Richard Dawkins: The Selfish Gene
Knjiga The Selfish Gene je že dolgo na mojem to read seznamu, ampak ker ima tudi izjemno grdo naslovnico (po mojem okusu) sem jo končno uspela prebrati. Prebrala sem izdajo ob 30. letnici, ki ima dodani 2 poglavji in veliko opomb avtorja. Pisatelj Richard Dawkins v bistvu na precej laičen način predstavi njegov pogled na Darvinizem in moram reči, da je njegova ideja res zanimiva. On pri evoluciji gleda gene in ne osebe oz. organizma in v knjigi je precej argumentov zakaj naj bi evolucija delovala na gene in ne na organizme. Teorija je dobro prestavljena, ampak me vseeno ni čisto prepričala. Nekako je knjiga tudi malo depresivna, saj na nek način avtor trdi, da so glavni geni in ne mi ter je namen sveta, da se geni prenesejo v naslednje rodove; kar je precej drugače od tega kar si mi predstavljamo kot smisel življenja. To je samo moje mnenje in ne vpliva na mojo oceno knjige. Me je pa motilo, da avtor pogosto skače z enega primera na drugega in potem spet nazaj k prvemu primeru; tako da je občasno precej zmedeno oz. si je res treba vse zapomniti, ko bereš. Poleg tega pa me res moti koliko se avtor hvali in promovira v knjigi in kako, če mu kakšna teorija ni všeč, druge avtorje skoraj blati.Pa še dva citata, ki sta me v knjigi še najbolj navdušila:
No matter how much knowledge and wisdom you acquire during your life, not one jot will be passed on to your children by genetic means.
Survival machines that can simulate the future are on jump ahead of survival machines who can only learn on the basis of overt trial and error. The trouble with overt trial is that it takes time and energy. The trouble with overt error is that it is often fatal. Simulation is both safer and faster.
https://www.goodreads.com/book/show/811 ... lfish-gene
Pri branju knjige Before We Were Yours sem imela kar nekaj mešanih občutkov. Knjiga preskakuje iz leta 1939 v sedanjost in tudi nekaj časa pripoveduje zgodbo Rill Foss, nekaj časa pa Avery Stafford. Del, ki ga pripoveduje Avery Stafford je res zanimiv in ga je lahko brati. Ona v bistvu po naključju naleti na babičino skrivnost, ki jo nato skozi knjigo poskuša odkriti. Del, ki ga pripoveduje Rill pa je občasno kar dolgočasen, na trenutke pa je tudi zelo žalosten. Dejansko je ta del res pomemben za knjigo, ampak mogoče mi ni bil tako všeč jezik, čeprav je knjiga tako bolj realna. Knjigo sem brala skoraj en mesec, kar je za mene res dolgo časa, a me očitno do nekje 60% knjige res ni potegnila vase. Ampak zdi se mi, da si zgodba o sirotišnici Tennessee Children’s Home Society res zasluži, da si jo vsi preberemo, da se tako žalostna zgodba ne ponovi še enkrat in da ne bi ljudje spet pogledali vstran. In res so osebe v knjigi izmišjene, a ima knjiga vseeno podlago na resnični zgodbi in lepo opiše kaj se je dogajalo v sirotišnici in z posvojenimi otroci.
Knjiga Srečelovec je bila izdana v originalu že leta 1866, v slovenščino pa je bila prevedena leta 1909 pod naslovom Igralec. Vse knjige, ki sem jih do sedaj prebrala od Dostojevskega so mi bile všeč in sem zato pričakovala, da mi bo tudi ta knjiga všeč. Ampak moram reči, da me ni toliko navdušila kot druge avtorjeve knjige – je seveda še vedno precej zanimiva in govori o res pomembni temi, a nekako me ni pritegnila toliko kot sem upala. V knjigi spremljamo Alekseja Ivanoviča, ki je učitelj pri ruskem generalu. Zaljubi se v njegovo hči in naredi vse za njo, a mu ona ljubezni ne vrača. Skozi knjigo nato počasi avtor razkrije odnose v družini in načrte vseh družinskih članov in prijateljev, saj vsak spletkari na svoj način. Čeprav so odnosi v družini zelo pomembni je glavna tema knjige pravzaprav igranje iger na srečo. Dostojevski lepo opiše kako zasvajajoče so igre na srečo in kaj lahko naredijo iz življenja ljudi glede na to kakšni so le-ti ljudje. In čeprav je knjiga stara kar precej let je še vedno aktualno – predvsem, ker je sedaj mogoče kupiti srečke kar preko spleta in tudi v kazino ni potrebno več iti, saj je vse na internetu. Mi je pa tudi všeč kako Dostojevskemu uspe opisati natanko kaj se dogaja v junakovi glavi in kako razmišlja.
