Mira Delavec Touhami – Taraut en tenere = Hči puščave
Ocena:
Za tole nalogo sem se pa kar mučila z iskanjem, dokler se nisem spomnil, da še vedno nisem prebrala tele knjige, ki sem jo nameravala sicer že lansko leto, ko sem brala Solno pot in so me zelo začeli zanimati Tuaregi in življenje v puščavi na splošno. Knjigo je napisala Slovenka, ki že vrsto let pomaga Tuaregom in ji je puščava kot drugi dom. Na začetku opisuje Tuarege – kdo so, od kod so, kako živijo, kakšen jezik in kulturo imajo... drugi del knjige pa je sestavljen iz njenih dnevniških zapisov (le drobci tega, drugače je napisala devet dnevnikov) in različnih razmišljanj ter tuareških pregovorov, pesmi, legend. V knjigo so vključene tudi fotografije iz njenega osebnega arhiva. Ne vem kaj točno bi povedala o knjigi. Meni se je zdela odlična, ker me ta tematika močno zanima. Pri nekaterih njenih dnevniških zapisih bi skoraj jokala, ker opisuje tako grozne stvari, ki se v Sahari vsakodnevno dogajajo. Včasih res kar ne moreš verjeti, kako se lahko to dogaja v ˝civiliziranem˝ svetu. Ampak potem pa bereš o otrocih, ki se tako iskreno razveselijo svojih prvih čevljev, in si misliš, da le še obstaja upanje v tem pokvarjenem svetu. Da obstajajo ljudje, ki se podajo čez vojno območje, da bi revnim prinesli zdravila. Zame je Mira junakinja! Priporočam, da si knjigo preberete. Mene se je zares dotaknila.Pa sem opravila še tretjo vrstico.
S to nalogo sem imela tudi kar precej težav, da sem našla pravo knjigo. Hotela sem tako, ki bi se dejansko dogajala na morju, torej na ladji, ne samo v smislu ’gremo na morje’, ampak nisem pa bila navdušena nad tem, da bi brala nek dnevnik o plovbi okoli sveta. Jah, sem si kar zakomplicirala stvari. Prebrala sem že tudi nekaj romanc, ki so se dogajala na ladjah in specifično dve od Woodiwissove (obe nekaj s plamenom v naslovu) mi sploh nista sedli, pa še copypaste ena od druge sta bili 
Zato sem bila malo skeptična ali bi se lotila Črnega angela, pa me je potem premagala radovednost in še dejstvo, da je že december, pa še vedno nimam ustrezne knjige za to nalogo. Nieves Hidalgo je zame nova avtorica, ki me je že nekaj časa zelo zanimala, ker ni veliko evropskih pisateljic, ki bi pisale zgodovinske romance, čeprav moram reči, da se mi je njeno pisanje zdelo precej ameriško (pa ne da bi bila to negativna kritika). Še posebej mi je pa tale knjige zdajle trenutno res sedla, ker sem na prisilni pavzi od gledanja serij (oh kdaj bo spet kaj časa) in sem ostala med 3. in 4. sezono Black Sails, tako da se mi je 
Torej zgodba govori o Miguelu de Torresu – španskemu aristokratu in dediču vojvodine – ki je skupaj z bratom Diegom obtožen izdaje in poslan v izgnanstvo. (Plus točke, da se zgodba ne dogaja v Viktorijanski Angliji. Res bi pri zgodovinskih romancah rada še kakšen drug čas in/ali kraj – npr. brala sem enkrat mladinsko knjigo, ki je imela tudi noter love story, in se je dogajala med francosko revolucijo. Ni ravno romantično vzdušje, bi bilo pa zelo zanimivo po mojem mnenju, pa še vedno nisem kaj posebno dobrega zasledila na to temo. Kakorkoli, plus točke za čas iz sredine 17. stoletja, za španskega glavnega junaka in za dogajanje na piratskih morjih.) Torej, ideja za zgodbo je odlična, padeš v dogajanje, bratoma de Torres se dogaja vse sorte – izgnanstvo, suženjstvo, piratstvo... ampak zgodba je preveč ujeta v klasično romanco. Glede na zasnovo za zgodbo, bi knjiga veliko bolje izpadla kot npr. Outlander, kjer je žanr neka mešanica med historical fiction in historiacal romance. Pač je precej zgodovinsko avtentična, ampak je tudi precejšen poudarek na romanci. Črni angel se veliko posveča opisovanju življenja na plantažah, pa kako so potekale piratske operacije, kako so prodajali sužnje... razvidno je, da se je avtorica zares dobro pozanimala oz. preučila to obdobje. Samo škoda je, ker tega potenciala ni prav daleč razvila. Tega, kako se Miguel iz sužnja prelevi v piratskega kapitana, bralci sploh ne ’vidimo’, ampak je samo površno opisano za nazaj, ko je on na sceni že kapitan ladje El ángel negro. Meni bi se zdelo to zares zanimivo in pa to, kako je on sploh dobil to ladjo. Potem sta pa tu François Boullant in Pierre Bordeaux, ki poveljujeta tej piratski floti, katere del je tudi Miguel. Ko se pojavita na sceni, izvemo zelo veliko o njiju, da se je Françoisu zamerila Francija, da je zelo mlad začel poveljevati, pa da mu je Pierre podoben, kot bi bila brata... ogromno nekaj podatkov, čez čas se pa kar zgubita v knjigi in sta samo še obrobna lika poleg Miguela. Sem mislila, da bo morda kateri od njiju v naslednji knjigi, pa iz opisa (sicer moja španščina ni preveč dobra) nisem razbrala, da bi bil kater od že nastopajočih, samo ladja od Bullanta je omenjena. Tudi spor z enim od kapitanov je najprej videti, kot da bo zelo pomemben, pa se poj kar izgubi med drugim dogajanjem. Uglavnem, da ne bom povedala vse zgodbe – ideja zelo dobra, izvedba pa bolj tako tako. Ocena je torej 3.5, velikodušno zaokroženo navzgor, ker zgodba je dobra, liki so zanimivi, ampak potencial je pa imela za veliko več.
