Bralni izziv 2018 - Jasna B

[Jasna_B]

Seznam nalog:

1) Knjiga, kjer je avtor Francoz ali Nemec (3 točke) Madame de La Fayette: Kneginja Klevska
2) Knjiga z zlato ali bež platnico (2 točki) Anne Enright: Shajanje
3) Knjiga, ki ima v naslovu dve besedi (3 točke) Neil Gaiman: Ameriški bogovi (American Gods)
4) Prva knjiga tvojega najljubšega avtorja (1 točka)
5) Knjiga, kjer je na platnici žival (2 točki) Olga Tokarczuk: Pelji svoj plug čez kosti mrtvih
6) Knjiga z grdo platnico (2 točki) Vitomil Zupan: Potovanje na konec pomladi: blisk v štirih barvah
7) Avtor knjige je mlajši od tebe (3 točke) Breat Easton Ellis: Manj kot nič (Less Than Zero) - njegova prva knjiga, ki jo je napisal pri enaindvajsetih
8) Strip (2 točki) Igor Šinkovec in Žiga Gombač: Hlapec Jernej in pasja pravica: po motivih povesti Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja
9) Zgodba se dogaja v času vojne (3 točke)
10) Zgdba se dogaja pozimi (1 točka) Jo Nesbo: Snežak
11) Knjiga avtorja, s katerim si delita prvo črko priimka (3 točke) Orhan Pamuk: Črna knjiga
12) Knjiga, kjer glavni junak nosi uniformo (2 točki)
13) Po lastni izbiri (1 točka) Alice Walker: Nekaj vijoličastega (The Color Purple)
14) Knjiga se dogaja v dveh svetovih (2 točki) Christina Engela: Space Vacation
15) Knjiga z več kot 500 stranmi (3 točke) Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca
16) Najljubša knjiga tvojega prijatelja ali prijateljice (1 točka)
17) Knjiga, kjer se pojavita dvojčka ali dvojčici (3 točke) Monica McCarty: The Hunter (Highland Guard #7)
18) Zgodba se odvija v srednji šoli (2 točki) Ivo Zorman: V sedemnajstem
19) Knjiga je starejša od 50 let (3 točke) Aldous Huxley: Krasni novi svet
20) Naslov se začne s črko B (2 točki)
21) Knjiga avtorja s psevdonimom (2 točki) Sylvia Plath kot Victoria Lucas: Stekleni zvon (The Bell Jar)
22) Knjiga, ki si jo dobil/a v dar (1 točka) Zoran Benčič: Psi brezčasja
23) Knjiga, ki je izšla leta 2018 (3 točke) Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti
24) Knjiga, ki temelji na pravljici (2 točki) Angela Carter: The Bloody Chamber and Other Stories
25) Zgodba se odvija v vsaj 3 različnih državah (3 točke) Slavenka Drakulić: Frida ali o bolečini

[Jasna_B]

17) Knjiga, kjer se pojavita dvojčka ali dvojčici (3 točke)

Monica McCarty: The Hunter (Highland Guard #7)




Letošnje leto sem začela z romanco. Tale serija Highland Guard me je čisto navdušila, ne samo zaradi postavnih bojevnikov, ampak tudi zaradi pisateljičinega dobrega poznavanja zgodovinskega obdobja, v katerega je serijo umestila. Vedno z veseljem berem njen authors note na koncu.
Že v prejšnjem delu serije, The Recruit, se spoznamo z dvojčicama Mary in Janet - v tem delu Mary nastopa kot glavna junakinja, v Hunterju pa Janet. Meni je bila Janet kot karakter izjemno všeč, pa še tako kul nalogo je imela - bila je skrivna vohunka, ki se je skrivala v samostanu kot italijanska nuna (pisateljica je želela predstaviti vlogo cerkvenih kurirjev, obveščevalcev, ki so pod krinko delali za škotskega kralja Roberta Brucea med vojno za neodvisnost). Po tem, ko ji je v prejšnjem delu spodletelo rešiti sestro Mary iz Anglije in jo pripeljati domov na Škotsko, vsi razen kralja in škofa mislijo, da je umrla v nesreči. Tudi njeno dvojčico so poskušali prepričati, da je temu tako, a Mary temu ni mogla verjeti in je sestro še naprej iskala - na koncu Hunterja jo tudi najde, seveda s pomočjo fantomskih bojevnikov skrivne kraljeve vojske. Rdeča nit, ki teče skozi oba dela je ravno ta sestrska povezanost - Mary ves čas išče Janet, Janet pa ves čas čuti krivdo za svoj neuspeh in si želi, da ji sestra za to ne bi zamerila.
Glavni junak v tem delu je ekspert v sledenju in zakrivanju sledi Ewen Lamont, ki se bojuje s svojo nesrečno preteklostjo in se trudi oprati ime svojega klana. Njegova misija je najti pogrešano kurirko - ja, Janet. Ona se mi je zdela res super, všeč mi je bil ta njen notranji boj med ljubeznijo do Ewena in ljubeznijo do svojega poklica in svoje neodvisnosti. Na koncu lahko združi oboje, ampak nas skozi celotno zgodbo opozarja, da večina žensk takrat ni nikdar imela možnosti svobodne odločitve za zakon (ali karkoli drugega).
V tem delu se mi je zdela junakinja zelo dobro izdelana, medtem ko mi je pri Ewenu kar nekaj manjkalo - zato o njem tudi nimam veliko za napisati. Mogoče zato, ker v prejšnjih delih serije ni imel skoraj nobene vloge, mogoče pa samo zato, ker se je pisateljica tako osredotočila na predstavitev cerkvenih kurirjev in njihovo delovanje. Čeprav pomoje je to zato, ker se je Janetina zgodba napovedovala že iz prejšnjega dela serije in ji je zato namenjeno toliko pozornosti. No to, da je bil glavni junak malo slabše izdelan je tudi razlog, da sem knjigo ocenila s štirimi zvezdicami - drugače je bilo še vseeno vznemerljivo in prijetno branje.
Kakorkoli, jaz sem čisto zaljubljena v to serijo!