Pri branju knjige Tim Horvat je ravno kakšno leto mlajši od mene in tako definitivno ustreza pod ta izziv. V knjigi Lov na Patent spremljamo Iztoka, ki je izumil mini fuzijski motor, ki proizvede ogromno količino energije. A seveda morajo biti v zgodbo vpleteni slabi ljudje, ki ugrabijo njegovega prijatelja Jakoba in zahtevajo načrte za motor. Iztok se tako odpravi na dogodivščino, da bi rešil svojega prijatelja. Knjiga je v bistvu precej zabavna in na trenutke celo poučna in informativna, a vseeno mi ni bila preveč všeč. Nenavadno je kako avtor lahko opisuje nekaj in potem skoči na zgodovinski opis kraja in malo nadležno je kako Iztok pri vsake stvari in mestu ve vse o njem in na pamet ve neskončno veliko »zanimivih dejstev« o tistem mestu ali stvari. Poleg tega pa mi Iztok kot glavni junak res ni všeč – je kot James Bond, a še boljši in žal tudi bolj vase zagledan. Res me je zmotilo, da glavni junak ni imel niti ene same človeške napake, saj ti gre potem že kar kmalu na živce. Vseeno pa kar zanimiva zgodba, ki je so hitro prebere.
Knjiga Guliverjeva potovanja je bila najprej izdana pod psevdonimom Lemuel Gulliver, a je pravo pisateljevo ime Jonathan Swift. Knjige sem prebrala, ker sta mi že dva prijatelja predlagala, da je res dobra knjiga in se jo splača prebrati. Dejansko je bilo res zabavno prebrati knjigo, saj je napisana na res humoren način. Knjiga je sicer družbena kritika in v precej točkah ima knjiga še sedaj prav, kar je precej žalostno glede na to kdaj je bila knjiga že napisana. Knjiga se hitro prebere in je tudi res dobro napisana, občasno so samo nekateri stavki mogoče nenavadno skupaj sestavljeni, a to bi lahko bilo tudi zaradi prevoda. Je pa tudi res zanimivo, kako se je avtor spomnil, da ustvari na zemlji še deželo Liliput z majhnimi ljudmi, deželo Brobdingneg z velikani, deželo Laputovcev z njihovo tehnologijo in idejami ter deželo Hauihnhnmov, kjer vladajo konji. Dejansko mi je bilo res všeč, da sem prebrala knjigo, saj je čisto druga kot film, kjer je samo del dogodivščin. 
Načeloma mi zgodbe, ki so preveč neresnične oz. zelo znanstveno fantastične, res niso všeč. In kar malo sem se bala knjige, ki se dogaja v 2 svetovih, ker se mi je zdelo, da definitivno spada pod znanstveno fantastiko, ampak moram reči, da sem bila pozitivno presenečena nad knjigo Več kot to. Izbrala sem jo, ker sem opazila, da jo je že nekdo prebral za ta izziv in res nisem vedela, katera druga knjiga se dogaja v 2 svetovih in sem vesela, da sem izbrala to knjigo. Glavni junak je Seth, ki naredi samomor in preko tega pristane v drugem svetu, ki se mu hkrati zdi znan in neznan. Zgodba te res pritegne in si želiš skupaj z glavnim junakom ugotoviti, kaj se dogaja, kako je to možno, … In konec je dejansko hkrati logičen in presunljiv in ti dejansko da misliti, ker je sicer znanstveno fantastičen, a še vseeno možen z malo domišljije. Knjiga te kar povleče vase in se jo res hitro prebere. Edina stvar, ki mi mogoče ni bila tako všeč je, da je občasno malo težje brati, ker so stavki malce nenavadni, sploh ker eden od stranskih junakov ne obvlada najbolje jezika.
