Bralni izziv 2018 - Mateja Teja

[Mateja Teja]

Prva knjiga tvojega najljubšega avtorja (1 točka)

Magdalena Dijak Cundrič: Ambis

Ocena:

006.JPG (10.96 KiB) Ogledan 8016 krat

Magdalena Cundrič je moja najljubša pisateljica. Od nje sem prebrala že skoraj vse knjige. Knjiga Ambis je njena prva knjiga, ki jo je napisala, ko je še uporabljala dekliški priimek. Knjige še nisem brala, zato sem z veseljem posegla po njej.

V knjigi Maja, ženska v zrelih letih opisuje svoje razočaranje v ljubezenskem življenju, saj jo mož Štefan vara. Obupana je, ker ne zmore poti naprej, saj bi jo morala nadaljevati sama, pa tega ni vajena, boji se. Ima preveč časa, zato se v njem izgublja in duši. Zateče se k svojim spominom na mladost in mladostniško ljubezen. A najhuje je, da se spomini, brž, ko se jih dotaknejo misli, razletijo na vse strani in za njimi ostane le praznina. Samo spala bi rada, saj takrat pozablja. Takrat ničesar ne čuti, ne bolečine, ne veselja, počuti se, kot, da je mrtva. Kaj pa je smt? Spanje, ne da bi se ti bilo treba prebuditi v nov, brezciljen dan.
Maja svoje občutke in spomine zapiše in jih nameni Janiju, moškemu, ki ji je v mladosti ukradel srce in ga še vedno ne more pozabiti. Jani je imel ženo in otroke, a je rad osvajal druge ženske. Ko ga je Maja spoznala, ni več mogla pozabiti nanj. Najprej jo je imel za najboljšo prijateljico, kar je bila pravzaprav čast, saj je ostale ženske imel le za avanturo. A Maja se je v Janija zaljubila in si je želela z njim biti intimna, čeprav je vedela, da žene in otrok ne bo nikoli zapustil zaradi nje. Težko mi je bilo razumeti, kaj je Maja videla na tem moškem, saj se ni lepo obnašal do nje, izkoristil je njeno naivno zaljubljenost, da se je zaradi njega včlanila v partijo, igral se je z njenimi čustvi, jo obtožil, da je zaradi nje dobil alergijo, namigoval ji je, da je ona imela poleg njega avanturo še z drugimi, čeprav je bilo ravno obratno. Jani je bil tisti lik, ki mi je bil v knjigi najmanj všeč. Včasih se je do Maje obnašal ljubeče, večino časa pa je bil hladen. Čeprav ji je prijateljica hotela odpreti oči, da jo Jani samo izkorišča, je bila Maja slepa v ljubezni. Po tolikih letih sestajanja z Janijem in trpljenju, ker ji ljubezni ni vračal, pa se je vse obrnilo. Ko je Maja odša na šolanje v drug kraj, sta se z Janijem dobivala le občasno. Čudila se je, da jo je po tolikih letih hrepenenja po njegovi ljubezni, Jani vzljubil ravno sedaj, ko se za njegovo ljubezen ni več toliko trudila, saj ni imela časa. Ko jo je Jjani zopet razočaral in ni prišel do nje, čeprav ji je obljubil, se je odločila, da mora najti izhod in zbežati stran od njega, drugače bo po njej. Beg je trajna ločitev od Janija. Spomnila se je na Štefana, fanta, ki jo je vabil naj gre z njim v tujino in odločila se je.
Misel takrat je bila skoraj enaka sedajšnji. Pred dvajsetemi leti je bežala pred smrtjo, danes pa se zateka vanjo.

Najbolj mi je v spominu ostal tisti del knjige, ko je Maja s Štefanom pobegnila čez mejo v Avstrijo. Od takrat se je Maja čisto spremnila, Ko je Štefan zbolel, ga ni hotela zapustiti, negovala ga je in sčasoma ga je vzljubila. Kupila sta gostilno Ta del knjige, ko Maja opisuje skupno življenje s Štefanom se mi je zdel bolj zanimiv, kot pa tisti del, kjer Maja piše in hrepeni po Janiju. Maja je garala v gostilni, dobila je gube, starala se je in se čezdalje bolj vdajala pijači. Sedaj, ko je imela denar, se je tolažila, da je denar vse. A denar ji ni prinesel spoštovanja. Postajala je ljubosumna na Štefana, začela mu je očitati, da je nima več rad. Bala se je, da jo bo zapustil.

