Bralni izziv 2018 - katarina.

Na tem forumu se nahajajo vsi potekli in aktualni bralni izzivi.

Moderator: The Book Crusaders

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 02 jan 2018, 16:43

naloge2018-6.jpg
naloge2018-6.jpg (197.41 KiB) Ogledan 1670 krat
Nazadnje uredil/a katarina. dne 12 okt 2018, 14:52, skupaj urejeno 12 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 23 jan 2018, 12:49

KNJIGA, KJER JE NA PLATNICI ŽIVAL

Jo Nesbø
Netopir


Goodreads, Bralnica

Sem že mislila, da mi kriminalke niso več všeč, pa sem se zgleda zmotila. Tale, čeprav ne popolna, mi je bila prav luštna (če sploh lahko govorimo o luštnosti, ko gre za kriminalke).

Začetek je bil sicer malo čuden in tako zasičen s podatki o Avstraliji, da je vse skupaj skoraj spominjalo na kakšen potopis. Prva polovica knjige se tudi bolj počasi dogaja, vendar sta mi Harry in Andrew strašno hitro prirasla k srcu, bila sta tak simpatičen duo, da se sploh nisem dolgočasila. Harry mi je nasploh res posrečen. Že takoj na začetku me je imel, ko se je za foro začel predstavljati ljudem kot Holy :lol: . In tisti dve njegovi zgodbi iz preteklosti, tista prometna nesreča in vse to s Kristin, prav lepo dopolnjujeta njegov karakter. Ne vem, od kod mu tako močna volja do življenja. Po vsem tem. Mi je pa všeč. Pa tudi dejstvo, da si ga po tistem, ko sem gledala Snežaka, predstavljam kot Michaela Fassbenderja, ne škodi ;)

Zgodba v drugi polovici vedno bolj pospešuje, konec pa me po pravici povedano ni ravno prepričal. Vsa tista "hoho jaz sem psihopat" scena, mi je bila kar malo pretirana :roll: . Sploh se mi je pa zdelo, da je knjiga ponujala premalo namigov na to, kdo bi lahki bil kriv, oziroma dajala premalo priložnosti za ugibanje. Vsaj po moje.

No, kljub vsemu me je prav lepo kratkočasila in se že veselim naslednje. :)
Nazadnje uredil/a katarina. dne 03 feb 2018, 12:13, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 03 feb 2018, 12:05

KNJIGA, KJER GLAVNI JUNAK NOSI UNIFORMO

Paolo Giordano
Človeško telo


Goodreads, Bralnica

Glavnih oseb je v tej knjigi več, so pa vsi po vrsti vojaki, tako da so ves čas v uniformah. Knjiga govori o neki italijanski vojaški enoti, ki se odpravi na misijo v Afganistan, kjer se jim potem dogaja vse sorte. Zanimivo pri tej knjigi je, da se glede na to, da govori o vojakih in je postavljena na vojno območje, presenetljivo malo ukvarja z bojevanjem. Večino časa spremljamo vsakdanje življenje v vojaški bazi, kar mi je bilo pravzaprav precej všeč. Nobenih junaštev, nobene slave in vzvišenih dejanj, čisto navadni ljudje, ki so pač zraven še vojaki. Zelo preprosto. In prav občudovanja vredno se mi je zdelo, kako natančno in pristno je bil predstavljen ta vojaški vsakdanjik. Ob določenih podrobnostih sem dobila občutek, da je avtor sam moral biti nekoč vojak na neki taki misiji, kako bi sicer vedel, da počnejo to in ono.

Ja, je bila kar zanimiva knjiga, osebe so bile pestre, njihove zgodbe pretresljive, natančen vpogled v vojaško življenje pa nekaj čisto novega zame. Vseeno pa mi je uspelo imeti tole knjigo načeto ene par let. Prva polovica mi nikakor ni šla. Začetek mi je bil čuden in me nikakor ni povlekel. Strašno hitro se je nabralo ogromno oseb, ki so se mi kakih petdeset do sto strani zdele vse iste. Prav razjezilo me je, ko sem na primer prišla do poglavja, v celoti posvečenega elektronskim sporočilom med nekim Salvatorejem in njegovo ženo, in se pri najboljši volji nisem mogla spomniti, kdo, presneto, je že tale Salvatore. Ne vem, zakaj, toda nisem se mogla vživeti in če bi bila knjiga iz knjižnice, bi jo že zdavnaj vrnila in pozabila nanjo.

