Bralni izziv 2018 - Lyra
Objavljeno: 05 jan 2018, 21:56
Tako se že veselim novega izziva in vseh zanimivih knjig, ki jih bom prebrala zaradi izziva 
In predvsem, ker mi je lansko leto do konca izziva zmanjkala le 1 knjiga, sem letos še bolj motivirana, da ga končno spet enkrat dokončam
In predvsem, ker mi je lansko leto do konca izziva zmanjkala le 1 knjiga, sem letos še bolj motivirana, da ga končno spet enkrat dokončam
- Naloge 2018.jpg (200.96 KiB) Ogledan 3328 krat
Stripe le redko vzamem v roke in ponavadi samo Garfilda, Asterixa in Obelixa ali kaj podobno kratkega. Za ta izziv pa sem doma poiskala knjigo stripov z naslovom 60 Jahre Micky, ki vsebuje 8 krajših stripov in obsega stripe, ki te nekaj naučijo, te razveselijo, so neverjetni ali čisto izmišljeni in malce nenavadni … Skratka stripi so mi bili res všeč, saj se v večini stripov Micky odpravi na čudovito in zanimivo pustolovščino ali pa nas nasmeji s nesporazumi in dobrimi prigodami. Tako, da moram reči, da je bila ta knjiga stripov zanimivo branje, a nekako ne dobiš istega občutka povezanosti s junaki ali pa bistvo zgodbe, ko bereš stripe. Tukaj enega junaka spremljaš samo preko stripa, ki je dolg nekaj strani in čeprav se pojavi v naslednjem stripu, stripi nekako niso povezani in tudi ne moreš se čustveno povezati z glavnim junakom, kar me res moti. Ampak so pa stripi definitivno primerni za kakšno urico zabave in smeha 
Že precej časa nisem prebrala nobene avtobiografije, saj so ponavadi precej dolgočasne in me ne pritegnejo. Knjiga Yes Please pa je bila že kar nekaj časa na mojem seznamu knjig, ki jih nekoč želim prebrati, saj je na goodreads dobila nagrado za najbolj zabavno knjigo leta 2014. O knjigi imam malo mešane občutke – res je, da je knjiga zabavna in se pogosto režiš kot maček ko bereš knjigo, a po drugi strani pa je nekaj šal kar malo žaljivih oziroma se jim res ne moreš nasmejati. A razumem, da nimamo vsi enakega humorja 
Knjigo Elchscheiße sem kupila že rabljeno in tudi nisem vedela o čem govori, ko sem jo kupila, a se mi je zdelo, da ima res zanimivo naslovnico in naslov knjige me je tudi pritegnil 
Knjigo The Shack sem dobila v dar za moj zadnji rojstni dan od moje najboljše prijateljice in končno mi jo je uspelo vzeti v roke. Potrebovala sem kar cel mesec, da sem jo prebrala, kar je precej nenavadno in dejansko imam tudi po koncu branja knjige precej mešane občutke glede knjige. Med branjem sem izvedela tudi, da je po knjigi posnet film, tako da si bom definitivno ogledala tudi le-tega. Knjiga govori o očetu Macku, ki je izgubil svojo najmlajšo hči, saj je bila Missy ugrabljena. Mack se vrne do koče, kjer so našli njeno obleko in tam se sreča z Bogom. Cel čas, ko bereš knjigo, se ti zdi neverjetno, da bi se to res zgodilo (čeprav te želi avtor prepričati, da je to po resničnih dogodkih) in občasno je precej težko slediti knjigi, saj se ti zdi, da avtor niza eno globoko in včasih nerazumljivo misel drugo za drugo. Verjetno sem tudi zato potrebovala toliko časa, da sem prebrala knjigo. Po drugi strani pa me je vsaj začetek in konec knjige res pritegnil in mi je bil stil pisanja tudi všeč. Všeč mi je bil tudi drugačen pogled na vero in religijo in definitivno drugačen pogled na Boga in trpljenje na svetu. Tako, da sem definitivno veliko odnesla od knjige.