[Jasna_B]

22) Knjiga, ki si jo dobil/a v dar (1 točka)

Zoran Benčič: Psi brezčasja




Psi brezčasja je zadnja knjiga, ki sem jo dobila za darilo in mi je res pri srcu. Dolgo časa sem si jo želela prebrati, tako da sem jo potem, ko sem jo dobila za darilo, prebrala v enem popoldnevu. No, to bi jo verjetno tako ali tako, ker je zgodba zelo napeta, roman pa ni dolg, ima 238 strani.
Meni je bil res všeč ta noir slog, zgodba se dogaja v nekem distopičnem mestu, polnem kriminala in korupcije, tudi jezik se s tem ujema. In ravno jezik je tista stvar, ki me je v tem romanu najbolj prepričala - Benčiča poznam že kot tekstopisca (in pevca v skupini Res Nullius) in njegova besedila (vsaj nekatera) so mi res fenomenalna (na primer:

senca smrti ima vse barve življenja.

iz komada 1000 milj od doma). Tudi kot pisatelj me ni razočaral.
Tudi zgodba se mi zdi dobra - bivši kriminalec Rok Ostrberg se vrne v to propadlo mesto, da bi raziskal umor svojega brata Maksa, ki se je zapletel v neke čudne posle z napačnimi ljudmi. Rok raziskuje primer na lastno pest, pri tem mu malo "pomaga" inšpektor Kramer, ki je tik pred upokojitvijo in se na koncu izkaže, da je Roka samo zavajal in je v resnici Maksov morilec. Rok se ponovno zaplete tudi s svojo bivšo, Katarino, ki je ne more pozabiti, verjetno tudi ona njega ne, ampak zaradi svoje ambicioznosti ne more ostati z njim. Vendar pa ima tudi ona nekaj skrivnosti, ki bi jo lahko ovirale na poti do uspeha, kljub vplivnemu možu in še bolj vplivnemu tastu, Kovaču, ki si praktično lasti vso mesto. No, jaz sem ves čas sklepala, da so Maksa umorili, ker je izsiljeval Katarino in Kovača, da bo izdal to njeno skrivnost ... ampak izkaže se, da je Maks izsiljeval več ljudi, med drugim tudi Kramerja, ki je bil stari prijatelj Maksovega in Rokovega pokojnega očeta, in tudi skrivni ljubimec njune mame, imel je še nekaj drugih afer in Maks mu je grozil, da bo vse izdal njegovi družini - to bi mu uničilo ugled in mirno življenje, ki ga je želel po upokojitvi. Kramerja kot morilca razkrije njegov sodelavecPolak, ki je poleg Roka drugi pripovedovalec v knjigi. Polak mi na začetku res ni bil všeč, pač tak antipatičen karakter je. Ampak potem se spreobrne in se odloči boriti za resnico, on je edini, ki ve, kdo je Maksov morilec, z njim se tudi sooči in se odloči, da bo našel dokaze in ga razkrinkal. No potem pa Kramer umrein tudi Polak obupa nad vsem skupaj. Kar je žalostno je, da Roku nikoli ne pove, kdo je ubil njegovega brata, tako da na koncu vsi vemo, kdo je morilec, samo glavni junak ne. Kar je res zoprno, ampak v takem distopičnem svetu, ki ga prikazuje roman, je jasno, da junak ne more uspeti. Roman se zaključi z Rokovimi besedami:

Pred menoj je nov dan. Preveč časa sem porabil za druge. Nadaljeval bom s svojo malo preiskavo. Izsledil bom Maksovega morilca in mu osebno prerezal vrat. Prej ali slej. Pa če bo trajalo do konca večnosti.