Tole knjigo sem prebrala že precej nazaj, pa sem povsem zgrešila, da bi jo lahko porabila za izziv. Prvič sem jo brala neke dve, tri leta nazaj (se mi zdi), pač takrat, ko je bila prevedena in se mi je zdela super. Letos, ko sem se ponovno spravila brat to serijo, se mi pa pravzaprav ni zdela nič posebnega. Mogoče sem v tem vmesnem času prebrala toliko boljših sodobnih romanc, in potem nekatere manj zapomnljive kar zbledijo iz spomina. Če bi jo ocenjevala zdaj, bi ji verjetno dala solidne 4 zvezdice, takrat sem jo pa ocenila s 5+. Običajno ne spreminjam ocene pri ponovnem branju, razen če je navzgor, ker drugače, če mi je knjiga všeč, jo rada odlično ocenim, pa se mi nekako ne zdi, da bi ji potem zmanjšala oceno samo zato, ker se mi pri drugem branju ni več zdela tako posebna. Kakorkoli, te ulice imajo take simpatične zgodbe, malo drame, malo angst, malo ljubkosti, malo humorja, ubistvu so zelo luštno branje, ampak kot sem rekla, nekaj posebno pa ne izstopajo. Nate in Olivia sta mi bila zelo všeč že v Londonski, torej 2.delu in njune zgodbe sem se močno veselila, ker je v njej friends to lovers story. Ta tema mi je všeč, ker nisem velika oboževalka insta-lust in insta-love. Njuno prijateljstvo je res pristno in oba skrbi, kaj se bo zgodilo, če/ko bi začela z resno zvezo, kar seveda pripelje do kopice zapletov. Lepo je tudi, da so v zgodbi močno prisotni še ostali liki iz prejšnjih knjig in seveda bodoči pari iz naslednjih. V serijah mi gre strašno na živce, ko se knjige med sabo sploh ne povezujejo oz. liki redko nastopijo v drugih knjigah. Potem bi bilo zame čisto vseeno, če pač sploh ne bi bila serija. Tukaj v ulicah pa se lepo prepleta, recimo imamo poroko od Bradena in Jocelyn, Ellie in Adam iščeta stanovanje, spoznamo tudi Hannino simpatijo. Zaenkrat sta mi Liv in Nate najljubši ’ulični’ par, bom pa verjetno prebrala serijo do konca (najbolje, da čimprej, dokler se še spomnim vseh imen). In še priznanje za konec. Mislim, da mene ne bi bilo treba tako dolgo prepričevati kot Liv, verjetno bi Nate vzela nazaj že pri tistem opravičilu s čokolado in francoskimi izrazi. Kaj morem, čokolada in Francozi so moj gulity pleasure 
Dobro, da sem pravočasno opazila. Tale knjiga z rdečo platnico je tretja v seriji, tako da se bom težko izognila spoilerjev za 1 in 2 del, ali pa bi mogla prekriti celotni review. No pa dajmo. Ne spomnim se, kje sem že prebrala ali kdo je komentiral, da ta serija zelo spominja na Supernatural. Oziroma na žensko in precej bolj komično različico. Tisti, ki poznate Supernatural, boste dojeli reference. Glavna junakinja je Charlotte ’Charley’ Davidson, ki vidi duhove in vodi privatno detektivsko agencijo, skupaj s prijateljico Cookie. Onidve sta kot Sam in Dean (ne morem se pa odločit, katera bi bila kateri). Charley ima celo strica Boba – ki bi bil seveda Bobby (joj te njegove face so bile svetovne 
), Gareth bi pa lahko bil Castiel, čeprav ne vem, kaj točno bi imela skupnega, ampak jaz osebno si ga čisto predstavljam v tem Casovem plašču. V vsakem delu Charley in Cookie torej rešujeta kakšen primer, ki je običajno povezan z duhovi (enkrat so k njej prišli trije umorjeni odvetniki, da bi raziskala njihov umore, in so potem razglabljali, kdo bo šel h komu na pogreb, joj kolk je bilo to smešno 
). Rdeča nit celotne serije je pa ubistvu boj med dobrim in zlim – blazno izvirno 
, kot pa bitka med nebesi in peklom, whatever). Ko je bil Reyes še glavni peklenski vojaški poveljnik, se je zaljubil v Charley, ko je bila ona še nerojena dušica, menda zato ker je tako žarela 
