Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

[Mateja Teja]

naloge 1.jpg (205 KiB) Ogledan 8556 krat

1) Knjiga, kjer je avtor Francoz ali Nemec (3 točke) Jana Frey: Jaz, drugačna
2) Knjiga z zlato ali bež platnico (2 točki) Aline Ohanesian: Orhanova dediščina
3) Knjiga, ki ima v naslovu dve besedi (3 točke) Joanne Harris: Modrooki deček
4) Prva knjiga tvojega najljubšega avtorja (1 točka) Magdalena Dijak Cundrič: Ambis
5) Knjiga, kjer je na platnici žival (2 točki) James Bowen: Potepuški maček Bob
6) Knjiga z grdo platnico (2 točki) Drago Jančar: To noč sem jo videl
7) Avtor knjige je mlajši od tebe (3 točke) Anja Mugerli: Spovin
8) Strip (2 točki) Marjane Sartrapi: Perzepolis (Zgodba o otroštvu)
Perzepolis (Zgodba o vrnitvi)
9) Zgodba se dogaja v času vojne (3 točke) David Hill: Bratova vojna
10) Zgodba se dogaja pozimi (1 točka) Anita Shreve: Lučka v snegu
11) Knjiga avtorja, s katerim si delita prvo črko priimka (3 točke) Stefanie Zweig: Nikjer v Afriki
12) Knjiga, kjer glavni junak nosi uniformo (2 točki) Tony Sloane: Goli vojščak
13) Po lastni izbiri (1 točka) Azra Širovnik: Pusti otrokom, naj se smejejo
14) Knjiga se dogaja v dveh svetovih (2 točki) Neil Gaiman: Nikolikje
15) Knjiga z več kot 500 stranmi (3 točke) Carlos Ruiz Zafon: Senca vetra
16) Najljubša knjiga tvojega prijatelja ali prijateljice (1 točka) Andres Neuman: Samogovori
17) Knjiga, kjer se pojavita dvojčka ali dvojčici (3 točke)
Audrey Niffenegger: Njena skrivnostna dvojčica
18) Zgodba se odvija v srednji šoli (2 točki) Cvetka Sokolov: V napačni zgodbi
19) Knjiga je starejša od 50 let (3 točke) Andre Devigny: Na smrt obsojeni je pobegnil
20) Naslov se začne s črko B (2 točki) Mirana Likar: Babuškin kovček
21) Knjiga avtorja s psevdonimom (2 točki) Sagy M. Lew: Senca v temi (1. in 2. del)
22) Knjiga, ki si jo dobil/a v dar (1 točka) Breda Smolnikar: Otročki, življenje teče dalje
23) Knjiga, ki je izšla leta 2018 (3 točke) Camilla Lackberg: Čarovnica
24) Knjiga, ki temelji na pravljici (2 točki) Zgodba o Margot in Ulfu (romantična pravljica)
25) Zgodba se odvija v vsaj 3 različnih državah (3 točke)
Giuseppe Catozzella: Nikoli ne reci, da te je strah

Knjige, ki sem jih še prebrala v letu 2018:

James Patterson: Klub preiskovalk umorov: 12. žrtev
Ivan Cankar: Na klancu
Harlan Coben: Ostani blizu
Jaroslav Hašek: Dobri vojak Švejk 1
James Patterson: Teci, teci Alex (19. primer Alexa Crossa)
Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače, niso za igrače, 2.del (babice, hčere, vnukinje)
Astrid Lindgren: Pika Nogavička
Elisabeth Kuebler Ross: Kolo življenja
Pavel Matej Rak: Prehod duš
Metka Klevišar: Čisto vsakdanje stvari
Fynn: Gospod Bog, tukaj Anna
Božo Rustja: Drobne zgodbe za dušo
Adrian Predrag Kezele: Smrt- življenje- smrt
Lisac&Lisac: Iz dnevnika marketinškega guruja
James Van Praagh: Zdravljenje žalosti
Nina Bunjevac: Očetnjava
Damjana Bakarič: Na boljše
Ivan Tavčar: Visoška kronika
Svetlana Slapšak: Kuhinja z razgledom
Paddy Doyle: Božji odred
Joyce Carol Oates: Črna voda
Douglas Adams: Štoparski vodnik po Galaksiji
Sara Terčon Logar: Sreča je naročje, polno tulipanov
Siobhan Dowd: Čisti krik
Katarina Nadrag: Tebi pojem
Alojz Rebula: Skrivnost kostanjevega gozda

[Mateja Teja]

Po lastni izbiri (1 točka)

Azra Širovnik: Pusti otrokom, naj se smejejo

Ocena:

001 (8).JPG (9.79 KiB) Ogledan 9975 krat

Od Azre Širovnik sem prebrala skoraj vse njene romane, zato sem se zelo razveselila, ker je lani zopet izdala še en nov roman. Roman Pusti otrokom, naj se smejejo je bil prvič objavljen leta 2015 v avtoričini materinščini, leta 2017 pa ga sama prelila za izdajo v slovenščino.

Nerma se je rodila v Bosni. Vso svojo mladost je preživljala med knjigami, pisala zgodbe in pesmi, nekega dne pa se je odločila, da bo odšla v Slovenijo, študirati ekonomijo. V času študija je spoznala Matjaža, se z nnjim kmalu tudi poročila, rodila se jima deklica in skupaj so se preselili v majhno podeželjsko mestece Gradec, kjer se jima je rodila še ena deklica. Roman pripoveduje o preizkušnjah, ki čakajo Nermo na njeni življenjski poti, o njen odnosu z možem in odnosu med sodelavci.

Ko se z Matjažem preselita v Gradec, se Nerma zelo veseli, počuti se radovedno, nestrpno, kaj ji bo prineslo novo življenje. Najprej si najde službo na občini, kjer pa spozna, da so odnosi med ljudmi na zelo nizki ravni. Ko diplomira, se zaposli se v tovarni, kjer skrbi za marketing. Pri poslu postane zelo uspešna in s sodelavci vzpostavi prijeten odnos v službi. Vendar pa kmalu ugotovi, da ji to delo ne prinaša zadovoljstva, jo ne izpopolnjuje, saj po njenem mnenju s svojim delom nič konkretnega ne prispeva k družbi. Direktor do nje začne gojiti čustva, njen odnos z možem se poslabšuje. Oba, ki sta bila na začetku tako zaljubljena, se začneta oddaljevati eden od drugega. Nerma hrepeni po možu, kakršen je bil nekoč, tako romantičen, dajal je smisel njenemu življenju, sedaj pa so mu pomembne samo teme o službi. Mož misli, da ji bo ustregel, če ji bo pustil svobodo in ji privošči avanturo z drugim. Zelo lepo se mi je zdelo od Nerme, da nikoli ni prevarala svojega moža, čeprav je bil njen direktor velikokrat v njenih mislih. Je odkrita do svojega moža in mu tudi iskreno pove, da jo privlači drug moški, a si želi, da bi se odnos med njima zgladil in postal trden, da bi se iz zaljubljenosti zgradila ljubezen. Vendar pa je za ljubezen potrebno garati in v to vložiti veliko truda. Na koncu jima to tudi uspe.

