Paul Sussman
Naloga: Knjiga z več kot 500 stranmi (3 točke)
Prebrana: 04.03.2018
Tale lepotička ima pa kar 569 strani - je bila pa dosti zanimiva, da sem jo vzela v roke in je nisem odložila, dokler je nisem prebrala (še en razlog, zakaj še vedno bedim ob pol enih zjutraj). 
Sama zgodba mi je bila zelo fletna, sploh Tara, se mi zdi, da vseeno ni bila neka tipična oseba kot so ponavadi v takšnih knjigah, neka 'herojinja', ampak dosti preprosta in prav lepo se je bilo vživeti vanjo. Všeč mi je bil tudi detektiv Jusuf, ker je imel tak preprost karakter, delal je za to, da bi preprečil, da bi umrlo še več ljudi, četudi so mu ponudili napredovanje v zameno za to, da opusti primer, ki ga je zavrnil. Pa še vsi te plot twisti, kot to, kako je vodja teroristične organizacije Saif el Tar v bistvu detektivov starejši brat, pa tudi to, da na koncu izvemo, da je imel Daniel v celi zadevi parklje vmes. Blazno mi je všeč tudi arheološki plat zgodbe, celotna misterija glede Kambizove izgubljene vojske, vse uganke in spletke, sploh, ker me je že od nekdaj zanimal Egipt sam po sebi in v smislu vseh znamenitosti, ki jih ponuja.
Všeč mi je bilo še, kako se je stalno nekaj dogajalo, kako si stalno na trnih, kaj bo zdaj, zmotil pa me je konec, saj je zelo odprt in bi raje dobila kaj bolj zaprtega oziroma določenega. Imam pa doma že obe nadaljevanji te knjige, tako da komaj čakam, da se ju lotim.
Berem Sussmanovo serijo naprej - Kambizovi uganki, ki je imela kar 569 strani, sledi Zadnja skrivnost templja, ki pa mi je z 470 stranmi vzela več časa kot njena predhodnica. Priznati moram, da me ni pritegnila toliko, kot me je Kambizova uganka, čeprav sama po sebi ni bila slaba. 
Z vso gotovostjo lahko rečem, da sem za ta mesec konec z vsemi vrstami kriminalk. 
Enkrat za spremembo sem zašla stran od svojega običajnega žanra fantazije in znanstvene fantastike, in definitivno mi ni žal, toda na nek način sem vesela, da zaključujem to Sussmanovo sago.
Za začetek, preden se poglobim v knjigo, ki sem jo prebrala tokrat, malo statistike. 
V naši knjižnici sem (celo) že naletela na tole knjigo, čeprav sem bila precej prepričana, da je še ne bodo imeli. Še en plus, da ni bila sploh rezervirana - ponavadi se ljudje zagrebejo za te nove knjige, vsak bi jih rad prebral. Prijetno presenečenje! 
S tole lepotičko sem se 'mučila' kar dva dni v eno! 
Tale knjiga - kjer je na platnici kit, četudi malo manjši 
Desetega brata bom kar brez sramu porabila za izziv knjige, ki je starejša od 50 let - prvič je izšla namreč leta 1866, torej je v bistvu stara že kar 152 let. Vsako leto je obvezno domače branje v 2. letniku gimnazij, ko se spoznava realizem na Slovenskem, seveda kot naš prvi slovenski roman. V sklopu tega sem se tudi sama mučila z njim in ga (uspešno!) zaključila.
Kljub temu da je drugo ime meseca maja za vse srednješolce pekel, ki se kar noče končati, je moj najbolj priljubljen in najbolj težko pričakovan pobeg izmed zvezkov in učbenikov nekaj najboljšega in najbolj preprostega - knjiga. In moram reči, da me je ta kar malce ekstremno potegnila stran od učenja. 
Sploh ne bom prikrivala in bom kar priznala, da sem to knjigo podaljšala že štirikrat. Vsakič ko sem jo vzela v roke, sem se soočila s takšnim razočaranjem, da ga ne moram popisati. Res sem že mislila, da je ne bom morala dokončati.