Skupno pisanje zgodbe

[Sabine]

Eno zlo zanimivo zadevo bi rada poizkusila. Dvomim da še nobena ni slišala za kaj takega, ker je zelo veliko forumov tudi ustvarjenih na to sceno, samo da so tisti bolj tematski in podobno... (če bi kdo rad videl primer: http://rpg-srednjisvet.forumotion.net/forum)
Stvar je taka: kdorkoli začne katerokoli zgodbo (lahko recimo za začetek damo odlomek iz kakšne knjige ali pa kaj podobnega, lahko pa si katerakoli izmisli svojo zgodbo). In po tem naslednja nadaljuje zgodbo in po tem še ena in še ena itd. ... Get it??

Primer:

A: Nekoč, davno tega, za devetimi gorami...
B: Je živela princeska...
C: Ki je bila zelo osamljena...
D: Saj je nihče ni maral...
E: Zaradi njenega zlobnega očeta.........

[skyline]

Začni, pa se ti pridružmo

[Sabine]

Stala je na vrhu ogromne skale, ki je gledala čez globok nasip kjer je bilo polno gorskega rastlinja. Bilo je zgodaj zjutraj in čutila je kako se je hladen jutranji zrak ovil okrog nje. Zadrhtela je, vendar hitro odmislila hlad. Zdaj ima bolj pomembno delo. Ne sme pustiti da ji koncentracija pade. Ne zdaj. Morala se je osredotočiti.
Veter je postal močnejši in izkoristila ga je. Pihal iz doline kamor je bila namenjena. Dvignil ji je temne lase in zaprla je oči ter hkrati uživala v njem.
Počutila se je veliko lažje zdaj, ko je zapihal. Kakor da bi s tem odgnal vse neprijetne misli, ki so jo morile. Bile so težko breme in ta trenutek jih ni bilo.
Poleg tega je vedela kje je njen naslednji plen. Vohala ga je tako močno kot noben človek ni zmožen. Vedela je kje je in kam se je premaknil. V katero smer, kako hitro. Vse!
Bila je čisto na robu in nagnila se je naprej, da je padla čezenj. Čeprav je čutila kako jo tanke vejice dreves praskajo po obrazu je vedela da to ni nič. Bila je samo trenutna bolečina. Nič posebnega. Nekaj kar bo izginilo pred njenim naslednjim vdihom. Ta trenutek je zadrževala svojo sapo.
Pristala je na tleh, elegantno kakor najbolj izurjena mačka. Okrog nje se je dvignil oblak temne meglice, ki je kmalu izginila.
Stekla je naprej. Popolnoma neslišno. Njen plen ni imel pojma kaj ga bo doletelo v naslednjih nekaj minutah.
Njej pa je bil postopek še predobro znan. Bila je že rutina v njenem življenju. To je počela odkar se je spominjala.

[skyline]

Z neslišnimi koraki je pridobivala na hitrosti. Za navadne ljudi bi bila razdalja predolga, da bi jo lahko pretekli. Zanjo je bila to le vsakodnevna rutina, ki ji ni niti pospešila diha. Zaprla je oči in pustila svojim čutom, da jo vodijo v pravo smer do izbranega cilja. Ta vonj... Pred nekaj sto leti bi mogoče čutila krivdo, da jo lahko privlači takšen vonj, danes se temu nasmiha, saj ve, kakšna poslastica jo čaka.
Zavila je okoli vogala temne ulice in obstala. Vonj je bil tako močan, da ji je zasolzilo oči. Tukaj nekje se skriva plen, čisto blizu je. Samozavestno je stopila v temo in prilagodila svoj vid. Že zdavnaj se je navadila, da je tema njena prijateljica, ki ji pomaga ostati v sencah, da je plen sploh ne zazna, dokler ne stoji pred njim in mu ni več rešitve. Ničesar se nima za bati, saj je močnejša in hitrejša od navadnih ljudi.
Tako je bila osredotočena na vonj in svojo lakoto, da ni zaznala premikanja za sabo, dokler je ni pozdravil globok glas za katerega je prisegla, da ga nikoli več ne bo slišala v svojem življenju: "Iščeš mene, Tara?"

[vogue shadowalker]

Zdrznila sem se ob znanem zvoku, ki je prerezal nekoč zakrpano srce spominov. Zlobna si je zadonelo v moji glavi, nenehna opomba, ki me je spremljala skozi vsakdanjik. Bil je samo bitje, ki je motilo moje prehranjevanje in popolnoma nič drugega. Bila je že tako izrabljena fraza, da sem ji še sama slepo verjela, zakaj preprosto niso mogli sprejeti, da so moja čustva potonila v pozabo in, da je moja duša ogrnjena v temačno zaveso.
" Leondardo, če to ni čudovito presenečenje," še meni se je zagabila moja narejena sladkost medtem, ko je on samo mirno stal - čakal, da pride do besede in modruje.
"Ne igraj se," je zarenčal ostro. Očitno je bilo, da je situacija postajala resnejša za mene pa samo še bolj zabavna. "Ljudje umirajo in mi te potrebujemo."
"Hočeš reči ti ?"
"Ne za naju je bilo igre konec, ko si ubila svojo najboljšo prijateljico,"je hladno zaključil. Niti trznil ni, ko sem se sama opotekla nazaj brez sape, ki je tako in tako nisem več potrebovala - bila sem mrtva.
"Zakaj hudiča ne razumeš, da to nisem več jaz. Stara Tara je bila dolgočasna in plehka in ...,"
"Očitno je bila pametnejša," hotela sem mu oporekati ampak moj jezik je zavezal v trenutku, ko sem zaslišala njegov glas. Z nenaklonjeno gesto sem zavila z očmi
"Stara Tara je izginila. In, če si tukaj, da me ubiješ verjemi, da sem hitrejša in močnejša." Moje mišice so se napele, čuti pa izostrili. Nisem mu zaupala, kljub temu, da je bil on tisti, ki me je spremenil v bitje teme, me učil nadzora, ljubezni in vsega.