Čeprav ne maram brati knjig z ljubezensko vsebino, pa mi je bilo pri tej knjigi ravno to všeč, da avtorica ni opisovala samo preizkušenj mlade ženske kako dozoreva na ljubezenskem področju, ampak tudi v njeni službi, kjer Nerma ugotovi, da je bila največja napaka, da je šla študirati ekonomijo, saj jo v življenju najbolj osrečuje, kadar piše zgodbe.

Na svoji poroki sta se Nerma in Matjaž brezskrbno smejala, bila sta pijana od sreče in radosti, solze so jima tekle od nevzdržnega smeha. Matjaževa mama ju je nekajkrat prosila, naj se nehata smejati. Nermin oče pa je Matjaževi mami izrekel stavek, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin: " Pusti otrokoma, naj se smejeta." Ko si mlad, si brez skrbi, ne vidiš realnega sveta, ne zavedaš se, kakšne preizkušnje ti bo prineslo življenje, kako se boš znašel. Zato se smej, dokler si mlad, kajti življenje te bo zresnilo. Odličen roman, v katerem spoznaš, da, tudi, ko nekoč odrasteš, dozoriš, se bodo v življenju še vedno pojavljali novi napori in novi problemi. Vendar pa z leti pridobiš izkušnje in stvari, čeprav so boleče, začneš sprejmati, doživljati in o njih premišljevati z manj bolečine ter z več razuma in konstruktivnosti.

[Mateja Teja]

Zgodba se odvija v vsaj 3 različnih državah (3 točke)

Giuseppe Catozzella: Nikoli ne reci, da te je strah

Ocena:

003 (6).JPG (17.25 KiB) Ogledan 9813 krat

Sprva sem mislila, da knjiga govori samo o športu, zato je nisem uvrstila na seznam med knjige, ki si jih želim prebrati, saj me večina prebranih knjig s športno tematiko ni preveč navdušila. Za to knjigo pa sem zelo vesela, da sem se kljub vsemu, lotila branja. Knjiga je odlična, a žal tudi zelo pretresljiva. Nastala je po resničnih dogodkih, avtorju je pri nastanku knjige pomagala Hodan, sestra glavne junakinje, ki mu je zaupala življenjsko zgodbo svoje sestre Samije. Knjiga je prejela priznanje Zlata Hruška.

Zgodba se odvija v petih državah, v Somaliji; na Kitajskem, v Pekingu; v Etiopiji v mestu Adis Abebi; v Sudanu, v mestih Al Kadarif, Sharif Al Aminin Kartumu; v Libiji v kraju Kufra, v mestecu Ajdabiya in v mestu Tripolis.

Zgodba govori o Samiji, ki je v času vojne živela v Somaliji. Ko je bila še majhna deklica, si je želela udeležiti tekaških in atletskih tekmovanj, zmagovati, postati prvakinja in se udeležiti olimpijskih iger na Kitajskem. Vso svojo mladost je posvetila teku, zmagovala na tekaških tekmovanjih, leta 2008 se ji je uspelo uvrstiti tudi na olimpijske igre na Kitajskem, v Pekingu. Med tem časom se je njena sestra odpravila na Pot, želela je priti iz Somalije na Sever Evrope. Samia je v Pekingu ostala trinajst dni, trenirala, a žal ji ni uspelo postati olimpijska prvakinja. Ko je čez nekaj časa dojela, da je izgubila preveč talenta v Somaliji, v deželi, ki je ni hotela, je zbrala pogum in se odločila, da zapusti svojo domovino. Najprej je odšla v Adis Abebi v Etiopijo, da bi tam trenirala s pomočjo trenerja, ki ga v Somaliji ni imela. Ker ni dobila dokumentov iz Somalije, ji trener ni dovolil trenirati, zato se je odločila, da bo odpotovala k sestri na Finsko. Našla je tihotapce, ki so jo spravili do Sudana. A na poti je prišlo do zapletov. En teden je bivala v mestu Al Kadarif, deset dni v kraju Sharif Al Amin, šest tednov v mestu Kartum. Nato so se peljali čez puščavo Saharo in prispeli v Libijo. Skoraj mesec dni je živela v kraju Kufra, dva meseca v mestecu Ajdabiya, en mesec v mestu Tripolis, nato so hoteli z gumenjakom prečkati morje do Italije. Gumenjak se je pokvaril, zato je zopet preživela dva meseca in pol v Tripolisu. Potem pa so z ladijco prečkali morje. Čisto malo je manjkalo, da bi prispeli do italijanske obale, a ladijca se je pokvarila. Na italijanski ladji je kapitan ukazal, da so v morje spustili ladijske vrvi, če bo kdo skočil v morje. Ker se ljudje niso želeli vrniti nazaj v Libijo, so začeli skakati v vodo. To je storila tudi Samia in utonila.

Ob branju knjige sem trepetala za glavno junakinjo, ali ji bo uspelo zmagati na vseh tekmovanjih, ji bo uspelo uspešno opraviti Pot in uresničiti svoje sanje. Samia je zame borka, ki je tekla za svobodo. Upala je, da bo dobila priložnost, da na pomembnih tekmovanjih po svetu začne zastopati svojo državo, da teče za osvoboditev Somalije. Kljub grozljivim razmeram, ki so se odvijale v Somaliji, vojnim grozotam, ubili so ji očeta, ji je uspelo. Dosegla je svoj cilj, ki si ga je zadala že v otroštvu in se pri šestnajstih letih udeležila olimpijskih iger na Kitajskem. Samijino življenje je bil tek, želela je še bolje trenirati, izboljšati rezultate. Ker ji domovina tega ni omogočila, se je odločila da poskusi nov začetek, v neki drugi državi, v nekem drugem svetu, se udeležiti londonskih olimpijskih iger 2012 in skuša zmagati. A žal se je njena Pot končala tragično.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko se je malo pred italiijansko obalo pokvarila ladjica, ki bi Samijo pripeljala v Evropo, da bi si tu lahko ustvarila novo življenje. Čisto malo je manjkalo, pa bi Samiji uspelo, postala bi svobodna, udeležila bi se Olimpijskih iger leta 2012 v Londonu. A usoda je hotela drugače. Ker se je Samia ustrašila, da bi se njena Pot končala in bi se morala vrniti domov, je skočila v morje, da bi se oprijela vrvi, ki jo je v morje spustila italijanska ladja. Ni ji uspelo, utonila je. Zelo žalosten konec , ki me je zelo pretresel.