Knjigo Midva sem zasledila na forumu kot predlog za knjigo, ki temelji na pravljici in ker je avtorica knjige Slovenka sem si mislila, da res moram prebrati to knjigo. Če ne že zaradi drugega, že samo zato, da spoznam še kakšnega modernega slovenskega avtorja. Knjiga je precej kratka, ampak drugače je pa zgodba res zanimiva in tudi pusti na tebi velik vtis. Moram priznati, da sem med branje knjige tudi jokala in ravno to mi je pri knjigah najbolj všeč 
Tako, da je zgodba, ki je napisana po kositrnem vojaku avtorja Hans Christian Andersena res prijetno branje in čeprav se konec tudi nekako drži pravljice (tisti, ki ste prebrali pravljico boste vedeli), je vseeno nekako tudi konec res primeren za to zgodbo. Edina stvar, ki me je malce zmotila je stil pisanja, saj med branjem občasno moraš res biti pozoren kaj bereš in ni tistega občutka, da skozi zgodbo res lepo drsiš, ampak se mi je zdelo, da se občasno spotikaš (če kdo zastopi, kar sem želela s tem stavkom povedati 
).
Knjiga Are we smart enough to understand how smart animals are je že nekaj časa za mojem to-read seznamu in končno mi jo je uspelo kupiti in prebrati. Kakšni dve leti nazaj sem bila na predavanju Fransa de Waala in ker mi je bilo predavanje res všeč, sem si mislila, da mora biti tudi knjiga nekaj posebnega. In res mi je bila tudi knjiga res všeč. Prvo poglavje je sicer živ dolgčas, ampak kasneje postane knjiga res zanimiva. Opisanih je veliko zanimivih prigod in tudi eksperimentov s katerimi želi avtor pokazati, kako pametne so v resnici živali. Večina zgodb je sicer o primatih in opicah, ker je največ raziskav o zavesti, spominu, … narejenih s pomočjo teh živali, a vseeno se najde kar presenetljivo število poskusov z ptiči, miškami, podganami, sloni … In res je neverjetno, ker za večino stvari si res ne bi mislila, da so jih živali sposobne narediti in da so v nekaterih stvareh še veliko spretnejše kot ljudje. Eksperimenti so lepo razloženi in res je lepo povdarjeno, da je znanost v prešnjih nekaj desetletjih spoznala živali za precej »neumne«, ker ji ni uspelo narediti testa, ki je bil majhnemu otroku res jasen in kako je to zato, ker testi sploh niso narejeni za živali. Le kako lahko pričakuješ, da se bo netopir obnašal enako kot človek? Lahko pa, da je toliko bolj spreten in premeten v stvari, ki je nam čisto tuja. Tako, da je res lepo opisan napredek v vedi o živalski kognitivnosti in veliko poskusov, ki prikazujejo naš napredek v znanju o živalski »pameti«. Tako, da sem res vesela, da sem kupila in prebrala knjigo!
Odkar je bila knjiga izbrana v kategoriji humorja za najboljšo knjigo leta 2017, se je znašla tudi na mojem to-read seznamu. Knjiga Talking as Fast as I Can je avtobiografija igralke Lauren Graham in je res zanimivo in zabavno branje, ampak moram vseeno reči, da me je knjiga malce razočarala. Ni bila tako zelo smešna knjiga in ni mi bilo všeč, ker vsebuje veliko komentarjev o igralcih/igralkah/režiserjih/moderatorjih … da moraš vedno googlati kdo je ta oseba, če želiš razumeti šalo. Vseeno mi je bila knjiga všeč, ker se mi zdi, da res lepo predstavi svoje življenje in nekako se ti zdi, da so Hollywood zvezde res enake kot vsi ljudje. In ker sem, ko sem bila mlajša res oboževala Gilmore Girls, mi je bilo res zanimivo prebrati njeno mnenje o snemanju oddaje, ostalih igralcih in seveda snemanje novih 4 mini filmov.
Knjiga Going The Distance je tretja knjiga avtorice Artemis Anders in je zadnji del serije Four Corners, ampak se jo lahko prebere tudi brez branja prvih dveh knjig. Zelo redko, ko kopujem knjige, kupim romantične knjige, saj ponavadi raje kupim kakšno bolj resno knjigo, ki se jo bere dalj časa. Ampak, obstajajo izjeme