Knjig z ljubezensko tematiko ne berem pogosto, saj mi takšna zvrst ne ustreza najbolj. Knjiga mi je bila všeč, sem pa pričakovala malo več dogajanja, vse se je namreč vrtelo samo okoli ljubezni in zaljubljenosti. Slog pisanja je enostaven.

Maja se sprašuje, kako ljubiš pri dvajsetih in ugotovi, da drugače kot pri tridesetih, saj mladost še ni obremnjena z razočaranji. V zrelejša letih je ljubezen sprejeta hvaležno, kot dragoceni dar, saj ni več pričakovana. Ljubezen ne nudi samo prijetnih doživetij, ampak rešuje človeka bremena anonimnosti in nepomembnosti, to pa je njena največja vrednota. Prispevaš k njenem razvoju, A če nisi te sreče, da ti je bila podarjena pomembna življenjska vloga, kmalu spoznaš, da si zlahka nadomestljiv, skoraj sam sebi namen.


»Ko odhajaš, odhajam s tabo,
Za nama joče le prazno telo,
Ki izgublejno svojo vsebino išče
In se sprašuje,
Kako naj vendar živi,
Ko ga brez naju
Celo sonce ledeno motri
In ulice veselih ljudi
Sovražno stiskajo pesti.«

[Mateja Teja]

Najljubša knjiga tvojega prijatelja ali prijateljice (1 točka)

Andres Neuman: Samogovori

Ocena:

001 (6).JPG (14.54 KiB) Ogledan 7936 krat

Knjiga Samogovori je najljubša knjiga od moje prijateljice. Predlagala mi je, naj jo preberem, zato sem si jo izbrala za bralni izziv.

Ponavadi po knjigah, ki obravnavajo minljivost, ne posegam preveč rada, ker že na začetku vem, da bodo zelo žalostne. Tale knjiga pa me je prijetno presenetila. O njej sem tudi prebrala veliko pozitivnih komentarjev.

Mario je na smrt bolan. Umira. Preden umre, se s svojim desetletnim sinom Litom odpravita na pot s tovornjakom, saj vsaj enkrat v življenju želi potovati skupaj s sinom in z njim preživeti poslednje trenutke. Marijevo počutje je zelo slabo, a njegova volja, da zmore preživeti to zadnje potovanje s sinom, je večja od njegove moči. Marijeva žena in Litova mati Elena ostane doma, toda ves čas, ko sta na poti, ju kliče, saj jo skrbi, da se jima ne bi kaj pripetilo.

V knjigi ima vsak izmed njih svoj monolog. Mario se v svojem samogovoru sprašuje ali sinu povedati resnico o svoji bolezni ali mu jo prikriti. Sin se mu na potovanju zdi tako navdušen, da mu z resnico o svoji neozdravljivi bolezni, noče uničiti lepih trenutkov. Želi si, da bi se sin v življenju spominjal njunih skupaj preživetih dogodivščin. Zato mu ves čas laže o svoji bolezni, toda zaradi laganja ga peče vest. Tako Lito ves čas živi v nevednosti in očetovo slabo počutje pripisuje virusu, ki naj bi ga oče prebolel pred kratkim.
Elena razmišlja o lepih trenutkih z možem, a ker ne more prenesti, moževega hiranja, si omisli ljubimca, kar moževega zdravnika. Elenino početje se mi je zdelo nepredstavljivo, kako lahko žena to naredi bolanemu možu. Zaveda se, da je to, kar počne bedno in jo bo vest pekla do skrajnosti. A živi le za danes, ta trenutek si želi užitka in tako pozabiti na jutri, pojutrišnjem, takrat je mogoče več ne bo. Užitkek prinese upanje. Tako utaplja svojo bolečino. Njuno razmerje je perverzno. Bojuje se s svojimi strahovi in jih skuša pomiriti, tako, da se predaja strastem.

