Tiffany Reisz – The Angel (The Original Sinners)
Ocena:
Rated S for spoilers!!!!!!!!I punish you with pleasure and pleasure you with pain.
There is no sweeter innocence than our gentle sin.
To sta dva verza, ki me najbolj spominjata na to serijo. Prvi je mogoče iz ne tako znane pesmi od 30 Seconds to Mars End of All Days, drugega pa verjetno vsi poznajo – Hozier Take Me to Church. Vsekakor sta to zame najlepša moška glasova
Na Tiffany Reisz sem prvič naletela med priporočili na Heroes and Heartbreakers – super stran drugač, zelo zabavna - http://www.heroesandheartbreakers.com/ Opis knjige The Saint me je močno pritegnil, zato sem se odločila malo raziskat, kaj je to za ena serija. Na GR so bile sicer skoraj same dobre ocene, tukaj na Bralnici pa so bili pretežno bolj negativni komentarji, zato sem bila malo skeptična. Vseeno me je tako zanimala, da sem se odločila malo pokukat, kaj je zdaj tak kraval okoli tega, če je res tako brutalna in šokantna. In sem potem malo prečekirala prvi del in drugi, pa še malo na konec serije... Ne vem kaj točno sem pričakovala; meni se vsekakor ni zdelo nič tazga, kar bi bilo drastično izven comfort zone. Je pa res, da imam verjetno zaradi de Sada precej visok hard limit – tip je pač res upravičeno dal ime sadizmu
No česar pa res nisem pričakovala, je fantastična zgodba, ki jo imajo The Original Sinners. Mogoč sem že pri Strasti v hotelu omenila, da mi grejo že resno na živce te zgodbe o milijonarskih poslovnežih, ki se zapletajo s svojimi tajnicami/ mlajšimi sestrami svojih best frendov. Tukaj pa so res živi, raznoliki, posebni, večplastni karakterji. Meni je res pomembno, da so osebe dobro izdelane in s temi sinnerji je Tiffany odlično uspelo. Še posebno bi mogla pisateljici čestitat za Noro. Velikokrat so mi junakinje v romancah/ erotiki precej nadležne, ampak Nora definitivno spada v tisto badass skupino 
Res je perfekten lik, ki se z lahkoto postavi ob bok moški populaciji. O tipih pa bolš, da ne začnem razglabljat, ker sploh ne bom končala, tako da se bom omejila na eno beseden opis – Zach stunning, Wes sweet, Michael cute, Griffin sexy, Søren fascinating and my absolutely favourite Kingsley gorgeous. Bila sem čisto šokirana, ko sem nekje prebrala, da je Tiffany sprva nameravala, da bi bil King samo stranski lik, ki bi se le občasno pojavil. Mislim to bi bil 8 smrtni greh!!! 
Dobro, da si je premislila, oziroma je rekla, da se je kar nezavedno prikradel v ospredje in nekako ukradel sceno. Jah poznam to; meni se to nenehno dogaja – ti stranski liki so od hudiča 
Tudi zaplet in potek zgodbe mi je blazno všeč. To da pravzaprav vpadeš na sredo dogajanja in počasi odkrivaš, kako se je vse skupaj začelo. Sicer sem si sama kriva, da sem si pokvarila marsikatero presenečenje, ker sem na začetku malce prekukala. Prepričana sem, da bi na začetku zagotovo mislila, da bosta Nora in Zach pristala skupaj – pač če bi bil vanilla plot verjetno bi. Škoda samo, da ima Zach kasneje tako malo screen timea. Ne bi imela nič proti, če bi več nastopal. No pa še dobro za free stories na njeni spletni strani, kjer so vse scene, ki niso uspele priti v knjige 
– več od Zacha in Gracie, ena res lepa Sørenova božična pridiga, dogodivščine od Griffa in Micka... upam, da jih bo še veliko napisala. Še posebej bi bila vesela scene, v kateri bi bila Nora varuška za Fionna in Céleste. Tadva malčka bosta imela hell of an education. Ne morem se odločit, kateri od njiju bo bolj cute petit devil 
In poleg vsega kar obožujem na tej seriji, so odlične tudi te črno-belo-rdeče naslovnice. Ta specifična od The Angel mi je najljubša.
