LUNA
od
Julie Anne Peters
To knjigo sem imela na to-read listi že od 15. novembra 2010, izšla pa je leta 2006. In glede na to, da sm jo takrat kr nekaj časa iskala, sem pol z njo odlašala, pol pa čist pozabla nanjo.
Knjiga kr realno opisuje trans-gender problematiko pri teens, čeprav edina zadeva, da ne dam 5 točk je ta, da je za moje pojme mogoče premalo deep glede tega. Zgodba se pripoveduje po mojem iz napačnega POV, če bi bila napisana iz POV Liama/Lune, bi bila po mojem mnenju veliko boljša. Pa če dam to na stran... knjiga je YA, ampak tematika je neklasična, knjiga se te dotakne, Liam/Luna se mi je proti koncu tak vtisnil/a v srce, da sm rabla ene tri robčke. But all in all... za svojo kategorijo... dobra knjiga.
Ocena:
Izziv: mesečni (za 2 dodatni točki)
RAZING KAYNE (Walking a Thin Blue Line #1)
od
Julieanne Reeves
Knjiga spada v kategorijo romantika (men in uniform) in je dejnsko to: romantika. Dokaj predvidljivi zapleti in razpleti, lahko berljiva, veliko oseb nastopa v knjigi, ki se proti koncu vedno bolj povežejo v celotno zgodbo. Za lahko romantično knjigo je kar dolga, ampak se ne vleče, ker je napisana v stilu, da branje lepo teče. Nekaj je zelo hot scen, ki te še bolj potegnejo v branje, hehe.
Ocena:
Izziv: mesečni
MORE THAN THIS
od
Lissa Matthews
Razočarana. Ne malo. Fejst. Glede na to, da je m/m erotična romanca, sem pričakovala ful več. Preveč, očitno. Pa še z dvema zvezdicama sem bla zelo radodarna. Ta zgodba je neki tako plehkega, neki tako stereotipnega, tako za lase privlečenega, da je že prav bedna. Od treh hot scen je dokaj OK samo ena, pa še ta je stupid, ker mi ne bo noben hudič reku, da če maš rebra zatečena oz. napol polomljena, je sex ful fajni. Te knjige ne priporočam a ma baš nobenemu, da jo gre brat, ker je škoda cajta. Izmed vseh zimskih tematik, med katerimi sem izbirala, grem stavt, da sem izbrala najslabšo možno bukvo. Jezna sem trenutno.
Ocena:
Izziv: mesečni (za dodatno 1 točko)
SEAL TEAM SIX: MEMOIRS OF AN ELITE NAVY SEAL SNIPER
od
Howard E. Wasdin & Stephen Templin
Knjiga govori o življenju Howarda Wasdina, SEALa v elitni grupi SEAL TEAM SIX (elita izmed elite), pripoveduje vse od njegovega otroštva, odraščanja, šolanja, posebnih izobraževanj, vojnih operacij in tudi malo o zasebnem življenju. Ne vem, če sm mela kdaj že tak problem komentirat kako knjigo, sploh pa jo ocenit. Če gledam na določene dele knjige, bi ji lahk kamot dala 1 oz. lahko tudi -366, če gledam spet druge dele, bi ji dala 5 ali pa +366, torej zlata sredina je 3. Vmes sem jo že enih 3x nehala brat, čez eno uro pa spet začela... v glavnem, ni easy knjiga, ki bi te samo popeljala čez lajf vojaka. Če je že memoir, si zasluži mal daljši komentar, ko druge novele...
Zakaj sm jo vzela v roke? Heh, ker sem rahlo obsedena z vsemi novelami o men in uniform, pa me je pritegnalo to, da ni neka epska love story, ampak real lajf in me je zanimalo, kako različno je od tega, ki ga opisujejo druge knjige in filmi. Ugotovila, da je 99,99% različno, kar me niti ni šokiralo, ker neki je novela pa film, neki druga pa avtobiografija.
Kaj mi je bilo všeč:
1. Spoštovanje do sovojakov v svojem team-u in tistih, s katerimi je izvajal operacije v tujini.
2. Priznanje prvi ženi, da so mu SEALi in kariera pomenili preveč, da bi lahko bil dober mož.
3. Priznanje, da so USA totalno zaje*ale operacijo Desert Storm in osvobajanje Somalije.
4. Priznanje da tudi SEALs niso neuničljivi in da so najbolj elitne skupine (Delta Force, Recons itd) naredili otroške kikse, predvsem zaradi slabega pretoka informacij od nadrejenih do podrejenih, pa tudi to, da so velikokrat podcenjevali nasprotnika (kar je za američane po mojem mnenju že v njihovem DNA skoraj).
