Pisanje zgodb, knjig, natečaji

Kaj beremo, pišemo, knjižnice, napovedniki, najlepše in najgrše platnice, eknjige, ...
Uporabnikov avatar
Adelaide
Elf
Prispevkov: 96
Pridružen/a: 05 mar 2013, 13:50

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a Adelaide » 14 mar 2013, 15:34

pišem knjigo že kakih pet mesecov pa sem pri enajstem poglavju, naslov je Bitka za življenje. dala mi je navdih amadeja ković ker je pri trinajstih napisala svojo knjigo, ki so jo objavli O.o
"He who leaps for the sky may fall, it`s true. But he may also fly."


alex

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a alex » 31 jul 2013, 21:18

JAz pišem knjige in pesmi in sem razmišljala če bi sem gor dala kak odlomek a nevem če lahko

Uporabnikov avatar
Ever
Fallen Angel
Prispevkov: 7723
Pridružen/a: 27 jun 2010, 14:17
Kraj: Celje
Kontakt:

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a Ever » 31 jul 2013, 22:12

Seveda lahko :thumbup:
"She was fascinated with words. To her, words were things of beauty, each like a magical powder or potion that could be combined with other words to create powerful spells."

Uporabnikov avatar
Gumpec
Forest Spirit
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 02 okt 2013, 05:55
Kontakt:

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a Gumpec » 30 okt 2013, 15:35

Jest mam enga kolega, ki skoraj vsak stavek začne z jest. Tko, da sem že mislu, da ma človk govorno napako. Ampak menda jo nima. Tako je vsaj reku. Jest nimam govorne napake.
Torej,
jest,
s pisanjem imam precej težav. Dogaja pa se mi sledeče:
Zgodba začne zoreti v meni ponavadi iz nekega osnovnega, vodilnega, ampak majhnega dogodka, kateri potem postane sprožilec in osnova za celotno miselno dogajanje. V glavi potem dodelujem zgodbo pred tem dogodkom in posledično tudi po dogodku. Razvijam. Ta proces se dogaja več dni, tudi tedne dolgo. Vmes včasih na vse skupaj pozabim in potem zopet pričnem. Velikokrat zgodbo razvlečem po možganih zvečer v postelji pred spanjem. V mislih razvijam dogodke, kreiram osebe in njihove medsebojne relacije. Včasih me to toliko razvname, da imam težave zaspati in bi najraje vstal in takoj začel tipkati. Drugič pa takoj zaspim in zgodba se takrat ne premakne nikamor.

Problem pa je nastane, ker, ko imam zgodbo že domišljeno in jo tipkam v PC, se začne praktično zame najtežje delo. Prelivati zgodbo na papir, se pravi na ekran in to je obrtniško ročno delo, katero zahteva ogromno pozornosti, spretnosti, poznavanja slovenščine, da lahlo nekaj opišeš tako dobro, da bo bralec s prebranim začutil in doživel točno to, kar imam sam v mislih. No in jaz se pri tem počasi ampak vstrajno naveličam tega dela, zgodba mi ni več nova, ampak prenašam na papir nekaj starega, miselno prežvečenega in vsak nadaljni stavek zahteva več truda in več samodiscipline, katere pa nimam ker mi starši s pomočjo permisivne vzgoje niso omogočili se je naučiti. In pisanje obstane. Klik, ne gre več. Stojimo.

Da bo nesreča še večja, medtem v glavi domislim že novo zgodbo, veliko bolj zanimivo od prejšnje in potrebno jo je hitro začeti pisati, ker v sebi čutim ogromno potrebo, da to napišem. Potreba, da bi dokončal prejšnje delo, pa je skoraj nična.
Če se z poizkusom discipliniranja vseeno vsedem za zgodbo št.1 praktično ne znam več naprej. Ali pa ne morem. Kaj vem. Volje praktično ni.

No in tako lahko zaciklam še naprej. Razvijem še tretjo in v treh mesecih še četrto.

Tako, da zdaj imam en roman, ki čaka, kaj bo z njim in osebe v njem stojijo zamrznjene, dogodki mirujejo in glavni junaki se ekstremno dolgočasijo.

Vmes sem napisal eno kratko zgodbo, ki pa se mi je mimogrede potegnila na cca 30 strani ampak je dokončana. Vsaj to.

Imam še drugi roman, ki čaka, kaj bo z njim in osebe v njem stojijo zamrznjene, dogodki mirujejo in glavni junaki se ekstremno dolgočasijo.