And for the very end – some of the reasons why I love Kinglsey so much
Kingsley reached into his pocket and handed her a black business card embossed with silver lettering. “Kingsley Edge, CEO, Edge Enterprises. When destiny fails…” it read.
“What you’re feeling right now—it isn’t fear. You aren’t afraid of me. You’ve simply never been this excited before.”
“God, you’re arrogant,” Charlotte growled as Kingsley slapped cold metal handcuffs on to each of her wrists.
“I’m not arrogant. I’m French.”
“I heard you were a pimp. Are you a priest, too?”
“Non. But I have a priest on speed dial if you need one.”
“Women tend to fall in love with me when I take my clothes off.”
FREEDOM IS OVERRATED.
It was all Juliette said and all she had to say. Kingsley had her in his arms in an instant, kissing her as if the world would end if he didn’t. And of course, he had to save the world.
“Are you sure you want to be mine?” he asked between breathless kisses.
“Yes,” she said. “Absolutely.”
“There are things you need to know.”
“Fuck me first. Then tell me.”
Kingsley laughed in purest joy. He swept Juliette up in his arms and started up the stairs.
“Put me down,” she ordered. “I can walk.”
“I’ve always wanted to carry a woman up the stairs and ravish her.”
“I won’t stand in the way of your dreams then,” she said, putting her arms around his neck as he mounted the stairs.
Suddenly Michael realized he wasn’t alone in the back of the lavish car. First, he saw riding boots, black riding boots, and dark gray trousers. The trousers belonged to a rather old-fashioned but dashing-looking suit worn by a crazy-good-looking dark-haired man who studied him with a little smile on his sculpted lips. Michael had no idea who the man was, but he had no doubt in his mind that he sat in the presence of a dominant friend of Nora’s, and probably a very important one.
Michael hazarded a timid, “Hello, sir.”
“Bonjour, Michael,” the man said with a French accent, pronouncing his name like Michelle.
French? So this was Kingsley, Father S’s necessary evil. The man looked Michael up and down once more before reclining back and throwing his riding boots on the seat opposite him and crossing them at the ankles. “Mon Dieu, chérie does have good taste in her pets, doesn’t she?”
“Pets?” Michael repeated, in some distress.
The man leaned forward and Michael nervously studied his handsome face—the dark umber eyes, strong European nose, the sensual tilt to his mouth.
“Tell me, Michael, have you ever had sex in the back of a Rolls Royce?”
“Is there any particular reason why you dress like it’s the nineteenth century instead of the twenty-first?”
“There’s only one reason that matters,” he said as he escorted down to the main level of his home. “Because I can.”
“... I’ve never known a man so in love with his hair before. ”
“I’m in love with all of me. I’m a very lovable pervert.”
Kingsley ran a hand through his hair and wished it was Juliette’s hand on him. Søren had destroyed him during their night together. He needed Juliette’s touch to restore him again.
“More kissing!”
“No one has to tell me twice,” Kingsley said, holding out his hand to Juliette, the mother of his daughter with another one on the way, and the most beautiful woman in attendance by far. Laughing, Juliette rose to her feet and put her hand in Kingsley’s. He dipped her back and gave her an old Hollywood kiss.
With a final thrust, Kingsley pushed in deep and came hard, gasping in her ear. Sheridan’s stomach clenched with desire. Even his gasps and moans had a French accent.
With her eyes still closed she took a step and another. And then she was running and with the ends of her red wrap in her fingers, she launched herself off the cliff.
Kingsley raced to the edge and watched her swan dive down to the water, the wrap in her fingers still floating and flying behind her like red-and-white wings. She hit the water with the smallest of splashes and he held his breath. Between the inhale and the exhale he lived and died a thousand deaths. When she surfaced again and waved up at him, he breathed out finally.
“Why can’t I ever fall in love with a normal woman?” he sighed to himself. “Just once...” He looked up at the sky hoping for an answer. “Too much to ask? One normal woman?” He held up one finger. “Or man. I’m not picky. You know me. Someone without a horrible childhood and no kinks that will get me killed.”
