Bralni izziv 2018 - Jasna B

[Jasna_B]

19) Knjiga je starejša od 50 let (3 točke)

Aldous Huxley: Krasni novi svet




Končno mi je uspelo prebrati Huxleyjevo distopijo, ki velja že za kultno. Knjiga je prvič izšla leta 1932, tudi v slovenščino je bila prevedena že leta 1964. Res sem se jo namenila brati z navdušenjem, ampak moram priznati, da sem bila kar malo razočarana.
Idejno se mi je zdela knjiga zelo zanimiva in kljub svoji starosti zelo in celo vedno bolj aktualna. Na ravni sloga pa me ni prepričala, zdela se mi je kar malo suhoparna. Prepričala so me samo zadnja tri poglavja, ki so bolj filozofska in odpirajo vprašanja o tem, kaj pomeni biti človek.
Pri branju romana Krasni novi svet bi se lahko vprašali, zakaj je to sploh distopija, če pa predstavlja svet, v katerem ni bolezni, starosti, trpljenja, nihče ni prizadet in vsak dobi to, kar si želi. Vendar pa so ljudje, kljub temu, da so srečni, razčlovečeni, saj nimajo več možnosti, da bi se svobodno odločali in izražali. Ljudje so razvrščeni v kaste in skozi otroštvo prilagojeni, da se obnašajo v skladu s položajem, ki jim je bil v družbi določen. Cena, ki so jo plačali za to "srečo", je tudi odpoved umetnosti in religiji.
John Divjak, ki je bil za razliko od "civiliziranih" ljudi rojen in ne vzgojen v steklenici, je odraščal v rezervatu. Poznal je čustva, religijo in umetnost a je vedno sanjal o civiliziranem krasnem novem svetu, o katerem mu je pripovedovala njegova mati, "civilizirana" ženska, ki je po nesreči zanosila in ostala v rezervatu. Johna ta svet razočara in si v njem ne želi živeti:

A jaz nočem udobja. Jaz hočem Boga, hočem poezijo, hočem resnično nevarnost, hočem prostost, hočem dobroto. Hočem greh (233).

Divjak zase zahteva pravico, da je lahko nesrečen.
Tisto, kar naredi človeka je veliko več, kot samo genski zapis. John Divjak je živel v obeh svetovih, "civiliziranem" in "neciviliziranem", zato se je lahko sam odločil, kakšno življenje se mu zdi vredno živeti. "Civilizirani" ljudje Svetovne države, so bili ustvarjeni, vzgojeni in prilagojeni za življenje kot le eno izmed kolesc v družbi. Odvzeta jim je možnost izbire in v bistvu so tako zreducirani na sužnje, njihova sreča pa je zgolj suženjska sreča, saj zaradi svoje preddoločenosti nimajo niti osnovne svobode ali svobodne volje.
Precej srhljiva predstava prihodnosti.
Srhljiva pa je tudi z vidika strastnih bralcev, saj je v Svetovni državi branje leposlovja prepovedano, zbujalo naj bi namreč preveč občutkov, strasti in skratka povzročalo nestabilnost. Krasni novi svet? Ne, hvala .

[Jasna_B]

2) Knjiga z zlato ali bež platnico (2 točki)

Anne Enright: Shajanje




Roman irske pisateljice Anne Enright opisuje zgodbo disfunkcionalne družine skozi oči pripovedovalke Veronice. Gre za ogromno družino z dvanajstimi otroki, materjo, ki je duševna bolnica in odsotnim očetom. Za Veronico se ob samomoru brata Liama, s katerim sta si bila najbližje, čas ustavi. Okrog njegove smrti se začnejo nizati njeni spomini in razmišljanja. Popelje nas nazaj v čas, ko so ona, Liam in njuna sestra Kitty živeli pri babici Adi in razkrije travmo svojega in bratovega otroštva: Liam je bil pri devetih letih spolno zlorabljen, ona pa je to videla, a ni tega nikomur povedala. V tem dogodku išče razloge za Liamovo kaotično življenje, njegov alkoholizem in samomor. Družina, razkropljena po celem svetu, se zbere za bratov pogreb in to obudi stare družinske "okostnjake". Očitno je, da je roman metafora sodobne irske družbe, ki jo še vedno preganja tista stara, močno katoliška Irska. Z motivom otroške zlorabe opominja na spolne zlorabe v katoliški cerkvi. Zdi se mi, da se pripovedovalka želi osvoboditi vlog in pravil, ki ji jih vsiljuje družba, a se je občutek sramu in gnusa nad vsem telesnim kljub vsemu vsidral pregloboko vanjo. Razcepljena je med življenjem sodobne ženske in tradicionalizmom družbe in družine, v kateri je bila rojena.
Meni je bil roman zelo všeč. Je zelo globok in iskren, avtoričin slog je zelo direkten, na mestih tudi ironičen. Skoraj vsako poglavje se je končalo tako, da sem se morala ustaviti in razmisliti o Veronicinih ugotovitvah, sklepih, razmišljanjih, ki so včasih zelo šokantna, velikokrat pa žalostna, ker so tako resnična.

