Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

Na tem forumu se nahajajo vsi potekli in aktualni bralni izzivi.

Moderator: The Book Crusaders

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 22 mar 2018, 00:02

Knjiga, kjer je na platnici žival (2 točki)

James Bowen: Potepuški maček Bob

Ocena:
bob.jpg
bob.jpg (14.07 KiB) Ogledan 1794 krat
Knjiga Potepuški maček Bob me je že nekaj časa čakala na seznamu tistih knjig, ki sem jih želela prebrati, a do sedaj še ni prišla na vrsto. Veselila sem se branja te resnične zgodbe, saj govori o prijateljstvu med mačkom in človekom. Tudi sama imam doma mačke, zato me je ta zgodba še posebej ganila.

Zelo lepo se mi je zdelo, kako je James poskrbel za oranžnega mačka, ko se je ta pojavil pred vrati njegovega stanovanja. James mu je nudil vso veterinarsko oskrbo, ga hranil, dokler ni maček okreval in ker mu ni želel odvzeti svobode, je mačka hotel spustiti nazaj na ulico. A maček ga ni želel zapustiti. Kmalu mu je maček, ki ga je poimenoval Bob, vso dobroto tudi povrnil. Z Jamesom je odhajal na ulice Londona, kjer je ta igral na kitaro, da je lahko preživel. Bob mu je ves čas ostal zvest, prikupil pa se je tudi ljudjem, ki so prihajali mimo na ulici. Sedaj, ko je bil poleg njega tudi Bob, je James zasulžil veliko več kot prej. Z Bobom se mu je odprla možnost za komunikacijo z ljudmi, spraševali so ga o njem in ljudje so Jamesa začeli gledati v drugačni luči. Zazdel sem jim je prijetnejši, bolj človeški. Preden je James spoznal Boba, njegovo življenje ni imelo smisla. Ko je prispel iz Avstralije v London je postal brezdomec, službe ni mogel dobiti. Življenje na ulici mu je vzelo dostojanstvo, identiteto, tako rekoč vse. Kmalu je postal odvisen od heroina. Po enem letu takšnega življenja, mu je dobrodelna ustanova za brezdomce nudila pomoč, opustil je heroin in pristal na metadonu, pridobil pa je tudi socialno stanovanje. Čeprav je sedaj imel Boba, je kljub temu delo uličnega glasbenika postajalo vse težje, zato je dobil novo zakonito delo, na ulici je skupaj z Bobom začel prodajati revijo Big Issue. Ker je postal zelo priljubljen prodajalec, so ostali prodajalci postali nevoščljivi in so mu začeli nagajati, da je skoraj izgubil službo. James je začutil, da sedaj lahko končno nekaj naredi s svojim življenjem. Občudujem njegov pogum, da se je odločil, da naredi zadnji korak k očiščenju in opusti metadon. Odvajanje je bilo težko, Bob je bil nenehno ob njem in uspelo mu je.

Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek , ko je James prodajal revijo na ulici in proti njemu je drvel črn rotvajler, da bi napadel Boba. James je skočil pred psa, da bi Boba zaščitil. Takrat pa je Bob pobegnil. James ga je iskal celo noč in ker ga ni našel, ga je to zelo potrlo. Takrat je po več letih začutil velikansko željo, da bi posegel po heroinu. Pomislil je, da nikoli ne bo prebolel Boba in da se bo moral pred bolečino zaščititi z omamljanjem. Ko je prišel pred blok svoje prijateljice Belle, pa ga je Bob čakal na hodniku . Nepopisen občutek sreče, ko je James stisnil Boba k sebi in se zavedal, da dokler bo imel čast in ga imel ob sebi, ne potrebuje ničesar drugega.

Čudovita zgoba, ki sta jo skupaj doživela maček Bob in James in kako je Bob Jamesu spremenil življenje. Bob mu je vrnil identiteto, saj je bil James nekoč za ljudi manj kot človek. Sedaj je James postal bolj odgovoren, moral je poskrbeti ne samo zase, ampak tudi še za eno živo bitje. Odkar je imel Boba, je zopet imel za koga živeti in ni bil več osamljen. Zbližal se je z mamo, se ustalil. Brez Boba mu to nikoli ne bi uspelo. Bob je njegov najboljši prijatelj, usmeril ga je k drugačnemu, k boljšemu življenju.

Knjiga mi je bila zelo všeč, stil pisanja je enostaven, preprost. Ob branju so me preplavila čustva, kako lahko žival človeku polepša in spremni življenje na bolje. Edina stvar, ki me je zmotila, da se je celotna zgodba odvijala večinoma na ulici in je bilo po mojem mnenju preveč opisanega življenja na ulici.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 31 mar 2018, 00:38, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 31 mar 2018, 00:38

Zgdba se dogaja pozimi (1 točka)

Anita Shreve: Lučka v snegu

Ocena:
orig.jpg
orig.jpg (14.25 KiB) Ogledan 1762 krat
Anita Shreve je ena izmed mojih ljubših pisateljic. Od nje sem prebrala že skoraj vse knjige. Bile so mi všeč in tudi Lučka v snegu me ni razočarala. Njen stil pisanja je lahkoten, a hkrati so zgodbe napete, polne nerazkritih skrivnosti. Čeprav sama večinoma berem knjige s težko tematiko, pa je včasih fino poseči tudi po knjigah z lahkotnejšo vsebino, ki pa so kljub temu napisane na takšen način, da te pri branju puščajo v negotovosti.

Zgodba se dogaja pozimi. Nicky in njen oče sta v zasneženem gozdu našla novorjenko, ki jo je nekdo pustil v spalni vreči. Rešita ji življenje. Kdo je bil sposoben storiti tako kruto dejanje, da je pustil nebogljeno dete v snegu, v takšnem mrazu. Čogava je dojenčica in kaj se bo zgodilo z njo. Komaj sem čakala, da se zgodba začne razvijati in da odkrijejo krivca.