5. Priznanje, da je zaradi pridobivanja političnih točk Clintona in njegove administracije urmlo veliko vojakov, in da so bili na misije poslani vojaki, ki niso bili kos svojim nalogam (nekateri direktno iz šole, ki niso imeli ne znanja ne izkušenj), pa to takrat nobenega ni brigalo, ko so pa bili ranjeni oz. ubiti, so pa zagnali vik in krik.
6. Kako so na skrivaj pomagali enemu dečku v Somaliji z zdravili in hrano, čeprav jim je bilo prepovedano in so kasneje bili kaznovani za to. Ampak na koncu knjige Wasdin še enkrat poudari, da je to bila njegova najboljša in najuspešnejša operacija v Somaliji, čeprav ni bila odobrena.
7. Natančni opis BUD/S in Hell Week-a (tisti, ki berete kaj men in uniform tematike, vete o čem se gre, hehe). Všeč mi je bilo, kako se je znal pošalit na svoj račun, ko se mu je zaradi napora, pomanjkanja spanja, dehidracije itd. že napol mešalo v glavi in so že skoraj vsi imeli halucinacije:
Thursday night, we’d only had three to four hours total sleep since Sunday evening. The dream world started to mix with the real world, and we hallucinated. In the chow hall, while guys’ heads were bobbing in and out of their food and their eyes were rolling back in their heads from sleep deprivation, an instructor said, “You know, Wasdin, I want you to take this butter knife, go over there, and kill that deer in the corner.”
Slowly rising from my oatmeal daze, I looked over and, sure as hell, there was a buck standing in the chow hall. It didn’t dawn on me why the deer was in the chow hall or how it got there. Now I’m on a mission. I stalked up on it with my Rambo knife and got ready to make my death leap.
Instructor Stoneclam yelled, “Wasdin, what are you doing?”
“Getting ready to kill this buck, Instructor Stoneclam.”
“Look, that’s a tray table. It’s what they haul trays in and out of the kitchen with.”
What the…? How did it turn into a tray table?
“Just sit your dumb ass down and finish eating,” Instructor Stoneclam said. The instructors had a big laugh about it.
Lights from the city glowed in the sky. “I just saw my dad’s face in the clouds,” Mike said.
I looked up. Sure enough, I saw his dad’s face in the clouds. I’d never met his dad and didn’t know what his dad looked like, but I sure as Hell saw Mike’s dad’s face in the clouds.
Kaj mi ni bilo všeč:
1. Aroganca, aroganca, in še enkrat FUCKING AROGANCA!!! Ego v višavah, pa ne sam nad oblaki, ampak nekje v tretji galaksiji od sonca. Blaaaaaaah, ta ameriški ego!!! To je bil razlog, da sm trikrat skoraj knjigo odložla, ker sem mela poln kufer tega... skoraj čez celo knjigo. SEALs so Bogovi, pred njimi se morajo vsi klanjati, njim se more popolnoma vse podrejat pri operacijah in v vsakdanjem lajfu, če temu ni tako, so drugi vsi assholes. Kamorkoli so prišli, so jih moral po rokah nosit, to je bilo pričakovano. In ta aroganca je bila opravičena z "for my country", po drugi strani pa obravnaval državljane kot drugorazredne oz. so se mu smilili, ker niso tako mentalno in fizično močni kot on.
Fortunately, we had a great rapport with the ship personnel. Whenever the ship’s crew saw us coming through the passageway wearing our camouflage uniforms and SEAL tridents, they said, “Make a hole, SEAL coming through.” It felt
like being a celebrity. It felt right.
2. Ta aroganca je zaščitena na višjih nivojih, vse jim je opravičeno. Primer: zvečer so šli civilno v en strip club in tam pri eni mizi so slišali enega turista, mislim da je bil iz Tunizije al Egipta al nek od tam, ki je pljuval čez ameriško vojsko, kao kak se čutijo dolžni po celem svetu mir delat, pol pa pušijo (Vietnam, Pearl Harbor itd). In ta gruča SEALov je najprej nalomla te turiste, pol so nalomli še varnostnike ki so jih hotl vn iz kluba vrečt, pol so pa nalomli še policaje, ki so jih čakali zunaj, ker jih je poklical lastbnik kluba. In to se jim je zdelo ful nespoštljivo, ker oni so pa ja SEALs (torej lahko delajo kar hočejo). Ko so pa šli na sojenje za ta incident (tožli so jih ti turisti, lastnik kluba, 2 varnostnika in okoli 15 policistov, ki so bili čisto polomljeni in 2 na invalidskem vozičku), jim je pa še PRED obravnavo dal sodnik samo opozorilo, naj se to en ponovi več, in so lepo odkorakali nazaj domov. Na to sodniško odločitev se ni bilo mogoče pritožit. Očitno so SEALi nad zakonom.
