca sveta večkrat zdi bolj odrešujoča kot strašna.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 05 jun 2017, 14:35

KNJIGA AVTORJA, KI JE NAPISAL SAMO ENO KNJIGO

Avtor: Mark Avrelij
Naslov: Dnevnik cesarja Marka Avrelija
Ocena:
Goodreads

Ta knjiga se je znašla na mojem to-read seznamu po tem, ko je v neki seriji, ki sem jo gledala, nekdo nekomu prebral iz nje odlomek, ki se mi je takrat zdel zelo lep. Kasneje sem sicer začela dvomiti, da mi bo knjiga všeč, ko jo bom prebrala. Nisem ravno ljubiteljica "priročnikov za življenje" in stoiške filozofije. Kljub temu pa je knjiga tako prikladno sodila pod ta izziv (Mark Avrelij je napisal le to knjigo. Vse ostale knjige, izdane pod njegovim imenom, so v resnici samo različne izdaje te knjige.), da sem se je pač lotila.

Želela bi si, da bi mi bila bolj všeč. Ja, marsikaj v njej je bilo zelo dobro povedano; o tem, kako nesmiselno je ozirati se na to, kaj drugi mislijo o tebi; kako je najpomembnejše, da sam zase dobro veš, da si naredil vse, kar si mogel, da bi bil dober človek, in da ti zato nihče s svojimi besedami in mnenjem ne more zmanjšati tvoje vrednosti; kako škodljivo je pritoževati se nad svojo usodo in kako bolje se počutiš, če poskusiš sprejeti vse, kar je bilo, in enostavno iti dalje... In všeč mi je bilo, da svojega razmišljanja ni podajal pridigarsko, kot da uči nevednega bralca, kako se prav živi, temveč jih je zapisoval kot navodila samemu sebi. Pravzaprav je bila knjiga, če sem prav razumela, napisana kot njegov dnevnik in prvotno ne z mislijo na objavo. Kar je najbrž krivo za večino tistega, kar mi pri njej ni bilo všeč. Preveč je bilo na primer ponavljanja enih in istih idej z drugačnimi besedami. Ni se zdela dovolj prečiščena. Marsikatera ideja, ki me je zanimala (npr. o domišljiji), je bila zgolj bežno predstavljena in nedodelana. Pa še slog prevoda mi je šel vedno bolj na živce. Mogoče bi jo morala prebrati v angleščini. Mogoče bi mi bila potem bolj všeč.

Pa še tole. Zanimivo je bilo iz prebranega poskušati razbrati kaj o takratni miselnosti in prepričanjih. Očitno je bilo v tistih časih prepričanje, da imajo živali dušo. In da so zvezde višja/naprednejša bitja od ljudi. hm?

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 12 jun 2017, 17:59

KNJIGA, KJER JE NA PLATNICI ŽENSKA Z LEPO OBLEKO

Avtorica: Margaret Atwood
Naslov: Slepi morilec
Ocena:
Goodreads, Bralnica

Pojma nimam, zakaj sem rabila sto let, da sem prebrala to knjigo, saj mi je bila v resnici res všeč in strašno zanimiva. Gre za zgodbo o družinskih skrivnostih, ki se razkrivajo zares premišljeno in po moje v ravno pravem tempu. Pravzaprav je vse v tej knjigi zelo dobro premišljeno, od oseb do zgodbe, do sloga, do malih podrobnosti. Ne, res ne razumem, zakaj sem jo toliko časa prekladala naokrog. Na nobenem mestu se mi namreč ni vlekla – če se že ni dogajalo nič posebnega, so bile pa osebe dovolj zanimive, da se je splačalo brati dalje. Sploh mi je bil všeč tisti plot twist v zvezi z Lauro in »njeno« knjigo. Zdel se mi je prav dobro izdelan, saj si ga, če si dovolj natančno bral, sčasoma lahko začel slutiti, kar te je gnalo dalje v želji, da se čimprej prepričaš, kaj je res in kaj ne. Ni bil eden tistih, ki se zdijo, kot da so samo zato, da bralca presenetijo in ki ne vzbujajo ničesar drugega kot občutka prevaranosti.
Osebe so bile krasne na različne načine. Všeč mi je bilo, kako se je počasi spreminjal moj pogled na Iris in Lauro. Najprej sem kar nekako pričakovala, da bosta tisto klasično nasprotje, da bo Iris tista »dolgočasna pridna ženskica v ozadju, ki vse dela po pravilih in si nikoli ne upa zares živeti« in Laura »junakinja, umetnica, upornica, ki se bori za svoje vrednote in kar sije od življenja«, pa me je knjiga odpeljala v precej drugačno in dosti bolj zanimivo smer. Všeč mi je ko me knjiga preseneti z odsotnostjo klišejev :mrgreen: . Tudi z Alexovim likom sem bila kar zadovoljna, da se ni sprevrgel v kakšnega klasičnega romantičnega junaka, temveč je ostal realističen, mestoma prav zoprn, kar je v resnici pričakovati od človeka, ki živi v takih razmerah. :thumbup:
Postala mi je neznana, kot je neznana notranjost lastne rokavice, ko je v njej tvoja roka. Z mano je bila ves čas, vendar je nisem mogla pogledati. Lahko sem občutila le obliko njene prisotnosti: votlo obliko, zapolnjeno z mojimi domisleki.
Večina zgodbe je postavljena v trideseta leta prejšnjega stoletja – obdobje, ki me nikoli ni preveč pritegnilo, v tej knjigi pa me je prav šokiralo, ko sem se zavedla, da me kar malo spominja na tisto iz Dekline zgodbe. Vsaj Irisina situacija. Kako je bila njena vloga v družbi pravzaprav zreducirana na to, da rodi otroke in poskuša biti v vmesnem času čim bolj neopazna in čimbolj zaposlena s kakšnim brezveznim hobijem. Po moje se je moralo večini mislečih žensk tistega družbenega sloja čisto strgati od dolgčasa in pomanjkanja smisla :crazy: .
Nazadnje uredil/a katarina. dne 12 avg 2017, 17:41, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 18 jun 2017, 12:41

