KNJIGA JE STAREJŠA OD 50 LET
Daphne du Maurier
Rebeka
Goodreads

Včasih človek naleti na knjigo, ki mu povzroči t.i. knjižnega mačka. V taki knjigi tako uživaš, da si po tem, ko jo končaš, kar nekam izgubljen, nekaj časa te čisto nič drugega več ne zadovolji. Rebeka je bila zame ena takih. Kako okusna čudovita stvarca!
Rebeka je bila napisana leta 1938, jaz pa sem brala prevod iz leta 1966. Spada pod tako imenovane gotske romane, ki so meni, ugotavljam, res pisani na kožo. Sploh mi je všeč tisto značilno posebno nekoliko temačno vzdušje, ki ga ustvarjajo, in Rebeka se je v tem oziru odlično odrezala. Nikoli si ne bi mislila, da me bo spreletaval srh ob opisu rož.
Na levi in na desni se je vzpenjal krvavo rdeč zid in se dotikal najinih glav. Bila sva sredi rododendrona. Bilo je nekaj divjega, skoraj strah vzbujajočega, kako nenadoma se je pojavil. [...] Rododendron me je skoraj plašil s svojo krvavo rdečo barvo, s preobiljem cvetov, med katerimi ni bilo videti ne listja ne vejice, nič drugega kakor morilsko rdečilo, slastno in fantastično ...
Opisi okolja so v tej knjigi tako živi in barviti, oboževala sem jih. Zgodba je pa nekako taka: glavna oseba (ki ji nikoli ne izvemo imena) je mlado dekle, tam nekje 20 let stara, sirota, ki je zaposlena kot družabnica neki smotani američanki. Na počitnicah v Monte Carlu spoznata skrivnostnega, mračnega in bogatega Maxima de Winterja in naša glavna junakinja se vanj, kjub temu, da je dvakrat starejši od nje, blazno zaljubi. Njemu je menda ona tudi nekako približno všeč, tako da se odloči, da jo bo poročil. Par se po poroki in medenih tednih vrne na Manderley, de Winterjevo slovito posestvo, in takrat se začnejo težave. Največja med njimi je Rebeka, Maximova pokojna žena. Mrtva, a še zdaleč ne pozabljena. Rebeka se je v vseh, ki so jo spoznali, uspela zapisati kot popolna, čudovita ženska, lepa, pametna, samozavestna, sposobna, elegantna, skratka vse, kar kaj šteje. Maximova nova žena pa je njeno popolno nasprotje: nekako povprečna in boleče nesamozavestna, štorasta in strašno awkward. Ne more si pomagati, da se ne bi stalno primerjala z Rebeko in čuti, kako jo tudi vsi ostali nenehno primerjajo z njo. To jo muči in mori. To uničuje njen odnos z Maximom, ki je že tako ali tako nekam nezdrav. Rebeka se zdi, kljub temu, da je ni več, še preveč prisotna in neizogibno je, da začnejo počasi pritekati na dan skrivnosti v zvezi z njenim življenjem in smrtjo.
Osebe v tej knjigi so krasne, vse po vrsti zelo krvave pod kožo, za nikogar ne moreš reči, da je dober (še celo dobri stari piki Frank se znajde na slabi strani). In proti koncu se prav lahko zgodi, da se zalotiš na strani zločincev, nasproti tistim, ki se borijo za pravico. Glavna junakinja mi je bila zares pri srcu. Ne vem če sem že kdaj brala o tako pristno napisanem nesamozavestnem človeku. Na prenekaterem mestu sem se tako močno istovetila z njo, da je prav bolelo. Njeno pomanjkanje samozavesti je imelo za posledico ljubosumje in iz ljubosumja so sledila nezdrava dejanja in misli, ki so se zdela malodane zla in sebična, vse to pa jo je delalo le še bolj realistično. In všeč mi je bil njen razvoj skozi knjigo. Kako je počasi gradila svojo samozavest in kako je v odnosu z Maximom postajala vse manj podrejena. Maxim mi sicer v začetku ni bil preveč pri srcu. Bil je eden tistih tipičnih mračnih, skrivnostnih, trpinčenih tipov in zamerila sem mu te njegove nenadne spremembe razpoloženja, s katerimi je mučil vso svojo okolico, da je morala hoditi po jajcih okrog njega, me je pa čisto očarala njegova taktika proti koncu knjige, vse tisto s Favellom. Vsaka oseba v tej knjigi je čudovita majhna zgodba zase.
Skratka, krasna knijiga, napeta do konca z vsemi svojimi preobrati, s pestrimi osebami, prelepimi opisi in prekrasno mračno atmosfero. Ah

. In konec je primerno srhljiv (tega ne bom dajala v spoiler, saj se knjiga s koncem začne). A ne srhljiv na kakšen nadnaraven ali dramatičen način. Čisto realno človeško srhljiv, tak ki se lahko zgodi vsakomur. Kar mrazi me, ko razmišljam o vsem skupaj.
Toda nebo nad obzorjem pred nama ni bilo temno. Bilo je rdeče, kakor da je oškropljeno od krvi. In z morja nama je slani veter prinašal pepel naproti.
Po branju sem si obvezno morala pogledati še film, posnet po tej knjigi. Sicer je že kar star, tam nekje iz leta 1940, pa še zgodbo so malo spremenili, jo naredili malo manj nemoralno, da je ustrezala takratnim standardom, a sem vseeno prav uživala.