Ko so Eleno poklicali s pokopališča, da mora urediti zadevo z Marijevim pepelom, so njeni svaki hoteli posaditi drevo, ona pa ga je hotela raztrositi po morju. Zato so se odločili, da si ga razdelijo, na pol. Elena se je odpeljala z Marijevim pepelom do obale. Hotela se je spomniti na morje, kadar bi pomislila na moža. Izmiti spomine na koncu, očistiti njegovo bolno telo, v sol potopiti zadnje dneve, ko je umiral v bolnišnici. Zazrla se je v morje in pomislila na Maria. Z žaro je stopila do obale, stekla v morje, se potopila do pasu, žaro pa držala nad glavo. Svetloba je prežemala vodo, vse je bilo obsijano. Takrat je z roko segla v pepel, se ga dotaknila in ga začela metati v veter. Ko ji je pepel nosilo v obraz je začutila radost. Ni bilo žalostno, raztrosila je pepel in zbrala skupaj delce sebe.
Ta trenutek, ki ga je doživljala Elena ob raztrosu moževega pepela se mi je zdel zelo čustven in mi bo še dolgo ostal v spominu.

Odlična knjiga, ki me je ves čas držala v napetosti.. Zelo mi je bil všeč stil pisanja, predvsem, ker ima vsaka od oseb v knjigi svoj monolog, kjer nam izpove svoje misli, trpljenje, težke trenutke, ki jih doživljajo ob bližajoči smrti. Čeprav knjiga obravnava minljivost, pa v njej niso opisani samo žalostni trenutki, ampak tudi upanje. Edino, kar me je pri branju zmotilo, da so tisti deli v knjigi, ko se Elena predaja strastem s svojim ljubimcem, opisani preveč erotično in tudi jezik je na trenutke vulgaren.

Smrt in otroštvo se redkokdaj obravnavata skupaj. Ko Mario umre, Elena sinu ne pove, da je bil oče neozdravljivo bolan, zlaže se mu, da se je ponesrečil s tovornjakom. Sina hoče obvarovati in mu izbrisati vso smrt. Raje vidi, da je njegovo otroštvo nedolžno, prijetno in mehko. Da je skratka, nasprotno od življenja Toda, sprašujem se, če otroku ravno s tem, ko mu prihranimo stik z bolečino, ne pomnožimo njegovega trpljenja v prihodnosti.

[Mateja Teja]

Knjiga je starejša od 50 let (3 točke)

Andre Devigny: Na smrt obsojeni je pobegnil

Ocena:

010.JPG (12.32 KiB) Ogledan 7774 krat

015.JPG (6.36 KiB) Ogledan 7774 krat

Knjiga je bila izdana leta 1960. Že dolgo nisem brala knjige, ki je starejša od 50 let, zato je bil to zame zopet eden izmed zanimivejših bralnih izzivov. Knjiga je biografija, v kateri francoski oficir Andre Devigny opisuje svoje dneve v zaporu in kako je tam načrtoval pobeg.

