Poljub Črnega jezera

Annalight Night

Moje ime je Katrina Blake, sem ga zdolgočaseno popravila, že sto petintridesetič. Nato sem še sama vstala in medtem s pogledom na hitro ošinila uro. Kmalu bo zvonilo. Prosim, prosim, naj zvoni, preden me bo nadrl. »In mislim, da ima Sam prav. Predlagam, da bi kdaj rešili kakšno nalogo, teorija nam pri matematiki bolj malo pomaga, saj...

Saj rešujemo naloge, Catherine, me je prijazno opomnil.

Katrina sem, gospod, sem mu povedala, tokrat sto šestintridesetič. Postajala sem vedno bolj jezna. Zakaj si nikoli ne zapomni mojega imena? In ja, saj jih rešujemo, toda jih nikoli ne pregledamo. Če vas kdo vpraša, da bi lahko skupaj rešili kakšen primer, rečete, da ga bomo na koncu ure. Seveda ga nikoli ne. Srce mi je razbijalo, moji živci so bili že čisto pri koncu. Prosim, naj že enkrat zazvoni.

Toda, Catherine..., je bil zmeden.

Katrina!, sem zavpila, dovolj mi je bilo. Ob ledenem tonu mojega glasu se je stresel, kot tudi nekaj sošolcev. Zardela sem in napetost v zraku je rasla. Učitelj me je samo pretreseno gledal, kot ne bi mogel verjeti, da sem se mu jaz uprla. Na koncu jezika sem imela opravičilo, a sem ga pogoltnila.