Bralni izziv 2018 - Manjula

[Manjula]

Florinda Donner: Kolo usode
Ne morem reči, da so v tej knjigi stavki kratki in izčiščeni kot sem se nadejala potem, ko sem odložila Ostanke dneva. Mi je bilo pa zanimivo, da zdravilka Mercedes Peralta kot jo je predstavila Florinda Donner z ljudmi okoli sebe ni govorila na dolgo in široko ter razlagala v nedogled svojih učenosti, temveč je povedala zgolj tisto, kar je bilo potrebno ali raje še manj – vse se je razjasnilo ob svojem času. Morda so njeni odgovori iztočnica za razmišljanje, sem si mislila v nekem trenutku, a sem spoznala, da je bolje, da jih preprosto slišim/preberem takšne kot so, brez interpretacij. Se mi zdi, da je zdravilka s tako držo nevede pravzaprav vzdrževala svojo avtoriteto na področju spiritualnega zdravljenja in čarovništva, pa čeprav je bila velikodušno na voljo svojim pacientom ob vsakem času ne glede na uro dneva ali noči. Ali pa vsaj mislimo tako, saj je bila odlična poznavalka vplivanja na tok dogodkov, ki ga je imenovala kolo usode, postopek vplivanja nanj pa čarovniška senca.
Predgovor h knjigi je napisal Carlos Castaneda, ki pa ga sama kljub njegovi slavi, nisem brala. Nekako ni prišel čas zanj in tudi za tole knjigo se mi zdi, da me ni čisto poklicala.

[Manjula]

Yasunari Kawabata: Tisoč žerjavov
Navdušena sem nad starim japonskim romanom Yasunarija Kawabate Tisoč žerjavov. Popeljal me je med čajne paviljone in brez odvečnih besed orisal delček življenja mladega moškega Kikujija, ki se spetlja z nekdanjima ljubicama pokojnega očeta. Kljub temu, da je Kikuji nosilec zgodbe, avtor bolj opisuje ženske njegovega življenja: čajno mojstrico Chikako (ki je ostra in gospodovalna) in gospo Ooto (čutna in občutljiva dama) in njeno hčerko Fumiko. Všeč so mi bili opisi posodja za ceremonialno pripravo japonskega čaja, kar slišala sem njihov žvenket in si poskušala predstavljati dragocene skodelice, ki so jih uporabljali le ob določenih priložnostih ali letnih časih. Iz romana veje japonski čut za estetiko, saj nekje zapiše: Čajne posode moramo uporabljati obenem z drugim čajnim posodjem, da se blešči drugo ob drugem, saj drugače ne pride do veljave njih prava lepota.

[Manjula]

Salman Rushdie: Mavrov poslednji vzdih
Čeprav ima roman več kot 500 strani, bi lahko rekla, da ga je možno prebrati v enem dihu. Jezik je namreč vabljivo tekoč, zgodba pa kljub mnogim stranpotem poteka razumljivo linearno. Zagotovo je Rushdie pravi mojster pripovedovanja, ki je dal pero v roke glavnemu liku romana Mavru, sinu katoliške matere španskega porekla in judovskega očeta. Da je zgodba etnično in versko še bolj zapletena, je dogajanje postavljeno v barvito Indijo. Zdi se mi, da ima vsak lik neko močno izstopajočo lastnost: Maver ima zanimivo motnjo pospešenega staranja, mati Aurora je izjemno nadarjena slikarka, jezična in svojeglava, oče Abraham je spreten gospodarstvenik, ena sestra je obdarjena z nadzemsko lepoto, druga sestra je aktivistka, ki se zavzema za pravičnost, tretja pa se preda služenju Bogu. Kljub vsem talentom in materialnemu bogastvu, ki ga je Mavrova rodbina deležna v času svojega razcveta, pa se njena pot konča pravzaprav tragično, kot bi nekdo tam zgoraj zamahnil z roko in izbrisal ves imperij Da Gama - Zogoiby v prah.

[Manjula]

Tove Jansson: Mumin in morje, Mumin se zaljubi
Nikoli nisem prebirala stripov, mogoče mi je v rani mladosti prišel pod roke le kakšen Mikijev zabavnik, zato mi je bila tale na videz preprosta naloga, res izziv. Na polici s stripi sem najprej opazila nalepke »pionirska zlata hruška« in Tove Jansson se mi je priklicala v spomin po neki drugi klasiki, zato sem si rekla, da najbrž z izborom ne morem zgrešiti. In res nisem.
Mumin in morje je ljubka pripoved o tem, kako se Mumin odloči, da bo napisal knjigo o morju, zato se z družino preselijo na svetilnik na nekem otoku. Vendar samo opazovanje mu ne da navdiha, potrebuje še druge dražljaje, ki mu jih da samotni otok: duh, ki straši, podgane, ki živijo v radiu, visoki valovi.
Tudi v drugem naslovu ima pomembno vlogo voda: poplava Muminu naplavi gospodično La Guno, za katero se odloči skrbeti in ji streči njenim kapricam navkljub in kljub zvesti sopotnici Smrkljici. V odnosu Mumin in Smrkljica zasledimo veliko banalnih primerov, ki so značilni za trajne partnerske odnose. Tove Jansson prikaže Mumina v obeh delih kot nekoliko plašnega moškega, ki se boji duhov in teme. Luštno branje in privlačne ilustracije.