In imam tretji roman, ki bi ga pisal dan in noč, dokler ne bi padel pod mizo, če se ne bi držal nazaj, ampak praksa kaže, da mi bo v 14 dneh zanj postalo vseeno in bo obstal zamrznjen nekje v prvi četrtini, upam, da se bosta glavna junaka takrat ljubila in ostala na tem v neskončnost. Res bi bilo zoprno, da bi ju pusil v kakšnem prepiru ali kaj podobnega.

No a nisem s temi težavami res pravi Gumpec, vas pozdravlja

G.
Nazadnje uredil/a Gumpec dne 15 nov 2013, 14:31, skupaj urejeno 1 krat.
A tukaj pride podpis?

Uporabnikov avatar
Gumpec
Forest Spirit
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 02 okt 2013, 05:55
Kontakt:

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a Gumpec » 05 nov 2013, 05:22

Moja prva erotična zgodba spLJoh, je bila objavljena na blog69. si ali pa nisi. Yeeeee kako sem vesel. :blob8:
Zdaj samo še čakam honorar, s katerim si bom potem kupil črnilo za Word.

Sem pa pri tej zgodbi naredil preveč neumnosti. Tudi ko je bila končana, sem ves evforičen, namesto, da bi se poglobil in odpravil vse napake, nelogičnosti, slabe stavčne zveze, napake pri imenih, raje razglabljal, kje bi bila lahko objavljena. Ta trenutek, to uro ali najkasneje naslednji dan. Kakšna oslarija. Vredna Gumpca.

Sedaj zgodba visi na vpogled vsem (kritike so hvala bogu dokaj dobre) in razkazuje, kako izgleda neizpiljeno, nelektorirano, samo napol dokončano pisanje. Ja, take mamo.

Lp
G.
A tukaj pride podpis?

Uporabnikov avatar
Gumpec
Forest Spirit
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 02 okt 2013, 05:55
Kontakt:

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a Gumpec » 18 nov 2013, 18:06

Moj roman je trenutno napisan približno do prve tretjine. V približno desetih dneh, morda že prej, se bo zgodba pomaknila na področje, ki ga obvladam slabše in mi bo posledično povzročalo težave pri pisanju.
To področje je ženska moda, modne smernice za mlade ženske, modne blagovne znamke, trgovine, predvsem BTC Ljubljana, in podobno, kar je tega.
Ker se pri pisanju romana izogibam neumnostim (naj vas moj nick name tukaj ne zavede), ki bi lahko nastale zaradi neznanja, bi prosil bralke tega foruma, katere verjetno v veliki večini vedo o ženski modi več kot jaz, za svetovanje in eventuelno kritiko odlomkov iz tega področja.

G. :angel:
A tukaj pride podpis?

Uporabnikov avatar
skyline
Werewolf
Prispevkov: 3293
Pridružen/a: 08 avg 2010, 12:11

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a skyline » 19 nov 2013, 00:11

pri "modnih" zadevah pa od mene ne moreš dobit niti enega komentarja, ki bi ti prav prišel, ker o modi nasplošno nimam pojma... :? kupm kar mi je všeč, oblečem to v čem se dobr počutim in kar mi je v tistem trenutku cool... to je moja unikatna modna zapoved :lol:
When I'm good, I'm very good, but when I'm bad, I'm better.
Two things are infinite:the universe and human stupidity;and I'm not sure about the universe.
If a little is great, and a lot is better, then way too much is just about right!

Uporabnikov avatar
Karou
Fairy
Prispevkov: 264
Pridružen/a: 21 jun 2013, 10:42

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a Karou » 19 nov 2013, 08:45

objavi takšne odlomke, pa ti bo 100% kakšna od nas lahko pomagala :P
“We don’t need a list of rights and wrongs, tables of dos and don’ts: we need books, time, and silence. Thou shalt not is soon forgotten, but Once upon a time lasts forever.” ― Philip Pullman
The love that moves the sun and all the other stars.

Uporabnikov avatar
Gumpec
Forest Spirit
Prispevkov: 49
Pridružen/a: 02 okt 2013, 05:55
Kontakt:

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a Gumpec » 30 nov 2013, 08:09

Gumpec si razbija glavo in vpije 'na pomoč' dekleta in žene!

V romanu se mi približujejo naslednji dnevi:

Miklavž, Božič, Novo leto in 8. januar, ko ima glavna junakinja rojstni dan.

Kaj naj 22 letni fant, podari za vse te dneve, ali vsakega posebej, svoji punci (gimnazijki), ki bo 8.1. stara 16 let?

Ah ja, če bom zelo pohitel z pisanjem, me mimogrede doleti še Valentin.
:025: :102: :122:
:105:
A tukaj pride podpis?