KNJIGA, KJER JE NA PLATNICI MOŠKI

Avtor: Jay Asher
Naslov: Trinajst razlogov
Ocena:
Goodreads, Bralnica

Ni ravno moj tip knjige, ampak ko sem jo prečekirala na goodreads in videla, da ima precej visoko povprečno oceno, medtem ko je bilo prvih nekaj komentarjev izrazito negativnih, me je začelo strašno zanimati, kaj je to zaena knjiga, da vzbuja v ljudeh tako nasprotujoče si občutke. Poleg tega pa gre za knjigo o samomoru in kljub temu da se tej temi običajno v pogovorih zelo radi izogibamo, zna na skrivaj še kako privlačiti.

Gre se pa za to, da nek fant Clay dobi v poštni nabiralnik sedem kaset za radio, ki so pravzaprav »suicide note« njegove sošolke Hane. Kasete vsebujejo Hanino pripoved o vsem, kar je pripomoglo k njenemu samomoru in o osebah, ki so bile vpletene. Prejelo in poslušalo naj bi jih le trinajst oseb, ki jih Hana na njih omeni, torej to, da je Clay dobil kasete, pomeni, da je eden izmed razlogov za njeno smrt. Clay nima pojma, zakaj.

Zgodba teče gladko, napisana je na tak način, da te stalno vleče dalje. Mislim, da ni bilo ravno najbolj pametno, da sem se je lotila nekega večera, saj se je večer čisto prehitro prevesil v noč in branje o samomoru ob dveh ponoči zna biti izredno tesnobno. :cry:
Po moje je knjiga zelo avtentično predstavila razmišljanje suicidalne najstnice. Hane sicer na začetku nisem preveč dobro prenašala. Preveč je dajala občutek, kot da na nekakšen sadističen način uživa v tem, da ljudem našteva njihove grehe. Kot da so te kasete njeno maščevanje svetu, ki ni bil tak, kakršnega si je zamislila. Potem pa je nekje na sredini knjige vse skupaj začenjalo dobivati smisel. Začenjala sem jo razumeti, vse je postajalo strašljivo resnično in čisto preveč znano. Ja, po moje je bila Hana odlično napisana z vsemi svojimi protislovnostmi vred, z vsemi tistimi "želim si pomoč, ampak ne bom prosila zanjo" situacijami, tako značilnimi za samomorilne ljudi. Popolnoma jasno je bilo, kje se je rodila vsa tista nemoč, strah in nesmisel, tako da mislim, da moram oporekati vsem tistim, ki trdijo, da Hana sploh ni imela nobenega realističnega vzroka za samomor.
Kar se tiče Claya, no, glede na to, da se velik del zgodbe odvije skozi njegove oči, o njem izvemo presenetljivo malo. Zdi se zgolj kot nekakšna kulisa, medij, prek katerega pride do nas Hanina zgodba. Škoda.
Skratka, knjiga ni slaba. Vpogled v misli samomorilnega človeka je strašljivo točen in prav žalostno se mi je zdelo, da je toliko ljudi ni maralo ravno zato, ker niso prenesli teh misli, ker so se jim zdele preveč nelogične, sebične, nerealne in kaj vem kaj še.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 01 jul 2017, 14:14

LJUBEZENSKI ROMAN

Avtorica: Diana Gabaldon
Nalsov: Tujka
Ocena:
Bralnica

Take knjige si pa že res dolgo nisem privoščila in prav vesela sem, da sem si jo, saj je odlično blažila stres preteklih tednov.