There is something wonderful about a death, how everything shuts down, and all the ways you thought you were vital are not even vaguely important. Your husband can feed the kids, he can work the new oven, he can find the sausages in the fridge, after all. And his important meeting was not important, not in the slightest. And the girls will be picked up from school, and dropped off again in the morning. Your eldest daughter can remember her inhaler, and your youngest will take her gym kit with her, and it is just as you suspected - most of the stuff that you do is just stupid, really stupid, most of the stuff you do is just nagging and whining and picking up for people who are too lazy to love you.

This is how we all survive. We default to the oldest scar.

I do not believe in evil- I believe that we are human and fallible, that we do things and spoil them in an ordinary way.

[Jasna_B]

25) Zgodba se odvija v vsaj 3 različnih državah (3 točke)

Slavenka Drakulić: Frida ali o bolečini




Frida ali o bolečini je že druga knjiga Slavenke Drakulić, ki sem jo prebrala letos, prva je bila Mileva Einstein. Teorija žalosti, obe pa sem kupila na letošnjem festivalu literature Fabula. Knjige sicer nisem imela namen uporabiti za bralni izziv, ampak sem po naključju odkrila, da se odvija v treh državah: v Mehiki, v ZDA, natančneje v Detroitu in New Yorku in v Francoski prestolnici, Pariz.
Knjiga je v pripovednem slogu zelo podobna romanu Mileva Einstein. Teorija žalosti, tudi ta roman je namreč literarizirana biografija, menjavata se tretjeosebna in provoosebna pripoved, pri čemer gre za razmišljanja in spomine slikarke Fride Kahlo, o kateri govori roman.
Frida, že na robu z močmi, tik preden se bo zdanilo leži v postelji in premišljuje o svojem življenju. Premišljuje o vsej bolečini, ki jo je morala pretrpeti. Premišljuje pa tudi o vsem, kar je doživela, o vsem, kar je dosegla, kljub svojim omejitvam. Sešteva in odšteva dobitke in izgube, kot pravi sama.
Opiše nam vse tegobe, s katerimi se je morala soočati v življenju in kako ji je bilo temu navkljub tudi lepo. Na koncu te pripovedi pa nam razkrije, da je njena bolezen po vseh letih bitke naposled zmagala. Frida je pri svojih sedeminšdiridesetih letih po amputaciji noge zaradi gangrene izgubila voljo do tega, da bi se še naprej borila in živela z vedno hujšimi bolečinami, ki so bile posledice nesreče v mladosti. Odloči se za samomor in si vbrizga prevelik odmerek morfija. Roman se konča z njeno smrtjo.
Knjiga je res zelo žalostna, jezik je nabit s čustvi in bolečino. Meni je bila bolj všeč od romana o Milevi Einstein, saj se avtorica ni toliko ukvarajla samo z odnosom Fride Kahlo in njenega moža, prav tako slikarja, Diega Rivere, ampak se je bolj osredotočila na to, kako se je Frida kljub vsem svojim oviram borila za to, da bi bila čim bolj samostojna in da je ljudje ne bi pomilovali, da bi se do nje obnašali kot do vseh ostalih zdravih ljudi.
Najbolj všeč so mi bili deli romana, v katerih Slavenka Drakulić opisuje in interpretira slike Fride Kahlo. Pri branju sem imela ves čas odprt google, da sem si lahko sproti ogledovala slike in tudi sama razmišljala o njih ter o situacijah, razpoloženjih, v katerih so bile naslikane, kar je v romanu lepo predstavljeno.

