1) Po lastni izbiri (1 točka): Michael Robotham, UTOPLJENI SPOMINI, Založba Učila International d.o.o., 2015
Ocena: *****
Vsebina: Inšpektorja Vincenta Ruiza potegnejo ustreljenega iz Temze, nedaleč stran pa najdejo čoln s krvavimi sledmi treh oseb. Inšpektor se dogodka ne spominja, v žepu ima le fotografijo Mickey Carlyle, pogrešane sedemletnice, ki je izginila pred tremi leti – toda dekličin morilec je že nekaj časa za zapahi, kamor ga je poslal sam Ruiz.
Ko ga osumijo, da hlini izgubo spomina in prikriva resnico, se obrne po pomoč na prijatelja psihologa. Sledi ju najprej pripeljejo do neusmiljenega zločinca, ki trdi, da ima Ruiz nekaj njegovega, in zahteva to nazaj. Toda med sestavljanjem koščkov usodnega dogodka pridejo na dan informacije o dekličinem ugrabitelju, ki lahko postavijo celotni primer na glavo …
Mnenje: To knjigo sem začela brati še pred objavljenim bralnim izzivom, zato jo uvrščam pod rubriko »po lastni izbiri«. Naslov in vsebina sta me pritegnili, prav tako se je ta knjiga znašla na seznamu čtiva za bralno značko Korošci pa bukve beremo, zato sem se odločila, da jo preberem. Sama zgodba je zanimiva, polna preobratov in nepričakovanih zapletov. Všeč mi je bilo, da smo takoj postavljeni v središče dogajanja, in kasneje izvemo dogodke in pomembne informacije za nazaj. Ves čas se pojavlja veliko vprašanj, najpomembnejše pa je: Ali je Mickey še živa? Sama sem se to ves čas spraševala in sem kolebala od ene možnosti k drugi. Tudi sam konec je nepredvidljiv. Zanimiva oseba se mi zdi Daj, Ruizova mama, čeprav ima bolj nepomembno vlogo. Je v domu za ostarele in komaj čaka na sinov obisk, je prebrisana in odkrita (
»Ne vem ali je podoben očetu ali ne. Toliko jih je bilo. Mogoče se je v meni vsa njihova sperma pomešala.« str. 204). Me je pa kar nekaj stvari tudi zmotilo. Nastopa veliko oseb in vmes sem večkrat razmišljala: Kdo je že to??? Čudilo me je tudi, zakaj sta Ruizu Ali in Profesor tako brezpogojno pomagala in zanj tvegata celo življenje. To je izpostavil Ruiz sam:
» Ne vem, zakaj mi ljudje skušajo takole pomagati. Morali bi bežati proč. Ali pravi, da navdihujem zvestobo, meni pa se zdi, da sprejemam dobroto, ki je nikoli ne bom mogel poplačati. Nisem popolno bitje. Sem cinik in pesimist, včasih imam občutek, da sem vklenjen v tole življenje po nekakšnem naključju. (str. 353). Prav tako mi ni bilo jasno, kako je lahko Ruiz po tem, ko je bil ustreljen v nogo in je skoraj izkrvavel, brodil po kanalizaciji, se boril s kriminalci, jih lovil …!?