James Bowen: Potepuški maček Bob
Ocena:

Knjiga Potepuški maček Bob me je že nekaj časa čakala na seznamu tistih knjig, ki sem jih želela prebrati, a do sedaj še ni prišla na vrsto. Veselila sem se branja te resnične zgodbe, saj govori o prijateljstvu med mačkom in človekom. Tudi sama imam doma mačke, zato me je ta zgodba še posebej ganila.
Zelo lepo se mi je zdelo, kako je James poskrbel za oranžnega mačka, ko se je ta pojavil pred vrati njegovega stanovanja. James mu je nudil vso veterinarsko oskrbo, ga hranil, dokler ni maček okreval in ker mu ni želel odvzeti svobode, je mačka hotel spustiti nazaj na ulico. A maček ga ni želel zapustiti. Kmalu mu je maček, ki ga je poimenoval Bob, vso dobroto tudi povrnil. Z Jamesom je odhajal na ulice Londona, kjer je ta igral na kitaro, da je lahko preživel. Bob mu je ves čas ostal zvest, prikupil pa se je tudi ljudjem, ki so prihajali mimo na ulici. Sedaj, ko je bil poleg njega tudi Bob, je James zasulžil veliko več kot prej. Z Bobom se mu je odprla možnost za komunikacijo z ljudmi, spraševali so ga o njem in ljudje so Jamesa začeli gledati v drugačni luči. Zazdel sem jim je prijetnejši, bolj človeški. Preden je James spoznal Boba, njegovo življenje ni imelo smisla. Ko je prispel iz Avstralije v London je postal brezdomec, službe ni mogel dobiti. Življenje na ulici mu je vzelo dostojanstvo, identiteto, tako rekoč vse. Kmalu je postal odvisen od heroina. Po enem letu takšnega življenja, mu je dobrodelna ustanova za brezdomce nudila pomoč, opustil je heroin in pristal na metadonu, pridobil pa je tudi socialno stanovanje. Čeprav je sedaj imel Boba, je kljub temu delo uličnega glasbenika postajalo vse težje, zato je dobil novo zakonito delo, na ulici je skupaj z Bobom začel prodajati revijo Big Issue. Ker je postal zelo priljubljen prodajalec, so ostali prodajalci postali nevoščljivi in so mu začeli nagajati, da je skoraj izgubil službo. James je začutil, da sedaj lahko končno nekaj naredi s svojim življenjem. Občudujem njegov pogum, da se je odločil, da naredi zadnji korak k očiščenju in opusti metadon. Odvajanje je bilo težko, Bob je bil nenehno ob njem in uspelo mu je.
Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek , ko je James prodajal revijo na ulici in proti njemu je drvel črn rotvajler, da bi napadel Boba. James je skočil pred psa, da bi Boba zaščitil. Takrat pa je Bob pobegnil. James ga je iskal celo noč in ker ga ni našel, ga je to zelo potrlo. Takrat je po več letih začutil velikansko željo, da bi posegel po heroinu. Pomislil je, da nikoli ne bo prebolel Boba in da se bo moral pred bolečino zaščititi z omamljanjem. Ko je prišel pred blok svoje prijateljice Belle, pa ga je Bob čakal na hodniku . Nepopisen občutek sreče, ko je James stisnil Boba k sebi in se zavedal, da dokler bo imel čast in ga imel ob sebi, ne potrebuje ničesar drugega.
Čudovita zgoba, ki sta jo skupaj doživela maček Bob in James in kako je Bob Jamesu spremenil življenje. Bob mu je vrnil identiteto, saj je bil James nekoč za ljudi manj kot človek. Sedaj je James postal bolj odgovoren, moral je poskrbeti ne samo zase, ampak tudi še za eno živo bitje. Odkar je imel Boba, je zopet imel za koga živeti in ni bil več osamljen. Zbližal se je z mamo, se ustalil. Brez Boba mu to nikoli ne bi uspelo. Bob je njegov najboljši prijatelj, usmeril ga je k drugačnemu, k boljšemu življenju.
Knjiga mi je bila zelo všeč, stil pisanja je enostaven, preprost. Ob branju so me preplavila čustva, kako lahko žival človeku polepša in spremni življenje na bolje. Edina stvar, ki me je zmotila, da se je celotna zgodba odvijala večinoma na ulici in je bilo po mojem mnenju preveč opisanega življenja na ulici.