Najbolj se mi je v spomnin vtisnil dogodek, ko sta se Nicky in njen oče neko zasneženo decembrsko popoldne odpravila na spehod po gozdu, da bi se naužila svežega zraka. Zunaj je bilo zelo mrzlo. Pripela sta si krplje in odšla v gozd. Nenadoma sta zaslišala stokanje, jok. Najprej sta mislila, da je mačka. Ko pa sta prišla na vrh strmega pobočja, sta v daljavi zaslišala, kako so zaloputnila avtomobilska vrata in hrumenje motorja. Zoper sta zaslišala jok, na koncu le še hlipanje. Postalo je temno, zato je Nicky-jin oče prižgal svetilko. Med drevesi je zagledal kos modrega blaga. V snegu je ležala spalna vreča in ko jo je odprl, je padel na kolena. V vreči sta zagledala novorojenčico, ovito v okrvavljeno brisačo, njene ustnice so bile modrikaste. Odpeljala sta jo v bolnišnico in ji rešila življenje.

Zelo me je pritegnila žalostna zgodba glavne junakinje, dvanajstletne Nicky, ki je v svoji rani mladosti doživela družinsko tragedijo. Skupaj z očetom se je po smrti mame in male sestrice, ki sta umrli v prometni nesreči, preselila v osamljen kraj. Cesta do njiju je celo zimo poledenela, skoraj neprevozna, zato ju skoraj nihče ne obišče. Ko Nicky in njen oče najdeta v gozdu novorojenčka, se jima življenje spremni. Kriminalist jima pove, da je bila novorjenka rojena v motelu blizu gozda in da jo bodo dali v rejo, ko si opomore. Po tragediji, ko sta ji mama in mala sestrica umrli v prometni nesreči, Nicky več ne najde stika z očetom. Oče se je zaprl vase, zato si Nicky želi družbe. Velikokrat se spominja, kako je bilo, ko je še imela družino, mamo in sestrico in kako pogreša svoje življenje, ko so živeli v New Yorku. Kmalu po tistem, ko sta z očetom našla novorjenko, pa v snežnem metežu pri njiju potrka na vrata skrivnostno dekle. Pove jima, da kupuje darilo za starše, kajti od Nicky oče je mizar. Potem pa jima nenadoma pove, da se jima je prišla zahvalit in jima razkrije skrivnost, da je ona mama od novorojenke. Ko je rodila, je njen fant vzel dojenčico in jo odvrgel v gozdu, sama pa je to odkrila šele naslednji dan. Zaradi slabega vremena Charlotte pri njiju ostane dva dni. Nicky jo lepo sprejme, se z njo spoprijatelji in jo hoče zaščititi, da je kriminalisti ne bi zaprli, oče pa je zadržan. Ker je Nicky ves čas osamljena, v dekletu najde prijateljico, želi si, da bi ostala pri njiju in ji zapolnila praznino.

Knjiga mi je bila zelo všeč. Mogoče sem pričakovala drugačen konec, da se bo vse srečno izteklo in bo Charlotte dobila nazaj svojo novorojenčico. A žal se to ni zgodilo, se je pa kljub temu dobro razpletlo, saj Charlotte ne bo dobila visoke kazni, za novorojenčico pa je pri rejniški družini lepo poskrbljeno, nekega dne pa jo bo skoraj gotovo nekdo posvojil.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 01 nov 2018, 17:53, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 03 apr 2018, 00:24

Knjiga, ki temelji na pravljici (2 točki)

Zgodba o Margot in Ulfu (romantična pravljica)

Ocena:
zgo.jpg
zgo.jpg (16.66 KiB) Ogledan 1740 krat
V otroštvu sem prebrala veliko pravljic, sedaj pa niso ravno ena izmed mojih najljubših zvrsti, zato jih berem samo še za kakšen bralni izziv. Knjige, ki temelji na pravljici, pa do sedaj še nikoli nisem brala. Nisem vedela, da sploh obstaja takšna zvrst. Zanimivo mi je bilo, da je bila to ena izmed nalog pri bralnem izzivu in sem tako lahko brala nekaj novega. Izbrala sem si romantično pravljico z naslovom Zgodba o Margot in Ulfu. Zgodba je nov vpogled na svetovno znano pravljico o Rdeči Kapici in volku.

Zelo mi je bila všeč glavna junakinja Margot. Skupaj z mamo sta živeli v hiši ob gozdu. Margot je bila zelo lepa in njena lepota je vzbujala željo in zavist, poželenje in sovraštvo med veliko ljudmi. A kljub svoji lepoti je ostala skromna, mila, srčna. Poznala je zelišča in vedno je nudila pomoč vsem bolnim in ranjenim. Ljudje so ji bili hvaležni, hkrati pa so do nje čutili spoštovanje in strah. Strah pred nerazumljivim, pred njeno močjo. V sebi je nosila skrivnost, grozljiv dogodek, ki se ji je zgodil pred sedmimi leti. Ker je ostala živa, so jo vsi imeli za dekle z nadnaravnimi močmi, kajti nihče se ne bi mogel rešiti, če bi ga doletela takšna groza. Groza, ki ji je bila Margot priča, je bila še zmeraj boleče živa, ponoči se je zbujala iz sanj in si zatiskala ušesa pred glasovi hlastanja, trganja mesa in lomljenja kosti. Velikokrat se je spomnila nenavadnih sivih oči zveri, ki so strmele vanjo iz teme in ji pomagale preživeti grozo, ki se ji je zgodila tisto noč. Ta pogled ji je dajal občutek varnosti. Čeprav je bilo njeno mamo strah, da hčerka sama hodi po temi in da se ji ne bi kaj pripetilo, je Margot vsak dan s košaro odšla skozi gozd na obisk k bolni stari mami. Star plašč Margot ni bil več prav in stara mama ji je za darilo poklonila nov rdeč plašč s kapuco, ki ga je Margot z veseljem nosila. Ravno zaradi rdečega plašča sem v Margot prepoznala sodobno Rdečo Kapico, ki me je takoj spomnila na tisto Rdečo Kapico iz pravljice, ki je prav tako nosila rdeč plašček s kapuco. Med vsemi liki pa me je najbolj odbijal Hans. Vedno je zasledoval Margot in ji vsiljivo dvoril. Čeprav ga je zavračala, se ga ni mogla znebiti. Ves čas se ji je hvalil, kaj vse bi lahko imela, če bi bila z njim in da takšno lepo dekle pripada njemu. Opozarjal pa jo je tudi na volkove, ki so se zopet začeli klatiti po gozdu.

Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko je Margot nekega dne obiskala staro mamo. Ko je prispela do njene hiše, je začutila, da je nekaj narobe. Potrkala je, a iz notranjosti ni bilo zaznati nobenega glasu. Ko je vstopila v temno hišo, je zaslišala plitko dihanje, potem pa še hropenje. Z nogo je zadela ob nekaj živega, pograbila je telo, a to ni bila njena stara mama. Porajalo se mi je vprašanje, kdo bi to lahko bil in kaj se je zgodilo s staro mamo. Ko je Margot prižgala svetilko, je na tleh zagledala moško telo. Pričakovala je podobo odvratnega moža, zagledala pa je mladega fanta, tako čudovitega, da je ostala brez besed. Bil je ranjen. Ker je bila zdravilka, mu je pomagala. Vedela je, da mu je te rane lahko povzročila samo žival, volk. Tujčev obraz je v Margot budil čustva. Potem je odšla domov, se vsak dan vračala k njemu in tujec si je kmalu opomogel. Ime mu je bilo Ulf. Med njima je poskočila iskrica, oba sta en do drugega začela gojiti močna čustva, ljubezen. Ko so se nenadoma hiši bližali glasovi, je Ulf prosil Margot, naj zbeži stran in da jo bo poiskal. Margot sprva ni hotela oditi, ko pa je planila skozi vrata, je zagledala oborožene ljudi, ki so se bližali hiški. Med njimi je bil tudi Hans. Trepetala sem, kaj se bo sedaj zgodilo z Ulfom, ga bodo ranili. Ko se je Ulf prikazal na pragu, so možje vanj uperili puške. Margot je vedela, da je to slovo. Nenadoma se je mladenič Ulf spremenil v belega volka in Marget jespoznala, da so bile to tiste sive oči, ki so ji pomagale preživeti tisto grozljivo noč, ko je umrl njen oče.

Knjiga nam sporoča, da čeprav ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost, je bolje sprejeti napačno odločitev, kot vse življenje objokovati trenutek, ko se nisi upal odločiti. In to je spoznala tudi Margot. Zdaj, ko je z Ulfom ob sebi hodila življenju naproti, je razumela, da je lahko le tista, ki najde pravega moškega, zares kraljica.

Ponavadi se pri branju klasičnih pravljic kar namučim, saj mi niso zanimive. Ta otroški svet domišljije, ki se skriva v pravljicah, sem žal že prerastla. Presenetilo me je, ker mi je bila Zgodba o Margot in Ulfu všeč. Čeprav je bila zgodba sodoben vpogled na pravljico O rdeči kapici in volku, pa mi je bilo všeč, da je bila zgodba mistična, razgibana, polna skrivnosti in napetih dogodkov. V knjigi je bil tudi romantični pridih, ljubezenska zgodba med Margot in Ulfom. Čeprav romantičnih, ljubezenski romanov skoraj nikoli ne berem, pa me v tej zgodbi to ni preveč zmotilo. Mogoče zato, ker je bila knjiga polna dogajanja in se ni vse odvijalo samo okoli romantične zgodbe. Dopadlo se mi je tudi, da knjiga ni bila predolga. Oceno štiri zvezdice sem ji namenila le zaradi tega, ker so nekateri dogodki v knjigi še vedno temeljili na znastveni fantastiki, ki pa mi ni všeč.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 18 maj 2018, 00:40

Zgodba se dogaja v času vojne (3 točke)

David Hill: Bratova vojna

Ocena:
nov2.jpg
nov2.jpg (15.42 KiB) Ogledan 1684 krat
Zgodba se dogaja med prvo svetovno vojno. Govori o dveh bratih Williamu in Edmundu, ki živita na Novi Zelandiji. Vsak od njiju ima svoje prepričanje o vojni, zato se je med njima vnel prepir in od takrat med seboj več ne govorita. V pismih materi opisujeta svoja občutja in boleče izkušnje v vojni. Težko se mi je bilo opredeliti, kateri od bratov mi je bil bolj všeč. Starejši William se je vojni pridružil prostovoljno, saj je želel stati ob strani Britaniji v boju s švabi. Zelo je bil ponosen, da bo vojak, to je bila zanj velika pustolovščina, videl bo svet. Podpisal je zaprisego zvestobe in vsi ljudje so bili ponosni nanj. Mlajši brat Edmund pa je bil v vojno pozvan, a povedal jim je, da noče biti del vojaškega sistema, ker se po njegovem prepričanju ne bi smelo ubijati ljudi, če tako ukaže vlada. Sovražil je vojno in zavračal orožje, zato je postal vojni oporečnik. Aretirali so ga in ga odpeljali v vojaški zapor. Tam so mu ponudili vojaško uniformo, a jo je zavrnil. Čez nekaj časa so ga vkrcali na ladjo in ga prisilno poslali na bitko v Francijo. William se je sramoval mlajšega brata Edmunda, z njim ni spregovoril, a vendar ga ni mogel pozabiti. Ves čas se ni strinjal z bratovimi pogledi na vojno. Spraševal se je, če bi vsi tako ravnali kot brat, kdo bi se potem sploh boril v vojni in ustavil grdobije, ki jih počnejo nekateri narodi. Te se po njegovem da ustaviti samo z orožjem. A tudi njemu tako kot Edmundu se je upirala misel na ubijanje ljudi, zato je upal, da mu tega nikoli ne bo treba početi. Toda, če bo moral, bo to stroril, zato, da bo obvaroval kralja in Britanski imperij ter svojo državo. Raje bi naprej živel svoje življenje, a dolžnost je treba opraviti. Edmund je bil glasnik sporočila, da so vojne nepotrebne, naj jih ne bo. Njegovo prepričanje je bilo, da ne bo izvrševal ukazov naj rani ali ubija ljudi. Ob branju sem se velikokrat spraševala, kdo v tej vojni ima bolj prav, kdo od njiju je slab in kdo dober. Čeprav je bilo zelo pogumno od Williama, da se je prostovoljno pridružil vojni, pa se mi je zdel Edmund še bolj pogumen, saj se tudi takrat, ko so ga mučili, ni pokoril vojaškim ukazom in je ostal močan do konca. Občudujem Edmundovo prepričanje, ker je bil ves čas na strani soljudi. Ni se želel boriti in ubijati nedolžnih ljudi, saj ti niso nič krivi, da morajo biti tam. Edmund sprva ni bil pripravljen izvršiti nobenega vojaškega ukaza. Če ga je kdo prosil za pomoč, mu je ni mogel nuditi, saj ni želel ubogati vojaškega ukaza. Tudi nosač ranjencev ni želi biti. Ko pa je videl padle vojake, jih je pomagal pokriti. Poskrbel je za njihov spodoben videz. Bilo je vojaško delo, a ga je kljub temu opravil. Potem je začel pomagati ranjencem, ne zato, ker so mu ukazali, temveč, ker so bili ljudje potrebni pomoči. William, ki je bil goreč zagovornik vojne, je po nekaj mesecih začel razumeti bratovo odločitev, zakaj se ta ni želel bojevati. Svojo odločitev, da je vstopil v vojsko, je še vedno imel za pravilno, a spoznal je, da je bila vojna drugačna, kot si jo je predstavljal. Ko so s sovojaki zajeli mladega nemškega vojaka, so ga hoteli pustiti pri življenju. A ko je ta padel pod streli, je William strmel v mrtvega sovražnika in se začel zavedati, da to ni prav, da morajo nedolžni ljudje umreti. Tudi, ko so dobro opravili nalogo, je razmišljal, kaj sploh pomeni zmaga. Spomnil se je prestrašenega mladega Nemca, ki je ostrmel in padel, mrtvih prijateljev in drugih ranjenih in ustreljenih. Kaj so sploh dosegli, zmaga ni bila tisto, kar si je predstavljal, da bo. Začel se je spraševati o smiselnosti vojnega nasilja. Na koncu je spoznal, da bi vojna morala biti zadnja možnost; država bi smela iti v vojno šele, ko je poskusila vse drugo. Vojna ni rešitev, je nepotrebna, v njej se ne borita dobro proti slabim in obratno, pač pa nedolžni za tiste tam zgoraj, ki strahotnih front niti vidijo ne od blizu.

Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko je Edmund postal nosač ranjencev. Pomagal jih je nositi do postaje prve pomoči. Nkedo jih je poklical na pomoč. Pod robom granatnega lijaka je ležal z blatom pokrit vojak. Bil je prekrit z zasušenim blatom, da se ga ni prepoznalo. Ranjen v glavo, a še živ. Ko so ranjenega prinesli v zavetje, mu je Edmund začel brisati blato in umazanijo z obraza. Naenkrat je svet za Edmunda utihnil, slišal je le bitje svojega srca. Strmel je v vojaka, saj je bil ta vojak njegov brat William. Ta trenutek je bil zame zelo presunljiv. Kljub temu, da sta brata vojno doživljala vsak na svoj način, sta se njuni poti združili, srečala sta se v Franciji v bitki.

Knjige, ki se dogajajo v času vojne, rada berem. Zgodba me je pritegnila, bila je drugačna , ker sta brata pisala vsak o svojih emocijah, ki sta jih doživljala v isti vojni. Všeč mi je bilo, ker je zgodba imela neko sporočilo in da je tudi starejši brat, ki je bil skoraj ves čas domoljub, na koncu prišel do tega spoznanja. Vojna ni rešitev, je nepotrebna, v njej se ne borita dobro proti slabim in obratno, pač pa nedolžni za tiste tam zgoraj, ki strahotnih front niti vidijo ne od blizu. Avtor je zelo nadzorno opisoval dogajanje na bojišču, tako, da imaš med branjem občutek, kot, da si tam. Knjiga me je puščala v napetosti, saj sem ves čas pričakovala, da se bo enemu do glavnih junakov zgodilo nekaj groznega, da bo padel v boju.

Sporočilo knjige je, da so vojne nepotrebno zlo in kot je ves čas trdil Edmundov najboljši prijatelj Archie: »Ne želim zmage niti eni niti drugi strani, z njo se bo samo rodilo sovraštvo poraženca.«

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 29 maj 2018, 21:56

Knjiga avtorja s psevdonimom (2 točki)[

Sagy M. Lew: Senca v temi (1. in 2. del)

Ocena:

002.JPG
002.JPG (9.83 KiB) Ogledan 1662 krat
003 (2).JPG
003 (2).JPG (10.98 KiB) Ogledan 1662 krat
Sagy M. Lew je psevdonim avtorja, ki se s pisanjem ukvarja že od osnovnošolskih časov. Bilo mu je neke vrste hobi, kot igranje košarke. Svoja dela je začel najprej objavljati v vseh šolskih glasilih, nato še v nekaterih revijah in časopisih. Kot upokojeni policist pozna šokantne zgodbe, ozadja, tudi pokvarjenost karieristov v državni upravi. Vse to, kar navadni ljudje spremljajo kot afere, je spoznaval in občutil tudi na svoji koži in se boril, da bi se slišala in videla tudi druga plat.

Od vseh likov v zgodbi, mi je bila karakterno najbolj všeč glavna junakinja Maja. V svojem mladem življenju je doživela že dosti težkih trenutkov. Rodila se je staršem alkoholikom in ko je bila še majhna, sta jo posvojila njen stric in njegova žena. Živela je v srčni družini, doštudirala pravo, ves čas pa je iskala pravo ljubezen. Bila je lepotica, nihče od tstih fantov, ki jih je spoznala, je ni pritegnil. Dokler ni zagledala Alena. Bila je ljubezen na prvi pogled, a ker je veljal za ženskarja, je bila Maja zelo previdna. Preden se je uspela zbližati z Alenom, pa je ta nenadoma zapustil Slovenijo. Poslal ji je pismo, a Maji je pismo padlo za omarico in ga ni prebrala, tako je ves čas mislila, da jo je Alen pozabil. Zgodila se ji je tragedija, v požaru ji je umrla najboljša prijateljica. Imela je še druge prijateljice in z Vido sta se nekega poletja odpravili na morje. Tam je spoznala bogatega Gorana , ki je napel vse sile in jo osvojil. Kmalu je zanosila. Ni pa vedela, da je prijateljica Vida postala ljubosumna na njo, ker je bila z Goranom. Vida je ves čas kovala zlobne načrte, kako bi ji prevzela Gorana. Uspelo ji je postati njegova ljubica, saj mu je pripovedovala, same slabe reči o Maji, češ, da je njej samo do njegovega denarja. Maja dolgo ni vedela, da Goran v resnici ni tisto, za kar se je izdajal. Goran se počasi ni več brigal za njo, ona pa si je sprva zatiskala oči pred kruto resnico, kdo v resnici je Goran in da se ukvarja s kriminalom. Mafija se mu je želela maščevati, zato se je moral skrivati. Zelo težko mi je bilo za Majo, ker je ves čas živela v nekem strahu. Večino časa je preživela noseča in sama, v bogati vili, obkrožena z varnostniki. Ni vedela kje je Goran, njun odnos se je kmalu po poroki tudi ohladil. Všeč mi je bilo, ker je Maja ves ta čas ostala zvesta sama sebi, preživela je težke trenutke, a ni se vdala. Tudi po tistem ne, ko je Goran izginil, ko je mislila, da je mrtev, nekateri pa so ji govorili, da je samo spremenil identiteto in svoj obraz s pomočjo plastične kirurgije. V njeno življenje pa je posijal tudi žarek sreče, Alen se je vrnil in spoznala sta, da sta si usojena. A kmalu jo je doletela nova tragedija, ugrabili so ji sina, ki ga je rodila po Goranovem izginotju.