"Nikoli ne reci, da te je strah, mala moja. Nikoli. ker potem si tisto, česar te je strah, začne domišljati, da je nekaj mogočnega in da te lahko premaga."Tega je Samio že kot majhno deklico učil njen očka. "Nikoli ne reci, da te je strah. Sicer se ti to, kar si želiš, ne bo uresničilo." To je Samia dopovedovala svoji sestri Hodan, ko je ta bila na Poti v Evropo. Hodan je uspelo, premagala je pošast, bila je v Evropi. Tudi Samia je imela dovolj poguma, da se je odpravila na Pot, tekla je za svojimi sanjami do zadnjega diha.

[Mateja Teja]

Strip (2 točki)

Marjane Sartrapi: Perzepolis (Zgodba o otroštvu)
Perzepolis (Zgodba o vrnitvi)

Ocena:

002 (6).JPG (11.61 KiB) Ogledan 9815 krat

003 (7).JPG (13.29 KiB) Ogledan 9815 krat

Stripe sem nazadnje brala v osnovni šoli. To so bili stripi od Miki Musterja. Če stripa ne bi bilo treba prebrati za bralni izziv, se sama od sebe verjetno ne bi lotila branja, tako, da je to zame bil zopet en zanimiv izziv. Izbrala sem si strip z naslovom Perzepolis, ki obsega dve knjigi. Prva knjiga opisuje otroštvo Marjane Satrapi, ki ga je preživela v revolucionarnem, vojnem Iranu. Druga knjiga pa opisuje Marjanino mladost na Dunaju, kamor jo starša pošljeta na šolanje in njeno vrnitev nazaj v Iran.

Prva knjiga se prične z začetkom islamske revolucije leta 1979 v Iranu. Nošenje naglavnih rut je takrat postalo obvezno, ljudje so vsak dan demonstrirali, razmere so se poslabšale. Družina Satrapi je odšla v Španijo in Italijo, ko pa so se vrnili, se je v Iranu začela vojna z Irakom. Ker je Marži ves čas kljubovala režimu, sta jo starša poslala v francosko gimnazijo na Dunaj. V drugi knjigi je opisano njeno življenje na Dunaju. Tu se je počasi začela asimilirati v zahodno kulturo in prikrivati svojo narodnost. Po štirih letih se je vrnila domov v Iran. Postala je depresivna, a uspelo se ji je izvleči iz najhujšega. Poročila se je in začela je študirati. Spoznala je, da v svoji domovini nikoli ne bo mogla uresničiti načrtov, zato jo je zapustila in odšla v Francijo, novim ciljem naproti.

Marži je bila že kot otrok pankerka po duši. Na črnem trgu je kupovala kasete, nosila je Nike superge in oprijete kavbojke. Čuvaji revolucije so jo ustavili, ker je bila neprimerno oblečena in jo hoteli odpeljati na komite. Nekoč je udarila ravnateljico, ker ji je prepovedala nositi zapestnico. Ni želela nositi naglavne rute. Bila je mala upornica, vedno je znala nazaj odreagirati, če ji je kdo hotel kaj dopovedati ali jo je kdo žalil. Vedno se je odlično znašla v vsaki situaciji in se tako izognila, da je niso kaznovali. Dogodki, ki so opisovali njene izgovore in kako se je vedno znašla, da potem nikoli ni bila kaznovana, so ilustrirani in opisani na humoren način. Všeč mi je bilo, ker je bila iskrena, vedno je vsakemu povedala, kaj si misli. Bila je brezbrižna, kazala je lase in se ličila, čeprav je režim to prepovedal. Toda Marži je vedno kljubovala režimu. Je pa doživela tudi veliko krutih dogodkov, ki so se dogajali v vojnem Iranu, usmrtili so ji strica, v bombnemu napadu je bila ubita njena najboljša prijateljica. Zaradi nesrečne ljubezni na Dunaju, je po tistem, ko jo je zapustil fant, nekaj časa preživela na cesti, zmanjkalo ji je prihrankov, spala je po tramvajih. Po vrnitvi v Iran je padla v depresijo, hotela je storiti samomor, ker je imela občutek, da ni nič ustvarila in naredila iz svojega življenja. Ker je po vsakem poskusu samomora preživela, se je odločila, da se bo vzela v roke. Kmalu je postala močna, nepremagljiva, šla je svoji novi usodi naproti.

V obeh knjigah je veliko dogodkov in situacij opisanih in ilustriranih na komičen in humorni način, kar popestri celotno dogajanje v knjigi. Ena izmed smešnih situaacij, ki so mi ostale v spominu je ta, ki opisuje, kako je eden od gostov nadlegoval Marjane, ko se je zaposlila kot natakarica v baru. Ker ji je bilo naročeno, da se mora do strank obnašati tako, da ima stranka vedno prav, drugače bo zgubila službo, se ni smela gostom upreti. Povedala je kuharici, da jo je gost nadlegoval, ta pa je pljunila v zrezek, ki ga je potem Marjane odnesla tej stranki. Ker je dogajanje ponazorjeno z risbami, to naredi dogodek še bolj komičen.

Sedaj, ko sem prebrala obe knjigi, lahko rečem, da mi je bilo branje stripa zelo všeč. Nek nov izziv in sigurno bom nadalje posegla še po kakšnem stripu. Celotna zgodba, ki opisauje življenje Marjane je zanimiva. Mi je pa bila druga knjiga bolj všeč in je tudi bolj lahkotna za branje, saj večina knjige opisuje Maržino življenje na Dunaju, medtem, ko prva knjiga v večini opisuje politične razmere v tedanjem Iranu, kjer je Marži preživela svoje otroštvo.

[Mateja Teja]

Knjiga, kjer glavni junak nosi uniformo (2 točki)

Tony Sloane: Goli vojščak (resnična zgodba o francoski tujski legiji)

Ocena:

016.JPG (13.92 KiB) Ogledan 9817 krat

Tony Sloane je pri osemnajstih štopal iz Anglije, želel je prispeti do Gibraltarja. V Franciji je na železniški postaji do njega pristopil vojak, ki je bil v francoski tujski legiji in mu predlagal, naj se jim pridruži. Tony je podpisal pogodbo za služenje v legiji za obdobje petih let. Želel si je postati padalec, vendar pa podpisana pogodba še ni pomenila, da bo sprejet, ustrezati je bilo namreč treba celi vrsti zahtev in kriterijev. Dobil je olivno zeleno uniformo, na njej je bil najprej zelen trak. Povišanje na rdeč trak je pomenilo začetek urjenja. Ko je opravili urjenje, je postal legionar in dobil je novo uniformo, peščeno obarvano, na glavi pa je bil pokrit z belim kepijem. Moral je opraviti še vrsto težkih preizkušenj in potem je postal padalec tujske legije. Vsak dan se je uril v napadu in se učil kako preživeti. odpravil se je v Afriko in po nekaj letih preizkusov je napredoval v desetnika. Po koncu se je vrnil nazaj v Francijo.

