Knjiga, kjer se pojavita dvojčka ali dvojčici (3 točke)
Audrey Niffenegger: Njena skrivnostna dvojčica
Ocena:

- 001 (4).JPG (14.83 KiB) Ogledan 9770 krat
V zgodbi nastopata enojajčni dvojčici Elspeth in Edie ter Julija in Valentina, hčeri od Edie, ki sta prav tako enojajčni, zrcalni dvojčici. Ko Elspeth umre, svoje stanovanje v Londonu in premoženje zapusti nečakinjama, dvojčicama Juliji in Valentini, ki živita s starši v Ameriki. Elspeth in njena sestra Edie, mama od dvojčic, sta bili odtujeni vse od rojstva dvojčic. Pogoj, da Julija in Valentina podedujeta tetino bogastvo je, da morata eno leto stanovati v stanovanju v Londonu, šele nato, ga lahko prodata, njunima staršema pa ni dovoljen vstop v stanovanje. Dvojčici zanima, zakaj je teta njima zapustila bogastvo in ne njuni mami, poraja pa se tudi skrivnost, zakaj mama ne sme vstopiti v stanovanje. V zgodbi nastopajo še druge osebe, Elspethin fant Robert, sosed Martin, doktor znanosti, ki ima obsesivno kompulzivno motnjo in si ne upa ven iz stanovanja, žena pa ga je zapustila.
Najbolj sem si zapomnila dogodek, za katerega lahko rečem, da je mi je bil edini zanimiv v knjigi, in sicer, ko je Robert v Elspethinem dnevniku našel pismo, kjer mu je razkrila grozljivo skrivnost. Elspeth mu je napisala, da je ona v resnici Edie in, da sta s svojo sestro dvojčico Elspeth med seboj pred leti zamenjali identiteti. Ko je Elspeth zanosila z setrinimi zaročencem, je rodila dvojčici Viktorijo in Julijo in ju kmalu po rojstvu pustila v varstvo svoji sestri ter odšla.
Ko Elspeth umre, se v njeno stanovanje v Londonu nastanita njeni nečakinji, ki sta v resnici njeni hčeri, dvojčici Julija in Viktorija. Elspeth je pokopana na pokopališču Highate, kot duh pa se Elspeth vračaa v svoje stanovanje. Njen fant Robert in Viktorija se začneta z njo sporazumevati z avtomatskim pisanjem in ouija tablo. Ko se Robert zbliža z Viktorijo, mu Elspeth pove, da ji to ni všeč. Čez čas se razkrije tudi grozljiva skrivnost, da je v resnici Elspeth mama od obeh dvojčic. Elspeth ni bila dobra mama, saj je svoji hčeri zapustila že kmalu po rojstvu. Dvojčica Julija je bila že v mladosti zelo zaščitniška do svoje sestre Viktorije, saj je bila ta že takrat ves čas bolna. Ko sta postali starejši, je Julija Viktoriji začela ukazovati in jo utesnjevati. Nekega dne Viktorija prosi Elspethinega duha, če bi lahko njeno dušo vzela iz telesa in jo kasneje, po koncu pogreba, dala nazaj v njeno telo. Na tak način se Viktorija želi ločiti od dvojčice Julije, tako, da bo ta mislila, da je Viktorija umrla in ji bo pustila svobodo. Elspeth je sprva skeptična, saj se boji, da načrt ne bo uspel in Viktorije ne bo mogla vrniti nazaj v njeno telo. Ko pa vidi, da se Robert zbližuje z Viktorijo, postane trdosrčna in ji je vseeno, kaj se bo zgodilo z Viktorijo. Viktorija uprizori svojo smrt. Elspethin duh stopi vanjo, njeno telo postane mlahavo, Elisapeth zapre Valentininega duha v predal. Po Valentininem pogrebu Robert odide na pokopališče po njeno truplo in ga odnese v stanovanje, da bi Elspethin duh vrnil Viktorijinega duha nazaj v njeno telo. Takrat pa Elspethin duh sprejme odločitev, Elspeth razpre roke in se spusti v Valentinino telo. Telo oživi. Robert najprej misli, da je Valentina oživela, potem pa spozna, da je v resnici Elispeth v Valentininem telesu. Dojame, kakšno grozljivo dejanje je storila Elspeth. Žrtvovala je Valentino, da se je lahko vrnila nazaj, sam pa ji je pri tem pomagal. Elspeth bi lahko že takoj Valentini preprečila njen načrt, a je kljub temu, da ni bila prepričana, da bo načrt uspel, vzela Valentnino dušo iz njeneg telesa, na koncu pa se je sama vrnila vanj, Valentina pa je postala duh. Nepredstavljivo je, kako je lahko mati tako kruta, kot je bila Elspeth, da je izrabila svojo hčer in sama zaživela v njenem telesu. Za izgovor pa je podala, da Valentnin duh ni bil dovolj močan, da bi prišel nazaj v telo, lebdela je in se na koncu razpršila. Na srečo je celotna zgodba le plod avtoričine domišlije.
Ko sem knjigo začela brati, sem upala, da se bo kmalu pripetilo kaj zanimivega, kajti naslov knjige je veliko obetal. Pričakovala sem, da se bodo v knjigi začele razkrivati različne skrivnosti. Že kmalu me je zmotilo, da je avtorica dogodke opisovala preveč na dolgo. Knjiga vsebuje veliko nepomembnih dogodkov, ki bi jih po mojem mnenju, avtorica lahko izpustila, saj ti niso imeli nobene povezave z glavno zgodbo, naprimer eden takšnih je opis dogodka, kako so sosedu Martinu izpulili zob. Avtorica je temu dogodku namenila kar celotno poglavje. Žal pa je bilo takšnih nepomembnih dogajanj v knjigi še veliko. Ko sem knjigo nekaj časa brala, so se v njej pojavile prvine znanstvene fantastike, Elspeth se je kot duh začela vračati v svoje stanovanje. Znanstvena fantastika je zvrst, ki je ne maram brati in če bi vedela, da bo celotna knjiga vsebovala te prvine, potem sigurno ne bi posegla po tej knjigi. Skratka, knjiga mi ni bila všeč, prebrala sem jo le zato, ker vsako knjigo, ki jo začnem brati, vedno tudi preberem do konca. Je pa knjiga lahkotno branje, tako, da se jo hitro prebere. To je ena izmed tistih knjig, ki bo hitro zbledela v mojem spominu.
Celotna knjiga je namenjena spominu na pokopališče Highgate. Avtorica na koncu knjige nagovarja bralce, če želijo, lahko pomagajo pri ohranjanju pokopališča in mu namenijo svoj prispevek. Navede tudi spletni naslov, kam lahko nakažemo svoj denar. S pomočjo enega od svojih likov v zgodbi, Roberta, želi prikazati pomen pokopališča. Robert je vodič na pokopališču Highgate, kjer gre ves denar od vstopnin obiskovalcev za vzdrževanje in ohranjanje pokopališča. Piše pa tudi doktorsko desertacijo o pokopališču, kjer raziskuje zgodovino pokopališča in viktorijanskih pogrebnih običajev. Roberta so med raziskovanjem zapeljale osebnosti ljudi, pokopanih na pokopališču in njegova disertacija se je začela nagibati k življenjepisu; premotile so ga anekdote, zaljubil se je v nesmiselnost do potankosti izdelanih priprav na posmrtno življenje.
Rekla je: » Vem, kako je, če si mrtev. Vem, kaj pomeni žalost« In ob njej imam občutek, da se sploh nisem rodil. (The Beatles)