Bralni izziv 2018: Pobarvanka

Na tem forumu se nahajajo vsi potekli in aktualni bralni izzivi.

Moderator: The Book Crusaders

Pobarvanka
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 57
Pridružen/a: 19 jan 2016, 19:05

Jules Verne: Pariz v dvajsetem stoletju

PrispevekNapisal/-a Pobarvanka » 14 okt 2018, 11:53

Avtor knjige je francoz. Gre za delo, ki ga je založnik tedaj (okoli 1863) zavrnil, ker ni bilo dovolj zanimivo za bralca. Sama zgodba je res popolnoma neprivlačna, vendar vsebuje razprave, ki so z današnjega vidika zelo zanimive. Gre za videnja družbene realnosti, inovacij, ki jih je v času Verna napovedoval kapitalizem. Njegov uvid v prihodnost, niti ni toliko zgrešen. Prav tako pa Verne bralcu posreduje mnenje o umetnosti literature in glasbe. Zavezan je k tradiciji, prihodnost pa močno obsodi ter poudari, da so temelji prihodnosti v preteklosti. Meni je bila knjiga zanimiva predvsem z vidika literature in jezika, saj lahko primerjamo zgodovino slovenščine - jezik majhnega naroda - z zgodovino francoščine - ki je z našega vidika tako mogočen in velik narod. V moji glavi se vrti film narodnega zavedanja, ohranitve jezika in nacionalizma, ki ponovno prehaja v ospredje. Pa se zgodovina res ponavlja ... A kapitalizmu pa ni videti konca ...

"Četudi nihče ni več bral, je vsakdo vsaj znal brati, celo pisati; ni bilo sina prizadevnega obrtnika, ali nekdanjega kmeta, ki ne bi stremel za delovnim mestom v upravi; obsedenost z uradniškimi funkcijami se je razvijala v vseh mogočih oblikah; kolikšne so bile vrste v legiji vojaško nastrojenih državnih uslužbencev, bomo videli kasneje.
Na tem mestu pa bi rad razložil le, da so s številom ljudi, ki jih je bilo potrebno izobraziti, morale naraščati tudi možnosti za izobrazbo. /.../ Njegova je bila zamisel o ustanovitvi velikanskega kolegija, v katerem bi drevo učenosti lahko razvilo vse svoje veje, državi pa bi bila prepuščena skrb za obrezovanje, prirezovanje in zatiranje škodljivcev." (Stran 22)

"Vsi živi jeziki, razen francoščine, so bili zelo priljubljeni; naklonjena jim je bila posebna pozornost: navdušeni jezikoslovec bi se lahko naučil, vseh dva tisoč jezikov in štiri tisoč narečij sveta. Število študentov na oddelku za kitajščino se je močno povečalo, odkar je Kočinčina postala francoska kolonija.
Družba izobraževalnih skladov je imela v lasti številna neizmerno prostrana poslopja. Stala so na Marsovih poljih, nekdanjem vojaškem vežbališču ..." (Stran 25)

"Možu, ki je bil vzgojen v duhu mehanike, je življenje pomenilo pogonsko kolesje ali prenose: dosledno se je gibal s kar se da majhnim trenjem, kot bat v natančno izvrtanem cilindru, svoje enolično gibanje pa je prenašal na svojo ženo, svojega sina, na svoje zaposlene, na svoje služabnike, ki so bili pravi delovni stroji in s katerimi se je njihovo veliko gonilo kar najbolje okoriščalo." (Stran 41)

"Učenjaki s področja botanike, prirodopisa, fizike, kemije in matematike so sestavili grozne mešanice besed, izumitelji so svoja najbolj odvratna poimenovanja črpali iz angleškega besednjaka, prav tako mešetarji za svoje konje, jockeyi za svoje dirke, prodajalci vozov za svoja vozila, filozofi za svojo filozofijo; vsem se je zdela francoščina preveč revna in že so hiteli po pomoč v tujino. Že prav! Še bolje! Kar naj jo pozabijo! Še lepša je v svoji revščini, ker ni hotela obogateti kot vlačuga! Ta naša govorica, otrok moj, jezik Moliéra, Bossueta, Voltaira, Nodiera in Victorja Hugoja je lepo vzgojeno dekle in lahko jo ljubiš brez strahu, kajti barbarom dvajsetega stoletja ni uspelo, da bi iz nje naredili kurtizano." (Stran 98)

Pobarvanka
Opravljen bralni izziv 2018
Opravljen bralni izziv 2018
Prispevkov: 57
Pridružen/a: 19 jan 2016, 19:05