Legijo je ustanovil kralj Louis Philippe leta 1831 zaradi tisočih mešanih enot z Napoleonovih bojnih pohodov, ki so pohajkovale po ulicah Pariza. Oblikovana je bila zato, da bi se borili za okupacijo Alžirije.

Tony Sloane se je legiji pridružil prostovoljno, ker si je želel imeti razburljivo življenje, predvsem pa zaradi nemirnega in razbitega otroštva. Zame je Tony zelo pogumen, žilav in vztrajen človek, saj je odlično opravil vse težke preizkuse, ki so ga čakali v teh petih letih urjenja v legiji. Predvsem pa je držal besedo in izpolnil pogodbo ter ostal v legiji vseh pet let, medtem, ko je veliko vojakov že prej obupalo in dezertiralo. Legija ga je je naučila, kako resnično razumeti pomen zaupanja in spoštovanja. Edina stvar, ki je ne odobravam je, da je med urjenjem ubijal nedolžne živali, ki jih je potreboval za preživetje. A težko je soditi, če nisi v njegovi koži. Tudi sam je napisal, da na nekatere stvari, ki jih je med služenjem počel, ni ponosen, se jih sramuje in obžaluje.

Najbolj mi je v spominu ostal dogodek, ko je pri podvodnem ribolovu, nekaj metrov stran od Tonya plaval več metrov dolg morski pes. Nenadoma je morski pes začel plavati za njim. Tony je spoznal, če bo hitro plaval, ga bo s tem samo razdražil, uiti pa mu ne bo mogel, zato je upočasnil in upal, da če se ne bo zmenil zanj, ga bo morski pes pustil na miru. In, ko se je obrnil morskega psa ni bilo več za njim.

Po knjigi Goli vojščak sama od sebe verjetno ne bi posegla. Izbrala sem si jo, ker je bil na naslovnici moški v uniformi, ki ima tudi glavno vlogo v celotnem romanu. Na začetku se mi je branje zdelo zanimvo, potem pa je postalo preveč enolično, saj avtor v večini romana opisuje samo težke preizkuse in naloge, ki jih je moral opraviti v svojem pet letnem služenju tujski legiji. Mi je pa zgodba v knjiga dala veliko za misliti, saj prikazuje, kakšen lahko postane človek, če nekaj let biva v nekem okolju. Človek se lahko zelo spremni in postane druga oseba. Tony je izgubil sočutje, ki ga je prej premogel, ni mu bilo mar za koze, ki so jih pobili med urjenjem, niti za umirajoče ljudi, ki jih je videl. V legiji so ga preoblikovali, agresija je kar kipela iz njega.

[Mateja Teja]

Knjiga z zlato ali bež platnico (2 točki)

Aline Ohanesian: Orhanova dediščina

Ocena:

008.JPG (16.35 KiB) Ogledan 9818 krat

Za knjigo Orhanova dediščina sem prvič slišala, ko sem iskala knjigo z zlato platnico. Zelo sem vesela, da sem si jo izbrala, saj je knjiga več kot odlična. Zelo rada berem romane, v katerih avtor opisuje družinske odnose, skrivnosti v družini in nerazkrite skrivnosti iz preteklosti. Takšne knjige me ves čas puščajo v pričakovanju. In Orhanova dediščina je ena izmed njih.

Zgodba se začne odvijati leta 1990, ko je Orhan prišel v svoj rojstni kraj Karod, ker mu je umrl deda Kemal, ki je bil lastnik družinskega podjetja Tarik inc. Pokojni ded je Orhanu zapusti posestvo, obe tekstilni tovarni in vse premoženje, domačo hišo v vasi pa je zapustil Sedi, ženski, za katero nihče v družini še ni slišal. Orhan se je iz Turčije odpravil v Los Angeles na obisk k skrivnostni ženski Sedi. Seda je živela v domu za starejše občane, kjer je bilo večina prebivalcev Armencev. Zgodovina jih je ožigosala in razmetala, tu pa so bili zopet združeni v svojem sovraštvu do vsega, kar je turško. Orhan je želel odkriti skrivnost, zakaj je deda Sedi zapusti domačo hišo. Zgodba nas nato popelje v preteklost, v leto 1915, ko je bil Orhanov deda še mlad. Blizu njih je živela bogata družina Melkonian, bili so Armenci in kristjani v muslimanski državi. Kemal in njegov oče sta pri njih kupovala volno. Kemal je čutil naklonjenost do ene izmed hčera, Lucine. Cesarstvo je bilo v vojni in menili so, da krščanske manjšine predstavljajo notranjo grožnjo, zato je bilo treba Armence izgnati.

Na začetku me je malo zmotil Lucinin odnos do Kemala. Ko se je začela vojna v Turčiji, je njen stric izginil. Kemal ji je nudil tolažbo, a Lucine se je do njega obnašala vzvišeno. Dejala mu je, da ona ne bo tista, ki mu bo krpala nogavice in rodila ducat otrok, hkrati pa je zardela ob misli na njega in hrepenela po njem. Oče ni odobraval, da se zaplete z njim, ker je bil Kemal musliman. Ko je Kemal povedal Lucine, da je videl, kako so ubili njenega očeta, jo je prosil, naj pobegne z njim na varno. A Lucine se je spomnila očetovih besed in mu dejala, da on še priimka nima in, da ne bo zaradi njega zapustila svoje družine in se odpovedala svoji veri. Ta žalitev je Kemala zelo prizadela in dejal ji je, če misli, da je boljša od njega, ker so bogati in nato ga je Lucine napodila z njihove posesti. Lucinina zavrnitev je bila kruta in neusmiljena. Kemal je bil ves čas v strahu za njeno življenje, ona pa ga je brez obžalovanja zavrnila in mu strla srce. V nekaj urah se je Lucinin svet in vse v njem sesulo v prah. Z družino so morali zapustiti rodno vas in se pridružili karavani ljudi, ki so jih prav tako izgnali. Na poti so se ji zgodile krute reči, bili so brez vode, njeno sestro so ugrabili, Kurdi so jim ukradli vse premoženje, žandarji so se izživljali nad ljudmi v karavani, pred njenimi očmi so veliko ljudi tudi ubili. Njena mati se je sesedla pod drevo in se odločila, da ne gre več dalje in Lucine je morala prevzeti vso skrb za dva mlajša brata, Aram je bil še dojenček. Kmalu so pobegnili iz karavane in se napotili proti planini. Ženska po imenu Fatma je našla Lucine nezavestno ob reki, v roki pa je držala otroško dekico. Fatma ji je rešila življenje, vzela jo je k sebi in ji nadela turško ime Seda, to pomeni »odmev«, tako , da bo morda spet našla svoj glas. Novo ime je bilo za Lucine pomirjajoče, omogočilo ji je, da je izginila iz sveta v katerem otroci umirajo. Ves čas ji je Aramov jok odzvanjal v ušesih. Vodnjak na dvorišču jo je pomirjal in ji obljubljal tolažbo. Zamišljala si je, da pade v globino. Ko so Kemala odpustili iz vojne, se je po naklučju znašel v gostišču, kjer je prebivala Seda in usoda ju je zopet združila. Seda ni spregovorila, ves čas je sanjala o temnih stvareh. Za Sedo je bila preteklost mrtva, tudi, ko je bila stara devetdeset let, ni hotela izreči niti en sam zlog, kajti potem se bo vse zopet vrnilo, tega pa ne bo dopustila. Žalostno je brati, koliko je morala kot mlada deklica, stara le petnajst let, pretrpeti. Kako so jo spomini iz preteklosti preganjali celo življenje, čeprav jih je skušala pozabiti. Preživela je genocid, a v sebi je celo življenje nosila nepopisne grozote.