Zgodba se dogaja leta 1939, ko so Nemci Andrea Devigny ujeli zaradi vohunstva in ga zaprli v Montluc. Med prevozom v zapor jim je pobegnil. Takoj so ga ujeli in ga najprej zaprli v tisti del zapora, kjer so bili zaprti na smrt obsojeni zaporniki. Več kot mesec dni je bil uklenjen in je čakal, kdaj bo ustreljen. Potem so ga premestili v drug del zapora. Lakota in samota sta mu načeli možgane in telo, vendar ni obupal. Ves čas je razmišljal o begu. V sosednjo celico so pripeljali starejšega bledega moškega, žalostnih oči. Najprej se z Andrejem ni hotel pogovarjati, potem pa mu je priznal, da je njegovo življenje prazno in bedno ter, da je poskušal narediti samomor. Andre mu je dejal, tudi če nima družine, se mora skupaj z drugimi boriti proti sovražniku. Nikdar ne sme priznati, da je poražen, kajti že to je zmaga. Drugače preostane samo še smrt. Zelo lepo se mi je zdelo, ker ga je Andre od takrat dalje ves čas bodril, ga spodbujal ter mu nudil moralno oporo. Andre se je približal tudi pastroju De Pury, v katerem pa je sam našel moralno oporo. Kako pogumen moraš biti, da ves čas načrtuješ pobeg, čeprav je Andre doživel, da so vse tiste, ki so jih ujeli na begu, tudi ustrelili. A to ga ni odvrnilo, da bi odnehal. Neko noč je Andre uresničil svoj načrt in pobegnil iz zapora. S tovarišem, s katerim sta si na koncu delila celico, sta splezala skozi odprtino na strehi. Plezanje ju je izčrpalo. Spodaj na dvorišču so stražili stražarji s puškami. Biti sta morala zelo pazljiva. A če sta hotela priti na drugo stran, sta morala mimo stražarja, ki je spal na stopnicah. Kako priti mimo, da ne bo opazil. V Andreu se je odvijal hud notranji boj, da se ne sme umakniti, ampak mora očistiti pot. Bilo je zelo tvegano. Kajti, ko bo zagugal vrv med ploščadjo in dvoriščem, bo dobil ali vstopnico za svobodo ali pa podpisal ukaz o svoji smrti. Čakala ga je težka preizkušnja. Oprijel se je vrvi in se spustil po zidu do tal. Mimo je prišel stražar in moral ga je zadaviti, če je hotel preživeti. Toda do svobode ga je ločevalo še nekaj ovir. Nevarnost, da pride obhodna straža, je bila vsak trenutek večja. Bilo ga je strah, ali bo vrv zdržala, toda moral je tvegati. Oprijel se je vrvi, splezal in uspelo mu je zbežati. Toda, ko je že misli, da je svoboden, so ga na poti proti domu ujeli nemši vojaki. A zopet jim je pobegnil. Patrulje so ga iskale, vendar ga niso našli. Na koncu je zvedel, da ga je tovariš, s katerim sta skupaj pobegnila, izdal.

Najbolj v spominu mi je ostal pobeg, to je bilo res razburljivo, napeto branje, ko trepetaš, kaj se bo zgodilo. Ves čas sem upala, da bo glavnemu junaku uspelo pobegniti in moja želja se je tudi uresničila.

Zelo rada berem biografije, tako da me tudi ta roman ni razočaral. Vsebina je zanimiva, spoznala sem, kakšne so bile razmere v zaporih v času vojne. Knjiga je bila zelo napeta. Andre je imel na voljo samo dve možnosti ali poskusiti pobegniti ali pa umreti. Pogumni tvegajo, in to je tudi nauk zgodbe, če ne tvegaš, ne boš nikoli dosegel svojega cilja.

[Mateja Teja]

Knjiga, kjer je avtor Francoz ali Nemec (3 točke)

Jana Frey: Jaz, drugačna

Ocena:

004 (3).JPG (11.92 KiB) Ogledan 7737 krat

Nemška pisateljica Jana Frey se je rodila leta 1969 v Düsseldorfu. Študirala je književnost, danes živi v Wiesbadnu.

To je zgodba o srednješolki Kelebek, dekletu turškega porekla, ki s svojo družino živi v Nemčiji. Njena družina je zvesta turški tradiciji, zato se mora Kelebek ves čas soočati s svojimi notranjimi boji.