Maji se je po ugrabitvi sina odvrtelo življenje kot film, bila je zopet ena od tistih noči, ko ni mogla zaspati. Pogosto je bedela in se borila sama s seboj, z usodo in preteklostjo, ki jo ni bilo mogoče zbrisati. V roke je vzela album in si ogledovala slike dojenčka, majhnega dečka, šolarja…danes je bil njegov deseti rojstni dan in prvi, odkar je izginil. Skoraj leto dnji je že tega. Nenadoma pa je zazvonil telefon, poklical jo je Goran, za katerega ni vedela, da je sploh še živ. Povedal ji je, da stoji pred njenimi vrati in ji je nazaj pripeljal sina Mitjo. Pritekla je skozi vrata in zunaj zagledala sina in moškega v črnem. Moški se je zavedal svoje krivde, da je ves čas delal napake in ljudem uničeval življenja. Nenadoma so se skozi tišino zarezali drobni piski in moški se je opotekel ter nato padel na tla. Mafija ga je izsledila. Maja je stekla k Goranu, ta se ji je opravičil za vse in izdihnil. Ta nepričakovan dogodek se mi je zelo močno vtisnil v spomin.

Čeprav je zgodba izmišljena, mi je bilo všeč, ker naj bi bil roman prežet z resničnim življenjem in resničnimi liki. Zgodba je raznolika, napeta, na trenutke tragična. V njej smo priča različnim aferam, ki so se dogajale konec prejšnjega stoletja. A za Majo ta zgodba nikoli ne bo pozabljena. Še dolgo potem, ko so otroci odrasli, ko je ostala sama, se ji je ob prebiranju spominov urnila solza. V tem trenutku se je vračala senca, žalostna, drugačna, skesana, ki se je rdeče zlivala na tla… In skupaj z njo se bo nekoč zlila tudi ona… Do takrat pa bodo spomini živeli skupaj z njo.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 02 okt 2018, 22:25

Knjiga z več kot 500 stranmi (3 točke)

Carlos Ruiz Zafon: Senca vetra

Ocena:
001.JPG
001.JPG (11.91 KiB) Ogledan 1300 krat
Roman Sence vetra sem imela že dolgo namen prebrati, vendar knjiga nikakor ni prišla na vrsto. Predvsem, ker je kar obsežna, saj ima 599 strani. O knjigi sem brala že veliko pozitivnih komentarjev in pohval, zato sem se odločila, da jo moram čimprej prebrati, da si lahko tudi sama ustvarim mnenje o njej.

Najbolj od vseh likov mi je bil všeč Daniel, ki je tudi glavni junak romana. Od dne, ko ga je oče kot malega dečka peljal » Na pokopališče pozabljenih knjig«, kraj kjer samevajo knjige, ki so se izgubile v času, se mu je življenje spremnilo. Tam si je izbral knjigo z naslovom Senca vetra. Ko je knjigo prebral, je ta v njem pustila takšen pečat, da se je ves čas trudil odkriti, kaj se je zgodilo z Julianom Caraxom, avtorjem knjige, žele pa si je tudi najti še ostala njegova dela, ki so bila izgubljena. Danielovo življenje je postalo polno dogodivščin in skrivnosti. Sledi so ga pripeljale do različnih oseb, ki so imeli v Julianovem življenju pomembo vlogo. Všeč mi je bila Danielova vztrajnost, saj kljub temu, da je bil večkrat v nevarnosti in tvegal svoje življenje, se ni vdal, ne pri iskanju Juliana, ne pri borbi za svojo ljubezen Beo. Daniela je v ljubezenskem življenju doletela podobna usoda, kot njegovega najljubšega pisatelja Caraxa. Oba sta se zaljubila v dekleti, katerih starši in družina niso odobravali njihove ljubezni. Julianovo dekle Penelope je zanosila z njim, ravno tako, pa se je zgodilo tudi Bei, Danielovi ljubezni, da je zanosila. Julian je pobegnil v tujino, ker ga je Penelopin oče hotel poslati v vojsko in za vedno izgubil Penelope. Danielova ljubezenska zgodba pa se je v primerjavi z Julianovo, končala s srečnim koncem.

Najbolj me je pretresel tragičen dogodek, kako so Penelopini starši kruto ravnali s svojo hčerjo, ko so zvedeli, da je zanosila z Julianom. Zaklenili so jo v sobo in ko je rodila, so njo in sina pustili umreti. Oba so pokopali v kleti, skrivnost pa je ostala skrita, dokler je niso odkrili. Nihče ni vedel, kaj se je zgodli s Penlope, zato je Julian ves čas mislil, da je živa. Ko se je po sedemnajstih letih vrnil v Barcelono, da bi jo našel, je v kleti zapuščene vile Penelopinh staršev odkril grobova, kjer sta ležala ženska njegovega življenja in njun sin, za katerega ni vedel, da ga je imel.

Na začetku, ko sem roman začela brati, me je zgodba pritegnila in mislila sem, da bo branje ves čas tako zanimivo. Kmalu pa me je zmotilo, ker je bilo veliko dogodkov preveč podrobno opisanih. Menim, da bi avtor lahko roman skrajšal in bi v njem kljub temu bilo zajeto celotno bistvo. Ko pa se je zgodba bližala koncu, je postajala vedno bolj napeta. Najbolj napet se mi je zdel tisti del, ko je Nuria, ženska, ki je poznala Juliana, Danielu v pismu razkrila celotno zgodbo, kaj se je zgodilo z Julianom. Če povzamem celotno zgodbo, se mi je zdela mistična, nekaj posebnega, polna lepih misli, zato sem ji namenila oceno pet zvezdic.