Sama sem že dolgo ljubiteljica Fride Kahlo, njena umetnost me je vedno privlačila. Res je, kar je napisala Slavenka Drakulić v romanu: njene slike govorijo o bolečini, ki jo je z besedami nemogoče artikulirati.

V dejstvu, da bolečine ni moč izraziti z besedami, marveč zgolj z nerazločnim tuležem, je videla oviro, ki je še ni znala premagati. Preteči je moralo nekaj časa, da je začela slikati in še več časa, da je naslikala slike, ki so tulile. Namesto samega tuleža. Namesto ubesednih razlag. - Drakulić, 26.

Življenje Fride Kahlo je bilo zelo zanimivo, o njej je bil leta 2002 posnetu tudi film Frida
s Salmo Hayek v glavni vlogi. Film predstavi njeno življenje kot biografija, roman Slavenke Drakulić pa se poskuša vživeti v njeno intimno doživljanje sebe, življenja in smrti. Oboje priporočam!

[Jasna_B]

21) Knjiga avtorja s psevdonimom (2 točki)

Sylvia Plath: Stekleni zvon (The Bell Jar)




Roman Stekleni zvon je bil že kar nekaj časa na mojem to read seznamu, saj sem že prej brala poezijo Sylvie Plath in bila nekaj časa kar malo obsedena z njo. Moram priznati da še vedno odpiram njeno zbirko poezije Ariel kadar mi je res hudo ...
Kakorkoli, Slyvia Plath me kot romanopiska ni razočarala, v romanu je prisoten značilni slog njene poezije, kar mi je bilo zelo všeč. In tako kot njena poezija je tudi njen edini roman zelo neposreden in obravnava boleče, neprijetne, težke teme.
Roman je avtobiografski, v njem Sylvia Plath preko lika Esther Greenwood opisuje svojo depresijo, poskus samomora in nato zdravljenje v psihiatrični bolnišnici. Ravno zaradi avtobiografskosti se je roman odločila izdati pod psevdonimom Victoria Lucas. Konec romana ostaja odprt, a slutimo lahko, da bo Esther končala zdravljenje in nadaljevala s študijem.
Meni se zdi da Stekleni zvon poleg svoje estetke vrednosti ponuja tudi pretresljiv vpogled v življenje in razmišljanje človeka, ki trpi za depresijo. Kljub vedno večji ozaveščenosti o psihičnih boleznih se mi zdi da se zavest o tem, da je depresija resna bolezen, še vedno ni povsem ukoreninila. Sylvia Plath o tem piše zelo iskreno in tako lažje razumemo, da depresija ni neko čustveno stanje, kot je žalost, ki bi ga lahko odpravili, če bi hoteli ali če bi se potrudili, ampak je resna bolezen, ki zahteva zdravljenje.
Esther se ne koncu uspe rešiti samomorilskih misli, a kljub temu ostaja strah, ali se bodo te kdaj vrnile. Svojo bolezen opisuje kot stekleni zvon, pod katerim je ujeta in ločena od sveta. Ko se pripravlja na odhod iz psihiatrične bolnice ni popolnoma prepričana, da se ne bo vrnila, pravi:

Kako naj bi vedela, da se ne bo nekega dne - na kolidžu, v Evropi, nekje, kjerkoli - zadušljivi stekleni zvon spet spustil? - Plath 197

Ne izvemo, kakšna je bila usoda Esther Greenwood, vemo pa, da se je stekleni zvon nad Sylvijo Plath spet spustil in jo pokončal.

Hude sanje. Človeku pod steklenim zvonom, ki je brezizrazen in omrtven kakor mrtev otrok, je ves svet hude sanje. - Plath, 194

"Kaj najde ženska v drugi ženski, česar ne more najti v moškem?" Doktor Nolanova je obmolknila. Nato je rekla: "Nežnost." To mi je zaprlo usta. - Plath 179