Saša Vegri: Mesečni konj

PrispevekNapisal/-a Pobarvanka » 04 nov 2018, 15:49

Pod psevdonimom Saša Vegri se skriva pesnica Albina Vodopivec, sodobnica Daneta Zajca. Gre za pesnike, ki so ustvarjali po vojni, katero so doživeli v ranem otroštvu. Trpeli so njene posledice, sama krvava morija pa jih ni zaznamovala. Nad njimi je bdel le togi režim. Kadar pomislim na Daneta Zajca, se spomnim pesmi v srednješolskem berilu Veliki črni bik.
Zbirka Mesečni konj govori iz občutij in potreb človeka, ženske, ki ljubi življenje in nase še ne kliče tegob sveta. Zbirka je tudi erotično obarvana. Ob branju posameznih pesmi se pred teboj slikajo podobe idilične narave, ki so pesnico navdušile, ko se je s starši iz Beograda preselila na podeželje v okolico Šentjurja pri Celju. Da bi avtorico in njeno delo bolje spoznala sem prebrala tudi diplomsko delo Mojce Wlodyga (Poezija Saše Vegri). Sicer pa jo najbrž poznamo vsi, ki smo v osnovni šoli prebirali njeno Angino (Angina bolezen je fina ...).

Igram se s strunami,
napetimi na pričakovanje.
To niso oskrunjene sanje,
to je zdrava kri mojih dedov,
so noči, ki jih je krasil spanec,
in jutra materinega smeha.
Rane vetra in bolečine teme.

Igram in nihče ne more mimo,
nihče,
še otroci strme in starcem drhtijo dlani;

Toplo je zašepetal tlaku pod seboj: mesec bo nizko nocoj.


BILO JE LEPO

Bilo je lepo sedeti ves dan pod hrasti
in v njih senci želje pasti.

V dolini je mirno spalo tisoče sončnih jezer;
po poljih je cvela pšenica.
In večer, ki ga je prinesla drobnica z beketanjem,
vračajoč se s paše,
je bil čist in domač kot večernica.
Za vaškimi kostanji so se začuli prvi vroči vriski
in dekleta so odprla okna...

Bilo mi je lepo,
otroku,
spati s priprtimi usti,
še vlažnimi od toplega mleka,
in sanjati o belih janjcih in mavrični rosi,
ki se po pajčevinah steka.


KJE JE ŽREBEC

Kje je žrebec rdeče, peščene barve,
ki ga še nikoli ni jezdil nihče ?
Poznam ga še s svojih paš,
ko mu je najlepša kobila nastavljala dojke,
da je hodil, opit zelenega mleka,
v brezskrbnost svoje rasti kot sanja.
Čutim, njegov nemir je že takrat plenil v moje srce.

Nocoj bi ga pognala preko dišečega žita - ta večer je najin,
ker nisva nikoli čutila brzde - že čakajo polja - ne smem zamuditi tega prozornega hipa,
ko so lasje se mi spletli z grivo najlepšega žrebca.

BILA SEM

Bila sem topel veter svetlozelenih poljan
in žrebe brez vajeti, ujeto v sončen dan.

Na krilih neverjetnega v igri nekončani:
mehko plavajoč metulj med zrelimi platanami.

Bila sem želja sinjega studenca
in mesečina materinega srca.


TAKO BLIZU SI

Tako blizu si in tako lep,
da so v meni dozoreli poljubi.
Tako blizu si in tako lep,
jaz pa pestujem prazne dlani.
Med nama so tihe doline, domovi zdrave divjadi,
med nama so beli potoki z nestalnimi vodami.
Med nama se ure, dolge, premolčane samote.
In jaz jočem s polnim naročjem mladosti in lepote.

VRBOVA GRMA

Na bregovih ljubezni rasteva tiho v sinje nebo.
Med nama teče temna reka.
Podobna sva si,
enako naju upogibljejo želje in skrite strasti.
Ti veš, kadar spomladi poženejo moji brsti,
vsa vztrepetam, ker čutim,
da tvoje veje že zelene.
Kadar poletno sonce naju razgreje,
željno iztegava drug k drugemu veje…

O temna reka.

Ko bo jesen naju trudno sklonila
in z najinih stebel odpade okras,
v reko bo padalo tvoje in moje listje,
takrat se združiva v črnih vrtincih ti in jaz.



LIRIČNI PEJSAŽ

Kot biserna ogrlica nad ulicami blestijo žarnice.
Tlak je moker, stekleno zveni.
Lokali vsiljivo vabijo z rdečimi lučmi.
Ljudje begajo, dež jih plaši.
V pasažah kot lačni psi cipe stopicajo.
Pretrgani zvoki se na ulici zgubljajo; nad mestom se vedno bolj mrači.
Nocoj ima mesto ribje oči.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska:: Ni registriranih uporabnikov in 1 gost

cron