Tako kot večina srednješolcev, se tudi Kelebek sooča s različnimi težavami, ki tarejo mladostnike. Toda Kelebek se od vrstnikov loči, saj njena družina prihaja iz Turčije. Vsako leto odidejo k sorodnikom v Turčijo, zelo so zvesti svoji veri in tradiciji. Zato mora tudi Kelebek spoštovati turške običaje in nositi naglavno ruto. A začuda jo večina vrstnikov dobro sprejme, nima težav, zato, ker je drugačna. Toda, ko spozna fanta, z imenom Janosch, ki ga je že eno leto na skrivaj opazovala in ji je zelo šeč, se v njej prebudi tisti del čustvene plati, da je ta fant za njo prepovedan, saj je katoliške vere, ona pa muslimanka. Pove mu, da se ne smeta več videvati. Njen stric je svojo hčerko grdo pretepel, ker jo je dobil z nekim fantom. Kljub temu, da goji močna čustva do njega, pa se mu po drugi strani ves čas upira in se boji, da se bosta preveč zbližala in bo to v nasprotju z njeno vero. Doma mora to prijateljstvo skrivati. V Kelebek se pretakajo različne osebnosti, včasih je Aviva, dekle, ki se rada smeji; včasih je Siri, metulj, ki ljubi sonce; včasih pa tudi Daphne, okorna gosenica. Kelebek se ves čas v svojih prošnjah obrača k Alahu.
Umetnost je bila eden izmed tistih predmetov v šoli, kjer Kelebek ni ravno blestela. A po tistem, ko je naslikala Janoscha, fanta, ki ji je všeč, dobiva od učiteljice same pohvale in svoje težke trenutke začne utapljati v slikanju. Kelebek ima starejšega brata Sercana. Do nedavnega sta bila med seboj zelo povezana, navezana en na drugega. Brat ji je pomenil vse. Potem začne brat vsak dan s prijatelji obiskovati mošejo in, ko Kelebek želi oditi kam sama, jo ta vedno želi imeti pod nadzorom, kje je in s kom se dobiva. S Kelebek se začneta oddaljevati. Ko jo bratov prijatelj nekoč vidi z Janoschem, to pove Sercanu. In takrat Sercan pokaže svoj pravi obraz,na dan pride njegova muslimanska vera in prepričanje, da njegova setra ne sme imeti fanta, ki ni iste vere kot ona. Ne pusti ji več svobode. S prijatelji jo zasledujejo in, ko odkrijejo, kdo je fant, ki se sestaja s Kelebek, mu najprej začnejo groziti, kasneje pa ga tudi pretepejo. Od vseh oseb mi je bil najmanj všeč ravno Sercan, saj je zaradi vere in tradicije sestri odvzel svobodo. Čeprav sta bila s sestro zelo povezana, pa je Sercan raje dal prednost veri, kot, da bi dopustil, da bi bila sestra srečna z nekom, ki ni musliman.

Najbolj v spominu mi je ostal dogodek, kako sta oče in brat, po tistem, ko so jo dobili, da se sestaja z Janoschem, Kelebek odpeljala v Turčijo k sorodnikom in jo tam pustila pet mesecev. V Turčiji so jo na silo zaročili z nekim daljnim bratrancem. Kelebek je bila zelo nesrečna. Takšno ravnanje se mi je zdelo zelo kruto. Čeprav starša od Kelebek nista bila stroga do nje, pa sta se bala, kaj bodo rekli ostali sorodniki, zato sta se morala podrediti njihovi volji. Šele, ko Kelebek začne stradati, jo pripeljejo nazaj v Nemčijo. Vesela sem bila za Kelebek, da se ni podredila, temveč se je uprla celotni družini. Nehala je nositi ruto, pobegnila je od doma, vsem je na glas povedala, da bo ostala skupaj z Janoschem in morala sta se skrivati v neki hiški. Konec knjige, ko Sercan odkrije skrivališče svoje sestre, me je zelo presunil. Sercan ima v rokah pištolo in nameri jo proti Kelebek. Grozi ji, da jo bo ubil, ker je osramotila svojo družino. Toda Kelebek odide proti njemu in ko objame brata, je vsega konec. Daleč zadaj na nebu prodre nekaj tankih sončnih žarkov skozi strnjene oblake.

Na začetku mi knjiga ni bila preveč všeč, saj sem mislila, da bo to še ena izmed knjig, kjer avtorica opisuje težave, ki jih doživljajo današnji mladostniki. Ko pa sem brala dalje, sem videla, kaj so zmožni nekateri ljudje narediti zaradi svoje vere. Mladi punci odvzeti svobodo in jo zaročiti proti njeni volji.