Kakorkoli, druga polovica je znatno popravila začetni vtis. Na neki točki je vse padlo na svoje mesto, liki so dobili vsak svoj obraz in dogodki smisel. Tista katastrofalna odprava čez dolino mi ni in ni dala miru. Ves čas sem se spraševala Kaj pa če bi...? Kaj če ne bi...? Če Rene ne bi zamenjal mesta s Camporesijem? Če se Ietri in Cederna ne bi skregala? Če ne bi bilo tiste potegavščine s kačo, če Torsu ne bi jedel tistega mesa, če ne bi bilo Irene, če Egitto ne bi bil stalno zadet, če njegovi starši ne bi tako zamočili? Kdo bi bil potem živ, kdo mrtev? Vzroki za tiste usodne dogodke so segali skoraj do začetka knjige.

Skratka, ta druga polovica me je čisto použila. Ko bi bil vsaj začetek malo drugačen.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 28 feb 2018, 16:21

STRIP

Paul Auster, Paul Karasik, David Mazzucchelli
Stekleno mesto


Goodreads

Stripi so super. Všeč mi je, kako drugačen medij popolnoma spremeni način pripovedovanja in koliko zanimivih možnosti odpre. Ko je prostor za besedilo tako omejen, je potrebno iznajti nove načine za opise in pripovedovanje. Oblika oblačkov ali font besedila v oblačkih lahko recimo povesta ogromno o tem, kako so bile besede izgovorjene. Če je besedilo čisto majhno, so te besede zašepetane, če je oblaček nazobčan, so zakričane itd.

Tudi Stekleno mesto je polno podobnih zanimivih in izvirnih metod kako prikazati način govora, čustva in misli karakterjev. Gre za tako imenovani roman v stripu, torej za stripovsko priredbo Austerjevega romana z enakim naslovom, kar je moral biti za striparja svojevrsten izziv. Mislim, da sta se, kar se tiče tega, kar dobro odrezala. Všeč mi je bilo recimo, kako je bil prikazan Petrov nenaravni mehanični način govora. Njegovi oblački so bili drugačne oblike, namesto da bi se začenjali nekje nad njegovo glavo, so prihajali iz njegovega grla, iz njegove notranjosti, iz vodnjaka, iz kanalizacije pa iz raznoraznih predmetov. Tako si zares dobil občutek, da je s tem človekom nekaj grozljivo narobe. Prve črke v Stillmanovih stavkih pa so bile vedno v nekakšnem starinskem fontu, kar je po moje nakazovalo, da je njegov glas star, a veličasten, zveneč. Res izvirno. Poleg tega je bil strip poln simbolike. Vsaj tako se mi je zdelo. Tista otroška risbica kričočega obraza na primer, ki se je stalno pojavljala skozi strip... In najbrž še ogromno drugih stvari, ki jih niti nisem opazila...