To je tako trapasto, da je dejansko že simpatično. Mislim romantika na vrhuncu 
– katera punca si ne bi želela, da bi se vanjo zaljubil princ pekla še preden bi se sploh rodila (ali je bilo to sarkastično rečeno, pa presodite sami). No in nekako je tako uredil, da se je rodil hkrati kot ona, da bi se spoznala na zemlji in bi bila lahko skupaj. Jasno je šlo vse narobe, šel je v posvojitev h nekemu groznemu tipu, in je kasneje pristal v zaporu, domnevno zaradi uboja tega svojega nasilnega rejnika (jaz bi rekla, hvala, da se ga je nekdo znebil). Torej, tako gre vse k hudiču – ne dobesedno 
Za to nalogo sem izbrala knjigo, ki ima eno prav posebno mesto na moji knjižni polici. Bila je namreč prva knjiga, ki sem jo kupila sama sebi in verjetno se je takrat začela moja obsesija glede (kupovanja) knjig:D Mojstrovi sužnji je drugi del serije Ognjeni veter. Podobno kot pri seriji Srce iz črnila je tudi tu kar velik preskok med prvo in drugo knjigo – to mislim v smislu, da je pri obeh 1 del še povsem otroški, medtem ko sta nadaljevanji pa že bolj mladinski (vsaj glede na to koliko ljudi umre, jaz ne bi štela ravno v kategorijo otroških knjig). Vedno mi je hecno ocenjevati te otroške/ mladinske knjige skozi odrasle oči. Ko sem prvič brala to trilogijo (in tudi drugič in tretjič) sem bila blazno navdušena. Vsi okoli mene so pomoje do potankosti vedeli potek zgodbe, ker sem vsem razlagala, kako so te knjige dobre. Mojo staro mamo sem celo naučila celo vrsto inovativnih ’kletvic’, ki so uporabljene notri in spomnim se, kako se ji je zdelo to smešno 
In pa seveda hotela sem biti princesa Koki, čeprav je na koncu imela brazgotine na obrazu. Mislim, da se mi je to takrat zdelo čisto kul. Pa kako hecna imena imajo – Strelec, Koki, Lunja, Kujo, Glubajsa... Enkrat sem šla gledat, kako jim je ime v originalu, pa imajo tudi precej hecna imena, čeprav ne vem zakaj so v slovenščino kao prevedena, če ni nobene improvement.
) Mojstrovi sužnji niso preveč eksplicitno napisani. Najbolj grozen prizor je, ko zažgejo voz ljudi, ampak ni preveč grozno opisano. Pač odvisno koliko domišljije imaš. Odvijajo se tudi nekakšni gladiatorski boji, pa tudi to ni ravno detajlno opisano. Podobno kot v filmih lahko posnamejo bitko, da mrtvi samo ležijo po tleh ne da bi bili kaj krvavi, kaj šele, da bi komu manjkal kakšen del telesa, sem tudi v knjigah že zaznala različne stopnje opisanega nasilja. Čeprav mi je bila zgodba zdaj malo manj zanimiva in ne tako napeta, ko pri prvem branju, so mi bile osebe pa še vedno zelo všeč. Zelo dobro so razdelane in tudi precej kompleksne. To malo pogrešam pri zdajšnjih YA knjigah, da mi osebe niso dobre, zato jih tudi več ne berem. Čeprav je Ognjeni veter otroška/ mladinska serija, liki niso preprosti in samo črno-beli. Verjetno me je tudi zaradi tega tako navdušila. Knjigo sem pa ocenila s štirimi zvezdicami, ker ne glede na to, kako mi je bila takrat odlična, ji zdaj pač ne bi dala pet zvezdic.
No letos sem pa sploh pozna s tem izzivom. Bom probala čimbolj na kratko. ker se mi že kar mudi. Ta mi je bila najmanj ljuba naloga. Sploh nisem našla knjige, ki bi si jo želela prebrati. Ampak tole sem imela pa slučajno na to-read, pa zelo dobro je ocenjena in bila je tudi nominirana med romancami lansko leto na GR. Ne vem zakaj je vsem tako všeč 
Večkrat se sprašujem, če jaz sploh berem iste knjigo kot vsi ostali, še posebej med temi blazno priljubljeni, ki se vsi navdušujejo nad njimi, meni pa niso nič posebnega 