V romanu Senca vetra se je še enkrat potrdilo dejstvo, da na svetu obstajajo knjige, ki v tebi pustijo nek pečat in jih ne pozabiš za celo življenje. Srečen pa je lahko tisti, ki v življenju sreča pravega prijatelja, ki mu bo vedno stal ob strani. Da obstajajo takšni prijatelji, sta spoznala tako Julian kot Daniel. Julianu je prijatelj iz mladosti, Miquel, pomagal preživeti težke dneve v tujini in na koncu svoje življenje žrtvoval za prijatelja ter tako rešil Juliana pred smrtjo. Tudi Daniel je imel takšnega prijatelja, Fermina, ki mu je ves čas pomagal in mu v težkih trenutkih stal ob strani.
Nazadnje uredil/a Mateja Teja dne 22 okt 2018, 23:07, skupaj urejeno 1 krat.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 22 okt 2018, 23:06

Knjiga, ki je izšla leta 2018 (3 točke)

Camilla Lackberg: Čarovnica

Ocena:
002.JPG
002.JPG (18.05 KiB) Ogledan 1168 krat
Kriminalni romani so ena izmed mojih najljubših zvrsti. Zadnje čase so mi še posebaj pri srcu skandinavski kriminalni romani, ena izmed mojih najljubših avtoric pa je Camilla Lackberg. Od nje sem prebrala že vse, do sedaj izdane romane, sedaj pa sem kar nekaj časa čakala na nadaljevanje. Letos (2018) pa je bil izdan novi del in komaj sem čakala, da ga preberem. Kot prejšni romani, me tudi ta ni razočaral.

V obmorskem mestu Fjalbacke, na Švedskem je izginila šririletna deklica Linnea. Ko jo najdejo mrtvo, njen umor začnejo vsi povezovati z umorom štiriletne Stelle, ki je z istiga posestva zginila pred tridesetimi leti. Za Stellin umor sta bili obtoženi takrat trinajstletni najstnici Helen in Marie, ki sta pazili Stello na dan, ko je izginila. Dekleti sta umor priznali, ker pa ni bilo dovolj dokazov, ju niso obtožili. Znana ekipa policiastov Patrick, Gosta, Paula, Martin, Bertil in Patrickova žena, pisateljica Erica, se zopet lotijo odkrivanja storilcev, kdo je ubil Linneo in pred tridesetimi leti Stello.

Veliko likov v romanu mi je všeč, saj so vsi zelo pogumni, če pa moram nekoga izpostaviti, pa je to Patrick. Kot policist je preudaren, razumen, pogumen, močan in vedno predan svojemu delu. V zasebnem življenju pa zvest mož in skrben oče trem majhnim otrokom. V veliko pomoč pri odkrivanju sledi pa mu je tudi žena Erica, ki piše knjige o tragičnih dogodkih, ki se zgodijo v bližini. Tudi pri preiskavi teh umorov se Patrick izkaže in razreši oba umora. Ko se zgodi tragedija v Tanumshedeju, kjer najstnik začne streljati na sošolce, Patrick stori pogumno, a težko dejanje, ustreli najstnika in tako prepreči, da niso vsi ostali najstniki umrli pod streli. Kljub temu, da mu vloga policaja ne dovoljuje, da bi se vdajal sočutju do mame pokojnega najstniškeha morilca, pa je kot starš čutil žalost in krivdo, ki jo je doživljal drugi starš.

Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko je Sam, Helenin najstniški sin streljal na svoje vrstnike, jih nekaj tudi ubil in hotel vse zažgati. Zgodba nam razkrije, kako lahko trpinčenje in mučenje, ki ga doživlja najstnik, privede do tragičnega konca. Sam je bil žrtev mučenja s strani sošolcev in na koncu, ko so prizadeli tudi njegovo dekle Jesse, je sklenil, da se bo vsem maščeval. Njegov oče, vojak, je izvajal avtoriteto nad sinom, pomembno mu je bilo samo, da sin postane najboljši strelec. Sam je bil ljubezniv fant, ki je ves čas trpel tudi zaradi matere, saj je mislil, da je ona zgrešila umor pred tridesetimi leti. Laži staršev so ga uničile.

Ravno to mi je pri romanih od Lackbergove najbolj všeč, ker je v vsakem delu, poleg novega kriminalnega primera, opisana tudi zgodba o zasebnem življenju glavnih junakov, ki se nadaljuje, zato je najbolje brati romane po vrsti, od prvega dela dalje, kjer se seznaniš z njihovimi življenjskimi zgodbami. Skozi celotni roman, je zgodba polna preobratov in zapletov, Všeč pa mi je tudi, ker Lackbergova ne opisuje samo zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, ampak nas popelje tudi v preteklost, trideset let nazaj, ko se je zgodil Stellin umor. Se pa vzporedno dogaja še ena zgodba, ki sega daleč v preteklost, v leto 1672. Takrat so še lovili čarovnice in tudi mlado mamico Elin so obtožili čarovništva. Lackbergova je zgodovino in dejstva prilagodila zgodbi. Slog pisanja za tisti čas je zelo zanimiv, saj so se ljudje, ko so se pogovarjali, med seboj naslavljali v tretji osebi.

Elin je bila leta 1672 obsojena in usmrčena kot čarovnica. Pravijo, da je tragedija, ki se je zgodila v Tanumshedeju, mogoče neposredno povezana s prekletstvom Elin. Pri tnalu za obglavljanje je izrekla grozno prekletstvo nad svojimi ovaditelji. Izkazalo se je, da so bili potomci tistih, ki so ovadili Elin, skozi zgodovino vpleteni v vse mogoče človeške tragedije, umore in nesreče.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 01 nov 2018, 19:49

Knjiga avtorja, s katerim si delita prvo črko priimka (3 točke)

Stefanie Zweig: Nikjer v Afriki

Ocena:
001 (3).JPG
001 (3).JPG (15.21 KiB) Ogledan 1098 krat
Moj priimek se začne na Z. Ko sem iskala knjigo avtorja, katerega priimek se pravo tako začne na Z, ni bilo ravno najbolj enostavno najti takšnega avtroja. Veliko knjih avtorjev, katerih priimki se začnejo na Z, sem v preteklosti že prebrala, pri nekaterih pa me vsebina njihovih del ni ravno najbolj pritegnila.

