Throne of Glass
od
Sarah J. Maas
Izziv: prva knjiga tvojega najljubšega avtorja
Ocena: 
Povezavi:
Bralnica
Goodreads
Opis:
Celaena Sardothien je preživela težko leto zapora. Čeprav je plačana morilka navajena vsega hudega, je za 18-letnico takšna izkušnja prava nočna mora.
Dokler je ne obiščeta princ Dorian in njegov general Chaol ter ji ponudita zanimivo ponudbo. Z bojevanjem si lahko kupi svobodo. Misel, katero je že zdavnaj opustila. Vse kar mora narediti je, da se s 23 drugimi morilci, tatovi in vojaki bori za naslov kraljevega šampijona. Če zmaga, bo za štiri leta dobila službo, plačo, mehko postelje in vse kar si zaželi, po štirih letih pa bo končno svobodna.
Celaena ponudbo sprejme in se kmalu znajde v grozljivem boju. Pa ne zato, ker ne bi bila najboljša, temveč zato, ker nekdo mori udeležence tega boja in to na najbolj okruten možen način.
Mnenje:
Prepričana sem, da že vsi poznate tole serijo a sedaj sem jo začela spoznavati tudi jaz. Avtorica me je prepričala s serijo ACOTAR in odkar sem prebrala tudi drugi del, je ena izmed mojih najljubših pisateljev. Seveda sem morala preveriti tudi njeno prvo knjigo - Stekleni prestol.
Hja, naj kar iz prve povem, da nisem kaj preveč navdušena. A ne bom ovinkarila zato naj že na začetku povem, da mi je bil konec čuden in nič kaj povšeči. Vsa ta štorija z Eleno in končnim pretepom in prehajanje v neko vmesno dimenzijo. *zeh* Obožujem fantazijo, ne razumi me narobe, ampak imam rada točno določeno mejo do kam sega fantazijski del pri knjigah.
Že pojav ridderaka me je zmotil, ampak to sem še nekako spregledala. Navsezadnje se nenavadna, čudaška bitja pojavijo že pri seriji Kronike podzemlja.
Druga stvar, ki me je motila so vsa ta imena. Zgodbe kjer ti avtor v obraz naenkrat vrže kopico nenavadnih imen, ki naj bi jih takoj povezal z liki, res ne maram.
A da ne bom samo zmedeno nergala nad popolnoma random zadevami bom začela na začetku.
- Zgodba se je začela nenavadno, saj se je morilka odločila sprejeti takšno ponudbo. Svoboda gor ali dol, če bi bila res tako dobra kot pravi da je, bi ji pobeg moral uspeti. Ves začetni del se mi je zdel res hitro odvit, saj sploh ni zares pomislila ali postavila kakšnih konkretnih vprašanj. Navsezadnje se je odločala o naslednjih nekaj letih svojega življenja.
- Dogajanje je zanimivo in te posrka vase. Želiš si izvedeti kaj se bo zgodilo, kdo je kriv.
- Super se mi zdi, da poleg dogajanja okoli glavne junakinje izvemo tudi kakšno malenkost tu in tam, ki nam pomaga bolje razumeti zgodbo in poveča naše zanimanje. Prav tako pa mi je res všeč, da se vse ne vrti okoli nje ampak nam avtorica predstavi tudi druge like, njihov način razmišljanja in za hip lahko svet uzremo skozi njihove oči.
- Še ena dobra stvar Steklenega prestola so zabavni pogovori. Kar nekajkrat sem se med branjem namuznila ali pa med smehom zavijala z očmi, v dobrem smislu se razume.
Zgodba, kot lahko vidiš, mi je bila všeč. Posledično sem jo hitro prebrala in za čas branja nisem počela skoraj nič drugega. Čeprav so liki pomemben del celotne zgodbe, pa me ti niso navdušili v tolikšni meri kot dogajanje (če sploh lahko rečem, da sem navdušena).
Celeaena Sardothien me ni ravno prepričala. Definitivno je ena izmed bolj drznih knjižnih junakinj, a od slovite morilke sem vsekakor pričakovala več. Definitivno ne, da je takšen knjižni molj. Njene zbadljive pripombe so me nasmejale, bahanje me sprva tudi ni motilo a samo sprva. Nato se je izkazalo, da se je precenjevala. Sama sebe je kovala v zvezde, po drugi strani pa zgrešila tarčo (ne govorim o tistikrat, ko je to storila namensko), ni prepoznala strupa, splašila se je nenavadnega zvoka… Če je bila res neustrašna morilka bi morala, vsaj po mojem, drugače delovati.
Vseeno pa me res zanima njena preteklost, kaj se ji je dogajalo in kako je pristala v Endovierju.
Dorian Havilliard poskrbi, da se v knjigi nekaj dogaja tudi na ljubezenskem področju. Vse lepo in prav, niti me ni zmotilo, da se je tako hitro zaljubil, ter da ji je skoraj takoj začel zaupati. Je pač naiven princ, ki si ne upa ugovarjati očetu. Zmotilo pa me je to, da se je tudi naša morilka tako hitro omehčala.
Poveljnik Chaol Westfall. Preden pokomentiram njegov lik v knjigi.. si lahko vzamemo trenutek in na hitro zavijemo z očmi. Le kdo pri zdravi pameti, da svojemu liku ime Chaol?
Poveljnik mi je bil zares zanimiv. Seveda je imel svoje napake, a deloval je v skladu s svojo osebnostjo in ni dovolil, da mu čustva narekujejo življenje. Malo smo sicer izvedeli o njem, a v večini je ostal skrivnost. Če ne druga se veselim, da v naslednjem delu izvem več o njem
Sarah J. Maas me je navdušila s svojo serijo A Court of Thorns and Roses in zato sem sploh začela z branjem te serije. No, v resnici je name v veliki meri vplivala tudi prijateljica, ki me že več kot leto dni prigovarja k branju.
Končna ocena je nekje 3.5, saj knjiga ni ravno povprečna, ni pa bila ne vem kako super. Vendar ji bom glede na to, da imam možnost zgolj polnih ocen, vseeno dala 4 zvezdice, saj se od povprečnih zgodb razlikuje v kar nekaj stvareh. Če želiš izvedeti katere to so pa knjigo le preberi
Saj bi knjigo zares pustila neprebrano a kaj, ko me je preveč zanimalo kako se bo vse skupaj odvijalo. 