Videla sem svoje življenje, ki se je razprostiralo pred menoj kakor zeleni figovec v zgodbi. S konca vsake veje je kakor velika vijolična figa vabila in mežikala čudovita prihodnost. Ena figa je bila mož in srečen dom in otroci, in druga je bila znamenita pesnica in tretja odlična profesorica, in naslednja E.G., odlična urednica, in naslednja Evropa in Afrika in Južna Amerika in naslednja Constantin in Socrates in Attila in kup drugih ljubimcev s čudnimi imeni in nenavadnimi poklici, in naslednja je bila olimpijska prvakinja, in onkraj nad vsemi temi figami jih je bilo še veliko več, ki jih nisem mogla dobro razločiti. Videla sem se, kako sedim v krošnji tega drevesa in sem na smrt sestradana, ker se ne morem odločiti, katero od fig bi si izbrala. - Plath 66

Ta metafora s figovcem je ena najbolj znanih metafor tega romana in tudi najbolje opisuje situacijo v kateri se je znašla Esther Greenwood, pa tudi pisateljica sama. Obe sta bili namreč zelo nadarjeni in uspešni na večih področjih. Želeli sta si ostati uspešni na vseh in hkrati izpolniti pričakovanja drugih, to je predvsem poroka in otroci, kar pa ni bila nujno njuna želja. Esther kar naprej ponavlja, kako se želi temu izogniti in se počuti osvobojeno, ko kupi diafragmo. Ves čas se boji, da bi imel moški, njen partner, ljubimec, mož, nad njo kontrolo in da ne bi bila svobodna. Boji se, da bi ji zakon in otroci onemogočili ustvarjanje in uspeh - pisateljici se to do neke mere res zgodi.
Ker sta bili tako uspešni si lahko predstavljamo, da je bil zunanji in predvsem notranji pritisk verjetno zelo velik. Esther Greenwood pravi, da je hotela vsako in vse fige, če bi izbrala samo eno, bi izgubila vse druge. Med tem pa, ko se je odločala katero izbrati, so se začele črniti in padati z drevesa. Te besede pričajo o njeni hudi stiski, ko je postavljena pred odločitev, ki je ne zmore sprejeti in zato lahko samo gleda, kako jih nadzor nad lastnim življenjem polzi iz rok.

[Jasna_B]

18) Zgodba se odvija v srednji šoli (2 točki)

Ivo Zorman: V sedemnajstem




Moram priznati, da mi tale naloga res ni bila pisana na kožo ... Nikoli nisem bila ljubiteljica mladinskih romanov, tako da sem imela res težavo z izbiro, saj me nič ni posebej pritegnilo. Na koncu sem se odločila za najbolj praktično možnost: prebrala sem knjigo, ki jo imam doma in je še nisem prebrala, to je roman V sedemnajstem iz zbirke Zlata knjiga, ki nam je verjetno večinoma dobro znana.
Roman me ni presenetil, je tipičen mladinski roman, ki govori o najstniških težavah Špele Kalan, dijakinje tretjega letnika. Čeprav je izšel leta 1979 pa so te težave še vedno podobne kot danes. Špela se zaljubi v Smajka, ki je "bad boy" in si zaradi tega nakoplje težave v šoli in doma, kjer vzdušje že tako ali tako ni bilo rožnato. Njena starša sta odtujena in hladna, dobimo občutek, kot da jima je Špela v napoto; ko je bila majhna je celo nekaj let živela pri teti Angeli, katere ljubezen in toplino pogreša v težkih trenutkih.
Zgodbo pripoveduje Špela sama. Na začetku izvemo, da je v bolnišnici in očitno je, da zaradi psihičnih težav, saj omenja pogovore z doktorjem Šterom. Špela nam pripoveduje zgodbo o tem, kako je na tem mestu pristala. Šele na koncu izvemo, da je poskusila narediti samomor zaradi situacije, ki se ji je zdela brezizhodna. Najprej je zanosila s Smajkom, potem je opravljala splav pri nekem "mazaču", zaradi česar je izostala od pouka in imela slabo spričevalo. Ko ga je pokazala očetu, jo je ta pretepel (na prigovarjanje njene mame, ki je bila mnenja, da se bo le na ta način česa naučila). Po tem incidentu je stekla v kopalnico in pojedla mamine tablete za spanje. Konec je otimističen in Špela je po tej izkušnji močnejša, drugačna.

Lupina se spet polni. Nič starega se ne vrača vanjo, le nova spoznanje, nove misli nova pričakovanja. - Zorman, 144

No tako, pa je "najtežja" naloga izziva za mano!