Kar se tiče same zgodbe, pa nisem prepričana, kaj naj si mislim. Auster ima nek poseben stil pripovedovanja. Njegove zgodbe so dokaj zmedene, stvari se dogajajo brez očitnih razlogov in posledic in nikdar niso pojasnjene. Pravzaprav s svojo nesmiselnostjo in pomanjkanjem zaokroženosti vse skupaj spominja na resnično življenje, kar je po svoje zanimivo, a me hkrati spravlja v slabo voljo. Začetna ideja zgodbe me je sicer kar pritegnila. Začne se z nekim pisateljem Quinnom, ki je po smrti svoje žene in sina precej nesrečen in izgubljen. Pred resničnim življenjem začne bežati tako, da se vedno bolj zateka v enega izmed svojih likov, detektiva iz kriminalk, ki jih piše. Ko torej prejme klic neke ženske, ki želi najeti zasebnega detektiva in je očitno klicala napačno številko, takoj prevzame lažno identiteto in ponujeni primer. Gre se za nekega Petra Stillmana. Njegov oče, pravtako Peter Stillman, je bil nekakšen (napol) nor filozof, ki je prišel na idejo, da mora obstajati nekakšen božanski jezik, jezik, ki so ga ljudje govorili preden je prišlo do porušenja babilonskega stolpa, jezik, ki je obstajal v rajskem vrtu. Popoln jezik. Verjel je, da lahko človeštvo spet doseže raj, če se dokoplje do tega popolnega jezika. In tega se je lotil tako, da je zaprl svojega triletnega sina v temno sobo in ga pretepel vsakič, ko je ta kaj rekel. Prepričan je bil namreč, da bo na tak način pripravil sina, da naposled spregovori v tistem popolnem božanskem jeziku (ta logika :121: ). To se seveda nikoli ni zgodilo. Devet let je trajalo, da so Stillmanova grozljiva dejanja prišla na dan. Razglasili so ga za norega in ga zaprli, za njegovega sina Petra, psihično popolnoma uničenega, pa se je začelo večletno zdravljenje. Skratka, Peter Stillman mlajši pojasni Quinnu svojo zgodbo in mu razkrije, da bo njegov oče naslednji dan odpuščen iz zapora. Petrova žena plača Quinnu, da zasleduje Stillmana starejšega, saj se Stillman mlajši boji, da bi ga oče poiskal in ga ubil. Tako se torej zgodba začne, kasneje pa zavije na zelo čudna pota. Na koncu je vse nekam odprto in nedokončano. Kam je izginil Quinn? Kam sta izginila Peter in njegova žena? Kaj se je v resnici zgodilo s Stillmanom starejšim? Kam so vsi izginili??? Hecno mi je bilo tudi, da je avtor v zgodbo vtaknil samega sebe, Paula Austerja. Skratka, nenavadna izkušnja je bila tale zgodba. :)

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 28 feb 2018, 21:33

KNJIGA Z GRDO PLATNICO

Jevgenij Zamjatin
Mi


Goodreads

Ta naloga se mi je zdela ena najlažjih. Knjižnice so polne dobrih knjig z grdimi platnicami. Sploh v 70ih in 80ih je prevladoval en tak čuden slog, kar se tiče dizajna. Skoraj vse knjige, natisnjene v tem obdobju so vsaj za moje oči rahlo neestetske in Mi v tem oziru ni nobena izjema.
Te knjige nisem brala z ne vem kakšnim veseljem. Sama od sebe se je najbrž ne bi lotila, a je bila ta mesec izbrana za branje v knjižnem klubu, v katerem sodelujem, tako da sem se vseeno potrudila prebiti se do konca.

Gre za distopijo, dogaja se v svetu prihodnosti, v katerem vlada čisti razum, vse je strogo nadzorovano, nič ni prepuščeno naključju. Ljudje živijo v steklenih hišah, ki jim ne omogočajo nikakršne zasebnosti. Okna smejo zagrniti le, kadar imajo spolne odnose, pa še to ni možno kadarkoli. Za vsak seks moraš imeti poseben kuponček. Ljudje si partnerje večinoma delijo. Otroci so prav tako skupna last. Skratka, vse je skupno, vsakršen poskus individualnosti je kaznovan. Knjiga je napisana v obliki dnevniških zapisov nekega tipa po imenu D-503, ki ima v začetku možgane popolnoma oprane od te njihove Enotne države. Prepričan je, da je ta omejeni svet, v katerem živijo, popoln in omogoča ljudem največjo srečo. Potem pa se zaplete z neko I-330, upornico, ki mu pokaže drugo plat življenja, in tako D-503 stakne nevarno "bolezen", imenovano "duša". Spremeni se, začne sanjati, začne fantazirarati in popolna ureditev Enotne države se mu ne zdi več tako popolna. Vse bolj se začne zanimati za delo upornikov, ki načrtujejo revolucijo.