Prvo, kar mi je bilo res všeč, je bil slog. Prijeten in živahen. In drugo, zgodovina. Prav uživala sem v opisih prostorov, oblek, hrane, praznovanj, običajev, vraževerij... Sem pa cenila tudi to, da se avtorica ni zadovoljila zgolj s prijetnimi vidiki preteklosti in se ni ogibala nasilja, poškodb in smrti.
Osebe so pa nekoliko drugačna zgodba. Sploh Claire se mi je zdela vsaj v prvem delu zgodbe prav čudno stoična. Kar nekam hitro se je sprijaznila s svojim novim življenjem in v celem mesecu ujetosti v nekem drugem času je na Franka pomislila glih ene dvakrat. Ja, morda sta bila res nekoliko odtujena, pa vendar, ne verjamem da lahko človek tako hitro pozabi svoje prejšnje življenje, moža, prijatelje, vse, kar mu je znano. Se mi zdi, da sem pri njej pričakovala malo več razpetosti in malo manj sprijaznjenosti s situacijo. Njeni poskusi pobega so po moje vsebovali premalo občutka nujnosti. Kakšen spomin iz njenega prejšnjega življenja bi jo naredil bolj pristno. Ne, saj v resnici ni bila slaba oseba. In všeč mi je bila njena odprtost do vsega in vseh. Vseeno pa so bile scene, ko se mi je zdela kar nekam površinska, in dogodki, iz katerih bi se dalo izžeti več njenih čustev in misli.
Jamie - on je bil vredu. Tak nezakompliciran prijeten tip. Sicer sem velilo premišljevala o tem, kako in zakaj je kaznoval Claire - dogodek, nad katerim so se mnenja bralk in bralcev kar hudo kresala - a sem prišla do zaključka, da je bila ta scena čisto pričakovana glede na zgodovinske in osebne okoliščine. Kljub temu da kot ženska iz 21. stoletja tovrstnega ravnanja ne odobravam, se mi je tako to njegovo dejanje kot tudi njen odziv na tistem mestu v zgodbi zdelo popolnoma realistično in ni uničilo karakterja. Me ima, da bi se malo bolj razpisala o vsem skupaj, pa se mi zdi brezveze.
No pa še en citat od patra Anselma. Za tega patra še vedno nisem prepričana, kaj naj si o njem mislim. Tisto skoraj prisiljeno opravičevanje Claireinih dejanj se mi je zdelo čisto nepotrebno.
“Ampak … ali res kaj naredite?” sem vprašala. “Hm, hočem reči, ali molite?”
“Jaz? No,” je rekel počasi, “sedim in gledam Njega.” Širok nasmeh je raztegnil tanke ustnice. “In On gleda mene.”
Kljub vsemu moram reči, da knjiga ni slaba. Čeprav mestoma pomanjkljiva, me je prav lepo spravljala v dobro voljo.
Nazadnje uredil/a katarina. dne 12 avg 2017, 17:41, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 11 jul 2017, 23:15

KNJIGA, KI JO JE NAPISALO VEČ AVTORJEV

Naslov: Antologija tesnobe
Ocena:
Goodreads

Antologija tesnobe je zbirka esejev in zapisov štirinajstih različnih večinoma slovenskih avtorjev, ki jim je vsem skupna izkušnja tesnobe. Knjigo sem imela že kar nekaj časa ogledano, delno zato, ker še nikoli nisem prebrala nobenega zaresnega eseja (vsaj ne da bi vedela. Po resnici povedano sploh ne vem, kaj je esej.), delno pa zaradi tesnobe. Je pač zanimiva tema, a ni?
Tesnoba še vedno ni brezno samo. Prej kot to je gledanje vanj, slutnja brezna.
Kot je pač značilno za antologije, so bili eseji, ki so bili zares čudoviti, zanimivi, izredno lepo napisani, potem pa je bil tu in tam kakšen, ki ga resnično nisem marala. No, v splošnem se mi zdi, da je knjiga precej dobra reprezentacija različnih pojavnih oblik tesnobe, od nedolžnih in vsem dobro znanih neprijetnih občutkov v tujih, nevarnih situacijah, pa do fobij, ki človeku popolnoma preoblikujejo življenje, in seveda paničnih napadov. Mestoma me je popolnoma pretresla z vsem tistim, kar ti ljudje počnejo, da bi se soočili z ali se izognili objektu svojega strahu.
Zanimivo pa je bilo opažanje, kolikokrat se je v esejih pojavila ugotovitev, da izvor tesnobe morda le ni zgolj strah pred višino, ljudmi ali bacili, temveč strah pred samim sabo. Strah, pred katerim je nesmiselno bežati. In še pogostejša ugotovitev: nimaš druge, kot da ga sprejmeš.
Je objekt groze rob ali tisto, kar je pod njim? Ali mogoče jaz sam? Upam in prosim, skoraj že molim, da rob ali tisto, kar je pač pod njim.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 22 jul 2017, 23:01