Knjiga The Children Act govori o Fioni, ki je sodnica na družinskem sodišču. The Children Act je dejansko zakonodaja v Angliji o tem, da morajo in imajo različne ustanove pravico o odločanju o otrokovem življenju proti željam staršev, če gre za dobrobit otroka. Adam je 17-letni fant, ki je odrasel v družini Jehovih prič, a je zbolel za levkemijo. Zaradi vere on in njegovi starši zavrnejo transfuzijo krvi, ki bi lahko rešila njegovo življenje in Fiona se mora odločiti ali bo upoštevala želje Adama in njegove družine ali želje bolnice in zdravnikov. Poleg te težke odločitve pa jo spremljajo še pretresi v njenem osebnem življenju. Knjiga mi je bila res všeč vsebinsko, saj se avtor loteva res zanimivega primera zakonodaje in opiše kar precej primerov, kjer se sodnik odloča o nenavadnih, a zelo pomembnih odločitvah glede življenja različnih otrok. Hkrati pa ponudi še edinstven pogled v Fionin zakon in njena ostala prijateljstva ter poznanstva. Fiona je sodnica, ki se vsakodnevno odloča o odločitvah, ki vplivajo na življenja otrok in dokler ne pride do primera z Adamom se nikoli ne zaveda, kako veliko res posega v otrokova življenja in kako jih spremeni. Tako, da mi je bilo res všeč in tudi konec dejansko res ustreza knjigi in je res življenjski
Babica mi je že nekajkrat povedala, da res moram prebrati kakšno knjigo Alme Karlin in končno mi je to tudi uspelo in knjiga tudi dobro spada v izziv 
Sploh ne vem kako sem prišla do te knjige, a nekako se je znašla na mojem Kindlu in ko sem jo začela brati sem takoj postala navdušena. V knjigi spremljamo Diano, ki vzgaja svoja dva nečaka in se je ravno preselila v novo hišo. Med sosedi je tudi Dallas s katerim se najprej ne ujameta, a kasneje postaneta res dobra prijatelja in na koncu tudi par. Nikoli še nisem prebrala »slow burn« romance, a moram reči, da me je ta res navdušila in sem prepričana, da bom po tej knjigi prebrala še nekaj podobnih. Res mi je bilo všeč, da se avtorica v knjigi osredotoči na veliko stvari in ne samo odnos med glavnim junakom in junakinjo. Dejansko opiše vse odnose v družini, med prijatelji, … In prikaže tudi vsakodnevno življenje in prepreke s katerimi se soočajo glavni junaki. Skratka, zdelo se mi je, da osebe res spoznaš in da se te tudi res razvijejo med branjem knjige, tako da je bilo res težko, ko se je knjiga končala. In res dobiš med branjem občutek, da si nekaj odnesel od te knjige, kar mi je bilo tudi res všeč in seveda sta Josh in Louie (nečaka) res prisrčna.
Knjigo Kallocain se izbrala kot roman, ki ga želim prebrati med mojim švedskim tečajem in ker sem tako brala knjigo v švedščini sem potrebovala skoraj en mesec, da se jo končala. Sploh, ker so bile druge knjige toliko lažje za prebrati in bolj zanimive 
Knjiga Lilac Girls pripoveduje zgodbo 3 žensk: Caroline Ferriday, Kasie Kuzmerick in Herte Oberheuser. Caroline živi v Ameriki in dela prostovoljno na francoski ambasadi ter pomaga francoskim sirotam s paketi zanje. Kasneje spozna francoskega poročenega moža in se vanj zaljubi, a on potem odide domov v svet druge svetovne vojne. Kasia je poljska najstnica, ki opravi dve nalogi za poljsko podzemlje, ki se upira nemški okupaciji in s skoraj celo družino pristane v taborišču. Herta pa je ena redkih zdravnic v koncentracijskem taborišču. Knjiga me je res pritegnila in čeprav je še kar dolga, se jo res hitro prebrala. V zgodbi se res lepo vidi, kako Caroline, Herta in Kasia doživijo drugo svetovno vojno, a jo vsaka doživi drugače, ker seveda vsaka prihaja iz druge države in okolja. Res je zanimivo brati, kaj se jim dogaja v življenju in res se povežeš z glavnimi junakinjami, ker jih spremljaš tudi dolga leta po vojni. Ker avtorica razvija zgodbo skozi veliko let res dobimo celotno zgodbo in lahko vidimo, kako so te tri gospe doživljale svet po vojni. Seveda je občasno tudi težko prebrati nekatere dele, saj se velika večina zgodbe vseeno dogaja v koncentracijskem taborišču in je Kasia žal tudi poskusen zajček za nemške zdravnike; a avtorica res lepo poskrbi, da knjiga nikoli ni preveč temačna ali grozna. Tako, da meni se je knjiga zdela res lep prikaz pogledana na vojno z različnih strani ter tudi osebno doživljanje vojne. Še bolj pa mi je všeč knjiga, ker je večinoma napisana po resničnih dogodkih oz. je veliko podatkov pravih (kot lahko vidite tudi pri imenu Herta Oberheuser in Caroline Ferriday). Ko sem prebrala knjigo, me je res toliko pritegnila, da sem prebrala še več o stvareh, ki jih je avtorica omenila in tako dejansko spoznala še en majhen košček zgodovine. In knjiga dejansko pokaže grozoto vojne, a hkrati lepoto človeške empatije (kako si ljudje pomagajo); čeprav bi bilo veliko bolje, če bi bili lahko tako sodelovali tudi brez vojne. Tako, da knjigo res, res priporočam!