Najbolj mi je v spominu ostal dogodek, ko je Seda Orhanu razkrila svojo preteklost. Osupljivo branje, saj nisem pričakovala takšnega razpleta. Povedala mu je, da je ona zakrivila bratov umor, ker ga je tako skušala rešiti trpljenja. Orhan je izvedel, da Kemal ni bil njegov ded. Fatma je rodila otroka in Kemalu dejala, da je to njegov in Sedin otrok. Seda pa je odšla proč. Tako je Kemal celo življenje skrbel za otroka, ki ni bil njegov sin.

»Delaj dobra dela in jih vrzi v morje, če jih ribe ne prepoznajo, bog jih bo« Orhan je spoznal, da ni upravičen do dedovanja, da hiša ni njegova in morda nikoli ne bo, zato se je odločil, da bi družinska hiša lahko postala muzej izgnancev. To bi bil kraj, za tiste, ki ne morejo govoriti. Stene bi bile opremljene z deli umetnikov, ki so v Turčiji izgubili svoj glas.

Izjemen slog pisateljice, napisala je zelo čustveno zgodbo z zgodovinskim ozadjem, polno nerazkritih skrivnosti in pretresljivih dogodkov. To je ena izmed tistih knjig, ki me je posrkala vase in mi je bilo zelo žal, ko je bilo zgodbe konec, saj bi jo brala še in še.

[Mateja Teja]

Knjiga, kjer se pojavita dvojčka ali dvojčici (3 točke)

Audrey Niffenegger: Njena skrivnostna dvojčica

Ocena:

001 (4).JPG (14.83 KiB) Ogledan 9770 krat

V zgodbi nastopata enojajčni dvojčici Elspeth in Edie ter Julija in Valentina, hčeri od Edie, ki sta prav tako enojajčni, zrcalni dvojčici. Ko Elspeth umre, svoje stanovanje v Londonu in premoženje zapusti nečakinjama, dvojčicama Juliji in Valentini, ki živita s starši v Ameriki. Elspeth in njena sestra Edie, mama od dvojčic, sta bili odtujeni vse od rojstva dvojčic. Pogoj, da Julija in Valentina podedujeta tetino bogastvo je, da morata eno leto stanovati v stanovanju v Londonu, šele nato, ga lahko prodata, njunima staršema pa ni dovoljen vstop v stanovanje. Dvojčici zanima, zakaj je teta njima zapustila bogastvo in ne njuni mami, poraja pa se tudi skrivnost, zakaj mama ne sme vstopiti v stanovanje. V zgodbi nastopajo še druge osebe, Elspethin fant Robert, sosed Martin, doktor znanosti, ki ima obsesivno kompulzivno motnjo in si ne upa ven iz stanovanja, žena pa ga je zapustila.

Najbolj sem si zapomnila dogodek, za katerega lahko rečem, da je mi je bil edini zanimiv v knjigi, in sicer, ko je Robert v Elspethinem dnevniku našel pismo, kjer mu je razkrila grozljivo skrivnost. Elspeth mu je napisala, da je ona v resnici Edie in, da sta s svojo sestro dvojčico Elspeth med seboj pred leti zamenjali identiteti. Ko je Elspeth zanosila z setrinimi zaročencem, je rodila dvojčici Viktorijo in Julijo in ju kmalu po rojstvu pustila v varstvo svoji sestri ter odšla.

Ko Elspeth umre, se v njeno stanovanje v Londonu nastanita njeni nečakinji, ki sta v resnici njeni hčeri, dvojčici Julija in Viktorija. Elspeth je pokopana na pokopališču Highate, kot duh pa se Elspeth vračaa v svoje stanovanje. Njen fant Robert in Viktorija se začneta z njo sporazumevati z avtomatskim pisanjem in ouija tablo. Ko se Robert zbliža z Viktorijo, mu Elspeth pove, da ji to ni všeč. Čez čas se razkrije tudi grozljiva skrivnost, da je v resnici Elspeth mama od obeh dvojčic. Elspeth ni bila dobra mama, saj je svoji hčeri zapustila že kmalu po rojstvu. Dvojčica Julija je bila že v mladosti zelo zaščitniška do svoje sestre Viktorije, saj je bila ta že takrat ves čas bolna. Ko sta postali starejši, je Julija Viktoriji začela ukazovati in jo utesnjevati. Nekega dne Viktorija prosi Elspethinega duha, če bi lahko njeno dušo vzela iz telesa in jo kasneje, po koncu pogreba, dala nazaj v njeno telo. Na tak način se Viktorija želi ločiti od dvojčice Julije, tako, da bo ta mislila, da je Viktorija umrla in ji bo pustila svobodo. Elspeth je sprva skeptična, saj se boji, da načrt ne bo uspel in Viktorije ne bo mogla vrniti nazaj v njeno telo. Ko pa vidi, da se Robert zbližuje z Viktorijo, postane trdosrčna in ji je vseeno, kaj se bo zgodilo z Viktorijo. Viktorija uprizori svojo smrt. Elspethin duh stopi vanjo, njeno telo postane mlahavo, Elisapeth zapre Valentininega duha v predal. Po Valentininem pogrebu Robert odide na pokopališče po njeno truplo in ga odnese v stanovanje, da bi Elspethin duh vrnil Viktorijinega duha nazaj v njeno telo. Takrat pa Elspethin duh sprejme odločitev, Elspeth razpre roke in se spusti v Valentinino telo. Telo oživi. Robert najprej misli, da je Valentina oživela, potem pa spozna, da je v resnici Elispeth v Valentininem telesu. Dojame, kakšno grozljivo dejanje je storila Elspeth. Žrtvovala je Valentino, da se je lahko vrnila nazaj, sam pa ji je pri tem pomagal. Elspeth bi lahko že takoj Valentini preprečila njen načrt, a je kljub temu, da ni bila prepričana, da bo načrt uspel, vzela Valentnino dušo iz njeneg telesa, na koncu pa se je sama vrnila vanj, Valentina pa je postala duh. Nepredstavljivo je, kako je lahko mati tako kruta, kot je bila Elspeth, da je izrabila svojo hčer in sama zaživela v njenem telesu. Za izgovor pa je podala, da Valentnin duh ni bil dovolj močan, da bi prišel nazaj v telo, lebdela je in se na koncu razpršila. Na srečo je celotna zgodba le plod avtoričine domišlije.