Morda po opisu knjiga zveni zanimivo, a mene ni ravno prepričala. Sploh ne vem točno, zakaj. Le ničesar ni bilo v njej, kar bi se mi zdelo wow, posebno, novo. Marsikatera scena, ki bi gotovo morala v meni zbuditi kakšen poseben občutek, je kar tako splavala mimo. Za svoje mlačne občutke do te knjige deloma krivim slog pisanja, ki mi ni preveč ležal. Vse skupaj je napisano v nekakšnih pretrganih na pol dokončanih stavkih, težko je slediti, na več mestih nisem imela pojma, kaj se dogaja. Načeloma mi je tok zavesti kar všeč… poleg tega je izbira takega sloga povsem logična, glede na to, da gre za dnevniške zapise osebe, ki se srečuje s povsem novimi vidiki življenja, za katere niti ne pozna pravih besed. Ampak ta knjiga mi kar nekako ni zalaufala. Ne vem. In hecno mi je bilo, kako je D opisoval osebe, ki jih je srečal. Kot da bi na vseh videl samo usta. O je imela okrogla rdeča usta, I je imela ostre zobe (in to se mu je menda zdelo privlačno :wtf: ), U je imela škrgasta usta, starka je imela zgubana usta, R je imel debele brizgajoče ustnice. Tako da nisem imela druge izbire, kot da si osebe predstavljam kot ena sama velika usta na praznih glavah in praznih telesih. Sploh nisem prepričana, ali so imeli lase. Jaz sem si vse po vrsti predstavljala plešaste. Ne vem, ali je v tem, da je opisoval le usta, kakšna simbolika. Me prav zanima. Sama se ne spomnim nobene pametne razlage…
Knjiga se med drugim precej ukvarja z vprašanjem sreče in svobode. Ali popolna sreča, ki je zagotovljena s čistim redom in odsotnostjo naključij, pomeni popolno nesvobodo, in obratno? (Enotna država naj bi namreč svojim prebivalcem zagotavljala stalno srečo, saj je v Enotni državi vsega ravno prav, vse je odmerjeno, vsak ima vsega dovolj, ni neprijetnih presenečenj itd., vendar to ljudi stane njihove svobode.) Dokaj zanimivo vprašanje, sploh ta začetna predpostavka, da srečo zagotavlja popoln red in razum. V zgodbi ima beseda sreča skoraj negativno konotacijo. Z nekakšnega filozofskega vidika me je vse skupaj precej zanimalo. Pa tudi na knjižnem klubu smo se zapletli v precej divjo debato glede tega. Se mi zdi, da se mi je po debati mnenje o knjigi nekoliko izboljšalo. Res je koristno takole malo predelati knjige z ljudmi, ki imajo povsem različne poglede na isto stvar. :) V bistvu sem zdaj začela razmišljati, da bi mogoče morala zvišati oceno. Načeloma ni bila tako slaba. Ampak... ne.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 28 feb 2018, 21:58

PO LASTNI IZBIRI

Gillian Flynn
Ostrina


Goodreads, Bralnica

Ta knjiga je čudovita stvarca. Zasnovana je na način, ki mi je pri kriminalkah najbolj všeč – dogajanje se ne vrti zgolj okrog golega preiskovanja umora in izpraševanja osumljencev, zgodba pove mnogo več, ko raziskuje zapletene odnose med osebami in graja površinskost Windgapske družbe.

Camille, glavna oseba v zgodbi, novinarka, ki preiskuje umor dveh deklic v svojem domačem mestu Wind Gapu, mi je zares prirasla k srcu kljub svojemu neprijetnemu, nezaupljivemu, zamotanemu in na videz hladnemu značaju. Ali pa morda ravno zato. Tako resnična se mi je zdela. Zelo blizu mi je bil ta njen občutek napačnosti, krivde in nepripadanja, ki ga stalno nosi s seboj, ko obiskuje stare znance in bivše prijatelje. Wind Gap je pravi mali pekel na Zemlji, poln prikrivanja in skritih zamer, pretvarjanja in neiskrenosti, občutek utesnjenosti, ki ga obdaja, se da še predobro čutiti. Ob branju me je na marsikaterem mestu kar pošteno mrazilo. Camillina mama je bila iz poglavja v poglavje srhljivejša. In tisti zobje, Camilline brazgotine, tovarna za prašičjerejo… :025: Okolje, v katerega je dogajanje postavljeno, deluje skoraj pravljično, kot nekakšno grozljivo zakleto mesto, a je hkrati čisto realistično.

