PrispevekNapisal/-a Gumpec » 30 okt 2013, 15:35
Jest mam enga kolega, ki skoraj vsak stavek začne z jest. Tko, da sem že mislu, da ma človk govorno napako. Ampak menda jo nima. Tako je vsaj reku. Jest nimam govorne napake.
Torej,
jest,
s pisanjem imam precej težav. Dogaja pa se mi sledeče:
Zgodba začne zoreti v meni ponavadi iz nekega osnovnega, vodilnega, ampak majhnega dogodka, kateri potem postane sprožilec in osnova za celotno miselno dogajanje. V glavi potem dodelujem zgodbo pred tem dogodkom in posledično tudi po dogodku. Razvijam. Ta proces se dogaja več dni, tudi tedne dolgo. Vmes včasih na vse skupaj pozabim in potem zopet pričnem. Velikokrat zgodbo razvlečem po možganih zvečer v postelji pred spanjem. V mislih razvijam dogodke, kreiram osebe in njihove medsebojne relacije. Včasih me to toliko razvname, da imam težave zaspati in bi najraje vstal in takoj začel tipkati. Drugič pa takoj zaspim in zgodba se takrat ne premakne nikamor.
Problem pa je nastane, ker, ko imam zgodbo že domišljeno in jo tipkam v PC, se začne praktično zame najtežje delo. Prelivati zgodbo na papir, se pravi na ekran in to je obrtniško ročno delo, katero zahteva ogromno pozornosti, spretnosti, poznavanja slovenščine, da lahlo nekaj opišeš tako dobro, da bo bralec s prebranim začutil in doživel točno to, kar imam sam v mislih. No in jaz se pri tem počasi ampak vstrajno naveličam tega dela, zgodba mi ni več nova, ampak prenašam na papir nekaj starega, miselno prežvečenega in vsak nadaljni stavek zahteva več truda in več samodiscipline, katere pa nimam ker mi starši s pomočjo permisivne vzgoje niso omogočili se je naučiti. In pisanje obstane. Klik, ne gre več. Stojimo.
Da bo nesreča še večja, medtem v glavi domislim že novo zgodbo, veliko bolj zanimivo od prejšnje in potrebno jo je hitro začeti pisati, ker v sebi čutim ogromno potrebo, da to napišem. Potreba, da bi dokončal prejšnje delo, pa je skoraj nična.
Če se z poizkusom discipliniranja vseeno vsedem za zgodbo št.1 praktično ne znam več naprej. Ali pa ne morem. Kaj vem. Volje praktično ni.
No in tako lahko zaciklam še naprej. Razvijem še tretjo in v treh mesecih še četrto.
Tako, da zdaj imam en roman, ki čaka, kaj bo z njim in osebe v njem stojijo zamrznjene, dogodki mirujejo in glavni junaki se ekstremno dolgočasijo.
Vmes sem napisal eno kratko zgodbo, ki pa se mi je mimogrede potegnila na cca 30 strani ampak je dokončana. Vsaj to.
Imam še drugi roman, ki čaka, kaj bo z njim in osebe v njem stojijo zamrznjene, dogodki mirujejo in glavni junaki se ekstremno dolgočasijo.
In imam tretji roman, ki bi ga pisal dan in noč, dokler ne bi padel pod mizo, če se ne bi držal nazaj, ampak praksa kaže, da mi bo v 14 dneh zanj postalo vseeno in bo obstal zamrznjen nekje v prvi četrtini, upam, da se bosta glavna junaka takrat ljubila in ostala na tem v neskončnost. Res bi bilo zoprno, da bi ju pusil v kakšnem prepiru ali kaj podobnega.
No a nisem s temi težavami res pravi Gumpec, vas pozdravlja
G.
Nazadnje uredil/a
Gumpec dne 15 nov 2013, 14:31, skupaj urejeno 1 krat.
A tukaj pride podpis?