To je res žalostno, ker vemo, da se to ne bo nikoli zgodilo.
No kakorkoli, roman je res vreden branja, edino kar bi izpostavila kot šibko točko so osebe, ki niso preveč natančno izdelane in se včasih izgubljajo v frazah, v svojih besedah. Tako se mi zdi, da se je Benčič bolj posvetil jeziku, ki res odlično pričara to temačno vzdušje, kot da bi se odločil, da bo napisal noir krimič zato, da bo lahko uporabil ta jezik. Ampak kljub temu sem tako uživala v branju, da sem roman ocenila s petimi zvezdicami.
Ok, samo by the way, po tem romanu je bil leta 2015 posnetu tudi istoimenski film, v režiji Mateja Nahtingala, ki mi je bil tudi super. Pa še ena fotka iz filma:

[Jasna_B]

1) Knjiga, kjer je avtor Francoz ali Nemec (3 točke)

Madame de La Fayette: Kneginja Klevska




Glavni razlog, da sem se odločila za branje tega romana je to, da se je znašel na seznamu izpitne literature (drugi razlog je slaba vest, ker še zdaleč nisem prebrala vseh tistih klasik, ki bi jih nekako morala ). No, ker je avtorica ravno francozinja, sem se odločila, da roman uporabim še za bralni izziv (potem je bilo tudi branje malo lažje ).
Ponavadi imam več težav z branjem klasikov, kot sem jih imela pri tem romanu, zato ker so zaradi svoje časovne oddaljenosti ponavadi tudi težje razumljivi. Da ne govorimo o starinskem jeziku in zastarelih prevodih. No, Kneginjo Klevsko sem prebrala hitro in moram reči, da se mi je roman zdel kar zabaven in zanimiv. Avtorica opisuje dogajanje na francoskem dvoru, pri tem pa so osebe, ki jih omenja, resnično obstajale (razen glavne junakinje). Osredotoča se bolj na razmerja med dvorjani in njihove ljubezenske intrige, kar je prav zabavno, ker so se vsi zelo pogosto in zelo strastno zaljubljali in varali, bilo je veliko skrivnosti, spletk in ljubosumja. Glavna junakinja je gospa Klevska, ki je zapletena v ljubezenski trikotnik. Njen mož, kenz Klevski, se je vanjo zaljubil na prvi pogled, a mu ona čustev ni vračala, čeprav ga je močno spoštovala. Zaljubila pa se je v gospoda Nemourskega in on v njo. Vendar pa sta ji čast in krepost preprečevali, da bi začela z njim ljubimkati (kar ni bilo takrat nič nenavadnega, poročeni moški so imeli ljubice in ženske ljubimce, vsaj tako je v romanu prikazano življenje na dvoru ... precej pestro ). Svojemu možu je povedala resnico in se kar se da izogibala Nemourskemu. Potem pa njem mož misli, da ga je prevarala z ljubimcem (služabnik mu hoče povedati, da to ni res, ampak ga noče poslušati do konca ), zaradi tega je tako potrt, da zboli in umre ... na smrtni postelji sicer izve, da to ni res, ampak je že prepozno. Kneginja Klevska se zaobljubi, da se ne bo poročila z nobenim drugim moškim, še posebej pa ne Nemuorskim in da bo ohranjala spomin na moža... spet zaradi časti in kreposti. Vedno bolj se izogiba družbi in na koncu odpotuje na svoje posestvo pod Pirineji, pol leta preživi tam, pol pa v nekem samostanu, obiskov ne sprejema in na koncu tudi ona zelo mlada umre. Njeno življenje je, kot zapiše pisateljica, neposnemljiv zgled kreposti.
Meni so se te ljubezenske prigode zdele res posrečene ... Kneginja Klevska in Nemuorski sta se izjemno ljubila in sta bila zaradi tega zelo nesrečna, v bistvu pa sta bila samo enkrat skupaj na samem, pa še to proti koncu romana, komaj da sta se poznala. V bistvu se je pisateljica res posvetila opisovanju razmerij med dvorjani, ker v romanu sploh ne najdemo nobenih opisov ljudi, pokrajine, prizorišča ... v bistvu česarkoli. Tudi dogajanje se razvija zelo hitro, dogodkov ne opisuje na dolgo in široko, samo pove, kaj se je zgodilo, ampak ne gre v podrobnosti.
No, mene so tele ljubezenkse zgodbe dvorjanov 17. stoletja kar nasmejale, čeprav so bile verjetno mišljene kot tragične ... stvari so se od takrat malo spremenile .