3. Poudarjena tekmovalnost med Delta in SEALs (dve najbolj elitni skupini), ena army, ena navy. Ta tekmovalnost se je odražala tudi pri operacijah, skoz so bli komentarji, kako bi Delta morala reagirat, kako je Delta kriva da so jih razkrinkali, kako je Delta nesposobna izvest določeno akcijo, kako se imajo Delta vojaki za nekaj več (a on je pa ful boljši, al kaj). In ta tekmovalnost je bila taka, da se niti niso družili, da si niso pomagali, da niso izmenjevali informacij... po drugi strani pa skoz poudarjal, kako je pomembna team work pri urjenju in pri bojih. Reče, kako se v Somaliji niso družili z Rangerji, zato ker so Rangerji pod SEALi.
4. Glede na to, da sm totalni liberalist, mi je blo mal težko brat razmišljanje totalnega republikanca oz. konzervativca. Pljuval je čez svobodne medije, čez Clintona, čez nekristjane, čez druge skupine (UN recimo). Po drugi strani pa je napisal, da je po svojem prvem "cold kill" (ker je pač bil snajper) šel vprašat župnika, če bo šel v pekel zato, in mu je župnik rekel da ne, ker brani državo, in se mu je ful oddahnilo in od takrat naprej ni mel več slabe vesti ubijat sploh. OK, po eni strani štekam, če je bil njegov poklic snajper, ne more ravno jokat za žrtvami, ker pol ne more tega poklica opravljat, ampak motil me je način, kak je sprejel to, sam zato ker mu je župnik rekel OK.
5. Kar je blo pa za mene najbolj kruto, ampak žal se to res tak dogaja, je pa hladnokrvno ubijanje živali, vse opravičeno s tem, da "kao vadijo svoje sposobnosti". Kao divji kenguruji in divji prašiči so ful dobre premikajoče tarče za snajperje, da vadijo streljanje. Pol so na eni farmi na ovcah imeli "medical training", ker so mogli zabušit cajt... totalno mučenje živali, če mene kdo vpraša. V knjigi je to opravičeno, kao v tem smislu, da ja, saj se bodo zagovorniki živali zdaj zgražali, ampak vseeno je bolje poskušat na živalih kakor na ljudeh, kako se zdravijo streli, vbodi itd. To je meni blo... sick.
6. Čeprav je proti koncu knjige (kar me je dejansko malo odvrnilo, da bi dala oceno 1) dejansko Wasdin priznal, da je mel prevelik ego, da je bil aroganten, mi je čez več kot polovico knjige deloval kot nek... ne vem... narcisoidni maniak. Ampak da je spoznal, da ni Bog, je bil star že skor 50 let. Mal predolg je rabu. Ko je končal kariero kot SEAL, ker je bil ranjen, je začel drugače gledat na ljudi okoli sebe, da ni nekaj več, ampak je eden izmed njih. Menjal je kar nekaj služb, po tem ko je bil ranjen in je sam spoznal na vadbah, da ni več fizično zmožen delati kot SEAL, in dejansko se mi dobro zdi, da se ni držal ko pijanc plota tiste svoje SEAL značke in je zavrnil delo kot inštruktor ali predavatelj oz. karkoli v povezavi z navy in army. Šel je nazaj v šolo in še danes dela kot kiropraktik. Ampak tudi ko je opisoval delo kiropraktika, sem imela občutek, da je še vedno poln sam sebe. Ne vem, mene to pri ljudeh nenormalno odbija in verjetno če bi ga spoznala kje in nebi nič vedela o njem, bi mislila, da je kreten.