Osrednje osebe v zgodbi so se vse po vrsti zdele nekam patološke in moram reči, da me je to zelo pritegnilo. Sploh so mi pa izredno zanimive knjige, ki se ukvarjajo s kakšno psihično boleznijo. Če to počnejo na primeren in realističen način, seveda. In mislim, da se je Ostrina v tem oziru kar dobro odrezala.
Adora, Camillina mama, me je, kot že rečeno, navdajala z grozo. Ženska je šla v svoji želji, da bi jo drugi potrebovali, tako daleč, da je zastrupljala lastne otroke! In vsakič, ko se je pojavila, mi je čisto razparala živce. Na živce mi je šlo, kako je za vsako trapasto stvar, ki je šla narobe, okrivila Camille. Ko se je ranila s trni od vrtnic, na primer. Obnašala se je kot kakšen zoprn otrok. Ko smo že pri zoprnih otrocih … Camillina polsestra Amma, kakšna neznosna razvajena zlobna punčara :evil: ! Čeprav se mi je po drugi strani smilila. Ob mami, kakršna je Adora, se najbrž težko razviješ v normalno osebo.

Pa res me je popolnoma požrla. Kar nisem je mogla odložiti, čeprav me je branje navdajalo z nekakšnim neprijetnim občutkom. Nekaj nezdravega je na tej knjigi.

Konec, ki mi sicer ni bil tako všeč, kot bi si želela, je bil pa prav luštno realen. Ne pretirano srečen, čisto malo neprijeten in ravno prav pomirljiv. Pa tudi ne čisto predvidljiv.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 18 mar 2018, 14:57

ZGODBA SE DOGAJA POZIMI

Cormac McCarthy
Cesta


Goodreads, Bralnica

Knjiga, skoraj tako mračna, kot njena platnica. Dogajanje Ceste je postavljeno v postapokaliptično Ameriko, svet, ki ga je prizadela nekakšna naravna katastrofa in je sedaj mrtev, opustošen, siv in neizprosen, v njem vlada večna zima, mraz, sneg. Civilizacije ni več, ljudje, kolikor jih je sploh še ostalo, so se prilagodili kruti pokrajini in postali potepuhi, razbojniki, ki brezvestno pobijajo in kradejo, vse za hrano, za preživetje. Zgodba spremlja moškega in dečka, njegovega sina (imen nimata), ki potujeta s severa dežele na jug, proti morju, v upanju na boljše življenje.
Nihče noče biti tukaj in nihče noče oditi.

Pravzaprav je nekoliko nenavadna zgodba. Vsa je sestavljena iz krajših epizod, pretrganih dogodkov, ni neke zaokroženosti, vendar me skoraj nobena scena ni pustila hladne. Nekatere so naravnost grozljive, sploh vse v zvezi s kanibalizmom. Ljudje so v tem mrtvem svetu namreč tako sestradani in obupani, da začnejo žreti drug drugega. Eden najstrašnejših in hkrati najbolj žalostnih prizorov je zagotovo, ko najdeta dojenčka, spečenega nad ognjem in napol požrtega. Večkrat sem se med branjem zalotila s široko razprtimi očmi in odprtimi usti. Od šoka, od gnusa, od strahu. Tako živo je napisana ta knjiga in tako predstavljivo. Po drugi strani pa mestoma nenavadno poetično. Od knjige, ki govori o tako surovih stvareh skoraj ne bi pričakoval tako lepih povedi.
Zagledal je eno samo snežinko. Ujel jo je v roko in gledal, kako je izginjala kot poslednji košček hostije.

Edina svetla luč v tej sivi grozi je bil odnos med moškim in dečkom. Čista ljubezen. Kot da jima je popolnoma jasno, kaj je važno in kaj ne, vedela sta, da sta drug drugemu pomembna, in ničemur nista pustila, da bi uničilo njuno vez. Nosila sta ogenj. Hotela sta biti dobra človeka v svetu, ki ju je silil v nasprotno. Večkrat sem pomislila, da bi, če bi bila v tem ali onem trenutku na očetovem mestu, popolnoma izgubila živce in se zdrla na dečka. No, on tega ni storil. Vedel je, kaj je važno.
… gazila sta skozi pepel in drug drugemu pomenila ves svet.