Če kraljica vidi to pismo, bo spoznala, da sem jo varal in da sem hkrati, ko sem jo varal z gospo Themines, varal tudi to gospo z neko drugo.

Čutim, kako blizu smrti sem, zato ne maram videti nič, spričo česar bi mi bilo spet žal za življenje.
Prekasno ste mi dali piti čistega vina, vendar pa mi bo vselej v uteho, ker odnašam s sabo misel, da ste vredni spoštovanja, ki sem ga vam izkazoval. In še to vas prosim: privoščite mi tolažilno misel, da vam bo spomin name drag in da bi, ko bi bilo odvisno od vas, gojili do mene čustva, ki jih gojite za nekoga drugega.

[Jasna_B]

8) Strip (2 točki)

Igor Šinkovec in Žiga Gombač: Hlapec Jernej in pasja pravica: po motivih povesti Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja


in Ivan Cankar: Hlapec Jernej



Tale naloga se mi je zdela kar precej težka, ker stripov nikoli nisem brala. No, potem sem se pa spominla, da je konec lanskega leta izšla zbirka treh stripov Cankar v stripu, tako da mi je to olajšalo izbiro. Odločila sem za strip Hlapec Jernej in pasja pravica, ki mi je bil v bistvu zelo všeč. Najprej sem ga zelo hitro prebrala, ker sem se osredotočala samo na besedilo v oblačkih, potem pa, ko mi je vse skupaj kar malo prehitro minilo, sem pomislila, da bi si lahko malo bolj natančno ogledala sličice, ki so v bistvu tisto, kar je pri stripu najpomembnejše. Sama zgodba je res žalostna, ampak nekatere sličice v stripu so me pa res nasmejale, na primer že takoj na začetku, ko pride smrt po starega Sitarja,je smrt upodobljena z mačjo lobanjo. Pa tiste sličice, ko pride v Ljubljano Pesšeren, pa Ivan Cankar v kavarni Zvezda (ki, seveda, zavrača kavo).
Meni se je zdelo prav simpatično, da so junaki upodobljeni kot psi , čeprav so podobni, kot jih opiše Cankar: Jernej je na primer zelo visok in tako je upodobljen tudi v stripu. Zgodba pa se nekoliko odmakne od originala, v bistvu še poudari to krivico, ki se je zgodila Jerneju, ker je bil on dejansko soustanovitelj te slaščičarne in sta bila s Sitarjem dobra prijatelja. Pri Cankarju je bil Jernej 40 let hlapec na Sitarjevi kmetiji, ampak nikdar ne omenja, kakšen odnos sta imela s Sitarjem.. Kljub temu pa je zgodba manj nesrečna od Cankarjeve povesti, konec je odprt in optimističen (no, kakor si sami predstavljamo), medtem ko pri Cankarju ...
Preden sem prebrala ta strip, sem mislila, da se Hlapca Jerneja še dobro spomnim, potem pa sem ugotovila, da sem v bistvu že precej detajlov pozabila, zato sem še enkrat prebrala tudi Cankarjevo povest. Moram reči, da ni bilo tako mučenje, kot se ga spominjam iz srednje šole. Ampak ja, ni pa ravno prijetno večerno branje, ker je tema res težka in konec nesrečen. Sploh te pa zamori ko ugotoviš, kako je povest o Hlapcu Jerneju še vedno aktualna. Jernej se mi je res zasmilil, ker je bil tako prepričan, da bo na koncu zmagala pravica. Po drugi strani pa je zelo žalostno, da mi vemo, da temu ne bo tako in da je njegova tožba obsojena na propad, da ni vedno pravica tista, ki zmaga pred zakonom.

No, pa še en citat, ki se mi je zdel zabaven, da ne bo vse tako zamorjeno

Je v knjigah zapisano, naj Jernej, kadar je napolnil shrambe in kašče, hodi od vasi do vasi, od hiše do hiše v naslogo psom in celo mačkam, ter prosi vbogajme?