All in all: ni mi žal da sm prebrala to knjigo, čeprav se je na momente vlekla (sploh opisi vojne v Somaliji in orožja), dejansko vem veliko več o tem, kaj dajo ti elitni vojaki skozi, predenj sploh postanejo to, kar so. Pa tud mal bolj sem vesela, da niso vsi taki arogantneži, kot je g. Wasdin, ker so na vojaških forumih v ZDA spluvali to knjigo, da kao slabo luč meče na SEAL Team, ker se večina ne obnašajo tako... Eden je napisal:
I knew Wasdin in HS-7. He was an over inflated loud mouth abusive jerk then. It would seem that he still is. I would be hesitant to think of all SEALS are like him. I know SEALs, I am one for 7 years now. Acutally, the best ones keep their mouth shut and spend free time with their families, something Howard always had trouble with.
Se mi je pa mal ustavila želja, da bi mela kdaj svojega men in uniform zravn sebe, haha, če ga od 12ih mesecev v letu 10 mesecev ni doma, takrat ko pa je, pa komaj čaka da gre na misijo, ker pogreša svoje "brothers"
Pa še 2 citata, ki sta dejansko odraz pointa knjige:
In BUD/S and up until that point, I had been in the mindset that everyone I went up against was a bad guy. We were morally superior to them. I used language to make killing more respectable: “waste,” “eliminate,” “remove,” “dispatch,” “dispose”… In the military, bombings are “clean surgical strikes” and civilian deaths are “collateral damage.” Following orders takes the responsibility of killing off my shoulders and places it on a higher authority. When I bombed the compound, I further diffused personal responsibility by sharing the task: I painted the target, DJ radioed the ship, and someone else pressed the button that launched the missile. It’s not uncommon for combat soldiers to dehumanize the enemy—Iraqis become “ragheads” and “camel jockeys.” In the culture of war, the line between victim and aggressor can become blurred. All these things helped me do my job, but they also threatened to blind me to the
humanity in my enemy.
A SEAL’s belief in accomplishing the mission transcends environmental or physical obstacles that threaten to make him fail. Often we think we’re indestructible. Forever the optimists, even when we’re outnumbered and outgunned, we still tend to think we have a chance to make it out alive—and be home in time for dinner.
Nevertheless, sometimes a SEAL can’t find his way back to Mother Ocean and must make a choice between fighting to the death or surrendering. For many brave warriors, it’s better to roll the dice on surrendering in order to live to fight another day— SEALs have incredible respect for those POWs. As SEALs, though, we believe our surrender would be
giving in, and giving in is never an option. I wouldn’t want to be used as some political bargaining chip against the United States. I wouldn’t want to die in a cage of starvation or have my head cut off for some video to be shown around the world on the Internet. My attitude is that if the enemy wants to kill me, they’re going to have to kill me now. We despise would-be dictators who wish to dominate us—SEALs steer the rudders of their own destinies. Our world is a
meritocracy where we are free to leave at any time. Our missions are voluntary; I can’t think of a mission that wasn’t. Ours is an unwritten code: It’s better to burn out than to fade away—and with our last breaths we’ll take as many of the enemy with us as possible.
Ocena:
Izziv: mesečni (za 3 dodatne točke)
―――――――――――――――――――――――――――――KNJIGE ZA CELOLETNI IZZIV―――――――――――――――――――――――――――――
1. Tiffany Reisz - The Angel (The Original Sinners #2) (
Goodreads) ★★★★★
2. Tiffany Reisz - The Prince (The Original Sinners #3) (
Goodreads) ★★★★★
3. Jeanette Murray - The Officer Breaks The Rules (Semper Fi #2) (
Goodreads) ★★★★
4. Fisher Amelie - Vain (
Goodreads) ★★★★★
5. Laura Cooper - Semper Fi (
Goodreads) ★★★
6. Jay Crownover - Rule (Rule #1) (
Goodreads) ★★★★
7. Chris Owen - 911 (911 #1) (
Goodreads) ★★★★
8. Wade Kelly - My Roommate's a Jock? Well, Crap! (
Goodreads) ★★★★★
9. J. Kenner - Release Me (Stark Trilogy #1) (
Goodreads) ★★★★★
10. Kendall Ryan - Hard to Love (
Goodreads) ★★★
11. Cora Hawkes - Rocked Under (Rocked #1) (
Goodreads) ★★★★★
12. SM Johnson - Above the Dungeon (Dungeon #1) (
Goodreads) ★★★
13. Jodi Ellen Malpas - This Man (This Man #1) (
Goodreads) ★★★
14. Brooke McKinley - Shades of Gray (
Goodreads) ★★★★★
15. Sloan Parker - How to Save a Life (The Haven #1) (
Goodreads) ★★★