KNJIGA Z VEČ PRIPOVEDOVALCI

Avtor: Pierre-Ambroise Choderlos de Laclos
Nalsov: Nevarna razmerja
Ocena:
Goodreads

Gre za izredno zanimivo in napeto zgodbo, nekakšno romantično tragedijo, polno spletk, laži in divjih čustev, ki stalno nihajo med ljubeznijo in nujo po maščevanju. Dogaja se ob koncu 18. stoletja v Parizu oziroma njegovi okolici, začne pa se tako: markiza de Merteuil, ki se želi maščevati bivšemu ljubimcu grofu de Gercourtu, pozove prijatelja (in pravtako bivšega ljubimca) vikonta de Valmonta, naj zapelje Gercourtovo mlado zaročenko Cecilijo in s tem grofa osramoti. Valmont predloga ne sprejme, saj mu ne predstavlja dovolj velikega izziva. Raje si zada, da bo zapeljal že poročeno in zelo krepostno predsednico Tourvelovo. V zgodbo se vključi še nesrečni vitez Danceny, nesmrtno zaljubljen v Cecilijo, in tako se vse skupaj počasi začne tesno zapletati.

Knjiga ima obliko pisemskega romana. Zgodba se razkriva prek pisem, ki si jih med seboj pošiljajo zgoraj omenjene (in še nekatere druge) osebe, torej lahko rečemo, da gre za knjigo z več pripovedovalci. Morda je ravno ta pisemska struktura tisto, kar me je nekako odbijalo. Pisma, ki si jih nastopajoče osebe izmenjujejo, so se mi na marsikaterem mestu zdela čisto preveč dolgovezna. Sploh kadar je šlo za kakšno razvlečeno ljubezensko izpoved ali razpravljanje o tem in onem čustvu. Zdelo se mi je, da je tovrsten način pripovedi rahlo zaviral zgodbo, in večkrat sem se zalotila, da čez določena pisma zgolj plavam z očmi, ne da bi zares sledila temu, kar berem.

Z osebami sem imela nenavaden odnos. Najprej so mi skoraj vse počasi priraščale k srcu, nekje proti sredini pa so se mi precej hitro praktično vsi zamerili. Sploh markize de Merteuil :twisted: in Dancenyja :yawn: nikakor nisem prenašala. No, Valmont me je, neglede na to, kakšna zloba je bil, vsaj kratkočasil. Sem pa vseeno upala, da se mu predsednica ne bo dala. Prav bi mu bi bilo. :mrgreen:

Sicer pa knjiga prav pestro oriše francosko visoko družbo 18. stoletja. Če je bilo res tako, je moralo biti takrat kar stresno živeti, ko pa se je moral človek na vsakem koraku otresati spletk in se bati onečaščenja.
Nazadnje uredil/a katarina. dne 24 jul 2017, 19:46, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 24 jul 2017, 19:45

KNJIGA Z RDEČO PLATNICO

Avtorica: Johanna Sinisalo
Naslov: Šele po koncu sončeve poti
Ocena:
Goodreads

Šele po koncu sončeve poti spada v zbirko Euroman, v kateri je izšla po ena knjiga iz vsake države članice EU. Naslovnice mi niso niti najmanj všeč in zato se knjig najbrž nikoli ne bi pritaknila, če mi ne bi pred leti nekdo priporočil ene izmed njih, tiste iz Grčije. Zdela se mi je naravnost briljantna, tako da je bila odločitev, da preberem še kakšno iz te zbirke, povsem naravna. Tokrat sem se lotila knjige s Finske.