Ko sem knjigo začela brati, sem upala, da se bo kmalu pripetilo kaj zanimivega, kajti naslov knjige je veliko obetal. Pričakovala sem, da se bodo v knjigi začele razkrivati različne skrivnosti. Že kmalu me je zmotilo, da je avtorica dogodke opisovala preveč na dolgo. Knjiga vsebuje veliko nepomembnih dogodkov, ki bi jih po mojem mnenju, avtorica lahko izpustila, saj ti niso imeli nobene povezave z glavno zgodbo, naprimer eden takšnih je opis dogodka, kako so sosedu Martinu izpulili zob. Avtorica je temu dogodku namenila kar celotno poglavje. Žal pa je bilo takšnih nepomembnih dogajanj v knjigi še veliko. Ko sem knjigo nekaj časa brala, so se v njej pojavile prvine znanstvene fantastike, Elspeth se je kot duh začela vračati v svoje stanovanje. Znanstvena fantastika je zvrst, ki je ne maram brati in če bi vedela, da bo celotna knjiga vsebovala te prvine, potem sigurno ne bi posegla po tej knjigi. Skratka, knjiga mi ni bila všeč, prebrala sem jo le zato, ker vsako knjigo, ki jo začnem brati, vedno tudi preberem do konca. Je pa knjiga lahkotno branje, tako, da se jo hitro prebere. To je ena izmed tistih knjig, ki bo hitro zbledela v mojem spominu.

Celotna knjiga je namenjena spominu na pokopališče Highgate. Avtorica na koncu knjige nagovarja bralce, če želijo, lahko pomagajo pri ohranjanju pokopališča in mu namenijo svoj prispevek. Navede tudi spletni naslov, kam lahko nakažemo svoj denar. S pomočjo enega od svojih likov v zgodbi, Roberta, želi prikazati pomen pokopališča. Robert je vodič na pokopališču Highgate, kjer gre ves denar od vstopnin obiskovalcev za vzdrževanje in ohranjanje pokopališča. Piše pa tudi doktorsko desertacijo o pokopališču, kjer raziskuje zgodovino pokopališča in viktorijanskih pogrebnih običajev. Roberta so med raziskovanjem zapeljale osebnosti ljudi, pokopanih na pokopališču in njegova disertacija se je začela nagibati k življenjepisu; premotile so ga anekdote, zaljubil se je v nesmiselnost do potankosti izdelanih priprav na posmrtno življenje.

Rekla je: » Vem, kako je, če si mrtev. Vem, kaj pomeni žalost« In ob njej imam občutek, da se sploh nisem rodil. (The Beatles)

[Mateja Teja]

Knjiga se dogaja v dveh svetovih (2 točki)

Neil Gaiman: Nikolikje

Ocena:

003 (6).JPG (10.63 KiB) Ogledan 9727 krat

Zgodba se dogaja v dveh svetovih, V Zgornjem Londonu, resničnem svetu in Spodnjem Londonu, ki se imenuje tudi Podsvet in je naseljen z ljudmi, ki so padli skozi razpoke v svetu. To je svet pod londonskimi ulicami, svet teme, magije, v katerem živijo pošasti. Ko enkrat padeš v Spodnji Londonu, potem te ljudje v Zgornjem Londonu niti ne opazijo, da obstajaš, razen, če jih ustaviš in ogovoriš. In celo potem te precej hitro pozabijo.

Richard je živel v Zgornjem Londonu, imel je dobro službo, dom, zaročenko in življenje, ki je imelo smisel. Nekega večera je našel poškodovano dekle, ki je krvavelo na pločniku in ji nudil pomoč. Dejanje pomoči pa ga je iz njegovega sveta vrglo v njenega, v Spodnji London. Ko je Richard ugotovil, da za ljudi v Zgornjem Londonu ne obstaja, si je želel nazaj svoje življenje in vrnitev v normalno življenje. Door, dekle, ki jo rešil pa si je želelo izvedeti, kdo je naročil umor njene družine. Izvedela sta, da jima pri tem lahko pomaga le angel Islington in po predorih in labirintih Spodnjega Londona sta ga odšla poiskati. Na poti sta jima pomagala še markiz in telesna stražarka. Ko so angela našli, jim je ta zadal nalogo, da mu morajo prinesti ključ in potem jim bo nudil pomoč, Richard pa bo lahko odšel domov. Richard se je na poti zelo izkazal, za mene je on pravi junak. Večkrat jim je rešil življenje, uspelo mu je prestati številne preizkušnje, ki so jih čakale na poti. Čeprav ni imel niti malo izkušenj z življenjem v svetu magije, je uspel dobiti ključ, ki jih bo pripeljal do cilja. Vsem pa je rešil življenje, sam je namreč premagal zlobno Zver, zabodel jo je s sulico. Vsi so občudovali njegov pogum, postal je največji lovec v Spodnjem Londonu, imenovali so ga bojevnik. Tudi ko jih je angel Islington hotel ukaniti in jim odklonil pomoč, čeprav so mu prinesli ključ, se Richard ni predal. Door je uspelo, da je angela poslala v pekel. Vsi so mislili, da se Richard ne bo več mogel vrniti domov, a opat jim je povedal, da je Richard opravil preizkušnjo ključa in sedaj je on njegov gospodar, ključ ima moč in Richard se bo lahko vrnil domov. Ko se je Richard vrnil, ga je v službi čakalo boljše delovno mesto, tudi zaročenka ga je želela nazaj.A na koncu je spoznal, da, čeprav je sedaj imel vse, kar je hotel imeti, pa njegovo življenje ni več vznemirljivo.

Nauk zgodbe je, ko nečesa nimamo, si ves čas želimo, da bi to dosegli, ko pa nam uspe imeti vse, kar smo hoteli, spoznamo, da to sploh ni tisto, kar smo hoteli. To se je zgodilo Richardu. Ko je padel v Podsvet, si je ves čas želel, da bi se lahko vrnil v prijetno, normalno življenje, a, ko se je vrnil nazaj v resnični svet in tu dosegel vse, je na koncu, spoznal, da si ne želi takšnega preostanka življenja. Poiskal je skrivni vhod v Spodnji London in skozi odprtino v zidu odšel proč, nazaj v temo in za seboj ni pustil ničesar, niti vhoda. To pa je tudi tisti del zgodbe, ki mi bo najbolj ostal v spominu. Presenetljiv konec, saj si je Richard ves čas želel vrnitve v normalno življenje in nikoli ne bi pričakovala, da se bo na koncu vrnil nazaj v Podsvet.