He leaned over the edge of the cliff and yelled down at Juliette. “Cliff diving is one of my hard limits!”
She must not have heard him because all she did was wave.
“Tu parles français?” Kingsley asked, looking down at Fionn. Fionn released a heavy sigh, closed his eyes and fell back asleep. “I’ll take that as a no. What was his first word?”
“Ta,” she said. “Tad is Welsh for father or dad. What was Céleste’s first word?”
“Non.”
Grace laughed.
“I’m not joking,” Kingsley said. “She gets it from her mother..”
Before she could answer, the door flew open, the rusty hinges screaming in protest. Kingsley rushed in and slammed the door behind him.
“What the hell?” she said, standing up.
“You have to hide me,” Kingsley said, out of breath from running. “She’s after me.”
“Who? Céleste?” Nora asked. Kingsley and his daughter had been playing hide-and-seek all day in the castle.
“Juliette,” Kingsley said. He looked at Søren and said, “Take off your pants if you want me to live.”
“You’ve tried that line before,” Søren reminded him. “It didn’t work the last time you tried it, either.”
“I’m a dead man then,” Kingsley said, barring the door behind him.
“Why do you need Søren to take his pants off?” Nora asked. “I mean, other than the usual reason.”
Kingsley pointed down at himself. “That’s why,” he said.
Nora looked at him. He wore a black shirt and had his hair pulled back in a ponytail. His feet were bare; he looked like a pirate or a rogue or both and none of this was unusual. Except for one thing. Every man in the wedding party had already been given their formal wear. So instead of his usual clothes, Kingsley wore a kilt.
“Juliette has a kilt fetish?” Nora asked, now understanding Kingsley’s panic.
“A newly discovered kilt fetish,” Kingsley said. “She’s had me three times yesterday and three times today already—”
“You’re her Dominant,” Søren reminded him. “Satisfying her needs is your job.”
Kingsley ignored him. “She’s hunting me down for a fourth. I’m a man, not a machine. I feel violated, used...”
“You’re being melodramatic. You know you love it,” Søren said.
“Why does she keep calling me Connor in bed?” Kingsley asked.
“This explains why she’s always trying to make me watch Highlander with her,” Nora said as she stood up in front of the fireplace.
Nora looked at Søren and awaited his verdict.
“Please don’t make me go,” Kingsley said in a pleading tone. “I swear it’ll break off if she gets her hands on me again.”
pogruntavščina – resno Stephanie, kaj bolj badass ti ni prišlo na pamet 
Aja, in seveda Vishous in Butch sta imela/ imata najboljšo bromance ever. Res, njuni pogovori so tako blazno hilarious 
Že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem začela serijo brat v slovenščini, potem sem pa presedlala na english version, ker je bilo enostavno nemogoče brat zaradi katastrofalnega prevoda. Pa da se vrnem nazaj na knjigo, preden se začnem preveč razburjat glede nesposobnih prevajalcev, ki izpuščajo ali krajšajo stavke 
No, kakorkoli ta prevod je bil super, tako da bom na naslednji del počakala, da ga prevedejo in kupila slovensko izdajo. Podpiramo naše založbe 
Dorian Blackwell in Christopher Argent sta oba tortured heroes. Dorian je bil poslan v zapor Newgate pri 14-ih, ker je ubil upravnika sirotišnice – ki je bil sicer pedofil, ampak sodniški zakoni so rajši na strani privilegiranih kot nedolžnih – Christopher pa se je rodil v zaporu, saj je bila njegova mati zaprta zaradi prostitucije (še eno briljantno pravilo zaporov 19.st – če se rodiš v zaporu, si očitno kar kriv 
). V tistem času zaporniki pač niso poznali mladoletnih priporov, zato so bili mladi fantje zaprti skupaj z najhujšimi zločinci ter tako podvrženi najbolj okrutnim zlorabam. Dorian, Dougan, Christopher, Murdoch, Tallow in Walters so se povezali v skupino, da bi lažje preživeli, in so potem nekako ostali skupaj tudi, ko so bili izpuščeni. Dorian si je nakopičil bogastvo kot cestni razbojnik ter se nato začel ukvarjati z ilegalnim poslovanjem, drugi pa so mu pomagali pri vzponu po hierarhični lestvici Londonskega Podzemlja. Christopherja v 1.delu srečamo samo 2x. Predstavljen je kot Dorianov najboljši morilec. Argent mi je takoj vzbudil zanimanje, vendar je imel premalo screen timea, da bi si lahko ustvarila mnenje o njem. Na prvi pogled se mi je zdel tako hladnokrven in obvladan, da sem bila kar presenečena, ko se je izkazalo, da je pravzaprav globoko v sebi enako zlomljen kot Dorian. Zelo so mi bile všeč njune skupne scene, ko bi si po eni strani najraje drug drugemu zavila vrat, po drugi strani pa si ne bi mogla biti bolj lojalna 
Njuna vez se je močno formirala že v zaporu, kar se je razkrilo šele v 2.delu. V prvi knjigi je bolj poudarek na tovarištvu Doriana in Dougana, 
Mislim, da se bo kmalu uvrstila v vrh mojih najljubših pisateljic historičnih romanc med Liso Kleypas, Elizabeth Hoyt ter Monico McCarthy. Močno priporočam!!! 
