Bralni izziv 2017 - katarina.

[katarina.]

DETEKTIVSKI ROMAN

Avtorica: Donna Leon
Naslov: Smrt v beneški operi
Ocena:
Goodreads, Bralnica

Gre za kriminalko. Precej klasično kriminalkasto kriminalko. V neki beneški operi umre slavni dirigent, v njegovi kavi je bil strup. Pride komisar Brunetti in prevzame primer.
Ne vem točno, kako naj se lotim tega mnenja. Kriminalk namreč ne berem pogosto, mi pač niso preveč všeč, tako da težko rečem ta knjiga je slaba ali ta knjiga je dobra. Le to, da me ni ravno pritegnila. Začetek se mi je obupno vlekel. Preveč nepotrebnega nezanimivega opisovanja. Nobena oseba se mi ni zdela posebno zanimiva in pravzaprav mi je bilo večino knjige vseeno, kdo je morilec. V drugo polovico knjige se mi je sicer uspelo nekoliko bolj vživeti in konec je bil kar posrečen, ravno prav predvidljiv, da se ga je ob dovolj natančnem branju dalo približno uganiti, kljub temu pa so bile podrobnosti, ki so presenetile in lepo povezale vse delčke v smiselno celoto. Vseeno pa, kot sem že povedala, kot celota knjiga zame ni bila zame. Na misel mi ne pride nobena oseba, dogodek ali citat, o katerem bi rada kaj več povedala, tako da je to v bistvu to.

[katarina.]

KNJIGA Z GLAVNO ŽENSKO VLOGO

Avtorica: Kate Morton
Naslov: Prekletstvo Rivertona
Ocena:
Goodreads, Bralnica

Gre za toplo, prijetno in skrivnostno zgodbo o prebivalcih nekega posestva, Rivertona, v začetku dvajsetega stoletja. Odvija se skozi oči Grace, služabnice, ki se kot stara gospa spominja let svojega služenja na posestvu.

Kar se same zgodbe tiče, mi je bila kar všeč, mogoče bolj od Skrivnostnega vrta, druge knjige Kate Morton, ki sem jo prebrala par let nazaj. Me je pa zelo spominjala na Slepega morilca od Margaret Atwood. Kar precej skupnega imata: zgodba z začetka dvajsetega stoletja, dve osebnostno izredno različni sestri iz ugledne družine in en boemski umetniški moški, nesrečna poroka s politikom, oče, ki mu zaradi prenavezanosti na tradicijo propada posel, ujetost in podrejenost ženske možu, ljubimec, stara gospa, ki se tik pred smrtjo spominja preteklosti, razkriva skrivnosti in piše/pripoveduje odsotnemu vnuku/vnukinji. Kar dosti skupnih točk. Samo da so se mi zdele osebe v Slepem morilcu bolj zanimive in malo manj predvidljive kot v Prekletstvu Rivertona.

Mi je bil pa všeč začetek knjige - kot nekakšen odlomek iz scenarija za film. Mislim, da bi film, posnet po tej knjigi, lahko kar dobro izgledal.

Za Grace mi je bilo grozno žal. Uboga punca je praktično žrtvovala celo življenje za Hannah, na koncu je pa kljub temu vse šlo v franže. Mi je bil pa njen lik kar všeč, razen tega, da je bila občasno nekoliko apatična, kar pa je najbrž kar problem cele knjige. So določeni deli, ki so resnično dobro izvedeni in se te res dotaknejo, potem pa so deli, za katere se ti zdi, da bi morali biti zelo čustveni, dramatični ali karkoli že, pa se osebe sploh ne odzovejo primerno.

Konec me je po pravici povedano rahlo razočaral. Določeni deli so bili malo za lase privlečeni (naenkrat se izkaže, da so kar vsi nekaj v sorodu, Alfred poišče Grace po 40 letih) in nesmiselni (vsa tista zadeva s streljanjem pri jezeru, ga je Hannah res morala ustreliti? je res morala pustiti tisti dve pismi?)