Prebrati knjigo, ki se dogaja v dveh svetovih, se mi je zdel najtežji izziv od vseh. To pa zato, ker znanstvene fantastike ne berem, enostavno me ne pritegne za zvrst. Knjiga mi ni bila preveč všeč, ker v njej nastopajo fantazijska bitja. Zmotilo me je, ker avtor pot opisuje preveč na dolgo, tudi če bi jo skrajšal, bi še vedno zajel bistvo. Je pa v knjigi veliko akcijskega dogajanja, na poti jih lovijo morilci, spopadajo se s pošastmi, tako, da je branje hitro minilo.

[Mateja Teja]

Knjiga, ki ima v naslovu dve besedi (3 točke)

Joanne Harris: Modrooki deček

Ocena:

001 (4).JPG (15.49 KiB) Ogledan 9670 krat

Psihološki trilerji so ena izmed mojih najljubših zvrsti, saj me ves čas puščajo v pričakovanju in napetem branju. Zgodba v knjigi Modrooki deček se dogaja v virtualnem svetu, kjer lahko vsak prevzame identiteto nekoga drugega in se pretvarja, da je druga oseba.

Na začetku zgodbe, se nam glavni junak v svojem spletnem dnevniku, predstavi z vzdevkom Modrooki deček. V resničnem življenju ga vsi kličejo B.B. Spletni dnevnik je ustvaril z namenom, da s svojimi člani deli zgodbe svojega življenja in tako razgalja svojo intimnost. Že od nekdaj se je življenja v realnem svetu preveč bal, v spletnem dnevniku pa si lahko da duška, prizna karkoli, ne da bi se moral bati obsojanja, lahko je on ali brez težav tudi nekdo drug. V virtualnem svetu ni nihče povsem takšen, kot se zdi. Čeprav je njegov vzdevek Modrooki deček, pa B.B. ni več deček, ampak dvainštiridesetletni moški. Še vedno živi pri materi, ki ima nad njim oblast. Zato večino svojega časa preživi v virtualnem svetu, da bi pobegnil stran od svojega resničnega življenja in matere. Mater sovraži, ves čas razmišlja, kako bi bilo, ko bi se rešil njene prisotnosti, ki ga obdaja. Je prestrašen in neizkušen, zato dejanje skrbno načrtuje. Njegov edini cilj je, da ga ne ujamejo, biti mora nesreča. Razmišlja kot morilec. Njegova mati je kot čistilka delala v domovih bogatašev. Imela je tri sinove, da bi lažje prepoznala, čigav je kateri kos perila, je vsakemu od sinov določila barvo. Imenovali so se Črni, Rjavi in Modri. Najstarejši, Nigel je nosil oblačila črne barve, po obnašanju je bil zelo agresiven. Srednji otrok, Brendan, je bil Rjavi, plašen in dolgočasen. Modri, Benjamin, pa je bil najmlajši, bil je materin ljubljenec. Iz njegovega pisanja začutimo, da Modrookega dečka ves čas preganja preteklost, imel je teško otroštvo, težave z materjo, brata sta se izživljala nad njim, ljudje okoli njega so mu povzročili trpljenje, zato je spredvidel, kako preprosto bi se bilo maščevati. Namesto, da bi povedal resnico, se je zavestno odločil in se zlagal, s tem pa je uničil življenje tudi tistim, ki so bili dobri do njega. To še danes obžaluje in ves čas nosi krivdo.

Najbolj mi bo ostal v spominu preobrat, ki se je zgodil proti koncu knjige. Do takrat sem mislila, da je Modrooki deček, ki objavlja v svojem spletnem dnevniku, Ben, najmlajši izmed treh bratov, saj je ves čas pisal o modri barvi, to pa je bila Benova barva. Tudi večina dogodkov iz preteklosti je bila namenjena opisovanju Benovega življenja, njegovega dara ter kako ga je imela mati najraje, vanj je vlagala vse svoje upe. Brata sta mu zavidala, še posebaj debelušni Brendan, za katerega nepričakovano izvemo, da se je na spletnem dnevniku, za vzdevkom Modookega dečka, ves čas skrival on. Prevzel je bratovo identiteto. Ko se je rodil najmlajši brat Ben, je Brendan ostal v senci svojih dveh bratov, nihče ga ni več opazil. Nikomur se ni zdel dovolj poseben, da bi si zaslužil pozornost in to mu je povzročilo trpljenje. Njegova barva je bila rjava, sanjal je o tem, da bi se oblekel v katero drugo barvo, da bi ga ljudje potem opazili. A uspelo mu je to spremniti. Skrbno je izbral pravi trenutek, kako se rešiti obeh bratov. Verižna reakcija, ki se konča s smrtjo njegovega brata v modrem ter z aretacijo brata v črnem. Kasneje tudi brat v črnem postane žrtev umora. Po smrti obeh bratov Brendan zavzame Benovo mesto, nosi njegova oblačila, mati pa sedaj vso pozornost nameni njemu. Brendan se včasih spominja resnice: vsakodnevnih razočaranj, besa, bolečine, krutosti, preostali čas pa skoraj verjame, da je v resnici Modrooki deček.

Knjiga me je pritegnila. Modrooki deček v svojem spletnem dnevniku piše o preteklosti, o sedanjosti, potem pa se zopet vrača v preteklost. Včasih je težko ugotoviti, kateri dogodki so se resnično zgodili in kaj je le fikcija, plod dečkove domišlije, ki nam jo razgalja v virtualnem svetu. Tako tudi do zadnjega ne vemo, ali so se umori, ki jih Modrooki deček opisuje, resnično zgodili ali so le fikcija. Ves čas se nam razkrivajo dogodki, ki nas puščajo v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko že mislimo, da se je razkrilo, kdo je kriv za vse zločine, pa ugotovimo, da nas je avtorica pripeljala na napačno sled in smo zopet na začetku. Čez celotno dogajanje mislimo, da je za vsa zla dejanja in umore kriv Modooki deček, saj ves čas piše o umorih, ki so se zgodili. Proti koncu se izkaže, da je bila morilka Albertine, deklica iz njegove preteklosti, ki je ravno tako bila članica spletnega dnevnika. Konec zgodbe je briljanten, zelo presenetljiv, saj nikoli ne bi pomislila, da morilec ni bil nihče od njiju, ampak neka tretja oseba, ki je ravno tako imela dostop do spletnega dnevnika, oseba na katero ne bi nihče pomislil. Izkazalo se je, da so se vsi umori, ki jih je Modrooki deček opisoval v svojem spletnem dnevniku, zgodili tudi v resnici, zakrivila pa jih je njegova mati. Za njo je veljalo dejstvo, da je mati je dolžna sina zaščititi, pa naj bo, kar hoče. In tako se je znebila vseh, zaradi katerih je njen sin kdajkoli trpel. Na koncu je pričakovala sinovo hvaležnost, a, ker je ni dobila, je obračunala tudi z njim. Knjiga spada med vsebinsko zelo zahtevno in zapleteno branje. Ko jo enkrat prebereš do konca in jo potem zopet preletiš, takrat, šele začneš bolje razumeti vse dogodke in kdo je bil v resnici Modrooki deček.