Nikjer v Afriki je roman, ki opisuje življenje nemške židovske družine Redlich v Keniji, kamor so morali zbežati pred Hitlerjevo nacistično oblastjo.

Od vseh likov mi je bila najbolj všeč Regina. Petletna deklica je skupaj z mamo Jettel odšla iz nacistične Nemčije v Kenijo, novemu življenju naproti. Tam ju je čakal oče Walter, ki je že prej odšel v Kenijo. V Nemčiji je bil odvetnik, vendar je na dan, ko se je iztekla ženevska konvencija o zaščiti manjšin, prejel sporočilo, da so ga izbrisali kot odvetnika. Regina je takoj po prihodu na farmo vzljubila Ovuorja, temnopoltega kuharja. Dobila je tudi psička Rummlerja. Regina je bila ves čas prestrašen otrok, a v Rongaiju se je njeno razpoloženje popolnoma spremnilo. Redko je jokala, ves čas se je smejala, naučila se je jezika domačinov. V Afriki je zacvetela in se takoj prilagodila na novo življenje. Njena mati in oče pa sta ves čas pogrešala domovino, čutila osamljenost in skrb za svojce, ki so ostali v Nemčiji. Zelo me je zmotilo Jettel-ino obnašanje. Namesto, da bi bila hvaležna, ker se je rešila holokavsta in bi dopustila priložnost življenju v novi domovini, pa je ves čas hrepenela po življenju v Nemčiji. Bila je nesrečna, ker je sedaj v Afriki živela v slabših razmerah, bila je namreč navajena lagodnega življenja v Nemčiji. S svojim vsakodnevnim slabim razpoloženjem se je začela oddaljevati od družine in je tako ogrozila tudi svoj zakon. Sem pa sočustvala z njima, ko sta izvedela, da so njuni najbližji, ki so sotali v Nemčiji, tam tudi tragično končali.

Najbolj se mi je v spomin vtisnil dogodek, v katerem sem spoznala, kakšen pomen imajo lahko pesmi za nekoga. Ko je Regina šla na obisk k mami, čeprav v šoli to ni bilo dovoljeno, ji je povedala, da se ne boji biti kaznovana v šoli, saj se morajo takrat za kazen učiti pesmi. Dejala je, da pesmi potrebuje. Če bo morala kdaj v zapor, ji bodo tam vzeli vse, a pesmi ne bodo dobili. Te bodo ostale v njeni glavi in ko bo žalostna si bo takrat lahko recitirala svoje pesmi.

Čeprav zelo rada berem avtobiografske romane, me knjiga ni preveč navdušila. Komaj sem čakala, da bo konec. Veliko besed je bilo v romanu napisanih v afriškem jeziku. To me je malce zmotilo, ker sem morala ves čas iskati prevode besed v slovarčku na koncu knjige.

Avtorica na eni strani opisuje življenje deklice Regine v Afriki, ki ga je doživljala kot srečno otroštvo, na drugi pa stani pa je bilo za njena starša življenje v Afriki pravo nasprotje Regininem. Ves čas sta čutila domotožje, hrepenenjne po svoji domovini, nesprejetost, strah,
Razumem njujno bolečino, da je težko živeti daleč stran od svoje domovine, a včasih je treba pokazati tudi hvaležnost, saj jim je le s prihodom v drugo deželo uspelo, da so se rešili najhujšega.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 11 nov 2018, 21:24

Avtor knjige je mlajši od tebe (3 točke)

Anja Mugerli: Spovin

Ocena:
003.JPG
003.JPG (8.59 KiB) Ogledan 1035 krat
Ko sem iskala avtorja, ki je mlajši od mene, sem na spletu naletela na pisateljico Anjo Mugerli. Anja je pet let mlajša od mene. Prej še nikoli nisem slišala za njo. Njeno knjigo sem si izbrala zato, ker se dogaja na podeželju, v deželi kjer rastejo vinske trte. Čeprav kraj, kjer se zgodba dogaja ni omenjen, pa je iz opisov razbrati, da se dogaja v Goriških brdih, saj je v knjigi velikokrat omenjen tudi razgledni stolp. To pokrajino od nekdaj občudujem in ravno skozi branje te knjige, sem si zopet zaželela podoživeti te prečudovite kraje.

V romanu moški pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Ko sem začela brati knjigo, me začetek ni najbolj pritegnil, saj nisem vedela, kdo je glavna oseba, ki pripoveduje zgodbo in kakšen je namen njegovega pripovedovanja. Na začetku izvemo samo, da je po očetu podedoval hišo in vinograd, kjer skupaj s poslovnim partnerjem Matejem pridelujeta vino. Moški v različnih situacijah, kar iznenada doživlja panične napade. Začela sem se spraševati, kaj je privedlo do teh napadov, kaj se skriva v preteklosti tega moškega, za katerega kasneje izvemo, da se imenuje Tomislav Domenis. Kmalu se preteklost začne razkrivati. Ko se odpravi k zdravnici, mu ta pove, da so za panične napade kriva nepredelana, potlačena čustva ob izgubi partnerice. Imeli so rpometno nesrečo in partnerica je umrla. Po njeni smrti se vrne v rodno vas in ljubezen do partnerice nadomesti z ljubeznijo do vinske trte. Velik del knjige opisuje svoj odnos z najstniško hčerko Arne, do katere čuti globoko navezanost. Njegova hči Arne ima afatzijo, ki ji odvzame možnost govora. To je posledica poškodbe glave v prometni nesreči. Čeprav je Arne nema, pa lahko poje v zboru. Ko ji je ponujena priložnost, da se pridruži profesionalnem zboru v Firenzah, ji Domensi odvzame to možnost, saj se boji lastne osamljenosti. Arne začne do očeta gojiti veliko zamero in tudi njun odnos se ohladi. Arne pobegne in Domenis na koncu uvidi, da bo najboljše za njo, da se pridruži zboru v Firencah, saj je do tja samo pet ur z vlakom.
Domenis pa se mora poleg težke preteklosti spopadati še z medsosedskim sporom. Njegovega soseda Budala daje zavist, ker Domenis pridela več vina, zato mu poskuša uničiti vinske trte, potem pa mu še vlomi v klet in mu vsuje cimet v vino. A vse to Budalovo maščevanje ni samo iz zavisti, temveč seže globje v preteklost. Budal je že v preteklosti gojil sovraštvo do Domenisovega očeta, krivi ga, za smrt svojega sina. Budal mi je bil od vseh likov najmanj všeč, me je pa na koncu presenetil, saj je po izginotju Arne prišel k Domenisu in mu ponudil pomoč, da bo njegov pes pomagal poiskati Arne. To pa je tudi dogodek v knjigi, ki mi bo najbolj ostal v spominu. Ravno pri tem nesrečnem izginotju se je izkazalo, da Budal kljub svoji zlobi, ni tako slab človek, saj je prišel do Domenisa in mu ponudil pomoč in tako pripomogel, da je njegov pes v gozdu našel Arne.