Najbolj mi pa ni jasno, kaj je mislil tisti, ki je oblikoval naslovnice za slovenske prevode knjig Kate Morton. Zakaj je v obeh primerih na naslovnici neka polležeča ženska, ki nima nobene zveze z zgodbo in ni niti podobna nobeni osebi iz knjige? Hecno.

[katarina.]

KNJIGA, KI JE IZŠLA PRED TVOJIM ROJSTVOM

Avtor: Kurt Vonnegut Jr.
Naslov: Zajtrk prvakov
Ocena:
Goodreads, Bralnica

Načeloma so mi absurdne zadeve kar všeč in ponavadi me spravlja v smeh, ko se zgodi ali kdo izjavi kaj res random, nepričakovanega. Toda ta knjiga je imela vsega tega za moj okus nekoliko preveč. Nisva se razumeli tako dobro, kot bi si želela.

Zgodba se bere, kot bi odprl možgane nekemu zdolgočasenemu tipu z ogromno domišljije in dobesedno prepisal vse, kar bi videl. Stalno skače od ene na videz naključne asociacije do druge. Pravzaprav sploh ni dosti zgodbe. Vse, kar se zgodi, je samo, da dva tipa vsak s svojega konca potujeta na isti kraj. Eden izmed njiju je pisatelj neverjetno čudaških znanstvenofantastičnih zgodbic, drugi pa nekakšen poslovnež z zametki norosti v glavi. Priznam, določeni deli knjige so se mi zdeli odlični, krasna satira, na zabaven način zna govoriti o precej resnih zadevah, zelo je domiselna in nekaterim odlomkom (večinoma bolj na začetku knjige) sem se res smejala. Na določenih delih pa je bilo raznoraznih šal, nesmislov in vsesplošnega absurda kar malo preveč. Dlje kot sem prišla, težje sem jih prenašala. Počasi mi je začelo hoditi na živce, da je avtor ves čas vlekel iz rokava neke nove osebe in nove absurdne razplete in zaplete. Moram pa reči, da zares občudujem njegovo domišljijo.

Knjiga je tudi polna majcenih hecnih trapastih ilustracij, ki jih je narisal kar avtor sam. Tole je na primer ilustracija riti:

Avtor nas seznani tudi z natančnimi merami penisov vseh moških oseb v knjigi. Mhm.

Mimogrede, mislim, da je knjiga izšla leta 1977, oziroma nekaj takega. Skratka, pred mojim rojstvom.

[katarina.]

ZGODBA SE DOGAJA V PUŠČAVI

Avtor: Antoine de Saint-Exupéry
Naslov: Letalo in planet
Ocena:
Goodreads

Knjigo sestavlja niz avtorjevih spominov na stvari, ki jih je doživel v času, ko je delal kot pilot. Večkrat je moral leteti nad Saharo in kdaj pa kdaj se je zgodilo, da se je izgubil, moral zasilno pristati ali strmoglavil. Kot osrednji dogodek v knjigi je predstavljeno eno izmed njegovih strmoglavljenj v Sahari, po katerem sta s kolegom več dni brez vode tavala po puščavi. Opisi njune žeje, halucinacij, občutij in strahov so prav pretresljivi, opisi puste puščavske pokrajine pa nenavadno poetični in lepi.

V času, ki ga je prestal v puščavi, je imel avtor kar nekaj zanimivih interakcij s prebivalci Sahare, Arabci in Mavri. Prav luštno je bilo, ko jih je enkrat peljal ven iz puščave, pogledat nek slap. Reveži so strmeli in se čudili, ker v življenju še niso videli toliko vode na kupu, in potem kar niso marali dalje, saj so hoteli videti, kdaj bo vode v slapu zmanjkalo. Ali pa takrat, ko se je spoprijateljil z nekim sužnjem in ga kupil, da ga je lahko osvobodil.

Skratka, knjiga je zanimiva, mestoma pretresljiva in zelo lepo napisana. No, vsaj prevod je zares lep. Le to je, da očitno nisem bila pravega razpoloženja zanjo. K branju sem se prisilila, da bi zapolnila še eno vrstico, kar je najbrž krivo, da v njej nisem tako uživala, kot bi, če bi jo brala, ko bi mi pač sedlo.