[Mateja Teja]

Naslov se začne s črko B

Mirana Likar: Babuškin kovček

Ocena:

bab.jpg (11.87 KiB) Ogledan 9600 krat

Zgodba govori o štirih generacijah žensk. Družinska saga zajema skoraj celo zadnje stoletje, v katerem Bibi, njena mama Magdalena, babica Sofija in Bibina hči Mija pripovedujejo svoje zgodbe, svoje intimno življenje in njihove medosebne odnose.

Ko babuško razstavljamo, v vsaki figurici naletimo na še manjšo figurico, nazadnje pa se v njej skriva droben del igrače, ki se ga ne da več razstaviti. Vse izhahajo iz iste rodbine. Vsaka s seboj nosi svoj kovček, svojo prtljago, svojo zgodbo, ki se prenaša iz roda v rod, a vendar se njihove zgodbe prepletajo. Avtorica pravi: » Ko boste odpirali mojo babuško in brskali po njeni prtljagi, lahko to storite na svoj način. Razstavite jo, kakor se vam zdi. Ni pomembno, katero zgodbo boste prebrali najprej, na kateri podobi iz vsebine kovčka se vam bo najprej ustavil pogled. Lahko začnete s katerimkoli imenom.«

Sama sem zgodbe začela brati po vrsti. Prvo zgodbo pripoveduje Bibi. Po mojem mnenju ravno ona igra ključno vlogo v romanu, saj je imela medosebne odnose z vsemi generacijami žensk. Njena mama Magdalena jo je rodila zelo mlada, Bibi očeta dolgo ni poznala, a ga je kasneje poiskala. Z mamo nista imeli najboljšega odnosa, zato je Bibi vse vikende preživljala pri babici Sofiji in dedku, ki sta jo tudi vzgajala. Še trideset let po tistem, se je s strahom spominjala vsake nedelje in ji je bilo slabo ob pogledu na avtobus, ker se je morala v mladosti vsako nedeljo z avtobusom vrniti domov k mami in cel teden, zaradi šole preživeti pri njej. Magdalena ni imela reda, po revnem stanovanju so ležale knjige, revije. Mama ji je pri enaindvajsetih, toliko, kot je sedaj stara Bibijina hči Mija, napisala listek, naj oddide tja, kjer ji bo lažje in Bibi se nikoli več ni vrnila k njej. Njena mama njenih otrok ni nikoli spoznala. Nekajkrat sta se srečali na cesti, a Bibi ni vedela, kako je mati bolna. Tistih modrih oči ni nikoli pozabila, zato je zaradi njih hodila k njej v bolnico, k njeni smrtni postelji in ji napisala pismo, v katerem ji je povedala, da ji je vse odpustila in da jo razume. Ko je bila Magdalena na smrtni postelji, se je spominjala, da je njena mati Sofija ni imela rada, bila je poteptano upanje svoje mame, nič, ki se je utelesil. Tudi Magdalena ni bila Bibi najboljša mama, njen partner je Bibi tepel. Sofijino ljubezen do Magdalene ji je ukradla hči Bibi. Sofija Magdaleni ni nikoli brala, nikoli ni božala njenih stopal, ni je jemala s seboj na sprehode. Vse to pa je Sofija počela Bibi, a Magdalena se ni počutila nič slabša od Bibi. Zase ve, da je Sofijina, čigava je Bibi, tega Magdalenaa ne ve. Sofije ni bilo k Magdaleni tudi, ko je ta ležala na smrtni postelji, Magdalena je materi pisala, ji odpustila, a razumeti je ne more. V bolnišnici si je Magdalena želela, da bi se Bibi zasmilila, jokala ji je, a Bibi ni poznala nobenega usmiljenja do matere in molče ji je očitala, ker je morala zaradi nje hoditi v bolnišnico. Magdalena si je želela, da bi jo Bibi prijela za roko, a med njunima dlanema bo vedno nepremostljiv prostor in čas. Ko pa je Magdalena umrla, se je Bibi svet po materini smrti spremnil, ni je več mogla srečati, včasih je nosila njen prstan . Bibi je vsako minuto svojega življenja živela tako, kot njena mati ni zmogla, končala je vse šole, ki jih mati ni končala, prebrala vse knjige, ki jih je imela ona, poslušala muziko, kot jo je poslušala ona in imela vse, kar si je mati želela.

Najbolj si bom zapomnila dogodek, ki ga v svoji zgodbi pripoveduje Sofija. Njena hči Magdalena je bila upornica, ves čas je povzročala škandal za škandalom. Nekega dne je ni bilo domov in tudi nobenega sporočila ni pustila. Sofija in mož sta jo iskala po Zagrebu in ko so ju napotili v mrtvašnico, je Sofiji postalo slabo do strahu. Ko je pogledala tujo mrtvo punco, sta jo izdala telo in duša , takrat je njena hči Magdalena za njo umrla. A magdalena se je kasneje vrnila domov, noseča.

Odlična knjiga, v kateri se prepletajo zgodbe štirih žensk, različnih generacij. Sofijina zgodba se začne med vojno, Mijina se konča v sedanjem času na Nizozemskem, kjer študira mednarodno pravo. Zelo zanimivo branje, polno nepričakovanih razpletov, avtorica poseže v intimo vsake od žensk. Njihove zgodbe se med seboj dopolnjujejo, za vsako generacijo žensk je avtorica uporabila različne pogovorne tehnike, tako se je pri najmlajši Miji skušala približati jeziku, ki ga uporabljajo mladi.

Knjigi sem namenila štiri zvezdice, le zato, ker se mi je na trenutke zdelo pri pripovedovanju Mijine zgodbe, da se je preveč osredotočila na stanovanjsko problematiko, ko je prišla študirat na Nizozemsko. Skupaj s starši so kar nekaj časa iskali ustrezno stanovanje. Menim, da bi ta del zgodbe avtorica lahko skrajšala, saj ni imelo večjega pomena pri razpletu same zgodbe.