To knjigo sem že dolgo nameravala prebrat, ampak kakor se mi pogosto zgodi pri knjigah, ki jih imam doma, sem tudi s to odlašala, kot češ bom že brala takrat, ko ne bo nič pametnega v knjižnici. No, zaradi bralnega izziva je pa prišla na vrsto. Imela sem precej visoka pričakovanja glede nje. Obožujem knjige, kjer se prepletata zgodbi iz sedanjosti in preteklosti – vsaj knjige od Kate Morton, Jane Johnson in Marine Fioarto so mi bile zelo všeč 
2. moteča stvar so mi bili stereotipi. Nisem še nikoli bila v Franciji, zato se ne bom delala pametne, da vem, kakšni so zares Francozi, in vem, da menda ne radi govorijo s tabo, če ne znaš francosko, ampak tu se mi je zdelo pa kar pretiravanje, da so jo dejansko, kar vsi nekej ignorirali. Dobila sem občutek, da je pisateljica privlekla vsak stereotip o Francozih, potem je pa spet Ella užaljena, ker so pa njej vrgli nazaj stereotipe o Američanih. Ta ženska je tako hinavska – ona si lahko misli slabo o drugih, drugi pa ne o njej 
3. stvar je njen odnos z možem. Saj ne da bi bil Rick ravno kandidat za moža leta, ampak resnica je, da sta oba kriva za probleme v zakonu. Meni ni delovalo, da bi se pa bila ona kaj pripravljena potruditi za zakon. 
4. stvar so bile vse te bizarnosti. Nimam nič proti malo mističnosti, ampak tu je bilo pa že vse skupaj močno absurdno. Najprej te ¨modre sanje¨, ki so bile povsem dovolj, da jih je imela že Ella, ne da se je pojavila še ena ženska z njimi. In te rdeči lasje. Ja ok saj se ljudem nenehno malce spreminja odtenek – tudi jaz sem se rodila z rjavo-rdečimi, pa imam zdaj samo še kakšne rdečkast pramen – da pa ženska kar pri 30ih dobi rdeče lase (da jo vsi sprašujejo, če se je pobarvala), in to samo zato, ker se je na neki duhovni ravni povezala s prednico iz 17. stoletja, ki je tudi imela rdeče lase. Recimo, če bi pisala fantazijo, da bi še šlo, za fikcijo je pa preveč za lase privlečeno 
Dve zvezdici sem dala samo zato, ker me je zgodba iz preteklosti dejansko zanimala, pa tudi tam, bi se dalo brez tega steklega volka, ki je bil precej nepotreben in še creepy za povrhu 
Tale naloga mi je povzročala nemalo težav. V naši družini sem jaz tista, ki največ bere, in sem potem tudi običajno v vlogi priporočevalca. In ker je moja to-read lista že tako preveč dolga, zelo redko sprašujem za mnenja. Ampak ok, sem šla zbirat predloge, pa mi niso bili pretirano všeč. Pač beremo različne knjige. Potem mi je pa teta čisto slučajno omenila Sobo, da je res zanimiva zgodba. Spomnim se, da sem se že srečala s to knjigo, in se nisem mogla odločit, ali je vredna branja... Očitno se mi ni zdela, ker si je nisem nikamor zapisala, mi je pa teta vzbudila zanimanje.
