Ledeni ugriz - Richelle Mead
OCENA: še vedno
(Drugi del serije ocenjujem, ker sem se zaradi prebiranja knjige in gledanja filma, že čisto naveličala prvega dela. To seveda ne pomeni, da ne bi rada videla tudi filma Ledeni ugriz…)
Ta knjiga predstavlja začetek moje bralne kariere. Ko sem bila manjša sem bila nora na vampirje in fantazijo. Prebrala sem vse, kar je bilo povezano z nadnaravnim, a je po času zmanjkalo literature in sem mogla presedlati na romantiko, ki mi je bila prav tako všeč.
Knjiga mi je, četudi sem jo prebrala že kar nekajkrat (kakih 8-krat), še vedno všeč. Še vedno sem nora na Dimitrija in Rose, spet sem knjigo prebrala, kot da bi jo požrla.
Že začetek me je spet pritegnil, vse se pa je proti koncu le stopnjevalo. Všeč mi ni bilo le, da se je Rose skregala z Dimitrijem in pa da se je Drimitrij tako veliko družil z Tasho. Lahko bi rekla, da mi ni bilo všeč, da se je Rose družila z Adrijanom, ampak ne morem. Bil mi je simpatičen, četudi je bil nadut in je vdiral v Rosine sanje. Kot vedno, mi tudi Mason ni bil nič kaj bolj simpatičen kot prej, mi ga je pa bilo žal, ker je na koncu umrl. Kot tudi na koncu prve knjige te serije, bi tudi v temu delu lahko vedel, da pri Rose nima šans (ker je ona ljubila Dimitrija). Najboljši del knjige mi je bil, ko so strigoji ugrabili Rose, Mio, Christiana in Masona. Zdi se mi fascinantno, da je Rose ubila tista dva strigoja (z Miino pomočjo), me je pa malo zmotilo, da je bil ta dogodek tako razmazan (nisem mogla slediti). Spomnim se, da je bilo tako tudi takrat, ko sem knjigo brala prvič…
Zanimivo mi je bilo, da smo spoznali Rosino mamo. Bila mi je zelo hladna, ni se ozirala na Rose (mogoče samo kdaj pa kdaj ali pa na skrivaj) in tudi če rečete, da tako mislim, ker sem v Team Rose vam bom rekla, da ni res. Njena mama me je že na začetku odbijala. Mogoče se je to zgodilo zaradi občutkov, ki jih je imela Rose do nje, ampak to bi pa, mislim da samo povedalo, da se z njo strinjam.
Višek, hkrati pa tudi zelo zabavno mi je bilo, da je Rosina mama svojo hči usekala in se ji je potem poznala modrica. Že v prvi knjigi sem seveda ugotovila, da Rose veliko da na svoj videz, ampak, da je pa na to tako močno navezana pa nisem vedela. Po temu dogodku je pokazala, da je res še vedno otročja, čeprav pa manj kot prej. Motilo me je, da ji je Dimitrij to vedno metal v obraz, všeč pa, da je na koncu ugotovil, da ni več tako otročja kot je mislil in pa, da se je zresnila.
Vrhunec knjige mi je bil, ko je Dimitrij takoj po Rosinem umoru strigojev prišel v tisto skrivališče in pa, ko ji je povedal, da ni sprejel Tashine ponudbe, da bi bil njen varuh (pa tudi, da bi imela otroke!!!).
Ta naloga me je pripravila do tega, da sem spet začela prebirati to serijo, tako da….
SHAME ON YOU!
(komaj sem nehala s to zasvojenostjo!)
.
.