Uporabnikov avatar
soncek
Forest Spirit
Prispevkov: 31
Pridružen/a: 18 nov 2013, 21:09

Re: Pisanje zgodb, knjig, natečaji

PrispevekNapisal/-a soncek » 04 jan 2014, 18:59

Hja...jaz sem zdaj po skoraj dveh letih dokončala prvo daljšo zgodbo (150 strani)... To pomeni, niti slučajno ne končala. Prišla sem do konca, zdaj pa popravljam...prvič, ker sem tako dolgo pisala in sem si vmes trikrat premislila glede česa (jaz in urejenost in natančnost... :lol: ), in drugič, ker sem kakšne dele pisala bolj ''na silo'', ker sem vedela, da se ne smem ustaviti, potem sem prišla pa kam, kjer mi je steklo in une dele obožujem :P tako da me čaka vsaj še enkrat toliko dela...ko bom imela kaj časa :zvizgac:

Sem se odločila z vami deli epilog, ker mi je zelo všeč, je pa tudi bolj žalosten - je v bistvu poslovilno pismo (kdo pa verjame v srečne konce? :oops: ) Vem da ne morete razumeti vsega ker nimate konteksta (in se mi ga ne da pisat) ampak res bi rada vaše kritike, da imam spodbudo in se lotim tega popravljanja...

EPILOG

Neko svobodo čutim v sebi – nekaj, kar bi morda morala zatreti.V meni so čuti divjih živali, ki ne podležejo jetništvu: neodvisnost, ponos, pogum. Nihče ne more narekovati mojih misli, ne ukloni jih ideologija in verovanja našega časa: vem, kaj bom storila, in za to sem odgovorna samo sebi.
Trudila sem se, da bi spremenila svojo usodo, do zadnjega sem iskala poti, ki jih ni bilo...a bitko sem izgubila. Zadnji, a dokončni poraz. Ne morm stopiti z dvignjeno glavo za reštke, ne – kriva. Izgubila bi zaupanje vsakega človeka, ki bi poznal mojo zgodovino – in če bi se že v očeh drugih lahko spremenila, zaupanja vase, samospoštovanja pa ne bi mogla dobiti nazaj.
Sama sem si najostrejši kritik, najhujši sodnik; sodbe vesti ne morem spremeniti, ne izbriše je nič razen konca – zakaj bi se ji torej pustila preganjati še dneve, mesece, leta?
So stvari, za katere je vredno umreti.
Zakaj bi trpela še dlje? Izkusila sem, kar mi more pokazati svet: globoko ljubezen; prijateljstvo; veselje in brezskrbnost; upanje; svobodo; in doživela, da mi je bilo vse to vzeto. Dozorela sem in se spreminjala, vendar vedno ostala zvesta sami sebi. Sprejela sem slabe odločitve, a sprejela sem jih sama, čeprav bi mnogo ljudem lahko naprtila krivdo, jo ponosno nosim.
Ljudem, kot sem jaz, pravijo nesmiselni borci; imajo nas za naivne in pravijo, da nas bo že življenje naučilo, zakaj je čast zaničevana. Nekatere res. Drugi ohranimo pokončno držo, čeprav smo tepeni; in najhujše, kar bi lahko storili je, da bi – kakor jaz – spoznali svoje napake, jih pozabili in živeli dalje. Ne bi zmogli takšne hinavščine. Uničilo bi nas od znotraj, in čeprav bi živeli, ne bi imeli od življenja nič.
Storila sem mnogo slabega in čeprav z mojim trpljenjem nisem mogla ničesar popraviti, upam, da sem vsaj izravnala tehtnico na neko pravičnost.
Ne trdim, da bi bilo nemogoče najti drugo rešitev – najbrž z dolgotrajno, umazano borbo – a strahopetno bežim od težav na najlažji način.Položiti roko nas je ponavadi slaba odločitev. Predaja, priznavanje nemoči. Prizadene mnogo ljudi, ne reši nobenega problema in uniči možnosti, da bi nekoč popravili napake.
Toda beg je bilo moje življenje in z begom se bo končalo.
Ne morem trditi, da sem mirna, brez dvomov. Težko je narediti korak v neznano, še zlasti tja, od koder se nihče ne vrne. Ne vdajam se praznemu upanju, in izogibam se misli na konec – a kaj lahko prinese razen miru? Zakaj bi se bali pozabe, izbrisa našega bivanja? Obstajamo tako ali tako le za peščico ljudi okoli nas, in kakršenkoli pečat pustimo v svetu – slej ko prej zbledi.
Bojim se, a to ne pomeni, da nisem odločena.Odhajam in ne bo me nazaj.
A verjamem, da je vredno.
The world we create on paper will always be bigger than the world we live in.


Vrni se na

Kdo je prisoten

Po forumu brska: Ni registriranih uporabnikov in 2 gostov

cron