Nauk zgodbe je, da vera ne sme biti ovira, če se imata dva rada, zakaj potem ne bi smela živeti, kakor želita in se med seboj ljubiti, kljub temu, da sta različnih veroizpovedi. Tako, kot je dejala Kelebek svoji mami, je čisto vseeno, če je ona muslimanka, Janosch pa kristjan, in čeprav verjameta vsak v svojega boga, pa oba verjameta tudi, da je to isti bog.

[Mateja Teja]

Knjiga, ki si jo dobil/a v dar (1 točka)

Breda Smolnikar: Otročki, življenje teče dalje

Ocena:

002 (5).JPG (11.54 KiB) Ogledan 7695 krat

V knjigi Otročki življenje teče dalje, avtorica opisuje več kratkih pripovedi iz njene mladosti, predvsem iz njenega družinskega življenja, ki ga je preživela v Depali vasi. V svoji knjigi opisuje, da je bilo v njihovi družini, poleg mame in očeta, šest otrok. Breda je najstarejša izmed sester, ima pa še brata dvojčka, po imenu Miro. To je njena prva knjiga.

Najbolj všeč od vseh oseb mi je bila Andrejka, najmlajša v družini. Je zabavna, navihana, hudomušna. Že takoj na začetku izvemo, da čeprav je najmlajša, spada med najboljše plesalce v družini.

Najbolj mi je v spominu ostal smešni dogodek, ko sta šli Andrejka in Breda nabirati rastline za Andrejkin herbarij. Proti njima je tekla Dragica in jima povedala, da se je ravnokar po cesti peljal s kolesom rdečelasec, ki mu je Andrejka všeč. Andrejka je povedala, da ji ta mulec iz sedmega razreda, ni niti najmanj všeč in ga poimenovala rdeča krastača. Potem se je razjezila, da ne ve, kako to, da se za njo mečejo same majhne in debele krastače, ter da je z nekim drugim svojim oboževalcem sedaj skregana. Dragica ji je odvrnila, da ni čudno, saj mu je Andrejka prebodla kolo. Andrejka pa je flegma dodala, kaj je pa silil za njo s kolesom. Rekla mu je, naj izgine, ker pa je ni poslušal, mu je zabodla risalni žebljiček v gumo pri kolesu. Pa tudi žal ji ni bilo, da je to storila, če se ne bo pobral, mu bo prebodla še drugo gumo.

Knjiga se mi je zdela zelo zabavna. V njej je polno humornih zapletov, ob katerih sem se od srca nasmejala. Nekaj bratov in seter od Brede poznam, zato mi je bilo branje še posebej zanimivo. V knjigi sem lahko prebirala avtobiografske zgodbe, v katerih pisateljica opisuje svojo družino.

Na koncu izvedmo, da so zgodbice izmišljene. V družini je pet otrok in ne šest, kot opisuje avtorica. Brat Miro ne obstaja. Tudi imeni bratov Primoža in Tomaža sta izmišljeni. Toda imeni seter Andrejka in Dragica sta resnični. V vsaki izmed kratkih zgodbic je avtorica zgodbo malce priredila po svoje.

[Mateja Teja]

Zgodba se odvija v srednji šoli (2 točki)

Cvetka Sokolov: V napačni zgodbi

Ocena:

005.JPG (13.72 KiB) Ogledan 7692 krat

Tale bralni izziv mi je bil eden izmed najtežji, saj je bilo kar težko najti knjigo, ki bi se veliko časa dogajala v prostorih srednje šole. Po romanu Cvetke Bevc V napačni zgodbi drugače verjetno ne bi posegla, saj mi vsebina ni ravno najbolj blizu, ker v zgodbi opisuje strastno razmerje med dijakinjo prvega letnika Manco in njenim učiteljem slovenščine Igorjem. Knjig s takšno vsebino ne berem, ker pa se veliko dogaja tudi v prostorih srednje šole, sem si jo ravno zato izbrala za bralni izziv.