[Jasna_B]

3) Knjiga, ki ima v naslovu dve besedi (3 točke)

Neil Gaiman: Ameriški bogovi (American Gods)




Knjigo Ameriški bogovi sem si že daj časa želela prebrati, ker mi je bilo vse, kar sem do sedaj prebrala od Neila Gaimana res všeč. Sicer je res, da nisem prebrala prav veliko njegovih del, samo roman Dobra znamenja in zbirko kratkih zgodb Smoke and Mirrors, ki pa ni prevedena v slovenščino. Moram reči, da je bil roman Ameriški bogovi precej drugačen kot ti dve deli in me je kar presenetil. Zdel se mi je nekako bolj resen, na trenutke celo žalosten.
Roman me je na koncu pustil nekam zmedeno, nisem bila čisto prepričana, ali mi je bil res všeč ali ne. Mogoče je bila zgodba sama na trenutke malo preveč razvlečena in konfuzna, ampak se na zadnjih 100 straneh (ki so mi bile najbolj zanimive in napete) vse razjasni. Tisto, kar mi je bilo pri tem romanu res všeč je bila ta ideja, da so vsi, ki so prišli v Ameriko, s sabo prinesli tudi svoje mite, legende, zgodbe, bogove ... in te zdaj živijo tam, oziroma bolj životarijo. Izrinili so jih novi bogovi, ki mislijo, da so vladaji sveta in ga želijo spremeniti po svojih merah, se znebiti starih bogov. Ne razumejo pa, da bodo kmalu tudi oni stari bogovi ... vedno bodo prišli novi.

V bistvu se resničnost prepleta s fantazijo in na koncu več ne veš, kaj je resnično in kaj fatazija ... no nekaj v tem stilu. Zgodbe, ki so v bistvu izmišljene, imajo neko svoje življenje, žive so, dokler jih ljudje pripovedujejo. Torej so na nek način resnične, obstajajo, živijo in umrejo, ko jih ljudje pozabijo, izginejo. Tako se mi zdi, da je odkril preprost odgovor na vprašanje, ali bog(ovi) obstaja(jo): če verjameš, potem ja. Roman se dotika današnjih vrednot in odnosa do preteklosti, do tradicije. V kaj danes človek sploh veruje? V televizijo, internet, tehnologijo? Ali sploh še potrebuje religijo v klasičnem smislu?
Na koncu stari bogovi ne izginejo in Shadow, glavni junak ne umre ... mislim, da tudi roman potrjuje, da je človek iznašel religijo, da bi se soočal z najtežjimi vprašanji svojega bivanja, na katera ni odgovora, da bi se lažje soočal s smrtjo, s svojo lastno umrljivostjo. Človek to še vedno potrebuje, nekatere stvari se z vsem napredkom ne morejo spremeniti. Zdi se mi, da se Shadow skozi celoten roman srečuje s smrtjo, razmišlja o njej, jo skuša premagati (ko išče načine, kako bi vrnil življenje svoji ženi), na koncu pa se s smrtjo sprijazni, pomiri. Svoji ženi pusti dokončno umreti in se tudi sam sprijazni, da bo njegovega življenja konec. Ne beži pred smrtjo, ampak ji gre sam naproti - svoje življenje je obljubil bogu Czernobogu in se odloči, da se pred njim ne bo skrival, ampak ga po vseh preizkušnjah sam poišče, Czernobog pa mu prizanese. In Shadow je takrat srečen. Tako se roman konča.
Ko Shadow nekje na sredi romana govori s svojo mrtvo ženo, mu ta reče, da se ji on nikdar ni zdel živ, tudi ko je bila ona živa, je imela občutek, da on ne živi zares. Šele ko se Shadow sooči s smrtjo, ko ga ni več strah smrti in jo sprejme, zares zaživi. In do tega mu pomagajo bogovi.
Na ta način sem si jaz skušala interpretirati roman. Moram reči, da sploh nisem vedela, kaj bi o tem romanu napisala in sem dolgo premišljevala, kako naj sploh začnem, ker se mi je zgodba zdela tako zapletena.
Jaz sem pričakovala nek lahkoten roman, ob katerem se bom nasmejala, kot sem se ob drugih Gaimanovih delih, namesto tega pa razmišljam o takih težkih vprašanjih in temah ... pa saj ne, da roman ne bi bil zabaven, daleč od tega, je poln domišljije, meni je bil sploh všeč, ker sem nora na mitologijo, vmes se lahko tudi nasmejiš, ampak je ta humor bolj tak ... črni humor. Je pač malo bolj kompleksen, večplasten, kot sem pričakovala.

Nazadnje sem (potem ko sem totalno zakomplicirala tale zapis o romanu) se odločila, da mu dam 5 zvezdic... pač Neil Gaiman.