Knjiga je, kot sem že omenila, izredno čustvena, pretresljiva. Prisili te, da se sprašuješ o stvareh, o katerih se nočeš spraševati. Bi hotel živeti v takem svetu? Je vredno živeti v njem? Kdo je storil prav, dečkova mama, ki je obupala in se ubila, ali oče, ki je trmasto vztrajal? Kdo je pogumnejši? Najbrž se vsak kdaj znajde na tisti točki v življenju, ko postane vse nesmiselno in si zaželiš, da ne bi obstajal. In ta knjiga govori točno o tem – o življenju, ki je tako nesmiselno in nevredno svojega imena, da ga ne bi privoščil nikomur. In zares me je pretreslo tisto mesto v knjigi, ko deček in moški najdeta bunker, založen s konzervami hrane, in sta seveda blazno srečna, da bosta končno spet lahko jedla, hkrati pa moški ugotavlja, da si del njega želi, da ne bi našla te hrane. Da bi bilo že konec vsega. Pa vendar vztrajata dalje. Ta knjiga ti vrne nekakšen občutek dolžnosti do življenja in vrne ti hvaležnost do malih lepih stvari, ki jih imaš pa jih komaj opaziš.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 20 apr 2018, 22:57

KNJIGA Z ZLATO ALI BEŽ PLATNICO

John Fowles
Ženska francoskega poročnika


Goodreads

Sploh se nisem mogla odločiti, kako naj ocenim to knjigo. Mislim, da je končna ocena nekje med 3 in 4. To je zelo nenavadna knjiga. V bistvu dobiš občutek, kot da dogajanje in osebe sploh niso pomembne in da je vse skupaj samo okvir, znotraj katerega pisatelj napleta svoje poglede na življenje v viktorijanskem času, seksualnost in pisanje. Vse to, kar ima povedati poleg zgodbe, se mi je sicer zdelo precej zanimivo, me je pa sam pripovedovalec nekoliko odbijal. Občasno se mi je zdel nekam pokroviteljski, kot da ima bralca za največjega nevedneža.

Zgodba je postavljena v Anglijo, v drugo polovico 19. stoletja. Osrednja oseba je Charles, gentelman, zaročen z bogato in zgledno Ernestino. Na počitnicah v majhnem, zelo puritansko nastrojenem kraju Lymu Charles spozna Sarah, na katero cel Lyme gleda z viška zaradi razmerja, ki ga je nekaj časa imela z nekim francoskim poročnikom. In med Charlesom in Saro seveda nekaj preskoči, tako da dobimo ljubezenski trikotnik. Glavne osebe mi po pravici povedano niso bile preveč všeč (stranske so mi bile vse po vrsti veliko ljubše). V bistvu dobiš občutek, da je avtor bolj ali manj eksperimentiral z zgodbo in (namenoma?) ni vsega naredil tako kot je treba. Sarah vsekakor ni bila narejena tako kot je treba. Bila je blazno čudna in nekonsistentna oseba. Celemu svetu se zlaže, da je izgubila nedolžnost in dostojanstvo s tistim Francozom (v resnici ni bilo med njima nič), zato da bi jo vsi zaničevali, nakar zapelje Charlesa, z njim zares izgubi nedolžnost, pobegne, mu "uniči življenje" in mu po dveh letih, ko se znova srečata, pove, da ga sploh ni ljubila. Vse skupaj nam predstavi le kot njen poskus maščevati se moškim. Torej je sama sebe izločila iz Lymske družbe v upanju da bo slučajno nekega dne prišel mimo moški, ki se bo zaljubil vanjo in ona se mu bo lahko maščevala? :121: Skrajno nesmiselno. Zakaj ta ženska počne stvari, ki jih počne, ni jasno niti avtorju. Po mojem niti ni njegov namen, da bi bila Sarah komurkoli jasna. Vse skupaj je le njegov eksperiment. In to mi res ni bilo preveč všeč. Ne sama eksperimentalnost temveč to (na primer), da se je zdelo, kot da Sarina dejanja nimajo podlage v njenem značaju ali preteklosti, temveč da so čisto naključna. In da jo je zato naredil tako skrivnostno: da bi opravičil njena nesmiselna dejanja.