V knjigi me je zmotilo, ker je preveč opisovanja o nastanku in sortah vina in vinski trti,. Ta tematika me ravno ne zanima preveč. Drugače pa mi je bila celotna zgodba zelo všeč, govori o medosebnih odnosih, je polna prikrite preteklosti, ki šele čez čas postopoma začne razkrivati.

Arne se je zelo rada igrala igro spomin. Igro je poimenovala spovin, kar je skovanka iz besed spomin in vino. Šestdeset kartic, tridesed parov. Na karticah so namesto običajnih podob, ki so naslikane pri navadnem spominu, fotografije in kratki opisi vin z vseh koncev sveta. Branje romana lahko doživljamo kot igranje igre spomin, saj skozi celotno zgodbo iščemo in odkrivamo skrite spovinske pare.

Uporabnikov avatar
Mateja Teja
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Bralni izziv 2018 z 2 zvezdicama
Prispevkov: 62
Pridružen/a: 04 jan 2017, 00:05

Re: Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

PrispevekNapisal/-a Mateja Teja » 02 dec 2018, 00:52

Knjiga z grdo platnico (2 točki)

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Ocena:
002 (3).JPG
002 (3).JPG (13.35 KiB) Ogledan 806 krat
Težko je ocenjevati, katera knjiga ima grdo platnico, saj je to zelo subjektivno. Na podlagi knjig, ki sem jih prebralala do sedaj, mi je bila naslovna stran te knjige najman všeč, zato sem se odločila da jo uvrstim med bralni izziv s takšno nalogo. Ilustracija na platnici je umetniška. Videti je neko drevo in sončne žarke. Takšna umetnost mi ni ravno pri srcu, saj ne vem točno, kaj slika na platnici ponazarja.

V romanu To noč sem jo videl, Jančar v ospredje postavi mlado žensko Veroniko Zarnik. Zgodba se dogaja v Sloveniji, pred drugo svetovno vojno in med njo. Veronika nenadoma skrivnostno izgine in nihče ne ve, kaj se je zgodilo z njo. V knjigi pet oseb pripoveduje o dogodkih povezanih z Veroniko.

Prvi, ki pripoveduje o svojem odnosu z Veroniko je Stevan, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki je nekaj časa imel z njo tudi razmerje. Nadalje zgodbo nadaljuje njena mati, starejša gospa, ki večino časa živi v preteklosti in spominih na pokojnega moža Petra, ki ga je spoznala na Reki. Vsak dan se tudi pogovarjaz njegovo sliko. O Veroniki govori tudi zdravnik nemške okupacijske vojne, ki velikokrat pride na obisk na posestvo kjer sta živela Veronika in njen mož. Veronike se spominja tudi njihova gospodinja iz gradu. Na koncu pa zgodbo o Veroniki zaključi partizan Jeranek, ki je delal pri njih na posestvu kot hlapec. Ravno ta lik v zgodbi mi je bil najmanj všeč. Je tudi edini od vseh pripovedovalcev, ki je o Veroniki imel za povedati tudi grde reči. Bila mu je bila všeč, čeprav je imel doma svoje dekle. Ni prenesel, da se je Veronika bolj posvečala drugim moškim, z njim pa ni vzpostavila nobenega odnosa , le pohvalila ga je vedno, kako dober delavec je. Kaj lahko naredita ljubosumje in občutek manjvrednosti. Vse to ga je pripeljalo tako daleč, da se je pustil podkupiti partizanom in jim je prinašal novice o dogajajnju na posestvu ter Zarnikove ovadil. Povedal je, da Veronika in njen mož na skrivaj pomagata Nemcem. Čeprav sta pomagala partizanom, so ti kljub temu neke noči vdrli v graščino in oba odpeljali. Jeranek pa je le stal, namesto, da bi jim pomagal. Veronika je Jeraneku v preteklosti že pomagala in ga rešila iz zapora, a pokazal ni niti kanček sočutja, ko so ju odpeljali zgoraj v kočo. Verjetno pa ga je vest preganjala vse do konca življenja, saj sta zakonca zaradi njega tragično končala.

Čeprav v knjigi ne moremo prebrati Veronikine pripovedi, pa mi je ravno ona najbolj ostala v spominu, predvsem njen značaj. Bila je samosvoja. Kljub temu, da je živela v izobilju, je bila do vseh prijazna, tudi do tistih najbolj revnih, vsakemu je pomagala Verjetno je bilo ravno to, da je bila predobra do vseh ljudi, krivo, da se je njeno življenje tako nesrečno končalo.

V romanu se prepletata zgodovinska in ljubezenska tematika. Zgodba mi je bila všeč, predvsem, ker v njej nastopa toliko različnih karakterjev. Vsaka od teh oseb se je spraševala, kaj se je zgodilo z Veroniko. Nekateri so ob njenem izginotju občutili veliko bolečino, pomislili so, da je za njih konec sveta. Čakali so, da se vrne, a žal so čakali zaman. Zgodba žal nima srečnega konca, saj se je na koncu zgodila tragedija. Konec je nepričakovan in ravno to mi je bilo všeč pri tej knjigi, saj nas je do konca pustila v pričakovanju, ali bomo izvedeli, kaj se je v resnici zgodilo z Veroniko. Zmotilo me je le to, ker mi niso bila pripovedovanja vseh petih oseb enako zanimiva, tako, da bi lahko avtor kakšen del tudi skrajšal.

Roman je leta 2010 prejel slovensko knjižno nagrado kresnik za najboljši slovenski roman.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska:: Bing [Bot] in 1 gost