[Manjula]

Robyn Davidson: Poti
Potopis Avstralke, ki je pred več kot tridesetimi leti prehodila 2700 km dolgo pot skozi puščavo. Na platnici same pohvale zvenečih imen kot so Doris Lessing in Cheryl Strayed in na začetku branja sem kar malo dvomila v pohvale knjigi, potem pa so me življenjski opisi Robyn prav posrkali vase. Njenega potopisa nisem doživela kot duhovno potovanje in iskanje temveč kot resnično iskreno izpoved preživetja v divjini, daleč od civilizacije in pomislite, to je bilo pred dobo informacijske tehnologije, pred navigacijskimi napravami in pred brezžičnim telefonom. Njeno osnovno orodje na poti so bile tri odrasle kamele in kamelji mladiček. Čustveno oporo pa ji je dajala psička Digg (oh, tu sem jokala) in občasni spremljevalec in fotograf National Geographica. Občudujem njeno moč, da je ukrotila svoje tri beštije, kot imenuje svoje sopotnice in nosilke prtljage – kamele, hkrati pa je skrbela, da so dobile potrebno pašo in jih varovala pred bližnjimi srečanji z divjimi kamelami moškega spola. Zelo pomenljiva se mi je zdela njena ugotovitev, da se je potem, ko je prehodila puščavo in vstopila v obljudeno pokrajino, prava puščava šele začela, saj so jo živinorejci s prevelikim številom populacije goveda in ovac, opustošili in je bilo komaj kaj paše za njene beštije. In kaj reči o avstralskih domorodcih sploh potem, ko je bila pred potovanjem nekaj časa v šovinističnem Alice Springsu? Robyn aboridžine spoštuje in razume, ne zdi pa se mi, da bi bila do njih na kakršen koli način vsiljiva. Del poti jo spremlja srčni domorodec Eddie. Robyn pove, da tako kot ona, tudi domorodci ne marajo fotografiranja. Knjiga, ki jo je preprosto treba prebrati.

[Manjula]

Thich Nhat Hanh: Mir v vsakem koraku

Tale naloga izziva se mi je zdela najtežja. Na splošno ne morem reči, da imam najljubšega avtorja, posežem po mnogih in ne obvisim le pri enem. Preberem relativno dosti knjig, veliko se jih kmalu razprši iz mojega spomina, nekatere pa le ostanejo. In pri avtorjih je podobno, nekateri s svojim pisanjem pustijo pečat in me spodbudijo, da poiščem še več njihovih del. Tako je bilo tudi z vietnamskim budistom Thich Nhat Hanhom in njegovo knjigo Mir v vsakem koraku, ki me je tako prevzela, da je našla stalno mesto na moji nočni omarici. To je prva Nhatova knjiga, ki je bila leta 2004 prevedena v slovenščino, sledijo pa še prevodi njegovih drugih del.
Če pomislim, da je knjiga izšla pred 15 leti, ko še ni bila v trendu filozofija »mindfulness« oz. čuječnost (osredotočenost, pozornost), je pravzaprav pionirsko delo na tem področju. Lahko rečem, da je avtor črpal snov iz svojega načina življenja, azijskega budističnega kulturnega in verskega ozadja in konec koncev tudi osebne filozofije, kar se izraža v njegovem načinu podajanja misli v obliki konkretnih opisov vsakdanjih primerov, ko je on že kot otrok prakticiral osredotočenost in pozornost. Bralec lahko njegovim napotkom sledi tudi sam, npr. ko je sadež ali med bolj neprijetnimi opravili kot so pomivanje posode in postanek pred rdečo lučjo v prometni konici. Vendar ne gre za to, da bi zgolj sledili njegovim napotkom… moramo dojeti, kako pomembno je pozorno dihanje, si vzeti čas, da se zavedamo vzdiha in izdiha, kajti naše dihanje je povezava med našim telesom in umom, ki nam prinaša notranji mir in nas opremi s sočutjem in razumevanjem.
Zavestno dihanje naj bi bilo skupno vsem ljudem, ne glede na veroizpoved, zato se mi zdi prav pohvalno, da je pobudo za prevod tega dela v slovenščino podal katoliški duhovnik kot je zapisano v spremni besedi.