No, pa da opravim še z zadnjo nalogo 
Ko sem na začetku leta gledala naloge, se mi jih je veliko zdelo blazno težkih, in sem bila prepričana, da jih sploh ne bom opravila, potem pa so se mi nekako kar poklapale s knjigami, ki sem jih brala, da mi niti ni bilo prav posebej treba brskati. Ampak na začetku leta si nisem mislila, da bom imela ravno s tem, kjer glavni junak ni belec, največ problemov. Mi je bilo že žal, da nisem Solne poti odkljukala pod to nalogo, kot sem prvotno mislila. Saj vem, da bi lahko našla mnogo super knjig za to tematiko, a mi jo je nazadnje le uspelo najti med mojo to-read listo. Serijo Hell’s Eight sem začela brat enkrat med poletjem. Ni ravno med mojimi najljubšimi, bolj mi je zanimiva zato, ker nisem brala veliko kavbojskih romanc, tako da je malo za popestritev žanra 
Serija ima tipično zasnovo – osem knjig za osem Texaskih Rangerjev. Vsi so boljkone tortured heroes - sirote, ki so izgubile družine v roparskem napadu na mesto, potem pa so se odločili, da bodo postali zakon. Kot sem že rekla, mi je bil 1. del všeč predvsem zato, ker nisem navajena kavbojskih romanc, in je bil nekaj svežega. 2. in 3. del sta mi bila že rahlo dolgočasna; vse se mi je zdelo copy paste in sem že mislila prenehati z branjem. Za to nalogo sem nameravala porabiti Tuckerja iz 3. dela, ker je pol belec/ pol Indijanec, ampak da ne bi samo napol opravila naloge, sem se vseeno odločila, da bom prebrala še eno knjigo. Tracker je pa pol Indijanec/ pol Mehičan, tako da ni nobene dileme. Zgodba mi je bila bolj všeč kot prejšnji dve, verjetno ker je bila bolj dodelana. V 1. delu so iskali dvojčico od glavne junakinje, ki so jo domnevno odpeljali Indijanci, in ker se tako to iskanje vleče čez tri knjige, v 4. delu ni bilo vtisa, da bi se vse prehitro odvijalo, kot pač v romancah običajno se. Najboljše pri zgodbi je bil pa mali Miguel. Zelo obožujem dojenčke v knjigah (no tudi zares jih, ampak samo tako dolgo dokler so tiho – v knjigah je super, da jih zares ne slišiš, četudi se jokajo) in Miguel res poskrbi za ene par smešnih momentov 
Drugače mi je pa v seriji zanimivo, da se enkrat za spremembo ukvarja s problemom različnih ras in ne slojev kot je običajno v historičnih romancah. Tako Tucker kot Tracker imata oba beli nevesti, kar družba nikakor ni odobravala. Američani so Indijance in Mehičane delno prenašali samo tako dolgo, dokler niso stegnili prstov po njihovih ženskah. Zdaj mi je vzbudilo zanimanje, ko sem prebrala, da se v naslednjem delu Shadow – Trackerjev dvojček – zaplete s Kitajko. To bo pa čisto mešan zakon. Verjetno bom prebrala še 5. del, za naprej mi je pa bolj tako tako. Preostali člani Vražje Osmice so mi bili do zdaj tako mlačno predstavljeni, da mi precej dol visi za njih 
No, v splošnem serija ni nek presežek, niti pravzaprav ni povsem historična romanca - je bolj historična erotika. Če ne pričakuješ preveč, je čisto solidno branje za odklop možganov. Glede teh kavbojskih romanc se pa še nisem dokončno odločila ali so mi res všeč. Mogoče bi morala poskusit še kakšno drugo pisateljico, čeprav mislim, da bom raje kar ostala pri Škotih in viktorijanski Angliji 