[Jasna_B]

6) Knjiga z grdo platnico (2 točki)

Vitomil Zupan: Potovanje na konec pomladi: blisk v štirih barvah




Tale knjiga je ena izmed tistih, ki se je znašla na seznamu izpitne literature, ampak, ko sem videla naslovnico sem se odločila, da jo uporabim še za bralni izziv ker res ne vem, če bom lahko našla knjigo z gršo naslovnico. No, vsaj za moj okus, je ta naslovnica res grozna. Še dobro, da je bila vsebina toliko boljša.
Pripovedovalec, ki ostane neimenovan, je zagrenjeni srednješolski profesor, ki si je v mladih letih želel postati pisatelj, potem pa, ko mu to ni šlo, kritik. Ker mu ni nič od tega uspelo, je postal profesor, ki sovraži svojo službo, svoje življenje in svoje dijake. Me prav zanima, kateri profesor je Zupanu tako grenil življenje v srednji šoli, da je o njem napisal tale roman.
Profesor se zbliža s svojim dijakom Maksom Vernikom, ki ga kličejo Tajsi. On je umetnik, piše in živi boemsko življenje, skratka je vse to, kar bi profesor rad bil, pa ne more. Profesor mu to zavida, po eni strani ga sovraži, po drugi strani pa ga potrebuje.
Profesor se ne more sprijazniti s tem, da je bil nekoč tak, kot Tajsi, zdaj pa se je spremenil v navadnega pokornega "uradnika". Na vse načine si želi izstopati, biti drugačen in pokazati, da je boljši in pametnejši od vseh drugih. V bistvu je zaradi tega zelo antipatičen, do drugih je nesramen in vzvišen. Ampak Zupan to opisuje z nekim humorjem, ironijo, in to mi je pri tem romanu všeč.
Zdi se mi, kot bi spremljali neko njegovo krizo, on ji pravi pošastna pomlad. Začne se, ko spozna Tajsija. Takrat se je primoran soočiti s samim sabo, s svojim neuspehom. Skozi roman se ves čas bori s samim sabo, ne bi bil rad profesor, a je nezmožen ustvarjanja. Skoraj, kot da bi bil Tajsi v resnici njegov alter-ego in v romanu spremljamo bitko med dvema jazoma v eni osebi: kateri bo zmagal, Tajsi ali profesor? Lahko bi bil pripovedovalec v bistvu Maks Vernik, razcepljen na Tajsija, umetnika, boema in profesorja, dolgočasnega "uradnika", malomeščana.
Mislim, da se na koncu ta "pomlad" tudi konča (zato naslov Potovanje na konec pomladi) in se notranji spor razreši, profesor se nekako sprijazni sam s sabo in svojim življenjem. Tajsija vse manj videva in se spravi z vsemi, ki jih je razžalil v obdobju te pošastne pomladi. Osredotoči se na svojo ženo, ki pričakuje otroka. Sedi ob oknu in sprijaznjeno vzdihuje "Oh, ja, ja." Postane srebrnosiv.
Roman nima neke zgodbe, je pripoved profesorja, ki se prepleta z njegovimi razmišljanji in blodnjami, zato je včasih kar težko slediti dogajanju. Iz tega razloga sem ga tudi ocenila s štirimi zvezdicami in ne petimi, čeprav mi je sama ideja romana zelo všeč, prav tako Zupanov slog, njegov smisel za humor in ironijo.

"Toliko let miru, ki boža, ziblje, da človek otopi od vsega. Potem pa nenadoma: pošastna pomlad."
"Rad bi živel. Rad bi čutil veličastnost vsega življenja in grozo vse smrti."
"Kako neumno je premišljevati o življenju."

[Jasna_B]

23) Knjiga, ki je izšla leta 2018 (3 točke)

Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti




Tole knjigo sem kupila letos na festivalu Fabula, ko sem se udeležila literarnega večera s Slavenko Drakulić. Moram reči, da se mi je avtorica zdela zelo simpatična in duhovita, predvsem pa mi je bilo všeč njeno razmišljanje o aktualnih temah. Kar pa mi ni bilo všeč je, da ji je voditeljica pogovora postavljala veliko vprašanj, ki so se podrobno dotikala knjige, tako da mi je knjigo s tem precej "spoilala". Tudi avtorica sama se je trudila na nek način oddaljiti od razlaganja vsebine knjige saj je jasno, da je redkogdo že prebral knjigo, ki je komaj dobro izšla.
No, kakorkoli, roman je literarizirana biografija Mileve Einstein, opisuje pa obdobje od 1914 do 1933, pri tem pa se v vsakem poglavju osredinja na prelomne dogodke v njenem življenju. Pisateljica ne opisuje nekega poteka dogodkov, ampak govori skozi Milevo, tisto, kar spremljamo so v bistvu njena razmišljanja o teh dogodkih, ki so se ji zgodili. Gre za bolj oseben vidik, pisateljica skuša predstaviti doživljanja nekoga, ki se je znašel v težki življenjski situaciji, poskuša se vživeti v Milevo Einstein, jo na nek način razumeti.
Mileva Einstein je bila ena od petih žensk, ki so študirale na politehniki v Zurichu. Rojena je bila v Novem Sadu, bila je šepava, prav tako tudi njena mlajša sestra, in imela je srečo, da je njen oče v njej prepoznal potencial in ji omogočil šolanje. Na fakulteti je spoznala Alberta Einstetina, s katerim sta bila sošolca, kasneje sta se zaljubila in poročila. Mileva Einstein je bila njegova prva žena, skupaj sta imela tri otroke.
Njuna ljubezen je usodno vplivala na njeno poklicno kariero. Zaradi materinstva študija ni zaključila. Primorana je bila ostajati doma, se ukvarjati z otrokoma in gospodinjstvom, s tem pa sta se tudi z Albertom odtujila, saj ju je družila prav ljubezen do znanosti, raziskovanja.
Ok, da ne bom še jaz taka kot tista voditeljica pogovora in vsem spoilala roman. Meni se zdi, da kompleksno prikaže Milevino situacijo, zanjo ne krivi samo Alberta, ampak izpostavlja tudi čas in okolje, v katerem je živela, družbo, kjer ženske niso imele enakih možnosti in so veljale za manjvredne. Mileva Einstein je zato lahko razvila le teorijo žalosti. Meni se kljub temu zdi izjemna in močna ženska.
Roman je zelo čustven, saj vse spoznavamo preko Milevinih misli. In zelo žalosten.
Mogoče sem edino pogrešala neko zunanje dogajanje, drugače pa mi je bil roman zelo všeč.

[Jasna_B]

13) Po lastni izbiri (1 točka)

Alice Walker: Nekaj vijoličastega (The Color Purple)




Tole je bilo še eno zelo čustveno branje. Nekaj vijoličastega je roman v pismih, kar mi navadno ni všeč, a v tem primeru me je zelo pritegnilo, saj so ta pisma bolj izpovedi, razmišljanja, ki jih glavna junakinja Celie najprej naslavlja na Boga (saj nikogar drugega nima), nato pa na svojo sestro Nettie, za katero je mislila, da je že pokojna, pa se je izkazalo, da temu ni tako.
Pripovedovalka Celie je afro-američanka, ki živi na jugu ZDA, njeno zgodbo spremljamo od njenih najstniških let pa do zgodnje starosti. Začne se zelo žalostno, konča pa se srečno, mogoče celo malo preveč za moj okus, saj se zdi konec kar preveč idealističen in pravzaprav nemogoč. Ampak Celie si ga res zasluži.
V romanu je predstavljeno, kako so črnske ženske dvojno zatirane, najprej zaradi rasizma, nato pa še zaradi močne patriarhalne strukture, ki vlada v njihovi skupnosti. Ta struktura pa škodi tako moškim kot ženkam in v bistvu onemogoča neko zdravo razmerje. V knjigi imamo primer Sophie in Harpa, ki se imata zelo rada, a Harpo ne more sprejeti, da Sophia dela stvari po svoje, ga ne uboga in je fizično močnejša od njega. Želi si biti gospodar hiše, tako kot njegov oče in zato si Sophio ves čas poskuša podrediti (tudi z udarci), namesto da bi jo sprejel kot sebi enakovredno partnerko. Zaradi tega izgine tudi njuna ljubezen in Sophia Hapra zapusti. No, na koncu se vse dobro konča tudi za njiju. Nekaj vijoličastega je poln močnih junakinj, nekatere so takšne že od začetka, kot na primer Src Avery, nekatere pa to postanejo skozi roman, tako tudi Celie, glavna junakinja. Celie se osamosvoji ravno s pomočjo Src Avery, s katero imata tudi ljubezensko razmerje. No, to je bilo meni še posebej všeč, saj ni standardna ljubezenska zgodba.
Razmerja med vsemi liki v romanu so v bistvu zelo kompleksna, ves čas se spreminjajo, od sovražtva do ljubezni in obratno, na koncu pa so vsi kot ena velika družina. Tudi sam roman je zelo kompleksen in večplasten, tematizira različne težave, s katerimi se sooča črnska skupnost v ZDA, še posebej ženske. Alice Walker je namreč zelo angažirana pisateljica.

