Avtor knjige je francoz. Gre za delo, ki ga je založnik tedaj (okoli 1863) zavrnil, ker ni bilo dovolj zanimivo za bralca. Sama zgodba je res popolnoma neprivlačna, vendar vsebuje razprave, ki so z današnjega vidika zelo zanimive. Gre za videnja družbene realnosti, inovacij, ki jih je v času Verna napovedoval kapitalizem. Njegov uvid v prihodnost, niti ni toliko zgrešen. Prav tako pa Verne bralcu posreduje mnenje o umetnosti literature in glasbe. Zavezan je k tradiciji, prihodnost pa močno obsodi ter poudari, da so temelji prihodnosti v preteklosti. Meni je bila knjiga zanimiva predvsem z vidika literature in jezika, saj lahko primerjamo zgodovino slovenščine - jezik majhnega naroda - z zgodovino francoščine - ki je z našega vidika tako mogočen in velik narod. V moji glavi se vrti film narodnega zavedanja, ohranitve jezika in nacionalizma, ki ponovno prehaja v ospredje. Pa se zgodovina res ponavlja ... A kapitalizmu pa ni videti konca ...
"Četudi nihče ni več bral, je vsakdo vsaj znal brati, celo pisati; ni bilo sina prizadevnega obrtnika, ali nekdanjega kmeta, ki ne bi stremel za delovnim mestom v upravi; obsedenost z uradniškimi funkcijami se je razvijala v vseh mogočih oblikah; kolikšne so bile vrste v legiji vojaško nastrojenih državnih uslužbencev, bomo videli kasneje.
Na tem mestu pa bi rad razložil le, da so s številom ljudi, ki jih je bilo potrebno izobraziti, morale naraščati tudi možnosti za izobrazbo. /.../ Njegova je bila zamisel o ustanovitvi velikanskega kolegija, v katerem bi drevo učenosti lahko razvilo vse svoje veje, državi pa bi bila prepuščena skrb za obrezovanje, prirezovanje in zatiranje škodljivcev." (Stran 22)
"Vsi živi jeziki, razen francoščine, so bili zelo priljubljeni; naklonjena jim je bila posebna pozornost: navdušeni jezikoslovec bi se lahko naučil, vseh dva tisoč jezikov in štiri tisoč narečij sveta. Število študentov na oddelku za kitajščino se je močno povečalo, odkar je Kočinčina postala francoska kolonija.
Družba izobraževalnih skladov je imela v lasti številna neizmerno prostrana poslopja. Stala so na Marsovih poljih, nekdanjem vojaškem vežbališču ..." (Stran 25)
"Možu, ki je bil vzgojen v duhu mehanike, je življenje pomenilo pogonsko kolesje ali prenose: dosledno se je gibal s kar se da majhnim trenjem, kot bat v natančno izvrtanem cilindru, svoje enolično gibanje pa je prenašal na svojo ženo, svojega sina, na svoje zaposlene, na svoje služabnike, ki so bili pravi delovni stroji in s katerimi se je njihovo veliko gonilo kar najbolje okoriščalo." (Stran 41)
"Učenjaki s področja botanike, prirodopisa, fizike, kemije in matematike so sestavili grozne mešanice besed, izumitelji so svoja najbolj odvratna poimenovanja črpali iz angleškega besednjaka, prav tako mešetarji za svoje konje, jockeyi za svoje dirke, prodajalci vozov za svoja vozila, filozofi za svojo filozofijo; vsem se je zdela francoščina preveč revna in že so hiteli po pomoč v tujino. Že prav! Še bolje! Kar naj jo pozabijo! Še lepša je v svoji revščini, ker ni hotela obogateti kot vlačuga! Ta naša govorica, otrok moj, jezik Moliéra, Bossueta, Voltaira, Nodiera in Victorja Hugoja je lepo vzgojeno dekle in lahko jo ljubiš brez strahu, kajti barbarom dvajsetega stoletja ni uspelo, da bi iz nje naredili kurtizano." (Stran 98)