Ena stvar, ki mi je bila pri vsej tej eksperimentalnosti všeč, je bilo več koncev. Knjiga ima 3 različne konce (najljubši mi je bil tretji), odvisne od različnih odločitev, ki bi jih karakterji lahko sprejeli. Res zanimiva ideja. V bistvu je s tem avtor na nek način pokazal, kako poteka izmišljevanje zgodbe/pisanje knjige - čisto majhne spremembe te lahko privedejo do povsem drugačnega izida.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 28 apr 2018, 16:08

KNJIGA JE STAREJŠA OD 50 LET

Daphne du Maurier
Rebeka


Goodreads

Včasih človek naleti na knjigo, ki mu povzroči t.i. knjižnega mačka. V taki knjigi tako uživaš, da si po tem, ko jo končaš, kar nekam izgubljen, nekaj časa te čisto nič drugega več ne zadovolji. Rebeka je bila zame ena takih. Kako okusna čudovita stvarca! :020:

Rebeka je bila napisana leta 1938, jaz pa sem brala prevod iz leta 1966. Spada pod tako imenovane gotske romane, ki so meni, ugotavljam, res pisani na kožo. Sploh mi je všeč tisto značilno posebno nekoliko temačno vzdušje, ki ga ustvarjajo, in Rebeka se je v tem oziru odlično odrezala. Nikoli si ne bi mislila, da me bo spreletaval srh ob opisu rož.
Na levi in na desni se je vzpenjal krvavo rdeč zid in se dotikal najinih glav. Bila sva sredi rododendrona. Bilo je nekaj divjega, skoraj strah vzbujajočega, kako nenadoma se je pojavil. [...] Rododendron me je skoraj plašil s svojo krvavo rdečo barvo, s preobiljem cvetov, med katerimi ni bilo videti ne listja ne vejice, nič drugega kakor morilsko rdečilo, slastno in fantastično ...

Opisi okolja so v tej knjigi tako živi in barviti, oboževala sem jih. Zgodba je pa nekako taka: glavna oseba (ki ji nikoli ne izvemo imena) je mlado dekle, tam nekje 20 let stara, sirota, ki je zaposlena kot družabnica neki smotani američanki. Na počitnicah v Monte Carlu spoznata skrivnostnega, mračnega in bogatega Maxima de Winterja in naša glavna junakinja se vanj, kjub temu, da je dvakrat starejši od nje, blazno zaljubi. Njemu je menda ona tudi nekako približno všeč, tako da se odloči, da jo bo poročil. Par se po poroki in medenih tednih vrne na Manderley, de Winterjevo slovito posestvo, in takrat se začnejo težave. Največja med njimi je Rebeka, Maximova pokojna žena. Mrtva, a še zdaleč ne pozabljena. Rebeka se je v vseh, ki so jo spoznali, uspela zapisati kot popolna, čudovita ženska, lepa, pametna, samozavestna, sposobna, elegantna, skratka vse, kar kaj šteje. Maximova nova žena pa je njeno popolno nasprotje: nekako povprečna in boleče nesamozavestna, štorasta in strašno awkward. Ne more si pomagati, da se ne bi stalno primerjala z Rebeko in čuti, kako jo tudi vsi ostali nenehno primerjajo z njo. To jo muči in mori. To uničuje njen odnos z Maximom, ki je že tako ali tako nekam nezdrav. Rebeka se zdi, kljub temu, da je ni več, še preveč prisotna in neizogibno je, da začnejo počasi pritekati na dan skrivnosti v zvezi z njenim življenjem in smrtjo.