Dogajanje je postavljeno v svet, v katerem so troli le še ena divja žival, ki prebiva v gozdovih Finske. Mikael ozioma Angel, kakor ga kličejo, je uspešen mlad fotograf in gej s precej pestrim ljubezenskim življenjem. Ko se neke noči vrača domov, pred svojim blokom najde lačnega in obnemoglega troljega mladiča, ki se mu zdi tako ljubek, da ga brez pomisleka posvoji. Kljub temu, da mu skrb za trola (poimenuje ga Pesi) povzroča nemalo težav, se na žival (pre)tesno naveže, in branje začetnih poglavij, v katerih se plete njuna vez, bi bilo prav prisrčno, če se ne bi stalno menjavala z izrezki iz časopisov, odlomki iz zgodb in pripovedk in pesmimi, v katerih troli niso niti približno tako luštni, kakor se Angelu zdi Pesi. Ta kontrast ustvarja naravnost srhljivo vzdušje v pričakovanju, kdaj in kako bo prišla na dan Pesijeva prava narava. Spretno prikriti namigi na katastrofo počasi postajajo vse jasnejši, odnos med Angelom in Pesijem pa ... :shock:

Zgodba je divja. Iz ljubke kratkočasne pripovedi skoraj neopazno preide v nekaj neznosno napetega, temačnega, morda celo tesnobnega.
Samo konec je ... silno čuden ( :guns: ). In to mi je knjigo rahlo pokvarilo. To in pa nenavadno otročje osebe.
Nazadnje uredil/a katarina. dne 12 avg 2017, 17:41, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2017 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 12 avg 2017, 17:40

KNJIGA, KI SI JO ŽELEL/A PREBRATI ŽE LANI

Avtorica: Susanna Clarke
Naslov: Ivan Uskglass (Jonathan Strange in gospod Norrell, 3. del)
Ocena:
Goodreads

Obstajajo knjige, ki se mi res prilegajo, ne vem, ali zaradi sloga, žanra, vsebine, oseb ali pa morda kombinacije vsega tega. In ta je, kot zgleda, ena izmed njih. Gre za tretji in zadnji del serije z naslovom Jonathan Strange in gospod Norrell. Prvi dve knjigi sem prebrala že lani in imela sem iskreno željo in dober namen, da čim prej preberem še tretjo, ampak ker gre za knjižno serijo (kar se teh tiče, običajno nimam dovolj potrpljenja, da bi prebrala vse dele v kosu, tako da je večina serij, ki sem jih kdaj načela, ostala neprebrana), se je vse skupaj rahlo preložilo.
Zgodba je postavljena v začetek 19. stoletja v Anglijo (in Italijo). Dežela je polna čarovnikov, ki pa se že več stoletij z magijo ne ukvarjajo praktično, temveč zgolj preučujejo stare čarovniške knjige in brez smisla razpravljajo o raznih urokih, dokler se od nekod ne pojavi Norrell in za njim Strange, ki z idejo o praktični uporabi magije začneta postavljati stvari na glavo. V tej zadnji knjigi se njuna zgodba lepo, čeprav ne preveč srečno, razplete.
Moram reči, da je avtorica zelo dobra pripovedovalka in zna odlično opisovati. Neskončno mi je všeč to mračno čarobno vzdušje, ki ga uspe ustvariti v svojih knjigah. Svet, ki ga ustvari, ves ta skrivnostni temačno – melanholični svet vilcev in čarovnij je tako strupeno privlačen in odlično dodelan. Vilci so prav posrečena bitja. Prav tako pestre so tudi osebe, vsaka s svojo vrsto pomanjkljivosti in napak. Škoda se mi zdi le, da so bile ženske osebe tako šibke. Arabella mi je bila prav všeč, škoda, da ni imela aktivnejše vloge. In škoda, da je bil njen konec tak, kakršen je bil. Želim si, da ji ne bi bilo treba čakati... Mi je pa všeč, kako je končal Stephen. In kako se je na koncu vse spravilo na svoje mesto.
Poleg slikovite čarobnosti pa je pripoved rahlo obarvana z angleškim sarkazmom in tisto njihovo posebno vrsto zabavnosti, ki mi je pravzaprav res všeč.
Edini moteči element, ki se je pojavljal v skozi vse tri knjige, so bile opombe pod črto. Sicer je bila njihova vsebina prav zanimiva in so lepo pojasnjevale vse v zvezi s svetom magije, se mi je pa zdelo, da jih je preveč, da so predolge in prevečkrat pretrgajo pripoved. Včasih so bile tako dolge, da so se začele na eni in nadaljevale na drugi strani, in v takih primerih sem se večkrat čisto izgubila. Še slabše je postalo, ko so se začele opombe sklicevati na prejšnje opombe ali celo opombe iz prejšnjih knjig. Nisem čisto prepričana, kaj naj si mislim o njih. Knjiga se mi zaradi njih nikakor ni zamerila, so bile pa vseeno res nepraktične.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska: Ni registriranih uporabnikov in 6 gostov