Na začetku Manca opisuje, kako je cel vikend preživela v stanovanju pri nekem petnajst let starejšem moškem in imela z njim spolne odnose. Moški ima ženo in dve majhni hčerki, ki pa so odšle na dopust. Manca mora svoje razmerje skrivati pred družino in prijatelji. Na začetku nam še ne izda, kdo je v resnici ta moški, po imenu Igor.
Ko Manca v ponedeljek pride v razred svoje srednje šole, imajo prvo uro angleščino. Med poukom jo misli zanesejo k Igorju. Drugo uro se selijo v učilnico za slovenščino. Profesor slovenščine pa ni nihče drug, kot Mančin ljubimec Igor. Igor vodi tudi literarni krožek, ki se odvija na šoli. Tako, da je veliko dogodkov v knjigi opisanih tudi, kaj se je dogajalo na literarnem krožku, ki ga Manca z veseljem obiskuje. Prav tam se zbliža z Igorjem, ob branju poezije. Za Manco in tudi ostale sošolke, je Igor najboljši učitelj, vse ga gledajo z občudovanjem. Ko bi le vedele, da si je že izbral Manco. Težko se mi je bilo predstavljati, da se lahko neka najstnica zaljubi v toliko starejšo osebo. Igor mi je bil od vseh oseb najmanj všeč. Ker je pročen in še učitelj, nikakor ne bi smel dopustiti, da se je zapletel z dijakinjo. Že na začetku izkoristi Mančino zaljubljenost in ji direktno pove, da se ne misli z njo samo držati za roke. Že takoj je imel z njo tudi spolne odnose, Manca pa se mu ni mogla upreti, čeprav se je potem počutila kot lahko dekle. Potem sta se začela še pogosteje dobivati in Igor Manco ves čas samo izkorišča za seks. Skozi celotno knjigo sem se spraševala, kdaj bo Manca končno spregledala, da Igorju ni mar za njo in, da jo le izkorišča in ji govori lepe besede, da bi se lahko še naprej dobival z njo. Ves čas jo želi tudi slikati v različnih pozah in potem ji zagotavlja, da je slike izbrisal.

Najbolj mi je v spominu ostal dogodek, ko je prijatelj Manci prišel povedati, da so Igorju ukradli telefon. Na telefonu so našli pornografske slike. Takrat Manco postane strah, kaj če so njene slike ostale še na telefonu in kaj se bo zgodilo, če jih kdo vidi. Naslednji dan v razredu poteka pogovor me dijaki, kakšne fotografije so našli na telefonu, a nihče ne ve pravega odgovora. Manca se opogumi in stopi do kabineta, kjer je Igor. Ko se sprehodita, ji pove, da ne moreta biti več skupaj, ji pa zagotavlja, da je izbrisal vse fotke. Hudo mi je bilo za Manco, na kakšen grd način jo je Igro zapustil. Ob njegovem koncu je spoznala, kaj pomeni, če ti nekdo nasuje sol v rano. Da ti zabode nož v srce in ga še trikrat obrne. Igor ni izbrisal samo fotografij, ampak tudi njo. Toda ne bo dovolila, da ji odvzame tudi poezijo, zato se Manca kljub Igorjevi prepovedi letošnje leto znova vpiše v literarni krožek.

Knjiga je lahkotna, prebrala sem jo zelo hitro. Všeč mi je bilo, ker je v knjigi opisanih veliko verzov pesmi, ki so danes svetovne uspešnice. Manca namreč svoj čas namenja glasbi in igranju kitare, to pa ju je z Igorjem tudi povezalo. Pričakovala sem, da mi knjiga ne bo všeč, a me je prijetno presenetila, saj v njej tudi ni bilo opisanih veliko strastnih dogodkov.

Knjiga sporoča, da tudi če te nekdo močno prizadane, kljub temu ne obupaj in se ne odpovej temu, kar imaš rad. Tako, kot se Manca ni odpovedala svoji poeziji in se je vpisala v literarni krožek, čeprav bo morala še nadalje tam gledati Igorja.