Sem si pa pogledala tudi film, ki je bil posnet po tem romanu, The Color Purple (slovenski prevod je Barva škrlata), v režiji Stevena Spielberga, v katerem igrata Whoopi Goldberg in Oprah Winfrey. Za razliko od romana pa mi film sploh ni bil všeč. Vse je zelo poenostavljeno, sploh Sophia, ki ima zelo pomembno vlogo v romanu, se mi zdi v filmu premalo prisotna in popolnoma napačno predstavljena. V romanu je zelo sposobna, sama praktično zgradi celo hišo, zamenja streho, naredi gugalnico, dela na polju. Njen mož Harpo je bolj neroden in ni tako močan kot ona, zato se velikokrat ukvarja z otroki ali kuha, medtem ko Sophia počne druge reči. V filmu pa je prikazano, kot da Sophia ne dela nič, Harpo pa mora skrbeti za hišo, polje, otroke, skratka vse. Sploh pa me je zmotilo, da se v filmu razmerje med Src Avery in Celie ne razvije dlje od poljuba. V romanu sta namreč zelo povezani, kasneje tudi skupaj živita in se imata res radi. To razmerje je zelo pomembno za Celijino osamosvojitev od moža in za njeno neodvosnost na sploh, začne se namreč sama preživljati, ima svojo hišo in ne potrebuje nikogar, da bi skrbel zanjo.
Edino kar se mi je pri ogledu filma zdelo pozitivno je, da sem lahko začutila jezik, v katerem je roman napisan, to je afro-ameriška angleščina in ne standardna angleščina, zato bi bilo branje originala po mojem mnenju precej zahtevno. Film ti ta jezik malo približa.
Uglavenem roman , film
Ampak vseeno, ena slika iz filma:

[Jasna_B]

24) Knjiga, ki temelji na pravljici (2 točki)

Angela Carter: The Bloody Chamber and Other Stories




Najprej samo povem, da se mi zdi že naslovnica te knjige čudovita!

The Bloody Chamber and Other Stories je zbirka kratkih zgodb angleške pisateljice Angele Carter, ki pa žal še ni bila prevedena v slovenščino (sicer naj bi načrtovali prevod že od 2014, ko izšel zaenkrat edini slovenski prevod Angele Carter, roman Noči v cirkusu... upam, da ga bomo kdaj dočakali). Moram reči, da mi bi bilo branje v slovenščini v tem primeru veliko bolj všeč, saj je jezik Angele Carter precej kompliciran in zgoščen, uporablja ogromno pridevnikov, tudi starinskih besed in zato je nekatera mesta težko razumeti brez slovarja. Res pa je, da je jezik estetsko dovršen in res zveni lepo (samo ne veš pa vedno, kaj točno pomeni ).
Zbirka obsega deset kratkih zgodb, ki se zelo razlikujejo po obsegu, najkrajša, The Snow Child, obsega samo par strani (in meni se je zdela prav ta tudi najmanj razumljiva ne vem točno, kaj bi bilo sporočilo te zgodbe). Zgodbe so variacije na pravljice, ki so nam vsem znane: Lepotica in zver, Rdeča kapica, Trnjulčica, Obuti maček, Sinjebradec, Sneguljčica, vključuje pa tudi ljudske motive volkodlakov in vampirjev. Včasih v eni zgodbi vpelje motive iz večih različnih pravljic. Pravljice preoblikuje tako, da izpostavi žensko seksualnost, njihova razmerja z moškimi in vlogo v njih, poleg tega pa junakinje teh pravljic niso podobne junakinjam tradicionalnih pravljic, kot jih poznamo, ampak so bolj samostojne, ne potrebujejo princa na belem konju, da bi jih rešil. Ampak to je zgolj nek okviren opis, saj so si zgodbe med seboj zelo različne.
Meni so bile najbolj všeč variacije na Lepotico in zver (zgodbi The Courtship of Mr. Lyon in The Tiger's Bride), Rdečo kapico (The Company of Wolves in The Werewolf), najbolj od vseh zgodb pa mi je bila všeč The Lady od the House of Love, ki je mešanica Trnjulčice in tradicionalnih ljudskih pripovedk o vampirjih (dogaja se v Transilvaniji, kje drugje ). Ne bom preveč izdala, samo, da je glavna junakinja Nosferatu vampirka, potomka grofa Drakule, ki živi sama s svojo nemo služabnico v zapuščenem gradu nad zapuščeno vasjo in se hrani s krvjo mladeničev. Ampak ni prikazana kot krvoločna, temveč bolj žalostna, nesrečna nad svojo usodo. Potem pa nekega dne pride mladenič, v katerega se zaljubi ... ampak nista živela srečno do konca svojih dni! Najbolj mi je bil všeč motiv rdečih vrtnic, ki rasejo povsod okrog njenega gradu in svojo krvavo rdečo barvo in močan vonj dobijo od trupel moških, ki so pokopana pod njimi. No, to se malo čudno sliši, ampak v zgodbi imajo te vrtnice pomembno vlogo . Aja, pa to kako si vsak dan prerokuje iz kart, čeprav ji vsak dan napovejo isto usodo (ker je vampirka), no, dokler ne padeta karti ljubezni in smrti.