Osebe v tej knjigi so krasne, vse po vrsti zelo krvave pod kožo, za nikogar ne moreš reči, da je dober (še celo dobri stari piki Frank se znajde na slabi strani). In proti koncu se prav lahko zgodi, da se zalotiš na strani zločincev, nasproti tistim, ki se borijo za pravico. Glavna junakinja mi je bila zares pri srcu. Ne vem če sem že kdaj brala o tako pristno napisanem nesamozavestnem človeku. Na prenekaterem mestu sem se tako močno istovetila z njo, da je prav bolelo. Njeno pomanjkanje samozavesti je imelo za posledico ljubosumje in iz ljubosumja so sledila nezdrava dejanja in misli, ki so se zdela malodane zla in sebična, vse to pa jo je delalo le še bolj realistično. In všeč mi je bil njen razvoj skozi knjigo. Kako je počasi gradila svojo samozavest in kako je v odnosu z Maximom postajala vse manj podrejena. Maxim mi sicer v začetku ni bil preveč pri srcu. Bil je eden tistih tipičnih mračnih, skrivnostnih, trpinčenih tipov in zamerila sem mu te njegove nenadne spremembe razpoloženja, s katerimi je mučil vso svojo okolico, da je morala hoditi po jajcih okrog njega, me je pa čisto očarala njegova taktika proti koncu knjige, vse tisto s Favellom. Vsaka oseba v tej knjigi je čudovita majhna zgodba zase.

Skratka, krasna knijiga, napeta do konca z vsemi svojimi preobrati, s pestrimi osebami, prelepimi opisi in prekrasno mračno atmosfero. Ah :lotsalove: . In konec je primerno srhljiv (tega ne bom dajala v spoiler, saj se knjiga s koncem začne). A ne srhljiv na kakšen nadnaraven ali dramatičen način. Čisto realno človeško srhljiv, tak ki se lahko zgodi vsakomur. Kar mrazi me, ko razmišljam o vsem skupaj.
Toda nebo nad obzorjem pred nama ni bilo temno. Bilo je rdeče, kakor da je oškropljeno od krvi. In z morja nama je slani veter prinašal pepel naproti.

Po branju sem si obvezno morala pogledati še film, posnet po tej knjigi. Sicer je že kar star, tam nekje iz leta 1940, pa še zgodbo so malo spremenili, jo naredili malo manj nemoralno, da je ustrezala takratnim standardom, a sem vseeno prav uživala.

Uporabnikov avatar
katarina.
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 25 jan 2017, 22:35
Kontakt:

Re: Bralni izziv 2018 - katarina.

PrispevekNapisal/-a katarina. » 20 maj 2018, 12:00

KNJIGA AVTORJA, S KATERIM SI DELITA PRVO ČRKO PRIIMKA

Aleš Čar
V okvari


Goodreads

Ugh. Ne. :132: Tale naloga mi ni bila všeč. Imam to nesrečo, da se mi priimek začne na Č, in ko sem iskala avtorje na Č, sem našla ravno tam nekje 5 slovenskih in enega Čeha. Nič me ni pretirano potegnilo, tako da sem se čisto naključno odločila za to zbirko kratkih zgodb.

Naslov zbirke namiguje, da se zgodbe ukvarjajo predvsem s pokvarjenimi odnosi, kar zna biti sicer kar zanimiva tema. Ampak v tej zbirki… ni me preveč navdušila. Napisana je sicer dobro, lepo in hitro se bere. Štiri zgodbe so mi bile približno všeč, ena o ženski, ki se ni mogla sprijazniti s tem, da je njen mož ostal brez roke, potem ena o neki sado-mazohistki, o psu, ki je pobegnil, pa ena o tipu, ki se je delal, da je slep in se je poscal sredi kluba. Ostale so se mi pa zdele vse po vrsti bolj ali manj enake. Sami neki ločeni pari, ki se ne znajo obnašati odraslo, potem pa malo pijejo ali se zadevajo in so blazno cinični :problem: . Nekaj takega, kar si predstavljam pod »tipično slovensko« (sovražim ta izraz). Se mi zdi, da bi se dalo narediti pokvarjene odnose dosti bolj raznolike.

Res mi je neprijetno kritizirati knjige, tako da mislim, da bom na tem mestu kar končala.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska:: Ni registriranih uporabnikov in 1 gost